nedelja, april 29, 2012

Sindikati osvobodite prvomajska kresovanja!

Zadnje dni sem si ogledal nekaj vabil s katerimi organizatorji vabijo ljudi na prvomajska kresovanja. Zanimalo me je predvsem kdo so organizatorji teh kresovanj in kdo vse bo to izrabil za nagovor zbranih. Preseneča, da se kot govorniki ob kakšnem sindikalnem funkcionarju ponovno pojavljajo politiki. Pri tem niti ni toliko pomembno ali so to politiki levice, desnice ali sredine, ker v Sloveniji tako nikoli ne veš kam bi katero politično stranko uvrstil.

Že lansko leto sem se zaletaval v to nastopanje politikov na čisto delavskih manifestacijah, ki bi jih morali organizirati in na njih kot govorci nastopati izključno le sindikati. Tako pa ta kresovanja pridno izkoriščajo predvsem lokalni politiki od županov do kakšnih šefov lokalnih odborov političnih strank in tam zganjajo svojo politikantsko demagogijo ter ščuvajo ljudi leve proti desnim in potem desne proti levim in nekateri kar vse proti vsem. Mogoče bi še lahko sprejeli tudi nastop kakšnega politika, če bi morebiti izhajal iz vrst kakšne žlahtne social demokratske ali iz socialistične stranke, če bi kakšna takšna v Sloveniji obstajala. Ker strank s takšno politično usmeritvijo in programom v državi ni, je res prav neokusno in za slovensko delavstvo že prav žaljivo, da jih na teh prvomajskih manifestacijah nagovarjajo predstavniki strank, ki so dobršen del državljank in državljanov pripeljale v razmere v katerih so se znašli in zaradi katerih prvi maj počasi ponovno dobiva svoj prvotni zgodovinski pomen ter socialni naboj.

In tako bodo v nekem mestecu na severovzhodu države zbrani ob prvomajskem kresu ponovno videli in slišali nagovor bahatega župana, ki bo zbranim govoril o nujnosti varčevanja, zategovanju pasu, odrekanju in o prihajajoči lepši bodočnosti, ki se nam obeta  v združeni Evropi, mednarodnem velikem prijateljstvu ter novih razvojnih paradigmah preko mejnega sodelovanja. Vse to govoričenje pa bo podkrepil z uspehi obnove dveh novih fasad v mestu, nekaj kilometrih asfalta, obnovljenim mladinskim klubom, novim gasilskim vozilom ter podobnimi uspehi. Ali ga bodo tudi to leto prisotni izžvižgali kot so ga lansko leto bomo šele videli. Razlogov bodo imeli več kot dovolj. Pa ne  njega osebno kot občana in državljana, temveč kot lokalnega politika objektivno soodgovornega za posledice pretekle politike njegove stranke kateri pripada in pod firmo katere je na volitvah uspel postati župan. Celotna pretekla slovenska politika si na teh kresovanjih zasluži žvižge in glasne verbalno izražene proteste za uničenje sedanjosti ter bodočnosti dobršnega dela v državi Sloveniji živečih ljudi.

Prav zaradi tega poziv sindikatom, da naj osvobodijo praznik prvi maj in ga vrnejo tistim, ki jim pripada in ki ga bodo vedeli prav proslaviti in začutiti.

sobota, april 28, 2012

Slovenske težave z lastno identiteto!

Slovenci smo ponovno v duhu svoje stare delitvene manire zagnali vik in krik ob nedavni proslavi dneva proti okupatorju oziroma rojstnem dnevu OF, ki je bila organizirana v Ljubljani. Tokrat je bila problem rdeča zvezda na nekaterih zastavah in kapah članov ZZB in drugih udeležencev proslave. Popolnoma nesmiselni razlog za zganjanje viharja v kozarcu vode, ker pod tem simbolom so se slovenski partizani borili proti okupatorjem v drugi svetovni vojni in pod simbolom rdeče zvezde  so postali člani velike mednarodne proti hitlerjanske in proti fašistične svetovne koalicije. Kot, da ne bi bilo že dovolj žalostno, da sta se aktualna vladajoča politika in oblast odmaknili od tega dogodka in ga ignorirali ter s tem pokazali, da so njune simpatije namenjene le delu razdvojenega naroda in drugemu delu pač ne.

Sploh pa imamo Slovenci venomer težave s svojimi lastnimi simboli, ki bi jih najraje venomer nekaj zamenjevali in jih prilagajali trenutnim ideološkim in političnim prilikam. Tako kot enim ni všeč rdeča zvezda drugim niso všeč tri rumene zvezde v grbu, ki imajo s slovensko narodno identiteto še manj skupnega kot partizanska rdeča. Na razne grofe in graščake, ki so vsi po vrsti bili skoraj izključno tujega rodu in obenem še prav prav hudo izkoriščevalski, slovenski ljudje seveda nimajo kakih posebej lepih spominov in do njih tako tudi ne gojijo kakih domoljubnih čustev. Okrog rdeče in rumene zvezde se bomo očitno Slovenci  zelo težko poenotili in dogovorili. Podobno kot s simbolom  križa kot temeljnim simbolom katoliške cerkve, ki je bil po drugi vojni umaknjen iz javnih in državnih ustanov in bi ga sedaj nekateri na silo radi ponovno vrnili. Tretji bi ponovno radi spreminjali celo zastavo, ker je podobna ruski in ji tega "velikega greha" nikakor ne morejo oprostiti.

Vedno, ko smo se Slovenci skozi svojo zgodovino prerekali okrog narodnih simbolov, smo jih potem na koncu dobili po betici, ker smo iskali le tisto kar nas je razdvajalo in ločevalo ter poglabljalo našo zgodovinsko razklanost. Na daleč pa smo se izogibali vsega tistega kar bi nas morebiti lahko združevalo ali vsaj v nečem poenotilo in pomirilo naše nikoli izživete ideološke strasti. Kot kažejo vedno novi primeri obujanja raznih nestrpnosti in zavestnega zanikanja lastne preteklosti ali njeno potvarjanje in prilagajanje trenutnim političnim in ideološkim potrebam, se bomo pač z vsem tem zgodovinskim bremenom morali kar sprijazniti in s tem še nadalje skupaj živeti. Leti 1941 in 1991 sta pomembna mejnika v naši zgodovini in si dogodki enega obdobja nikakor ne smejo podrejati dogodkov drugega obdobja, ker gre za nerazdružen ter enovit in dalj časa trajajoč zgodovinski proces slovenskega ljudskega boja za narodno, socialno in poliltično svobodo in neodvisnost.

Vsi, ki to zavestno ali zaradi kakih političnih ter ideoloških razlogov pozabljajo oziroma zanikajo, delajo slovenskemu narodu ogromno ter nepopravljivo škodo. Kot narod imamo le dve možnosti in sicer, da še nadalje vztrajamo na svojih ideoloških delitvah ter na koncu izginemo iz bodočnosti ali pa vse to presežemo, se poenotimo in priznamo vsakemu času njegove zasluge in obstanemo.

petek, april 27, 2012

Zorijo v Sloveniji razmere za kako novo OF?

Ekonomske, socialne, politične in obče družbene razmere v Sloveniji kar same kličejo po večji angažiranosti državljank in državljanov na področju korenitega spreminjanja vedno bolj zaostrenih pogojev življenja v katerih se kažejo celo že zaskrbljujoči znaki nacionalne ogroženosti.
Kot, da bi se nam začela zgodovina ponavljati v svoji najbolj nesrečni obliki in počasi se nam vrača vse tisto najbolj črno in nesrečno kar so pred desetletji morali že preživeti in premagati naši dedje in njihovi očetje.
Slovenski delavci postajajo kapitalistični tlačani v pravem pomenu besede, njihovi sodelavci iz južnih držav nekdanje skupne domovine na začasnem delu v Sloveniji postajajo sodobni sužnji, kapitalistično neoliberalna revolucija v začetku devetdesetih prejšnjega stoletja je razlastila največji del državljanov njihovega minulega in živega dela ter jih pahnila v objem povampirjenega tujega in s prevarami olastninjenega domačega kapitala koncentriranega v rokah ozkih novonastalih slovenskih elit.
Namesto demokracije se je v državi razvila strankokracija najslabše vrste, ki jo obvladujejo ozke strankarske politične in na ideološko interesni osnovi koncipirane kadrovske elite. Sočasno se je začel proces nasilnega vsiljevanja vrednot temelječih na doktrinah izkoriščanja in poniževanja nemočnih množic. In vsi ti procesi se seveda nadaljujejo in so vedno bolj grobi ter neusmiljeni. Danes so ljudje še prestrašeni in zelo zaskrbljeni za svoj eksistenčni jutri. Ko bodo enkrat le spoznali, da bo tudi prihajajoči jutri še veliko trši in še veliko bolj neusmiljen kot je to danes, ki ga živijo, pa jih bo strah počasi začel zapuščati in postajali bodo vedno bolj jezni. Ko pa bodo zelo jezni in ko bodo spoznali, da nimajo več kaj veliko izgubiti ter da so svojim otrokom in vnukom dolžni zagotoviti boljše pogoje za njihovo življenje, takrat bo nastopil čas, da za ta cilj in za izpolnitev te svoje zgodovinske naloge tudi nekaj storijo. In storili bodo.

četrtek, april 26, 2012

Operacija "masažni salon"!


Najnovejša slovenska spolno masažna zgodba se nikakor ne umiri in postaja zanimiva tudi za ljudi, ki jih običajno tovrstne zgodbe ne ganejo preveč. Še posebej, ker so se vključili tudi dežurni slovenski moralisti kot je Likovičeva in drugi, ki dobivajo svojih pet minut na kabelskih komercialnih televizijah, da lahko tam klatijo neumnosti in moralizirajo. Drugi so zopet zgroženi zakaj slovenski resni mediji te zgodbe niso pograbili in je morebiti celo še nadgradili in se jim sedaj že očita, da so pod pritiskom cenzure morali to zgodbo prezreti.

Sam sem v malo satiričnem tonu nekaj vrstic tej zgodbi že posvetil in se k tej temi nisem več nameraval vračati. Ker pa zgodba postaja res vse bolj zanimiva, me je ponovno začela zanimati. Pa ne zaradi neke nepomembne in popolnoma obrobne Urške, ki ima pač tam v Ljubljani masažni salon v katerega zahajajo slovenski pomembneži in tudi ne zaradi nekega političnega prekmurskega nepomembneža, ki so ga v tistem salonu posneli in sedaj ta posnetek prikazujejo po internetu in o tem pišejo rumeni mediji. K tej temi se vračam, ker se mi vse bolj dozdeva, da je v ozadju nekaj več in bolj pomembnega od tega kar nam prikazujejo.

Nekdo je torej nekoč v tem znanem masažnem salonu instaliral kamere in skrivoma snemal dogajanja v njem. Kaj se je tam dogajalo pa seveda vemo, ker so nas Požar in drugi rumeni mediji dobro informirali in tokrat tega ne bomo ponavljali. Kdo bi lahko bil ta skrivnostni montažer kamer s katerimi je snemal sliko in zvok? Velike izbire pri naši špekulaciji seveda nimamo. So to kamero namestile Urškine kolegice, ki so z njo delale v tem salonu zaradi morebitnega medsebojnega izsiljevanja ali preverjanja zaslužkov, lahko tudi zaradi lastne varnosti ali pa planiranega izsiljevanja kakih pomembnih obiskovalcev in koristnikov njihovih uslug. Ker je bil to prestižen masažni salon za res izbrane goste, bi to kamero lahko nastavila tam tudi kakšna tajna služba, ki bi potem s temi posnetki že vedela kako ravnati in jih koristno uporabiti. Če gre res za tako prestižen masažni salon s tako skrbno izbranimi in elitnimi koristniku uslug, potem bi kakšna tajna služba imela več kot dovolj razlogov, da ima dogajanja tam pod svojo kontrolo in nadzorom. In to ne le z montirano kamero, temveč morebiti tudi s kakšno tajno sodelavko zaposleno v tem masažnem salonu. Pravzaprav nič nenavadnega in nič kar se ne bi že velikokrat dogodilo. Mogoče bo nekoč, ko bo kdo vse to raziskoval, moral malo več pozornosti posvetiti tudi Požarju in njegovi vlogi v vseh teh zgodbah ter njegovih virih informacij.

Vse bolj se mi namreč dozdeva, da ta nesrečni prekmurski možakar, ki nastopa v tem posnetku ni bil pravi cilj celotne operacije, ki se je začela z objavo videa, ki ga prikazuje v tem salonu, ko mu Urška nudi svoje usluge. Je politično popolnoma nepomembna oseba, čeprav se ga povezuje z LDS za katero naj bi pred časom kandidiral na volitvah na lokalni ravni. Tudi kot gospodarstvenik ne sodi v sam vrh pomembnih slovenskih vplivnežev in je mogoče malo bolj poznan v krogih gospodarskih finančnih strokovnjakov. On vsekakor ni bil cilj. Ne verjamem, da je bil cilj tudi Anton Rop v katerega se sedaj usmerja pozornost javnosti, ker če bi Ropa imeli posnetega bi to vsekakor objavili in so mu tako uspeli naprtiti le neko nelegalno nakupovanje viagre ter izjavo, ki naj bi jo Požaru dala ženska, ki v tistem salonu nudi usluge. Ti dokazi niso posebej prepričljivi, ker bi ta ženska na popolnoma enak način lahko obdolžila tudi Pahorja, da je hodil v salon po trenutke uživanja ali kogar koli drugega.

Bi pa lahko oba navedena ( Maček in Rop ) bila sredstvo preko katerega se je nekomu drugemu, ki je pač tudi koristil usluge tega masažnega salona in je trenutno veliko pomembnejši ter vplivnejši, želelo na ta način sporočiti, da ga imajo v rokah in da naj pač temu prilagodi svoja sedanja ali bodoča ravnanja. Kdor je ta masažni salon obiskoval je seveda sporočilo razumel, ker nihče ne ve koliko posnetkov obstaja, kdo vse je posnet in kdo vse te posnetke ima. Saj si smemo dovoliti malo špekulacije in zapisati, da bi prav lahko med obiskovalci tega masažnega salona bil tudi kak pomemben politik iz današnje opozicije ali z vrha kakšnega od danes tako glasnih in Janševi koaliciji zelo neprijetnih sindikatov. Mogoče pa bi lahko med cilji te operacije bil celo kdo iz vrst same koalicije ali tudi iz vrst Janši in njegovim satelitom nenaklonjenih slovenskih medijev? Je ta hipoteza res tako nemogoča ?

K tej špekulaciji me napeljuje še zadnji dogodek v katerega se je vpletlo ministra Senka Pličaniča zaradi nasilja v družini. Sicer res nova priložnost za Gregorja Viranta in njegove izlive moraliziranja in me prav zanima kako bo sedaj ravnal in kaj govoril. To nesrečno Pličaničevo družinsko zgodbo je Virant vsekakor že dalj časa poznal, ker je o tem govorila že ljubljanska ulica, pa se ni odzval in v svojem stilu odreagiral. Bo sedaj Virant moral žrtvovati Pličaniča, da morebiti reši sebe ali koga, ki mu je zelo blizu in dovolj pomemben? Virant ima pa res ves čas težave. Najprej je v primeru Vogrina reševal ugled in dobro ime svoji stranki, potem Državnemu zboru in sedaj bo moral reševati ugled in dobro ime še slovenski vladi. Enkrat rešitelj, venomer rešitelj. Vprašanje pa je, če bo na koncu uspel rešiti samega sebe.

Režiserje zadnjih medijsko odmevnih zgodb s katerimi obmetavajo slovensko javnost imam na sumu, da so Pličaničevo zgodbo lansirali ravno v tem času, da malo uravnotežijo celotno zadevo ter tako zabrišejo sledi in namene  prve spolno masažne zgodbe. Nekako se mi dozdeva, da je bil Pličanič že nekaj časa na listi za odstrel in se je čakal le najbolj primeren trenutek. Njegova ( Virantova ) stranka je opravila svoj kongres in izbruh te afere pred kongresom bi bil res neprijetna zadeva.

Bil pa je minister Pličanič namreč malce svojeglav že pri izbiti sodelavk v kabinetu, ki Janši in njegovim iz čisto ideoloških razlogov niso bile všeč in so mu jih potem izbrali kar Janševi sami. Potem se je nekaj zoperstavljal prenosu tožilstva pod ministrstvo za notranje zadeve in sedaj na koncu mu ni bil všeč še predviden prenos NPU pod okrilje ministra za notranje zadeve Gorenaka in njegove kriminalistične službe. Zanimivo je, da mu njegov strankarski šef in predsednik parlamenta Gregor Virant v nobenem primeru javno ni stopil v bran, čeprav ga je sam kandidiral na ministrsko mesto v vladi.

Kaj vsa ta združevanja teh organov in institucij pomembnih represivnih državnih organov s področja tožilstva in policije lahko v prihodnje pomenijo za demokracijo v Sloveniji je ministru Pličaniču seveda jasno  in se morebitnih nevarnosti zagotovo zelo zaveda. Že pred tem pa si je Janša s kadrovskimi menjavami podredil Sovo in vojaški vrh z njegovo  vojaško tajno službo. Stranka SDS ima tako pod svojo popolno kontrolo vse represivne državne organe, kar bi lahko bilo za državo Slovenijo in demokracijo ter osebno svobodo vsakega posameznika  živečega v Sloveniji zelo nevarno. Se res v Sloveniji v kratkem pripravlja nekaj "velikega" kot to tiho in šepetaje napovedujejo nekateri bolje informirani ?

sreda, april 25, 2012

Mogoče pa niti ne ve kaj govori?


PLANET SIOL.NET, 24.04.2012

"Ko bomo nekoč demokratična država, bomo razumeli, da v državni upravi po volitvah pride do preseljevanja narodov, še posebej, če se zamenja oblast." Poslanec NSi Jože Horvat o kadrovanju v javni upravi v razpravi o rebalansu proračuna............


Gostobesedno žvrgoleči prekmurski poslanec in član NSi Jožef HORVAT uspe vsake toliko časa s kakšno svojo politikantsko latovščino pritegniti celo pozornost novinarjev in se tako prebiti v slovenske medije. To se mu sicer ne posreči ravno pogosto, ko pa se mu le uspe znebiti kakšne takšne, je zagotovo ponosen, da se je znašel v medijih  med tistimi, ki jih novinarji zaznajo in potem omenjajo ali o njih kaj malega celo zapišejo.

Tale današnja njegova miselna cvetka seveda zasluži vsaj nekaj malega pozornosti. Nisem sicer prepričan, da se sam prav dobro zaveda kaj mu je uspelo izjaviti, ker pri njemu smo namreč že navajeni, da ne kaže posvečati posebne pozornosti temu kaj je povedal, temveč le kdaj, kje in kako je uspel kaj povedati.

Že zaradi tega vsebine njegove izjave sploh ne kaže posebej komentirati, ker če je res mislil to kar nam s povedkom svojega izgovorjenega stavka sporoča, potem ga seveda lahko le pomilujemo in mu prijateljsko povemo, da o demokraciji in o vlogi ter funkciji državne uprave v sodobnem času nima najmanjšega pojma. Le zakaj se raje ne drži svoje stroke kjer bi bil zagotovo bolj koristen in upravljanje z javnimi zadevami prepusti tistim, ki o tem vedo veliko več kot on? Ni pač vsak za vse.

ponedeljek, april 23, 2012

Javni uslužbenci in državni uslužbenci !


V medijih lahko zadnje dni prebiramo o razdvojeni slovenski javnosti, ki naj ne bi podpirala štrajka javnih uslužbencev. Še posebej koalicijski politiki in vlada se zelo trudijo s svojimi izjavami poglobiti globel med javnimi uslužbenci in zaposlenimi v realnem sektorju. Tudi razne agencije za merjenje javnega mnenja skoraj enotno prikazujejo odklonilen odnos javnosti do protesta javnih uslužbencev, ki da naj bi jih se doslej  kriza sploh ne bi dotaknila, da dobijo svoje plače vedno na določen dan in noben javni uslužbenec še ni izgubil službe, ko jo je v realnem sektorju izgubilo že krepko preko sto štirideset tisoč zaposlenih.

Tako, naj bi po pisanju nekaterih medijev, prikazu nekaterih agencij za merjenje javnega mnenja in govoričenju politikov, poslancev in članov vlade, torej bilo večinsko javno mnenje. V resnici pa ni ravno tako. Ko ljudi v svojem okolju povprašaš kaj v resnici zamerijo vzgojiteljicam v vrtcih, učiteljicam v šolah ali profesorjem na fakultetah, policistom, medicinskim sestram, carinikom, veterinarjem in še mnogim drugim, ki so v štrajku sodelovali in zakaj mislijo, da imajo ti prevelike plače ali so neupravičeno v čem privilegirani, je njihov odgovor, da popolnoma nič in da se z njihovim protestom strinjajo ter ga podpirajo. V čem pa je potem težava?

Odgovor ljudi nikogar, ki zgodbo vsaj malo pozna ne preseneti. V resnici ljudje sploh niso jezni na »javne uslužbence« in sploh nimajo občutka, da bi jih bilo preveč in da so jim v nepotrebno breme, temveč so jezni na državne uslužbence zaposlene na ministrstvih ter raznih preštevilnih agencijah in drugih uradih v sestavi ministrstev, vladnih uradih, upravnih enotah in 220 občinah. Ljudje tudi vedo kako so skozi leta vsi ti državni kadrovski kombinati nastajali ter se številčno krepili in skoraj ga ni mogoče najti državljana, ki je kadar koli imel s to tehnokratsko in  birokratsko državno nadstavbo opravka, da bi bil z njihovim delom zadovoljen. O tem delu »javnih uslužbencev ?« pa tudi vlada v svojih ukrepih govori zelo malo in jim ne posveča kake velike pozornosti, razen pri zmanjšanju plač in zamrznitvi napredovanj ter morebitni ukinitvi oziroma združitvi kakšnih agencij.

O možnosti združevanj občin iz vlade ni slišati popolnoma nič. O organizacijski in kadrovski reformi posameznih ministrstev ni slišati nič. Pa še o veliko čem, kar se nanaša na celoten sektor državne in lokalne uprave in bi lahko pocenilo državo ni slišati veliko. To bi seveda na mestih ministrov zahtevalo ljudi z veliko organizacijskega ter menedžerskega znanja, ki bi takšno reformo državne uprave bili sposobni v relativno kratkem času pripraviti in izvesti. Veliko lažje je upokojencem zamrzniti pokojnine in javnim uslužbencem plače, prepoloviti že tako skromen letni regres, udariti malo še po materah in otrocih, ukiniti kaj dijakom in študentom in tudi osnovnošolcem, ukiniti kakšen praznik in sploh izvesti ukrepe do katerih lahko prideš s kalkulatorjem v rokah za pisalno mizo. Niti kakšnih velikih matematičnih ali drugih znanj za to ne potrebuješ. 800 milijonov evrov si se odločil privarčevati in udariš po tistih pri katerih to najlažje dosežeš. Na novo zaslužiti dodatnih 800 milijonov pa bi seveda zahtevalo že malo drugačna znanja in sposobnosti. Če bi ta znanja in sposobnosti imeli pač ne bi bili politiki ali  poslanci ali ministri, temveč bi delali kaj bolj koristnega zase in za družbo.

Partnerstvo za izhod iz krize ali neformalna koalicija ?


V Sloveniji je postala že kar navada, da lider vsakokratne vladajoče koalicije skuša pritegniti tudi opozicijo in si tako zagotoviti nadzor nad njo ter jo zavezati k podpori ukrepom, ki jih vladajoče elite izvajajo ali želijo izvesti. Še poseben vztrajen pri tem je Janez Janša, ki je že v svojem prvem mandatu izvedel podoben politični manever in v neformalno koalicijo uspel pridobiti Pahorja ter njegovo SD. Ko je potem oblast prevzela koalicija, ki ji je načeloval Pahor, pa mu Janša javno dolga nekako ni bil pripravljen vrniti in je Pahorju hrbet varoval tako, da je neprestano napadal Pahorjeva partnerja Golobiča in Kresalovo. Na koncu se je izkazalo, da Pahorjevo zaplotniško partnerstvo z Janšo seveda ni obrodilo sadov in je predčasno odletela celotna Pahorjeva vlada in dobili smo predčasne volitve.

Tudi tokrat Janša po svojem starem in izkušenem političnem receptu ponovno ponuja partnerstvo za izhod iz krize Pahorju in njegovi SD ter Jankoviču ter PS. Če želi  Janša poseči v ustavo in sprejeti potrebno zakonodajo za izvedbo svojih reformskih ciljev in jo ob tem še zaščititi pred referendumi,  takšno neformalno koalicijo seveda nujno potrebuje in zelo verjetno je, da jo bo s strani Pahorja in njegove stranke tudi dobil. Neznanka zaenkrat ostaja le še Jankovičeva PS, ki pa občasno tudi kaže določene kompromisarske težnje in prav lahko se dogodi, da bo vsaj okrog fiskalnega pravila dosežen tihi dogovor. Vedno, ko se opozicija in koalicija skupaj spravita med rjuhe, bi morali biti državljani zelo pozorni kaj se jim pripravlja.

Praksa v Sloveniji kaže, da je strankokracija, ki že dve desetletji v popolnosti obvladuje celotno državo zelo prilagodljiva in trdoživa ter veliko manj podložna raznim ideološkim ali  notranje političnim ter navzven prikazanim nasprotjem, kot jih politiki v javnosti prikazujejo. Razni nacionalni, javni, gospodarski, javno finančni, evropski, narodno politični in vsi drugi domači ter tuji interesi, so praviloma prav priročno sredstvo  za opravičevanje takšnih ali drugačnih načelnih ter nenačelnih političnih koalicij. Pri tem pa seveda ne kaže zanemariti tudi vplivov zunanjih centrov moči in njihovih zvijanj rok malo manj kooperativnim slovenskim politikom.

Vsekakor je prav sedaj čas, ko bi morala celotna slovenska javnost biti še posebej pozorna na dogovarjanja med koalicijskimi in opozicijskimi politiki in njihova medsebojna barantanja. Če želi Pahor v jeseni kandidirati za predsednika države nujno potrebuje Janeza Janšo in stranke njegove vladajoče koalicije. In če se želi Janša na mestu predsednika države znebiti aktualnega predsednika Türka potrebuje Pahorja. Drugo vprašanje pa je kaj bodo na koncu rekli in kako odločili volivci, ki vedo občasno biti zelo nepredvidljivi. Še posebej, če so slabe volje. Razlogov za slabo voljo pa jim bo Janša ob tihi podpori Pahorja seveda do jeseni ponudil več kot dovolj.




nedelja, april 22, 2012

Francija pred usodno odločitvijo!

Danes je v Franciji prvi krog predsedniških volitev in za rezultat ne trepeta le aktualni predsednik Sarkozy, temveč še veliko bolj evropska koalicija Evro. Če Sarkozy te volitve preživi, bo tudi Evro še kakšno leto ali dve preživel. V primeru, da Sarkozy na teh volitvah pade in se bodo potem kar sama od sebe odprla vrata francoskih finančnih omar in se bodo iz njih vsuli tam nabrani ter shranjeni ekonomsko finančni mrtvaki, bo razneslo tudi Evro. Rešiti ga ne bo mogla več ne Merklova z njeno veliko in gospodarsko uspešno Nemčijo in ne Obama s svojim vplivom na vse svetovne ekonomsko finančne organizacije in institucije. Takrat se nam bo naenkrat tudi problem Grčije zdel kot mala ekonomsko finančna in ob tem še krepko eksotična ter tipično evropsko folklorna dogodivščina okrog katere se je prav po nepotrebnem dvigal prah. Problem Grčije nam bo v primerjavi s problemom Francije videti nekako tako kot strah, ki naj bi bil na sredini votel okrog ga pa tudi nič ni.
Težave Slovenije pa bodo v evropskem okolju sploh nepomembne in nastopil bo čas načela reši naj se vsak kakor ve in zna. In če vendarle Sarkozy tudi tokrat na volitvah uspe? To kar nam je usojeno bo le za nekaj časa odloženo in nič več. Kot kaže to vedo vsi evropski politiki, ki kaj veljajo, razen slovenskih seveda. Naši očitno še vedno verjamejo v čudeže in božjo pravičnost. Pri tem pa pozabljajo, da je tudi Bog že zdavnaj postal kapitalist.

sobota, april 21, 2012

Okrepljena moška samozavest Prekmurcev!

Slovenski mediji so nas osrečili s pikantno zgodbo o znani Slovenki, ki tam v beli Ljubljani v nekem masažnem salonu osrečuje moške. Naši vrli Pomurci in še predvsem njihov levi pomurski del imenovan Prekmurje, tej novici ne bi posvečali kake pretirane pozornosti, če se kot glavni junak v tej zgodbi ne bi pojavil njihov rojak. Ki pa seveda ni nek anonimni  Pišta z Goričkega ali Ravenskega, temveč večini Prekmurcev in predvsem Sobočanom poznana oseba zaposlena na vodilnem delovnem mestu v še veliko bolj znanem pomurskem javnem zavodu.
Kot bi pihnil je vsaj za kratek čas iz vsakodnevnih šank pogovorov odneslo Janšo in  Žerjava ter njune apetite po omejevanjih našega razkošnega pomurskega življenja in v prvi plan postavilo znamenito Urško ter znanega prekmurskega gospoda. Predvsem Sobočanke in Sobočani se pritajeno hahljajo, si namigujejo to in ono ter se seveda na bolj javnih mestih o tej temi pogovarjajo v le njim razumljivih pogovornih šifrah. Še posebej zanimivi so pogovori moškega dela prekmurskega prebivalstva, ki ne pozabijo ob tem omeniti svojih znanih kvalitet na tem področju in jim je tako še dodatno porasla njihova moška samozavest. Njihovi moški kolegi z desnega brega Mure pa se le tiho muzajo in si mislijo svoje.

Bo pa ta žgečljiva zgodba pustila tudi malo dalj časa trajajoče posledice, ki jih bodo čutili predvsem prekmurski moški, ki pogosto potujejo tja v pregrešno prestolnico. Prekmurke niso naivne ženske in vedno ne verjamejo tako na prvo besedo. Odslej bodo pa še veliko bolj pozorne in previdne in bo vsak Prekmurec moral takoj, ko se bo vrnil iz Ljubljane,  doma najprej v spalnico na preverjanje njegovega spolnega poželenja, da se slučajno tam v Ljubljani ni izrabilo. Izgovori na kakšno potovalno utrujenost ali na posledice mučnih, dolgih in utrujajočih ter izčrpavajočih sestankov, so postali preteklost. To seveda velja ne le za pomurske gospodarstvenike, temveč še veliko bolj za prekmurske poslance in ministre, ki se v tisti grešni Ljubljani zadržujejo skupaj tudi po več dni. Prilika dela tatu, pravi znan pregovor, ki ga vrle Prekmurke seveda dobro poznajo.

Prizadeti pa so ob objavi te seksualne ljubljanske zgodbe tudi ponosni Radgončani, ki so se še nekaj dni nazaj hvalili s prireditvijo Polka in majolka, na kateri je sodelovala nam vsem znana in draga Urška Čepin in so njeno udeležbo ter obisk Radgone s takšnim ponosom omenjali. Danes te splošno znane dame in nekdanje spotne maskote Pahorjeve SD,  iz meni neznanega razloga, več ne omenjajo in če jih o tem kaj vprašaš, se le kislo nasmehnejo in zamahnejo z roko. Niti o Polki in majolki ne želijo več govoriti. Tu in tam kdo tako zlobno privoščljivo omeni le še kakšno pikantnost kot, kdo se je s kom na tisti narodno zabavni prireditvi rad družil in postavljal. Zatrjujejo pa, da ji v Radgoni v penino niso primešali nič takega kar bi lahko bil razlog za nastanek tistih nesrečnih ljubljanskih filmčkov.

četrtek, april 19, 2012

Enako misli tudi najrevnejši Slovenec!


POP TV 24UR

Najbogatejši Slovenec o stavki: "Na luni so zadnjih 20 let živele slovenske vlade!"

Gospodarstvo načeloma podpira varčevalne ukrepe. A samo varčevanje za končanje krize ne bo dovolj, meni Sandi Češko, ki dodaja, da trenutno stanje državne blagajne ni posledica razkošnega življenja javnega sektorja, ampak zapravljivih vlad.

Mogoče pa le prihaja čas, ko si bosta najbogatejši in najrevnejši Slovenec segla v roko in skupaj poskusila rešiti to državo. Ni pa mi jasno kam bosta v času reševanja deponirala vse tiste, ki so državo uničili? Rabila bosta namreč veliko prostora ter varno zaledje. Nekateri bi verjetno res hitro odpotovali na malo daljše počitnice k svojim prijateljem v tujino, bi pa jih še vedno ostalo ogromno, ki bi se pri reševanju države le motali pod nogami in bili v napoto.

Je pa v vsem tem skrita velika resnica, da bo Slovenija na poti rešitve šele takrat, ko se bosta z roko v roki njenega reševanja lotila najbogatejši in najrevnejši Slovenec. Za današnje politike in današnje politične stranke v tem velikem zgodovinskem projektu reševanja države ne bo mesta.

Pa so že trije!

Branko Marinič poslanec Janševe SDS v Državnem zboru je danes na kranjskem sodišču bil spoznan za krivega  napeljevanja k ponarejanju uradne listine in je fasal pogojno kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. 



Tožilstvo mu je očitalo, da je izpit iz nemščine na fakulteti namesto njega opravljal nekdo drug. Marinič še vedno krivdo zanika in napoveduje pritožbo. Kje se bo le ustavil?
Simčič in Vogrin sta tako sedaj dobila tretjega kandidata za neodvisno poslanko skupino v nastajanju. In Gregor Virant je dobil novo tarčo za svoje izlive moraliziranja. Upati je, da se na Vogrinu in Simčiču ni popolnoma iztrošil.
Ker pa je Marinič pod zaščito samega Janeza Janše, bo Virant verjetno v primeru Mariniča bolj milosten in zadržan in še razloge za svoj verjetni molk bo poiskal v pravnih načelih, da nihče ni kriv dokler ni pravnomočno obsojen. Da tudi Simčič ni bil za prav nič pravnomočno obsojen, seveda tokrat ne bo več pomembno. Pa tudi Vogrinu kakšne pravnomočne obsodbe zaenkrat še ne moremo naprtiti. 
Res precej nerodna zadrega, ki je Virantu niti malo ne privoščim. Če bo želel ostati zvest svojim moralističnim načelom bo imel težave z Velikim vodjem. Pa kaj bi, saj tudi načela niso železen oklep, ki se ga ne bi dalo sleči. Bodo odslej pač veljala neka druga načela, ker so se prejšnja, recimo temu tako, iztrošila.

Primer primitivne in nesramne dvoličnosti!


Gospa Sheila Lyall Grant, žena britanskega veleposlanika pri OZN in gospa Huberta Voss-Whittig, žena nemškega veleposlanika pri OZN,  sta  udeleženi v skrajno primitivni in dvolični kampanji proti Siriji, njenem predsedniku Asadu ter njegovi simpatični ženi Asmi. Na  YouTube se je pojavil prispevek v katerem obe dami naslavljata poziv Asmi, da naj ustavi svojega moža Asada, da ta preneha z nadaljevanjem državljanske vojne ter pobijanjem otrok. V tem primitivnem propagandnem spotu so uporabljene grozljive fotografije pobitih otrok. Sporne fotografije naj bi bile posnete za potrebe Vogue v Siriji, čeprav je težko z gotovostjo reči ali so bile res posnete v Siriji in ne morebiti kje drugje. Pa to niti ni najpomembnejše, ker zaradi kapitalskih, strateško vojaških ali političnih interesov pobijanje otrok ni sprejemljivo nikjer in pri tem sploh ni pomembno kdo to počne. To je navadno barbarstvo. Barbari pa niso le tisti, ki to počnejo, temveč tudi tisti, ki jih pri tem tako ali drugače podpirajo in tudi vsi tisti, ki ne storijo nič, da bi takšna početja preprečili.

Prav možno bi bilo, da bi bile posnete tudi v Gazi kjer Izraelci vsake toliko časa prav po mesarko pobijejo nekaj Palestincev in njihovih otrok. Na spletu je fotografij, ki prikazujejo mrtve palestinske otroke kar veliko. Izrael pa je seveda prijateljska država držav iz katerih izhajata obe dami. Palestinski mrtvi otroci pa tako njunega usmiljenja očitno ne zaslužijo.

Lahko pa bi bile fotografije posnete tudi v Afganistanu kjer sta njuni državi med aktivnimi agresorji in nam svetovni mediji skoraj dnevno posredujejo fotografije tam pobitih otrok in drugih primitivnih ter neciviliziranih početij tamkajšnjih agresorjev.

Popolnoma enake fotografije bi bilo možno posneti tudi v Iraku kjer sta njuni državi prav tako bili med najbolj aktivnimi agresorji in so pobili ter pohabili na tisoče iraških otrok. Njihove nesrečne usode pa vsa ta leta niso ganile njunih usmiljenih src, nista se oglasili, nista napisali javnega pisma protesta in nista na YouTube objavili ničesar s čimer bi protestirali proti početju njunih vlad, vojakov njunih držav in izpostavili odgovornost politikov njunih držav. Zanju so očitno bili ti pobiti in pohabljeni otroci navadna in "nujna" kolateralna škoda, in okrog tega si nista  delali posebnih skrbi in nista imeli  kakšnih posebnih moralnih in etičnih zadržkov. Ko pobijajo in masakrirajo "naši" je to očitno nekaj povsem drugega kot, ko to počnejo oni drugi.

Pred nekaj meseci sta imeli obe dami idealno priložnost, da enak poziv kot ga sedaj naslavljata na prvo damo Sirije, naslovita na prvi dami Francije in Velike Britanije, ko sta obe državi ob pomoči še nekaterih, izvedli grozovit napad na Libijo. Tudi tam je bilo pobitih in pohabljenih na tisoče otrok in tudi ti otroci niso bili vredni njunega usmiljenja.

Obe cenjeni dami sta izkazali hudo moralno dvoličnost in prav očitno je, da ju usode mrtvih in pohabljenih otrok po svetu sploh ne ganejo in ne zanimajo, razen v primeru, če jih je mogoče uporabiti za primitivne politične in druge propagandne namene. Morali bi se zelo sramovati!

sreda, april 18, 2012

Tomažu Štihu v tolažbo!

Znani Libertarec s pedigrejem Tomaž Štih, ki je skupaj s Pezdirjevo soprogo tudi tesni sodelavec finančnega ministra dr. Šušteršiča na finančnem ministrstvu, je danes na svojem blogu objavil to fotografijo s katero nam ves nesrečen sporoča: delam v javnem sektorju in ne stavkam".

Plagiator ga želi potolažiti in mu sporoča, da naj si tega ne jemlje preveč k srcu, ker njegova travma ne bo dolgo trajala in potem bo lahko stavkal kolikor ga bo volja.

Je Majerjev štab ponovno udaril?


Žurnal24.si, 18.04.2012

Kako opraviti z vladnimi »podganami«?

Med današnjo stavko je zaokrožilo pismo, po vsebini katerega sodeč so za avtorja vsi v vladi in državnem zboru »podgane« in »voluharji«, ki bi jih bilo treba s pomočjo policistov uničiti.


Med stavkajočimi naj bi se baje pojavilo z roko in z velikimi črkami napisano pismo, v katerem avtor zapiše, da bi vse člane vlade in poslance bilo potrebno zapreti v poslopje državnega zbora, ga zastražili z močno oboroženimi policijskimi enotami, nato pa vanj vreči solzivec. Vse "podgane" in "voluharje" bi nato pokosili z rafali, ranjence pa potem še pokončati z milostnim strelom. To me zelo spominja na metanje granitnih kock v zgradbo parlamenta, ko smo šele potem čez čas zvedeli kateri politični opciji so voditelji tistih demonstrantov ter junaških metalcev kock pripadali. Bili so iz Majerjevega štaba, pa naj ta skrivnostni Majer bo kdorkoli pač že. In tudi za to provokativno ter slaboumno napisano pismo bi lahko sledi vodile v ta znameniti Majerjev štab. 
Nekaj je vsekakor gotovo, da ga trenirkarji sigurno niso napisali. In tudi tisti, ki so se z razlogom udeležili današnje vseslovenske stavke ne. Avtorji pisma so že imeli dober razlog, da so takšno bebavo pisno skrpucalo spravili med stavkajoče in želeli z njim omadeževati kulturno in civilizirano obnašanje stavkajočih. 

Majerjevim bi le kazalo svetovati, da za takšne in podobne provokativne akcije uporabijo vsaj malo domišljije in zdrave pameti, če želijo karkoli doseči in se hudi skušnjavi ne morejo upreti. Če želiš pametne osramotiti, moraš biti vsaj za kanček pametnejši od njih. Je v tem težava?

Največji politični blefer ponovno v svojem elementu!


MMC RTV SLO
17. april 2012

Erjavec v bran regresu za upokojence in proti zamrznitvi pokojnin

"Če ne bi bilo DeSUS-a, bi upokojenci delili usodo javnega sektorja"
Vlada med varčevalnimi ukrepi predlaga tudi znižanje regresa za upokojence, a bo DeSUS vložil amandma, da za tiste, ki imajo nižjo pokojnino - do 622 evrov, ostane nespremenjen. Erjavec pričakuje podporo.

S svojimi bleferskimi manipulacijami ne more šef koalicijske stranke DeSUS in zunanji minister Karel Rrjavec nikogar več prepričati. Sedaj, ko je dobro polovico vseh upokojencev s svojo kompromisarsko ter egoistično politiko spravil v nezaslišano bedo in hudo revščino, bi se rad naenkrat prikazal kot zagovornik in rešitelj upokojencev. Podpora v javnosti je njemu in stranki padla daleč pod prag vstopa v parlament, mero mu je vzel tudi Simčič s svojo edino možno odločitvijo in prav nič ne bi bil presenečen, če bomo kdaj zvedeli, da je ta manever z vložitvijo amandmaja stranke DeSUS v Državnem zboru bil v koaliciji že v naprej dogovorjen z namenom vsaj malo izboljšati ugled in verodostojnost stranke DeSUS in njenega šefa Erjavca. 

Pravzaprav so prav upokojenci najbolj nesrečna socialna skupina državljank in državljanov v tej državi, ki nimajo svoje organizirane interesne organizacije katera bi branila njihove z delom in preteklim plačevanjem prispevkov, pridobljene pravice in socialno varnost na stara leta. Upokojenska društva in zveza na ravni države se ukvarjajo z vsem le s socialno varnostjo svojega članstva še najmanj in jih je največji del še krepko spolitiziran. Elitam v teh spolilitiziranih ter za težave največjega dela članstva skrajno neobčutljivih upokojenskih organizacijah so pa seveda ta društva in zveza zelo priročno sredstvo za kolektivne manipulacije, zavajanja in jim služijo pretežno le za zadovoljevanje  njihovih osebnih in ozko kolektivnih interesov. 

O stranki DeSUS, ki je res nastala pod pretvezo, da bo branila interese in pravice upokojencev, pa tako ni potrebno izgubljati besed. Že rodila se je stranka v čudnih organizacijskih in kadrovskih okoliščinah in se potem kadrovsko levila kot kača ter temu primerno tudi programsko prilagajala vsakokratnim interesom svojih aktualnih vodstev. Usodni udarec je stranki zadal kratkotrajni predsednik Anton ROUS, ki pravzaprav ves čas ni vedel kako se naj na slovenskem političnem parketu obrača in pleše, da bi potem na koncu pristal celo v Janševem objemu. Tako kot je v politiko iz nič prišel je iz politike v nič tudi potem odletel. Tudi blefirati je namreč potrebno vedeti. 

V podobnih precej čudnih in razmeroma kaotičnih okoliščinah si je potem stranko prisvojila ekipa zbrana okrog Karla Erjavca, ki si je pred tem izkušnje nabiral v skoraj vseh takratnih političnih strankah. Kaj so Erjavec in njegovi ozki strankarski potrčkoti iz ožjega vodstva ter lokalnih nivojev s stranko naredili pa seveda lahko danes vidimo. Če Erjavec misli, da bo lahko s 100 evri pri upokojencih kupil zaupanje in vero vanj ter v stranko, se zelo moti. Rešitev za stranko DeSUS bi bila, če bi članstvo zmoglo dovolj notranje politične, razumske, programske ter organizacijske modrosti in se takoj predvsem kadrovsko reformiralo od lokalnih organizacij do državnega nivoja. Enostavno povedano, morali bi takoj zamenjati večino članov vodstev od občinskih, regijskih do republiškega nivoja vodenja stranke. Ker se to očitno ne bo dogodilo, bodo pač delo potrebnega političnega čiščenja na slovenski strankarski sceni morali opraviti volivke in volivci na prvih naslednjih volitvah.

torek, april 17, 2012

Je Pahor odigral vlogo tajnega Janševega odposlanca?


VEČER, 17.14.2012

Borut Pahor se je danes v Bruslju sestal s predsednikom Evropskega sveta Hermanom Van Rompuyjem

Predsednik Socialnih demokratov Borut Pahor se je danes v Bruslju sestal s predsednikom Evropskega sveta Hermanom Van Rompuyjem, s katerim sta govorila predvsem o finančni in gospodarski krizi v Evropi, so sporočili iz SD.
V tiskovni službi Van Rompuyja so srečanje potrdili, vsebine pogovora pa niso razkrili.

V času, ko Janez Janša s svojo koalicijo doma izvaja ukinjanje socialne države in demokracije je, kot kaže, v Bruselj poslal svojega tihega zaveznika Boruta Pahorja, da dobi od tam prepotrebno podporo in verjetno tudi malo zastraševanja slovenske nezadovoljne javnosti. Odslej bi kazalo biti zelo pozoren na glasove iz Bruslja, ker obstaja velika verjetnost, da bodo posledica Pahorjevega obiska.

Ta Pahorjev obisk v Bruslju si kaže vsekakor dobro zapomniti!

Vstopa Slovenija v čas izrednih razmer?


V državi se razvnema pravo politično, ideološko, medijsko, kulturno in med razredno mesarsko klanje. Nihče več nikomur nič ne verjame, vsak je vsakemu, če že ne sovražnik, pa vsaj izredno trd nasprotnik. Vlada ravna kot, da je včeraj v državi razglasila izredne razmere in se pri tem ministri obnašajo bahato, oholo, na neprijetna vprašanja odgovarjajo zadirljivo in cinično, podcenjujoče ter z viška. Zakaj si potem kar takoj ne oblečejo vojaških uniform in si razdelijo činov, če so že uvedli vojaško doktrino vladanja?

V Državnem zboru se po hitrih postopkih sprejema zakonodaja s katero se že tako oropanim slojem dodatno jemlje in privilegiranim daje.

Svoj desničarski medijski stroj so pognali v visoke obrate in avtorji prispevkov v teh medijih  rušijo vse osnovne standarde primernega obnašanja in spoštovanja. Kot, da se pripravlja ne le ideološki, politični in socialni spopad, temveč prava zaresna vojna. Ne izbirajo se več ne sredstva in ne metode obračunavanja z drugače mislečimi. Obračunati želijo s sindikati in jih poslati na »smetišče zgodovine« kot piše novinarska in ideološka spreobrnjenka Sunčičeva in zanjo to slaboumno lajno ponavljajo še drugi.

Trudijo se spreti sindikate in zaposlene v javnem sektorju s sindikati in zaposlenimi v gospodarstvu z najbolj primitivnimi in lažnivimi ter zavajajočimi politikantskimi floskulami v stilu kdo za koga dela in kdo koga plačuje. Znani in cenjeni ekonomisti , ki tudi v svetu kaj veljajo in ne le v tem slovenskem kotlu slaboumnosti, opozarjajo, da stopamo na hudo napačno pot, ki nas bo popeljala še v hujšo v krizo s prav katastrofalnimi posledicami. Vse je kot bob ob steno. Edino kar naši novodobni oblastniki danes vedo narediti je, da revežem vzamemo še tisto malo s čimer so se doslej nekako preživljali in podarjajo vsem tistim, ki so to državo in to ljudstvo pripeljali v revščino, bedo in narodu uničili bodočnost ter državo. Čigava je torej ta država in kdo je njen lastnik? Prihaja čas, ko bo na to vprašanje moral nekdo jasno odgovoriti. 
Je ta država v lasti političnih strank in njihovih vodstev? So morebiti lastniki te države kapitalske, finančne in druge privilegirane elite ? Kdo torej ?

Pa si sami pri sebi zastavimo vprašanje, si vzgojiteljice, ki v vrtcih čuvajo naše otroke zaslužijo plačo in kakšno, si plačo zaslužijo učitelji in učiteljice v šolah, ki nam otroke učijo in vzgajajo, si zaslužijo plačo policisti za njihovo odgovorno in pogosto nevarno delo, si plačo zaslužijo gasilci in v zdravstvu ter drugih delih javnega sektorja ? Ne nasedajmo tem politikantskim floskulam s katerimi nas iz ure v uro bolj agresivno zasipajo iz vladnih in njim prislinjenim krogov ter elit. Poglejte kdo tako vneto in goreče podpira predlagane vladne ukrepe. To so vsi tisti, ki s temi ukrepi dobivajo, od kapitalskih, finančnih in drugih elit katerih člani so vse življenje prisesani na državne jasli do njihovih cehovskih organizacij.

Kdo pa se bo zavzel za številne slovenske mlade družine, ki so obremenjene s stanovanjskimi krediti, plačevanjem vrtcev za varstvo otrok, za mlade mamice na porodniških dopustih? Kdo za bolnike z dalj časa trajajočo delovno nezmožnostjo, kdo se bo zavzel za delovne in druge invalide, kdo za vse nove brezposelne, ki so ali v kratkem bodo ne po svoji krivdi ostali brez dela? Kdo za vse starejše delavke in delavce, ki so že po več let brez zaposlitve in zaposlitve zagotovo tudi  nikoli več nikjer ne bodo dobili? Kdo se bo zavzel za nekaj sto tisoč upokojencev z mizerno nizkimi pokojninami s katerimi nikakor ni mogoče preživeti meseca? Kdo bo kaj naredil za nekaj sto tisoč sramotno slabo plačanih delavcev v gospodarstvu ali tistih delavcev, ki uradno še »delajo« pa jih po več mesecev nihče ne plača?

Kdo pa naj bi kaj naredil za več sto tisoč slovenskih revežev, kapitalističnih tlačanov in sužnjev, če ne prav sindikati. Kakršni koli že so, so edino upanje vseh v revščino in obup pahnjenih ljudskih množic in si zaradi tega zaslužijo vso našo podporo. Druge organizacije, ki bi zastopale interese malih ljudi ni. Ne le, da si jo zaslužijo, v času, ki je pred nami jo tudi nujno potrebujejo in jo morajo dobiti. Brez odločnih in trdih sindikatov bodo osiromašene ljudske množice kot ovce pred vrati klavnice, Vrata klavnice so že odprta in noži mesarjev pa nabrušeni.

ponedeljek, april 16, 2012

Lapsus, ki ni nujno, da to v praksi tudi je!

Vir: 3. kanal nacionalne TV, 16.04.2012

Karel Erjavec, predsednik koalicijske stranke DeSUS in zunanji minister Republike Slovenije je na seji delovnega telesa Državnega zbora v zanosu razprave izjavil: .... da slovenska vojaška vlada......... in seveda takoj zaznal lapsus, ki se mu je v besedilo razprave prikradel ter se med smehom prisotnih poslank in poslancev takoj popravil in izjavil, da Slovenija seveda nima vojaške vlade.

Z njim se seveda moramo strinjati, da Slovenija še nima vojaške vlade, ima pa vlado, ki v slovenski javnosti občasno daje vtis kot, da bi vojaška vlada že bila. Res si iskreno želimo, da ministrov lapsus ne bi nikoli dejstvo postal

Gospa Zdenka Čebašek Travnik čas je, da takoj odstopite!

Pred dnevi sem o tej prireditvi v Celju že napisal nekaj vrstic in sedaj se k tej temi vračam, ko sem danes prebral, da je bila tam tudi varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik.

DNEVNIK, 16.04.2012
Med podporniki prireditve je bila tudi organizacija Koroški Heimatdienst, za katero so značilne skrajno desničarske ideje in spogledovanjem z nacizmom. Nasprotniki proslave so poskrbeli za nekaj ostrih besed, predvsem pa jih je zmotila prisotnost varuhinje človekovih pravic Zdenke Čebašek Travnik.

Čeprav so "svečano proslavo" organizirali ravno na dan, ko so leta 1941 v Celje vkorakali Nemci, so organizatorji zatrdili, da je bilo to povsem naključno in da tega niso načrtovali.

Na spletnem mestu so se glede udeležbe Zdenke Čebašek Travnik na proslavi oglasili tudi z urada varuha za človekove pravice. "Varuhinja je bila povabljena na proslavo ob ustanovitvi novega kulturnega društva nemško govoreče manjšine v Celju. V tem kontekstu se je želela seznaniti s težavami in napredkom pri nediskriminiranju omenjene manjšine, kot to od slovenskih organov oblasti pričakuje Svetovalni odbor pri Svetu Evrope, ki spremlja izvajanje okvirne konvencije za varstvo narodnih manjšin," so pojasnili na spletnem mestu.

Kaj je v resnici tam iskala? Pojasnilo njenega urada seveda ne prepriča nikogar, ker bi ji takoj lahko zastavili vprašanje na koliko podobnih prireditvah, ki jih organizirajo društva ali druge skupine organiziranih državljank in državljanov pripadnikov narodov nekdanje skupne države ali Romov je bila prisotna iz enakega razloga kot ga navaja za ta nesrečen primer. ? 
Koliko krat se je udeležila mnogih protestov delavcev na začasnem delu v Sloveniji, ki so jih slovenski delodajalci oropali temeljnih delavskih in obče človekovih pravic in jih pometali iz služb, samskih domov v katerih so za drag denar prebivali ali jih celo s policijo vozili na mejo in izganjali iz države? Nič se nekaj ne spomnim, da bi tam med temi nesrečnimi delavci, ki smo jih spremenili v sužnje, kdaj videl varuhinjo človekovih pravic.

Prav tako se nekako ne morem spomniti njene prisotnosti med nesrečnimi slovenskimi delavkami in delavci, spremenjenimi v kapitalistične tlačane, ob njihovih vsakodnevnih metanjih iz služb, neizplačevanju več mesecev zapadlih plač in prispevkov, brutalnem kršenju njihovih socialnih in drugih pravic. Ni je videti ob vse bolj pogostih deložacijah slovenskih osiromašenih družin, ki ne morejo več pokrivati stroškov bivanja in preživetja. Tudi med vedno večjim številom lačnih, golih in bosih otrok, ki jim starši niso več v stanju zagotavljati osnovnih dobrin za življenje in šolanje, gospe varuhinje nič kaj pogosto ali skoraj nikoli ne srečamo.

Vse te in še premnoge druge skupine slovenskih državljank in državljanov očitno po mnenju varuhinje človekovih pravic ne zaslužijo njene posebne pozornosti in še niso dovolj diskriminirane, da bi si zaslužile njeno posebno pozornost. Društvo, ki je pod pokroviteljstvom koroškega nacističnega Heimatdiensta, pa seveda mora biti deležno tudi njene posebne pozornosti.

Varuhinja človekovih pravic gospa Zdenka Čebašek Travnik čas je za eno vaših pomembnejših odločitev, da sprejmete odgovornost za svoja ravnanja in odstopite.

Radgončani se še zavedate dolga do svojega velikega someščana ?

Zdravo drevo lahko raste le iz zdravih korenin! 

Manko Golar

Manko Golar - pesnik, pedagog, se je rodil 24.03.1911 v daljnem Münchnu. Prava domovina pesnika je Prlekija, kamor se je priženil njegov oče, po rodu Gorenjec, pred 1. svetovno vojno in kjer ga je obiskovala njegova bohemska družba (O. Župančič, Anton Lajovic, Emil Adamič, Srečko Kumar, Hinko Mučoć)

Po končani osnovni šoli v Ljutomeru, se je vpisal na ljubljansko vseučilišče in se kasneje študijsko izpopolnjeval v višji pedagoški šoli v Zagrebu ter postal predmetni učitelj slovenščine. Poučeval, pesnikoval in vodil pevske zbore je do 2. svetovne vojne v Prlekiji (Ljutomer, Križevci, Veržej), ko ga je okupator z družino (žena, majhen otrok) izgnal na Hrvaško. Od tam je našel pot na italijansko okupacijsko ozemlje Slovenije, v Ljubljani našel stik z OF, bil odkrit, aretiran in odgnan v koncentracijsko taborišče (Rab, Monigo, Gonars). Bivanje v bližini smrti je pustilo sledi tudi v njegovem pesnikovanju. Po osvoboditvi se je vrnil v Ljutomer, leta 1946 pa se je naselil v gornje radgonskem gradu, kjer je bil ravnatelj nižje gimnazije vse do leta 1958, ko je bila ta ukinjena on pa postal ravnatelj v osnovni šoli v Gornji Radgoni in Radencih.

Tu je ustvaril MPZ Silvira Tomassini, ki je postal znan po vsej Jugoslaviji, saj je z njim nastopal na festivalih Bratstva in enotnosti po vseh takratnih festivalskih mestih Jugoslavije in nekajkrat tudi pri samem takratnem predsedniku Titu. Literarno delo se je pričelo že v šolskih klopeh z mladostniškimi pesmicami, da misli resno pa je dokazal na učiteljišču, ko je doživel tudi prvo objavo svoje pesmi. Pisateljska žilica mu ni dala miru nikjer in njegove pesmi so se množile a tudi spreminjale, tako kot se je spreminjalo njegovo delo in življenje.
Po vojni je pisal še prozo, priložnostno dramatiko in publicistiko (literarne reportaže, spomine, članke, glose, polemike). Golar je pesnikoval predvsem za otroke in mnoge njegove otroške pesmi so našle pot v šolske čitanke še pred objavo njegove prve samostojne otroške knjige poezij - GODE ČRIČEK (1958) in druge JAŠE K NAM ZELENI JURIJ (1969

Manko Golar je bil priljubljen človek s širokim krogom prijateljev "pajdašev", kot jih je imenoval, sodelavcev in znancev. Ker je stanoval v gradu so mu nadeli vzdevek "Radgonski graščak" in Golarju hudomušnežu je bil ta "častitljivi" vzdevek zelo všeč. Kot preprostega človeka, so ga doma v gradu vedno videli v jopici, ki mu jo je spletla žena, v zimskem času v znamenitem plašču "kubertus" in z kučmo "polhovko" ali baretko. Rad se je vozil z mopedom "kolibri", ki mu je služil predvsem za vožnjo " špecerije" domov, saj je bil " nabavni". Z Mankom je bilo vedno veselo in zaključki srečanj z družbo so se končevali s pesmijo. Ob takih priložnostih so pogosto nastajale nove pesmice. Saj, če je Manko imel pri roki primeren kos papirja in svinčnik ter so bila v prijetni družbi še brhka dekleta, je kaj hitro napisal priložnostno pesem, ki je verjetno shranjena pri marsikaterem dekletu ali materi v kakšnem predalu kot lep, trajen spomin nanj.

Umrl je 19.10.1988 v Gornji Radgoni, kjer so v njegov spomin že leto kasneje (1989) po njem poimenovali VVZ Gornja Radgona (vrtec) in mu ob 10. obletnici smrti odkrili spominsko obeležje (1998), bronasto okroglo ploščo z Golarjevo podobo v sredini ter obkroženo z ulitimi risbicami otrok na temo njegovih pesmic, ki jo je oblikoval in izdelal akademski kipar Mirko Bratuša iz Negove. Kipar Mirko Bratuša iz Negove je ustvaril kip, ki je bil postavljen ob 10. obletnici smrti Manka Golarja, dne 06.06.1998 pred Vzgojno varstvenim zavodom - vrtcem Gornja Radgona, ki po njem nosi svoje ime od leta 1989. Spomenik stoji na nizkem podstavku. V sredini kipa je portret Manka Golarja, okrog njega so v bron ulite otroške risbice, na temo Golarjevih pesmi, ki jih je pisal za naše najmlajše.
( Vir:  http://mojkraj.info/index.php/mankogolar )


nedelja, april 15, 2012

Rado Pezdir povsod!


Očitki Rada Pezdirja sindikatom!

Rado Pezdir: ...svizci zastopajo svizce in nikogar drugega. Nisem član svizcev, nisem jih ne pooblastil ne prosil, da se v mojem imenu pogajajo za mojo plačo in da v mojem imenu določijo vse parametre moje pogodbe z delodajalcem. Tudi če trdijo, da jih je tako veliko, da so reprezentativni, to zame kot nečlana ne pomeni nič, pomeni zgolj to, da z argumentom številčnosti omejujejo mojo svobodo. Za vse, ki nismo svizci, je to navadno raketiranje in oblika nasilja. ( Vir: Reporter )

Pomagajte, preganja me Rado Pezdir! Vključim v avtu radio in slišim nekaj o Radu Pezdirju. Pridem domov vključim TV in vame iz ekrana skoči Rado Pezdir. Vzamem v roke dnevni časopis in vame se zagleda Rado Pezdir. Prižgem računalnik, kliknem nekaj spletnih medijev in vame povsod skače Rado Pezdir. Dobil sem preganjavico in ne vem kako naj si pomagam. Sedaj si ne upam kupiti več niti navadne ribje konzerve, ker se bojim, da bom v njej našel Rada Pezdirja.
Ker je uspešno premagal vse slovenske parazite, se je sedaj lotil še svizcev. Očitno hitro napreduje in dobro bi ga bilo pravočasno opozoriti, da naj se ustavi prej kot bo prišel do slonov, ki letajo po zraku. Na teh si bo zagotovo polomil zobe in še njegovi karieri bi lahko srečanje s temi letečimi sloni zelo škodovalo.

Očita sindikatom reprezentativnost in jim jo postavlja pod vprašaj. Kdo za boga milega pa je njemu podelil kakšno reprezentativnost in za kaj, da nam ne da miru in se nam zajeda pod kožo, nam venomer nekaj dopoveduje, čeprav ga nismo ničesar vprašali, nas lovi povsod kjer koli pač že smo in kar koli kje počnemo. Nič se ne spomnim, da bi ga kdaj kot državljani pooblastili za kar koli, mu podelili kak mandat za naše zastopanje in govorjenje v našem imenu, za poučevanje o tem kaj je za nas dobro in kaj slabo.

Cenjeni gospod Pezdir, upam, da bodo vašo osebno prošnjo sindikati uslišali ter vas prenehali reketirati in nad vami izvajati nasilje in sočasno upam, da boste tudi vi prenehali reketirati in izvajati nasilje nad nami nič krivimi državljankami in državljani. Posvetite se svojim študentom, svoji oziroma Virantovi stranki ter njenim podpornikom, dolgoletnemu prijatelju, ki vam je zaposlil ženo in kakšnemu drugemu koristnemu delu, ki ga obvladate, nas, ki pa vam nismo storili nikoli nič slabega, pa prosim, pustite lepo pri miru.

Pitje čistega vina na potapljajočem se slovenskem Titaniku!

Slovenski mediji so se prav čredno pognali v zagovarjanje in branjenje ukrepov Janševe vlade in pridružili so se jim predstavniki kapitalskih in finančnih elit s pisanjem javnih, odprtih in še kakšnih pisem slovenski javnosti, v katerih zagovarjajo ukrepe dodatnega siromašenja ljudskih množic in satanizirajo sindikate. In pri tem pišejo, da naj se ne oziramo nazaj, ne iščemo krivcev za nastale razmere, da so prav takšni ukrepi nujni in še veliko tega lahko preberemo. Tudi to, da si moramo naliti čistega vina in da je Slovenija kot Titanik, ki je tik pred potopitvijo. Da bodo iz EU v deželo slovensko prišli prisilni upravitelji, ki ne bodo imeli slovenskih priimkov in še kaj lahko slišimo ali preberemo od teh dam in gospodov. Nam napovedujejo ponovno kakšne nove okupatorje, ki bi jih poklicali na pomoč? Slovenci imamo že kar nekaj izkušenj kako z okupatorji, ki jih kdo povabi ali pa kar sami pridejo na obisk, potem ravnati.

Sedaj, ko gre njim za nohte, so se poenotili in kot dobro dirigiran orkester v en glas pojejo arije v čast odrekanjem, trpljenju, reformnim ukrepom in še čemu. Pri teh odrekanjih in novih trpljenjih pa seveda nimajo v mislih sebe in svojih elitnih kolegic in kolegov, temveč že tako popolnoma osiromašene ljudske množice, ki naj bi ponovno še dodatno trpele za njihova današnja ter seveda tudi jutrišnja blagostanja.

Kje pa so vsi ti bili zadnjih dvajset let, ko je bilo še največjemu tepcu jasno, da se to kar počnemo v državi Sloveniji, ne more dobro končati ? Takrat so sami skrbeli le za svoje kariere v okoliščinah, ki so jim šle na roko, privatizirali, nekateri tudi krepko kradli, na cesto metali tisoče slovenskih delavk in delavcev ali pa so se na račun ljudstva izobraževali ter zganjali demagogijo novega, demokratičnega in slovenskim razmeram prilagojenega kapitalističnega reda. Takrat jih ni prav nič skrbelo, da se v slovensko državno ladjo dnevno vrtajo ogromne luknje ter da vanjo vedno bolj vdira voda in jo poplavlja. Panika je nastala šele sedaj, ko so sami začutili, da so hudo ogroženi tudi njihovi interesi, pridobljeno blagostanje njihovih družin in da se kaj veliko zanje ne bi spremenilo, naj bi sedaj ljudske množice ponovno zategnile pas, se še čemu odrekle in rešile državo.

Čigava pa sploh je v resnici ta država? Doslej je bila izključno le njihova. Ko jo je začel hudič jemati, pa naj bi kar naenkrat bila tudi moja. Cenjene dame in gospodje iz kapitalskih, finančnih, političnih in še kakšnih elit, ne bo šlo. Pa ne zaradi tega, ker ljudstvo ne bi želelo ali hotelo, temveč, ker več ne zmore. Rešitev za državo Slovenijo boste morali začeti iskati v svojih krogih, pri svojih privilegijih, svojih materialnih in finančnih zalogah, če jo res želite rešiti.

Kot svojega največjega sovražnika elite sedaj razglašajo sindikate. Prenehajte se no sprenevedati in zavajati, ker vam res skoraj nihče več ne verjame. Saj za to pa sindikati tudi obstajajo, da branijo interese svojega članstva, kot vaše organizacije trdovratno branijo in zagovarjajo interese vaših elit. Tako kot ima vsak kilogram železa svojo ceno, ki jo moramo plačati, če ga želimo kupiti, ima tudi delo svojo ceno. Kako se ta cena določa pa vam je že pred več kot sto leti lepo in jasno napisal ter matematično dokazal, v vaših krogih zaničevan in nasilno potisnjen v pozabo, nemški bradati gospod KarL Marx po imenu. V razmerah v katere ste državo Slovenijo pripeljali imajo sindikati le dve možnosti in sicer, da v svojem boju vztrajajo ali pa se sami ukinejo in prepustijo ljudstvu, da se znajde kot ve in zna. V vsesplošni anarhiji in vseh njenih posledicah torej, ki pa ne bodo prijetne ne za ljudstvo in ne za elite. Bodite torej veseli, da sindikati takšni kot danes so sploh obstajajo, ker imate od njih trenutno vi in vaše elite več koristi kot ljudstvo.

Tokrat mora nujno uspeti, ker mu bo zmanjkalo strank!

Znani dr. Matej Lahovnik se je ponovno vkrcal v vladno letalo, ker je na šalterju prave stranke pravočasno nabavil karto. Sedel je že v pilotski kabini LDS-ovega letala in ga pomagal pilotirati, potem ga najdemo kot kopilota v letalu ZARES-a in danes je častni potnik v Janševem bombniku. Z bruhanjem, resetiranjem, Teš-6 in seveda s pravočasnim prestopanjem, je pristal tako že na vrhu Merkatorja in če bo Janševa vlada zdržala dovolj dolgo, je pred čudežnim dečkom še bleščeča kariera.
Iz nekdanjega javnega kritika Janeza Janše in njegovih političnih metod se je uspel hitro preleviti v njegovega oboževalca, strokovnega sodelavca, soavtorja ukrepov pehanja ljudstva v bedo in revščino ter  zagovornika njegovih doktrin vladanja. Postal je del tiste Janševe zveste kadrovske nomenklature, ki jo je še pred leti tako ostro kritiziral. Spoznal je, da ko hudič šalo pobira, je treba poskrbeti najprej zase in svojo rit. Ponovno je v svojem elementu v katerem se tako lepo počuti. Mediji ga ponovno dnevno vabijo, da Slovenkam in Slovencem razlaga svoje modrosti, se pri tem strašno resno in pametno drži in nam razlaga, da je za nas tudi trava dobra za jesti, ko pač ni drugega, ter da moramo vsi potrpeti in se odrekati za boljši jutri. Pripravljeni smo na toliko odrekanja kot on sam in popolnoma nič več. Mu bo kdo končno to že povedal?

sobota, april 14, 2012

Tudi Slovenci bi z največjim veseljem storili enako!


DELO
Srbi bi zamenjali oblast in opozicijo, če bi ju lahko!

Sodeč po javnomnenjskih raziskavah bodo srbski volivci volili proti in ne za, ker bi večina najraje zamenjala tako pozicijo kot opozicijo.

Članek govori o prihajajočih volitvah v Srbiji in  o splošnem, ali vsaj pretežnem političnem javnem mnenju v tej državi. Ni težko razumeti Srbov, ki imajo že krepko čez glavo politik vseh barv in usmeritev, tako tistih domačih in še bolj tistih iz Evrope uvoženih, ker jim je po vsakih volitvah le še veliko težje. 
Vase zagledani in bahati Slovenci smo pred desetletji zelo radi poudarjali kako naprednejši smo od Srbov, bolj kulturni, bolj delovni in gospodarni, z neprimerno višjim družbenim in osebnim standardom ter si domišljali, da smo mi nosilni steber obstoja in razvoja nekdanje Jugoslavije in da nas vsi ostali le izkoriščajo. Ko se bomo osamosvojili in postali gospodarji na svoji zemlji, bomo pa druga Švica.
In kje smo Slovenci danes? Padli smo celo pod nivo, ki ga je Srbija dosegala pred razpadom bivše države Jugoslavije. V dvajsetih letih smo v resnici dosegli skoraj nemogoče. Uničili smo vso gospodarsko dediščino, ki smo jo kot doto prinesli iz bivše države, ne da bi ves ta čas uspeli ustvariti kaj novega in omembe vrednega. Smo polni le samega sebe in iz nas v prikritem obupu bruhajo besede samohvale, ki pa so prazne in puhle. Smo v EU in Natu in OECD in še v premnogih mednarodnih združbah kjer nas vsi le krepko izkoriščajo ter pehajo v vedno večjo bedo in revščino ter obup. Povejte prosim, gospodje slovenski politiki, tako tisti na oblasti in oni drugi, ki pač trenutno oblast niste, vsem množicam tisoč in tisoč lačnim, bosim in golim slovenskim družinam kako naj z vsemi temi preštevilnimi članstvi, ki jih morajo krepko plačevati ob tem še plačujejo svoje položnice, nahranijo ter oblečejo sebe in svoje otroke, jih šolajo in pripravljajo za življenje.
Ob vseh teh zunanjih šibah božjih, ki ste nam jih v preteklosti navlekli na hrbet ste se, dragi nesposobni slovenski politiki in hlapci raznih izkoriščevalskih in mafijskih elit ter združb, sedaj še sami spravili na najbolj revne in najbolj občutljive ter ranljive družbene skupine. Res verjamete, da se vam bo na koncu izšlo? Ukrepi s katerimi ste se spravili nad ljudstvo se vam bodo vrnili v nič kaj prijetni obliki. Je to vse kar zmorete in kar vam dovoljuje vaš kolektivni oblastni intelektualni potencial? To so ukrepi s kateri prav v ničemer ne rešujete ne države in ne slovenskega gospodarstva, temveč le odlagate prihajajoči dan streznitve in si pridobivate potrebni čas, za rešitev svojih osebnih in kolektivnih elitnih pozicij v novih pogojih ter razmerah. 
Saj ne verjamem, da ste toliko naivni in res mislite, da vam ljudstvo verjame, da rešujete državo in državne finance zaradi jutrišnjega boljšega dne. Vsak dan se vam dogajajo novi stečaji gospodarskih podjetij in število brezposelnih vam dnevno narašča, narašča vam nezadovoljstvo pri vsak dan večjem številu državljank in državljanov, narašča vam kriminal. Sto tisoče družin, brezposelnih, bolnih, upokojencev, mladih in mizerno plačanih mezdnih delavcev ste pripeljali na sam rob preživetja, otrokom uničili sedanjost in bodočnost in sedaj v svojem obupu vsaj začasno rešiti kar se še rešiti da, jemljete izključno prav tem, ki skoraj več ničesar nimajo. V vodenju države in reševanju nakopičenih problemov in težav ste popolnoma neinovativni, brez idej in kot vse bolj kaže tudi brez potrebnih temeljnih znanj, bahati v svojem zavedanju oblastne moči in razen prepisovanja iz kakih zunanjih priporočil, sami niste v stanju pokazati prav nobenega intelektualnega dosežka. 
Če ste prepričani, da se bo vse to na koncu dobro končalo za državo in večino v njej živečih ljudi, ste ali popolni nesposobneži ali pa totalno egoistično pokvarjeni! Res ne slišite vsak dan bolj glasnega stokanja množic ljudi, ki bremen, ki  jim jih nalagate več ne zmorejo? Uspeli ste ljudi krepko zastrašiti, vendar se strah pri ljudeh počasi že spreminja v jezo. Jezni ljudje pa niso prijetni!

petek, april 13, 2012

Vsakih sto let nas kot božja kazen doleti kakšen dr. Šušteršič!

Na začetku prejšnjega stoletja je na Slovenskem strašil in ljudi v obup spravljal dr. Ivan Šušteršič 
( 1863-1925 ), soustanovitelj in nato voditelj Katoliške narodne stranke oziroma Slovenske ljudske stranke (SLS) v času od 1890 do 1917, po ločitvi od nje pa samostojni politik do konca prve svetovne vojne.
Bil je tudi poslanec v državnem zboru na Dunaju, v deželnem zboru Kranjske in deželni glavar v Ljubljani v obdobju 1912–1918. 
Njegovi svobodomiselni ter liberalno usmerjeni sodobniki se so  prijemali za glavo, ko jim ga je kdo le omenil ali ko so samo pomislil na posledice njegovega političnega angažiranja na družbene, nacionalne in socialne razmere na Slovenskem.

Po skoraj sto letih je Slovenke in Slovence ponovno doletela družbena elementarna nesreča v podobi novega, tokrat dr. Janeza Šušteršiča, ki se je rodil 29. decembra 1966 v Ljubljani. Ekonomijo je študiral na Univerzi v Ljubljani, kjer je pridobil doktorat iz politične ekonomije tranzicije. Bil je tudi gostujoči študent na Univerzi v Zürichu. 
Med letoma 2001 in 2007 je bil direktor Urada za makroekonomske analize in razvoj (Umar). Bil je tudi podpredsednik odbora za reforme in nacionalni koordinator za lizbonsko strategijo. Od leta 2005 do leta 2007 je bil podpredsednik Odbora za ekonomsko politiko pri Svetu EU v sestavi finančnih ministrov. V času prve Janševe vlade je bil tudi namestnik vodje odbora za reforme, ki je pripravil predlog gospodarskih in socialnih reform za vlado, leta 2003 pa eden od ustanovnih članov Slovenskega makroekonomskega foruma (SMF), v katerem so se z namenom spodbuditve ekonomskega raziskovanja in javne razprave o aktualnih gospodarskih vprašanjih zbrali ekonomisti mlajše generacije.
Šušteršič je eden od ustanovnih članov Državljanske liste Gregorja Viranta in njen podpredsednik. Na decembrskih predčasnih parlamentarnih volitvah je za poslanca kandidiral v volilnem okraju Koper, a ni prišel v DZ, postal pa je finančni minister v drugi Janševi vladi.

Kot vse kaže bodo tudi posledice političnega angažiranja novega dr. Šušteršiča, ki nas je doletel na začetku tega stoletja, najmanj podobne posledicam njegovega predhodnika, če ne še veliko hujše in usodnejše.


četrtek, april 12, 2012

Je danes res kaj bistveno drugače?


Pisarniški red iz leta 1870!

*Osebje mora biti zdaj prisotno ob delavnikih le od 6. ure dopoldne do 6. ure popoldne. Pričakujemo, da bodo vsi sodelavci brez posebnega poziva opravljali nadure, če bo delo to zahtevalo.

*Najstarejši nameščenec je odgovoren za čistočo pisarne. Mladina se javi pri njem 40 minut pred začetkom delovnega časa in ostane še do konca dela na razpolago.

*Med pisarniškimi urami se ne sme govoriti.

*Malicanje je dovoljeno med 11:30 in 12:00 uro. Vendar se delovni proces v tem času ne sme ustaviti.

*Enostavna obleka je predpis. Osebje ne sme nositi svetlih oblek in lahko nosi le urejene nogavice. Galoše in plašči v pisarni niso dovoljeni, ker ima osebje na razpolago peč. Izjemoma so dovoljene pri slabem vremenu ovratne rute in klobuki. Sicer pa priporočamo, da bi vsak uslužbenec v zimskem času prinesel 2 kg premoga s seboj v službo.

*Potreba po tobaku, vinu in žganih pijačah se smatra kot mesena šibkost in je zaradi tega vsemu osebju prepovedana.

*Uslužbenec, ki obiskuje biljardne in politične lokale, daje spodbudo, da se dvomi o njegovi časti, prepričanju, poštenosti in načelih.

*Ženske uslužbenke se morajo držati pobožne življenjske usmeritve.

*Vsak uslužbenec ima dolžnost, da ohranja svoje zdravje. Bolni uslužbenci ne prejmejo nobenega plačila. Zato bi moral vsak odgovoren uslužbenec dajati na stran del svoje plače, tako da pri delovni nezmožnosti ali pojemajoči ustvarjalnosti ne bi padel v breme celotni družbi.

*Dopust se dobi le v nujnih družinskih zadevah.

*Vsak uslužbenec ima dolžnost, da svojega šefa informira, kaj o njem govorijo službeno ali privatno. Mislite na to, da morate biti svojemu delodajalcu hvaležni. On vas pravzaprav prehranjuje.

*Na koncu naj opozorimo še na velikodušnost tega pisarniškega reda, v zameno pričakujemo znatno zvišanje delavnosti.

Upam, da bo objava tega pisarniškega reda iz leta 1870 pomagala naši vrli vladi pri reformi državne uprave in da bosta prva državna birokrata Pličanič in Virant pri tem tudi uspešna. Če pozorno preberemo zapovedi iz gornjega pisarniškega reda, lahko ugotovimo, da tudi takrat stranka ( državljan ) ni bil postavljen v center njihovega dela in pozornosti kot ni danes in da je najpomembneje, da je uradnik poslušen in ponižen ter hvaležen svojemu delodajalcu. Z napovedanimi reformami se bo ponovno vse vrnilo na svoje staro dobro mesto.

Zgodovina se nam kruto ponavlja!


Novice.Dnevnik.si

Koroški Heimatdienst podprl slovesnost v Celju

Ljubitelji nemškega jezika so si za slavje izbrali ravno dan, na katerega so Nemci leta 1941 vkorakali v Celje

Celje - V Celjskem domu je bila sinoči ustanovna slovesnost kulturnega društva Celje ob Savinji, ki je član nemško govoreče etnične skupine v Sloveniji in ima na Celjskem okoli 60 članov. Slovesna prireditev ne bi zbodla, če med njenimi podporniki ne bi bila tudi koroška politična organizacija Koroški Heimatdienst, za katero so značilne skrajno desničarske ideje in spogledovanje z nacizmom. Znana je po svojih prizadevanjih za etnično čisto Koroško in v sedemdesetih letih za nasilno odstranjevanje dvojezičnih krajevnih tabel.

Pred dnevi sem pisal o fašističnih izzivanjih z italijanske strani na Primorskem in danes žal pišem o podobnem dogodku z avstrijske nacistične strani na Štajerskem. In kako se domoljubni Slovenci odzivamo na te dogodke? Podobno ali skoraj na enak način kot pred davnimi sedemdesetimi ali osemdesetimi leti. Kako pa se slovenska politika, kultura in intelektualci odzivajo danes na te dogodke? Popolnoma enako kot takrat.

Ker je naš odziv enak kot pred desetletji, se nam kaj hitro lahko dogodi, da bodo tudi posledice na koncu precej enako travmatične, morebiti ponovno krvave in za jutrišnjo usodo slovenskega naroda celo usodne. Bo sploh kdo zmogel dovolj narodne samozavesti in nacionalne odgovornosti in se bo temu kar nam počnejo tudi odločno uprl in rekel dovolj je? Se bodo politiki, zavedni kulturniki in intelektualci v Sloveniji sploh upali dvigniti glas proti tem ponovnim začetkom poskusa poitalijančevanja ter ponemčevanja na Slovenskem? Bomo poskusom ponovnega uvoza fašizma in nacizma sposobni reči odloči ne? Če tega ne bodo pravočasno na primeren način sposobni storiti najbolj osveščeni in poklicani predstavniki navedenih slovenskih elit, bodo to jutri storili drugi, ki se bodo zavedali prihajajočih groženj in to na precej bolj neprijeten ter usodnejši način.

Neverjetno! Bleknila in ostala živa!

Znani Maji Sunčič je ponovno uspel velik umski dosežek na katerega bo vsekakor lahko ponosna še vrsto prihodnjih let, ker se jo bo gotovo še mnogokrat citiralo ter v družboslovnih znanstvenih delih navajalo. Prav tako ni prav nobenega dvoma, da lahko na osnovi njenega velikega odkritja v kratkem pričakujemo na to temo kar nekaj novih doktoratov, simpozijev in mednarodnih kongresov politologov in sociologov.

Je odkrila kako novo matematično zakonitost? Ne, še veliko več! Je odkrila skrivnost zakaj v naravi ne obstajajo cvetlice marjetice črne barve? Ma kje pa, še veliko več! Je morebiti odkrila, da je bil tudi Marx plagiator in je večino svojih del prepisal od enega najbolj znanih slovenskih novodobnih ekonomistov? Ah, dajte no, še veliko več!

Ja kaj pa potem? Naj vam bo. Odkrila je: V Sloveniji je konservativizem povezan z levimi strankami! ( Vir MMC. 12.04.2012 )

sreda, april 11, 2012

Danes je začel teči čas ukinjanja socialne države in uvajanja diktature!

Poslanci Državnega zbora so danes zvečer s 70 glasovi ZA podprli postopek za začetek spremembe ustave in za zapis "zlatega fiskalnega pravila" med ustavne določbe. Če bi sočasno odločili tudi, da se iz ustave črtajo določila, ki določajo, da je Slovenija socialna država, bi bili vsaj pošteni in odkriti do svojih volivcev in vseh državljank ter državljanov te uboge države. Tako pa lahko današnjo odločitev poslancev Državnega zbora mirno smatramo za veliko prevaro s katero so sočasno sprožili kar dva ključna in dolgoročno usodna postopka in sicer odpravo socialne države in začetek uvajanja diktature v državi Sloveniji.

Niso me presenetili poslanci koalicije, ki so seveda funkcionirali kot pravi glasovalni stroj in so bili prav smešni, ko so ves čas svojih razprav papagajsko ponavljali naročene ter v usta položene demagoške in zavajajoče floskule, katerih vsebine verjetno dobra večina niti ni prav razumela.

Presenečenje večera pa so poslanke in poslanci Pahorjeve SD in še veliko bolj Jankovičeve PS, ki so ves čas razprave nasprotovali nadaljevanju postopka za začetek sprememb ustave in predlagali, da se vsaj nekaj dni počaka, ker je ostalo ogromno tehtnih vprašanj še odprtih in neodgovorjenih ter nerazjasnjenih. Jankovičevi so celo zahtevali pol urni odmor pred glasovanjem. Zakaj so ga res potrebovali se je videlo takoj, ko so se vrnili in se je opravilo glasovanje. Pahorjevi in Jankovičevi so prispevali celo več kot 20 glasov in potrebni sklepi so bili z veliko večino izglasovani.

Od Pahorjevih SD-jevcev sem takšno ravnanje celo pričakoval in tako neko posebno presenečenje njihovo glasovanje seveda ni. Saj se ves čas ve, da je Pahor s svojimi poslanci tihi zaveznik Janše in njegove koalicije in če res želi kandidirati za predsednika države, potem pač mora za podporo Janševe koalicijske falange v drugem krogu volitev, kupčkati in barantati, pa čeprav v škodo ne le svojih volivcev temveč celo v škodo socialne države in demokracije v tej državi.

Svoje volivce pa so danes izdali Jankovičevi iz PS, ki so se z današnjim glasovanjem postavili ob bok Erjavčevim DeSUS-ovcem in si tako tudi sami zapravili velik kapital zaupanja med volivkami in volivci. Ni gršega in podlejšega kot, če na tako brezobziren način požreš svoja zagotovila in obljube, s katerimi si si pridobil zaupanje volivk in volivcev in si na volitvah z njihovo pomočjo celo zmagal. Kaj se je torej dogajalo v tistem usodnem trideset minutnem odmoru in kdo je komu zvijal roke in stiskal vrat, kdo je komu kaj obljubljal in zagotavljal in za kakšna politična, sodna, preiskovalno pravna ali ekonomska zagotovila se je barantalo? Izvedli so prav ponesrečeno predstavo za javnost v upanju, da so gledalci, ki so prenos spremljali, res popolni tepci in so nasedli njihovemu politikantskemu manevru. Res so se danes izkazali kot pravi politični šalabajzarji, ki si zaupanja več ne zaslužijo in bodo odslej skupaj z Janševo koalicijo in Pahorjevimi SD-jevci morali prevzeti odgovornost za vse kar se bo v državi od danes dalje dogajalo ne glede kako bodo ob kakšni bodoči priložnosti glasovali. Kaj pa bodo ob tem govorili pa tako nikogar več ne bi zanimalo, ker današnja neprijetna izkušnja je bila dovolj, da bi jim resen volivec še posvečal kako pozornost ali celo poklanjal vero. Od danes Slovenija opozicije v Državnem zboru v pravem pomenu te besede več nima.

Socialna država in demokracija v Sloveniji sta bili danes poslani na smrtno posteljo!

Šifrirano grozilno slikovno sporočilo Slovencem!

Italijansko notranje ministrstvo je v sodelovanju z "Unijo Italijanov" s spornim plakatom vabilo na prireditev "Ob dnevu spomina" v spomin "žrtvam brezen-fojb in julijsko-dalmatinski eksodus". Prireditvi sta se odvijali v mesecu februarju leta 2011 in 2012.

Sporna je že sama po sebi celotna manifestacija in način kako jo organizirajo, izvajajo ter kakšna sporočila Slovencem z nje pošiljajo. Tokrat pa se je zgodba še dodatno zapletla, ker so na plakat dodali fotografijo posneto v času italijanske okupacije Slovenije, ki prikazuje kako italijanski okupatorski vojaki streljajo slovenske talce.

Na to nesramno in žaljivo provokacijo so se seveda takoj odzvale slovenske domoljubne organizacije od ZZB do Civilne iniciative za Primorsko in ostro ter zelo odločno protestirale. Ali so se odzvale tudi institucije slovenske oblasti in politične stranke nisem zasledil. Vsekakor bi se morale.

Nekaj so o tem incidentu poročali tudi slovenski mediji vendar daleč premalo in skoraj zagotovo so iz kakšnih slovenskih oblastnih ter političnih krogov dobili namig naj se tej temi skušajo izogniti. To seveda ni prvi primer, da se na takšna in podobna nesramna izzivanja v državi nismo primerno odzvali. Tako sporočilo, ki so ga predstavniki Civilne iniciative za Primorsko naslovili na organizatorje te sporne manifestacije in naročnike žaljivega plakata in glasi: "kdor zgodovine ne pozna je slep na eno oko, kdor pa je zgodovino pozabil pa je slep na obe očesi", vsekakor velja tudi za slovenske uradne oblastne in še posebej za politične institucije.

Še vedno pa si zastavljam vprašanje kako in predvsem zakaj se je ta nesrečna fotografija znašla na tem plakatu in kaj so organizatorji manifestacije in naročniki plakata želeli z njo sporočiti in komu je bilo v resnici sporočilo namenjeno? Preveč enostavno in še krepko naivno bi bilo misliti, da naročniki plakata ne bi vedeli za kakšno fotografijo gre in kaj fotografija v resnici prikazuje. Naivno bi bilo tudi misliti, da bi avtorji in naročniki plakata tako zelo podcenjevali svoje privržence in ostalo publiko, ki jih simpatizira, da ti ne bi vedeli ob kakšni priložnosti je bila fotografija posneta ter kdo na tej fotografiji kaj počne. Mogoče pa tega plakata s to fotografijo na slovenski strani nismo vedeli prav dešifrirati in nam v resnici sporočajo, da se nam kaj takega kot fotografija prikazuje kaj lahko ponovno dogodi. Je torej na tem plakatu slikovno šifrirana grožnja?

Vsekakor bo potrebno v prihodnje takšnim sporočilom posvetiti veliko več pozornosti in se nanje tudi dovolj hitro ter odločno odzvati. Tudi sam bom ta kratek zapis zaključil enako kot Civilna iniciativa za Primorsko z znanim  geslom: "Smrt fašizmu!, ter dodal še: Svoboda narodu!"