Družinski zakonik zadnjič oziroma: koga imaš raje, mamo ali atija ?

Sploh nisem o tem nameraval več pisati. pa sem svojo odločitev spremenil sinoči ob spremljanju polemične TV oddaje na nacionalki, ki jo je vodila Vida Petrovčič. Ob koncu si nisem bil najbolj na jasnem ali so se zagovorniki družinskega zakonika tako slabo pripravili ali pa jim je prefrigana Vida s svojim sistemom organizacije ter izvedbe TV oddaje nastavila zanko v katero so se ujeli. Občutek imam, da s svojim nastopom v oddaji zagovorniki DZ kakšnega novega volivca ZA niso pridobili, so pa zagotovo pri nekaterih vzbudili dvome. Njihovo poslanstvo so pravzaprav reševali nasprotniki DZ, ki so ponavljali že stokrat ponovljene in precej neprepričljive razloge zakaj bi morali volivci v nedeljo glasovati PROTI. Bili so neinovativni in nekateri v svojih nastopih celo prav vulgarno podcenjujoči do gledalcev in njihove pameti.

Čeprav sem ves čas te dolgotrajne kampanje odločen, da bom sam glasoval ZA in sem tako pač pričakoval, da mi bodo zagovorniki s svojim nastopom in argumenti sinoči na TV mojo odločitev le še utrdili, se je zgodilo ravno nasprotno. Skoraj bi jo omajali. In to na eni sami točki kjer so se zagovorniki zlomili in tega nasprotniki niso vedeli ali zaradi sistema časovne omejitve niso mogli prav izkoristiti. Gre namreč za vprašanje pristojnosti Centrov za socialno delo in njihovega vmešavanja v družine. Družine takšne ali drugačne, sedaj sploh ni pomembno. Od vseh državnih institucij kolikor jih ta država premore in ni jih malo, so prav Centri za socialno delo že leta in leta med ljudmi najmanj zaupanja vredni in do njih ter njihovega dela so ljudje razvili že nekak sovražen odnos. V vse velike "afere" zadnjih let v katerih so nastopali tudi otroci nesrečnih družin so bili tako ali drugače prav ponesrečeno vpleteni Centri za socialno delo. Od tiste že skoraj pozabljene, ko so prekmursko deklico odpeljali v norišnico do te s koroško deklico. Vmes pa jih bilo še brez števila drugih v katerih so bili žrtve otroci in prav Centri za socialno delo niso odigrali svoje vloge ali pa so jo odigrali nestrokovno, pristransko, birokratsko in neobčutljivo do koristi otroka.

O strokovnosti teh centrov skoraj ni vredno izgubljati besed, ker vanjo v tej deželi le malo kdo verjame. Krivi za takšno stanje pa so si sami. Tokrat pa je prav grozljiva tista o zasliševanju otrok s strani "strokovnjakov" Centrov za socialno delo v prostorih centrov, brez prisotnosti staršev ali pravnih zastopnikov, o tem pogovoru sestavljenem zapisniku, ki ga starši zaslišanega otroka sploh ne smejo videti. Vsaj malo spreten "zasliševalec" bo od otroka dobil točno takšne odgovore kot jih bo želel dobiti. To je popolnoma nesprejemljivo in daleč izven vsake zdrave pameti in če bo, vsaj upam, da bo zakonik na referendumu dobil potrditev, je potrebno takoj sprožiti postopek pred Ustavnim sodiščem o ustavnosti tega določila v DZ ali pa v Državnem zboru začeti postopek za njegovo spremembo. Res bi bila velika škoda, če bi sicer dober zakonik sedaj padel zaradi enega slaboumnega ter po svoje prav grozljivega določila. S tem hudo spornim določilom so namreč avtorji zakonika naredili točno to kar jim generalno očitajo nasprotniki, da zakonik razlašča starše ( kakršne koli pač že ) ali zakonite skrbnike pravice sodelovanja v najbolj občutljivem delu postopka reševanja nastale družinske problematike ter nadaljnji usodi otrok.