Misterij usode neke deklice!

Naj takoj uvodoma zapišem, da sem se zavestno izognil objavi fotografije, danes v Sloveniji najbolj znane deklice, ker se mi dozdeva, da postaja v celotni zgodbi najmanj pomembna. Vsi vpleteni v to res nesrečno zgodbo se danes obnašajo in govorijo kot sloni v trgovini s porcelanom in pri tem zavestno ali celo namerno ignorirajo spomin bralcev in gledalcev slovenskih medijev, ki so to zgodbo spremljali od vsega začetka.
Tako seveda ravnajo tudi slovenski mediji, ki bi iz tragične zgodbe sedaj želeli narediti solzavo pravljico v prepričanju, da s tem koristijo in pomagajo tistim, ki naj bi bili njihove pomoči danes potrebni ter kriminalizirajo tiste, ki so jih še včeraj prikazovali kot borce za pravico nemočnih otrok. V vsaki dobri pravljici pa je mesto le za dobre ter zle in za one druge v njej seveda mesta več ni.

Ni moj namen soditi kdo ima v tej zgodbi bolj in kdo manj prav ter kdo laže in se grdo spreneveda ali kdo vsaj delno govori resnico. Če v mislih preletim nazaj vse to kar sem doslej uspel o tej zgodbi prebrati ali slišati, vse od njenega začetka, potem se enostavno ne morem upreti skušnjavi, da zapišem, da razen deklice same, drugih nedolžnih ali pozitivnih oseb ali državnih institucij v tej  pravljici ni mogoče najti.

Ker vsega kar se je dogajalo v ozadju in daleč vstran od oči javnosti in tudi medijev ne vemo in tako lahko sedaj neke subjektivne zaključke delamo le na osnovi tega kar nam sedaj govorijo. Ne moremo pa se seveda tokrat znebiti občutka, da so v celotno zgodbo vpleteni državni organi sklenili tihi dogovor in pritisnili na ostale udeležence te zgodbe in jih z metodami zastraševanja, prisile in barantanja zlomili. Ni torej zmagala strokovnost državnih institucij in ni zmagala pravna država, temveč je zmagala združena moč državne prisile v hotenju na vsak način ter za vsako ceno zaščititi svoj javni ugled. Država v tem primeru ni le pokazala svojih mišic, temveč jih je tudi uporabila. Upajmo, da ji to ne prišlo v navado.

Deklica je naenkrat "najdena", čeprav se je ves čas vedelo, da naj bi bila s svojo babico in je vrnjena v objem svoje mame. Oče, ki naj bi prav zaradi spornosti okolja v katerega se je sedaj deklica vrnila, bil to dolgo borbo, je sedaj srečen in zadovoljen in seveda takoj izpuščen iz zapora. Ostali trije glavni stranski igralci, ki naj bi predstavljali organizirano kriminalno združbo in imeli v svojih rokah ugrabljeno deklico in babico, so tudi izpuščeni iz zapora in bodo proti njim skoraj zagotovo vložene tudi kazenske ovadbe. Sedaj je le še babico potrebno nekako rešiti pred kazensko ovadbo in nekako dokazati, da je bila ves čas z deklico proti svoji volji in izolirana od ostalega sveta ter onemogočena, da vzpostavi stik z zunanjim svetom in pokliče na pomoč. Nesrečni oče je seveda že skoraj rešen, ker je pač pravočasno in s pravo vsebino napisal nekaj pisem, ki jih je naslovil na "ugrabitelje" svoje deklice in njene babice - njegove matere.

Srečen konec in vse je dobro. Vendar ne za vse udeležence. Država in njeni organi svoje zadoščenje morajo dobiti. Ni več pomemben sporni dekličin dedek po mamini strani, dekličino okolje v katerega se je vrnila je varno. Kako so pred samim začetkom te nesrečne zgodbe ravnali in kaj so naredili ali česar niso naredili, pa bi mogoče morali, pristojni državni  organi od centra za socialno delo do tožilstva in sodišča ter tudi policija, sedaj sploh ni več pomembno. Sedaj bo pomembno le to kako zgodbo kar najhitreje zaključiti in javno razglasiti glavne krivce in jim naložiti ustrezno kazen. Potem pa se potruditi, da javnost na vse to čim prej pozabi.

Glede na vse okoliščine v katerih se je ta zgodba odvijala in v posledici mnogih dvomov ter neprijetnih vprašanj, ki se kar sama zastavljajo, bi mogoče bilo zelo prav, če že ne skoraj nujno,  da bi opozicija v Državnem zboru zahtevala ustanovitev posebne preiskovalne komisije, ki bi celoten ta primer vzela pod drobnogled in skušala ugotoviti kaj se je v celotni zgodbi res dogajalo in predvsem to kako so posamezni državni organi opravili svoje delo že na samem začetku te zgodbe. Preveč je neodgovorjenih vprašanj, dvomov in pomislekov, da bi na vse skupaj lahko kar tako pozabili in se zadovoljili z aktom maščevanja države nad delom udeležencev in glavnih ali stranskih igralcev, ki v tej tragediji nastopajo.