sobota, junij 30, 2012

Beda slovenske politične opozicije!

Janša in njegovi koalicijski potrčkoti postavljajo državo na glavo. Opazovalec ima vtis, da sedijo in upravljajo s podivjanim buldožerjem, s katerim  divjajo po deželi slovenski in rušijo ter razkopavajo vse kar se jim pač znajde na poti in  pod železnimi gosenicami njihovega političnega, ekonomskega ter moralno prevratniškega ponorelega stroja.

Kdo bi moral to pošast ustaviti in umiriti? Nihče drug kot slovenska parlamentarna politična opozicija, ki jo predstavljata parlamentarni stranki ( prej Pahorjeva ) sedaj Lukšičeva SD in Jankovičeva PS. Na neparlamentarne stranke seveda ne kaže računati in jih tudi niti omenjati ni vredno, ker te še same sebe ne obvladujejo in ne vedo kaj bi s sabo sploh počele. Razen kakšne moralistične izjave za javnost kaj veliko drugega njihovi veljaki niti ne premorejo, ker mediji in tudi slovenska javnost jih več niti resno ne jemljejo. So le še nekakšen okrasek tega čemur v Sloveniji pravimo strankarska demokracija, kar pa je v resnici prava vulgarna strankokracija v najslabšem pomenu besede.

Prava nacionalna nesreča za državo Slovenijo in za vse v tej državi živeče ljudi pa sta tako seveda obe parlamentarni politični stranki in njuni poslanci v državnem zboru. Ko tako od zunaj državljan opazuje dogajanje v državnem zboru in v slovenski politiki nasploh, dobi občutek, da bi lahko prav mirno shajali brez takšne opozicije, ker kar si Janša s svojimi koalicijskimi kameradi zamisli to potem tudi brez vsakih težav izpelje.

Obe opozicijski stranki, SD in PS, v državnem zboru funkcionirata na način in z uspešnostjo kot kakšni skupini evnuhov v bankrotiranem kurbišču. Bi, z velikim veseljem bi, pa ne vemo kako in malo pa si tudi ne upamo uporabiti ter početi tega s čimer pa bi mogoče le lahko kaj počeli. Pa še mogoče kaj celo bi, le paziti moramo, da se šefom in šeficam ter seveda stanovalcem in stanovalkam tega doma pohujšanja ne bi preveč zamerili, da ti potem ne bi mestu in vasi razglasili, da smo brez simbola naše politične moško-ženke identitete ter na svetlo dali še naših skritih grehov. Funkcionirajo nekako tako kakor, da bi glavne zvodnice in zvodniki ter njihovi prostituti in  radodajke v hiši pohujšanja in narodove nesreče, bili brez javnosti poznanih in še veliko več prikritih grehov.

Iz takšne intelektualno mlačne evnuhovske srenje naj bi torej v jeseni volili celo kandidata za  predsednika države. Pri tem se postavlja vprašanje zakaj še sploh hoditi na volitve, ko na njih ljudstvo v resnici več o ničemer ne odloča. Janša in njegovi odločijo in to potem tudi izpeljejo. Opozicijski intelektualni in politični evnuhi pa priredijo skromno predstavo za javnost s kakšnim poslanskim vprašanjem, slabo obiskano tiskovno konferenco ali toplovodno izjavo za javnost in pri tem so Janša in njegovi koalicijski hajduki s svojimi dejanji tako hitri, da jim ti opozicijski reveži niti slediti več ne zmorejo. Mogoče pa jim tudi niti ne smejo. Čudna so pota gospodova in še bolj čudna so nevidna in skrivnostna ozadja teh poti.

Poslanec Ivan Vogrin pa ima vsaj v nečem zelo prav. Število poslancev državnega zbora lahko takoj in brez vsakršne škode za demokracijo v tej državi takoj zmanjšamo. Najprej naj se odslovijo poslanci obeh opozicijskih političnih strank, SD in PS, in zelo se bomo približali Vogrinovi formuli 50 poslancev. Državljanke in državljani ne bomo niti opazili, da teh poslank in poslancev več ni in zaradi njihove odsotnosti ne bomo živeli nič slabše. Kar so nam Janša in njegovi koalicijski svetniki namenili, to nas bo tudi doletelo. Z opozicijo ali pa brez nje. Bo pa vsaj v državnem proračunu nekaj malega cvenka ostalo. Če odsloviš nekoristno, pač kake škode biti ne more. Pustimo torej pobesnelemu buldožerju, da do konca ponori in se ustavi, ko mu bo zmanjkalo goriva ali pa se bo morebiti le prej sam prevrnil in tako končal uničevanje države Slovenije in v njej živečih ljudi. Mogoče pa ga bo celo ustavila kaka ljudska dovolj velika skala.

petek, junij 29, 2012

Izbrisani, odškodnine in odgovornost!

Premier Janez Janša stoka, da država Slovenija nima denarja za izplačilo dosojenih odškodnin izbrisanim. S to njegovo ugotovitvijo se seveda moramo kar strinjati. Vendar bi odgovorni politiki in visoki državni uradniki, ministri, poslanci in še kdo, na to morali misliti takrat, ko so veselo luknjali osebne dokumente našim dotedanjim sodržavljanom in opravljali "domoljubna dejanja čiščenja" slovenske dežele.

Ker denarja država nima in ker se krivice popraviti ter odškodnine izplačati morajo, se bo pač breme moralo malo primerno porazdeliti. Najprej bomo torej naredili seznam vseh tistih politikov in visokih državnih uradnikov, takratnih poslancev Državnega zbora, ministrov in še koga, ki so v tej nečedni in necivilizacijski raboti  sodelovali ter sprejemali škodljive odločitve, popisali njihova premoženja in stanja na njihovih računih doma ter v tujini in jim denar z računov pobrali ter premoženja prodali. Razliko do potrebnega zneska pa bo seveda morala potem še pokriti država iz državnega proračuna.

Enostavno, da bolj enostavno biti ne bi moglo. Bo državni zbor pač po skrajšanem  postopku sprejel še en "super zakon" s katerim bo spremenil celo kopico sedaj veljavnih zakonov in tako pravno legaliziral izvršbo premoženja in denarnih sredstev na računih odgovornih za nastalo škodo. Če je šlo takrat, ko so s "super" zakonom jemali meni in še sto tisočim drugim, ki za stanje v državi niti nič nismo krivi, bo pač šlo tudi v tem primeru, ko se bo jemalo tistim, ki pa za nastalo škodo so krivi. En revolucionarni ukrep je pač potrebno odpraviti z drugim revolucionarnim ukrepom. Drugače na žalost v praksi skoraj ne gre.

Če smo našli denar za "popravo krivic ? " raznim grofom, cerkvi, raznim razlaščenim predvojnim kapitalistom, ki so si takratno premoženje ustvarili z izkoriščanjem slovenskih delavcev in delavk in še mnogim drugim pijavkam slovenskih ljudi, potem bomo pač tudi tokrat potrebna denarna sredstva morali zagotoviti in krivico, ki smo jo sami storili, tudi vsaj delno odpraviti ter nastalo škodo poravnati. Sodbo sodišča bo pač potrebno spoštovati in jo tudi izvršiti ne glede koliko bo naš cenjeni premier Janez Janša, ki v tej zgodbi seveda ni brez krivde, pri tem stokal in se držal za glavo.

četrtek, junij 28, 2012

Ne da se jih izbrisati iz narodovega zgodovinskega spomina!

Franc Rozman - Stane

Nasilno in necivilizirano ter zaukazano mučenje  zgodovinskega spomina Slovenk in Slovencev. ki ga prav zadnje dni izvaja aktualni režim pod vodstvom Velikega vodje Janeza Janše, se bo obrnilo proti tistim, ki so ga domislili in ga udejanjajo. Ne da se kar tako iz spomina naroda izbrisati partizanskega generala in narodnega heroja Franca Rozmana-Staneta, kot se ne da izbrisati spomina na generala Rudolfa Maistra in ne na pogumne TIGR-ovce. Ne le, da se teh in mnogih drugih ne da nasilno izbrisati in potisniti v pozabo, ne da se jih tudi s prav nikomer od poznejših novodobnih ter "vsiljenih narodnih junakov" nadomestiti. 

Ne bo minilo veliko časa in vsi ti in še mnogi drugi se bodo vrnili na svoje mesto v narodovem zgodovinskem spominu in pridružili se jim bodo mogoče še nekateri, ki se jih danes blati ter poriva v nasilno pozabo njihova dejanja v novejši narodovi zgodovini.

Teta zgodovina in njen partner čas na koncu vedno vse postavita na svoje pravo mesto in največkrat hudo kaznujeta lažniva potvarjanja ali nasilna zamolčanja ter nič kaj rada v svoja nedrja ne sprejmeta vseh tistih, ki se tja sami tlačijo. In tako bo zagotovo tudi tokrat.

Vsak narod potrebuje svoje narodne junake in nesrečna zgodovina Slovencev nas je z njimi v preteklosti kar bogato obdarila. Kako darežljiva z njimi pa bo v sedanjosti in bližnji prihodnosti pa bodo lahko ocenili šele naši vnuki in njihovi sinovi ter hčere.

sreda, junij 27, 2012

Napačne tarče!


Slovenski mediji vse pogosteje poročajo o izlivih besa in obupa, ki ga predvsem na centrih za socialno delo, verbalno izražajo ogoljufani  in v bedo ter revščino pahnjeni slovenski državljani. Pri tem poročajo, da na srečo do kakšnih fizičnih konfliktov sicer še ni prišlo in da občasno za pomoč državni uradniki poprosijo tudi policijo. Vedno bolj je moč zaznati, da se strah, ki ga je aktualna politika zasejala med osiromašene in vsega razlaščene ljudi, počasi umika občutkom jeze in besa ter upora.

Janša in njegovi koalicijski potrčkoti  so si z zadnjim napadom na »rdečo zvezdo«, zlorabo državnega simbola kot je himna in javnim smešenjem predsednika države, naredili medvedjo uslugo. Vedno več ljudi, ki so se kot iz nekega polsna prebudili šele ob zapletih te zadnje ponesrečene proslave, se vse pogosteje tudi sprašuje kam je naenkrat izginil samooklicani kandidat za mesto predsednika republike ter s funkcije predsednika prejšnje vlade in stranke SD nagnani Borut Pahor. Ob tej Janševi polomiji so se kritično oglasili celo njegovi zvesti koalicijski partnerji in nekaj malega nakladali o nekakšnem nestrinjanju ter izražali upanje, da se kaj podobnega ne bo več ponovilo. Potem jih je sklical Janša in jih takoj streznil. Sedaj so in v bodoče bodo lepo tiho, da se Velikemu vodji ne zamerijo. Le dovčerajšnjega levega politika in današnjega navadnega poslanca Boruta Pahorja v vsem tem cirkusu ni bilo nič ne videti in ne slišati. Niti ust ni odprl. Zanimivo, zelo zanimivo! To bi si vsekakor kazalo zapomniti.

Evropsko sodišče je povedalo to kar smo nekateri že skoraj dvajset let vedeli. Dragi revolucionarji, ki po centrih za socialno delo delate male verbalne revolucije, vaši socialni in drugi prejemki bodo že v bližnji prihodnosti še manjši, ker krivico, ki so jo zakuhali politiki, ki ste jih VI tako veselo volili ter jih nekritično podpirali, bo potrebno popraviti in poplačati. Namesto besnega razgrajanja po pisarnah centrov za socialno delo in zastraševanja tam zaposlenih nič krivih uslužbenk, svojo jezo raje usmerite v razne Janše, Peterlete, Pahorje, Žerjave, Virante, Novakovce, Jankoviče in njihove politikantske hlapčiče v funkcijah ministrov in strankarskih funkcionarjev ter zadrtih in slepih strankarskih vernikov. To so prave tarče za izlive vašega besa in jeze in to so tudi krivci za vašo vedno večjo nesrečo.

Povprašajte malo »po zdravju« vaše lokalne gobezdače in dvigovalce rok v državnem zboru, ki ste jih prav VI na zadnjih in vseh prejšnjih volitvah, kot poslanke in poslance poslali v belo Ljubljano, da bi v vašem imenu in za vašo korist tam opravili pomembno družbeno poslanstvo. In kaj so vsi ti po izvolitvi tam v  Ljubljani v resnici počeli? Spremenili so se v poslušne strankarsko ideološke vojščake, zganjali demagogijo, skrbeli predvsem za lastne koristi in koristi svojih strankarskih gospodarjev, uničevali državo in vas vse svoje volivke in volivce pehali v vedno večjo bedo in siromaštvo. Zapravili so vse kar ste ali sami ali so ustvarili vaši očetje in dedje v nekaj preteklih desetletjih in so iz vas naredili kapitalistične tlačane ter iz nekaterih tudi že celo prave kapitalistične sužnje.

In vse to kar danes doživljate ni še nič proti temu kar nam še pripravljajo. To osiromašeno, izropano, do konca uničeno slovensko deželo bodo sedaj želeli pahniti v objem tujim kapitalsko finančnim in političnim mogočnežem, ter tako rešiti sebe in svoje nagrabljeno in pokradeno premoženje. Zase so in bodo poskrbeli, nas in našo izropano ter osiromašeno državo pa želijo prepusti na milost ter nemilost črni usodi Velike združene Evrope. Za hlapce rojeni, smo hlapci že postali in bomo kot kaže hlapci tudi ostali.

Ti, ki so državo zapravili, ne morejo biti njeni rešitelji. Če nam je res kaj do države Slovenije, do slovenske kulture in slovenskega jezika, do naše neodvisnosti in nacionalne svobode, potem se hitro streznimo in namesto politikom in politikantom vseh barv, hitro prisluhnimo klicem, ki prihajajo iz ust naših vedno bolj lačnih in bosih otrok, naših praznih loncev, neplačanih položnic, naše vedno večje politične. ekonomske in pravne nesvobode, iz ust in src naših nezaposlenih sodržavljanov, starih in revnih upokojencev in krikom nesreče mnogih drugih, ki jih je ta režim iz ponosnih državljanov spremenil v človeške razvaline brez sedanjosti in bodočnosti.

Vsi jezni, besni, nesrečni, opeharjeni, goli in bosi ter vsi, ki so vam vzeli sedanjost in nam ter našim otrokom in vnukom uničili bodočnost, hitro zamenjajte tarče. Dokler je še čas!

torek, junij 26, 2012

Katera država je največja, najmočnejša in najvplivnejša v EU?


To vprašanje mi je napol v šali in napol resno zastavil znanec, ko sva skupaj pila kavo in malo politizirala. Ker sem v zastavljenem vprašanju zaslutil skrito past, sem seveda takoj začel malo telovaditi in postavil nasprotno vprašanje na kateri del EU tu misli. Celotno EU ali le na del, ki ima uvedeno skupno valuto evro? Nasmejal se je in odgovoril, da ima v mislih celotno EU ne glede na skupno valuto.

Stisnil me je v kot in moral sem nekaj odgovoriti. Dejal sem, da je to zagotovo Nemčija in mogoče še Velika Britanija. Francijo sem seveda z lahkoto iz tega izločil. S tem nisem imel težav.

Očitno je znanec takšen moj odgovor na zastavljeno vprašanje pričakoval, ker so se mu usta razlezla v velik in malce hinavski nasmeh. Kakšna Nemčija neki, me je smeje zavrnil in dejal, da Nemci navodila dobivajo od ZDA in jim tudi pridno sledijo ter jih izvršujejo. Potem pa mi je še očital, da preveč važnosti posvečam zunanjim formam, zanemarjam pa vsebine. Po tem njegovem zavrnilnem odgovoru in  izrazu na licu sem seveda takoj ugotovil, da sem moral krepko udariti mimo in sem mu malce kisel nasmeh tudi vrnil. Katera pa potem, sem dalje vrtal vanj, čeprav se mi je že malce svetlikalo kam meri?

To so prav ZDA, je bil njegov odgovor. In potem je sledila nekaj minutna razlaga ter utemeljitev zakaj so prav ZDA največja, najmočnejša in najvplivnejša država EU. Priznam, da argumentov s katerimi bi njegove razlage lahko zavrnil ali jih vsaj omajal, v tistem trenutku nisem našel. In nisem jih našel vse do danes.

ZDA odločajo, kdo sme in kdo ne sme postati član EU, kdo sme in kdo ne sme postati kandidat za vstop v EU, ZDA smejo s svojimi državnimi organi šariti in operirati v večini držav EU, ZDA odločajo proti komu se bodo ali proti komu se kakšne sankcije ne bodo uvedle, kakšno vlado bo katera  od »drugorazrednih« EU držav imela, kakšne bodo politične koalicije v kakšni državi, koliko demokracije kakšen režim v okviru EU sme omejiti, koliko sme kršiti človekove pravice in svobodo medijev, komu se za vojne zločine bo sodilo in komu se ne bo, kaj vojni zločin je in kaj ni, vojak katere države vojni zločin lahko stori in vojak katere ga nikoli ne more, pa naj počen karkoli in še lahko dalje naštevamo v nedogled kaj vse ZDA drugod smejo in morajo drugi tiho ter ponižno sprejeti.

Tako nekako je moj znanec utemeljil napačnost mojega odgovora in pravilnost njegove trditve, da so ZDA največja, najmočnejša in najvplivnejša država EU. Še vedno se trudim z iskanjem proti argumentov s katerimi bi njegovo trditev lahko argumentirano zavrnil in skrušeno priznam, da jih ne najdem. Najinega naslednjega skupnega pitja kave se tako prav nič ne veselim. Zagotovo me bo ponovno matiral s kakšno trditvijo, ki ji ne bom kos in ki bo kljub vsej njeni absurdnosti na koncu še točna.

ponedeljek, junij 25, 2012

Kardinal, ki je prespal zgodovino!

Slovenski mediji te dni


Kardinal Franc Rode: Boj za Slovenijo je bil boj proti rdeči zvezdi.....!

Napaka, velika zgodovinska napaka gospod Rode.
Zgodovinsko pravilno je: Rdeča zvezda je ustvarila današnjo Slovenijo in vi ter vaši politični somišljeniki ste jo leta 1991 le prefrigano ugrabili in si jo prisvojili!

Potem pa bi lahko brez kančka slabe vesti in potvarjanja zgodovine nadaljevali, da ste jo tako ugrabljeno skoraj popolnoma uničili in njene ljudi pahnili v bedo in siromaštvo. Razlastninili ste jih vseh njihovih skupnih in osebnih materialnih dobrin in sedaj bi jim radi odvzeli še duše in um. Pa ne bo šlo.

S svojimi razdiralnimi modrostmi se razmetavajte tam v Vatikanu, mi v Sloveniji bomo mirno shajali brez njih.

Bodite zdravi in lep pozdrav!

K dobrim željam iz ZDA!


Hillary Clinton v imenu Obame in ZDA čestitala Sloveniji ob našem državnem prazniku, poročajo na spletni strani Dnevnika in v nadaljevanju zapišejo, da nam cenjena dama in njen predsednik Obama želita miru, blaginje in uspeha.

Najlepša hvala za vajine lepe želje, ki vam jih prijazno vračamo, ker tudi mi vama ter vašim ljudem živečim v ZDA, želimo vse enako kot vi nam. Sicer res še nismo v kakšni vojni, čeprav po vaši zaslugi in naši neumnosti, ministriramo na raznih misijah ter skupaj z vami in v okviru nam obojim zelo drage in miroljubne organizacije Nato ter po vaših receptih na žariščih, ki ste jih vi zakuhali, sedaj sodelujemo pri »delanju reda« in vzpostavljanju demokracije. Cenjena gospa Hillary priznati boste morala, da nam to nekako ne gre ravno najbolje od rok. Nimate občutka, da mora za nekaj kar se v resnici ne bo nikoli ustvarilo tako kot bi si vi in nekateri pri nas  želeli, umreti preveč nedolžnih in med njimi neizmerno veliko otrok?

Pa tudi onega drugega mirnega miru nam v naši deželi neizmerno primanjkuje in če nam tega miru res neizmerno želite, potem vašemu predstavniku v naši deželi naročite, naj se v bodoče manj vmešava v stvari, ki se vaše dežele in njega osebno prav nič ne tičejo. Želite nam tudi blaginje. Hvala! Tega pa res vedno bolj potrebujemo. Pravzaprav smo celo že tako daleč, da niti več ne vemo kaj beseda blaginja v resnici pomeni. Mora pa res pomeniti nekaj zelo lepega in dobrega, ker jo tudi naši vrli aktualni in oni drugi trenutno neaktualni, politiki uporabijo vedno, ko nam kaj pripravljajo. Reforme s katerimi nas iz dneva v dan siromašijo so vse v znamenju jutrišnje blaginje, omejevanje naših delavskih in obče človekovih pravic je tudi v funkciji bodoče blaginje, notranji hudi politični spopadi in uničevanje naše male državice je tudi v znamenju prihajajoče blaginje. Naša vsakodnevna odrekanja, izgube služb, vedno več lačnih otrok, zmanjševanje pravic na področju zdravstvenega varstva, vedno več siromašnih v deželi in še veliko tega je vse v znamenju jutrišnje blaginje. Ta blaginja mora res biti nekaj veličastnega, če morajo ljudje zanjo toliko trpeti. Je verjetno nekaj podobnega samemu bogu, ki ga nihče nikoli ni videl ali slišal, pa vendar vsi vedo, da nekje je in da je zaradi njega se potrebno odrekati na zemlji, da bi nam potem bilo lepo nekoč v nebesih. Sta morebiti bog in blaginja v resnici eno in isto? Kdo bi vedel. Važno je, da se veruje  in mogoče se bo od tega verovanja kaj celo nekoč nekomu uresničilo.

Pa tudi uspehov nam želite. Tudi teh neizmerno potrebujemo. Čeprav se lahko pohvalimo, da popolnoma brez njih pa le nismo. Smo edini na tej zemljici, ki smo uspeli v skopih dvajsetih letih uničiti državico, ki nam je bila podarjena. Kdo se lahko s čim takšnim še pohvali? Uspeli smo iz ponosnih in mirno ter zadovoljno živečih državljank in državljanov v tem času narediti množico revežev in pravih kapitalističnih tlačanov in smo se tako poravnali s prenekatero deželo o kateri tudi vi nimate ravno najlepšega mnenja. Pa tudi gospodarstvo smo uspeli skoraj do konca uničiti, ustvariti pravo armado brezposelnih od katerih nekateri nikoli več ne bodo nič koristnega delali in še veliko tovrstnih uspehov bi vam lahko našteli cenjena gospa Hillary. Pa saj to vi tako ali tako vse prav dobro veste in mogoče nam prav zaradi tega tudi želite to kar nam v svoji čestitki sporočate.

Res iskrena hvala za vaše dobre želje! Imamo le še skromno vprašanje na koga ste svoje in vašega dragega predsednika Obame, dobre želje naslovili? Res si želimo, da ne na naše politike, ker potem se nam bo še slabše pisalo. Ker prav zaradi njihovih uspehov tako zelo hrepenimo po miru v naši domovini in naših dušah ter  blaginji. nas in naših otrok ter vnukov. Če pa je čestitka bila naslovljena na nas državljanke in državljane, potem pa bi se znalo našim politikom in njihovim elitnim podpornikom ter trapastim strankarskim vernikom v kratkem zelo slabo pisati.

Hvala, da ste se nas spomnili ob našem prazniku, ki smo ga proslavili tako, da bi na vse skupaj raje kar takoj pozabili in si domišljali, da so to bile le moreče sanje.

nedelja, junij 24, 2012

Se je nekaterim res že zmešalo ali pa namerno vzpodbujajo državljanski konflikt?


Organizacija te neokusne in zelo nevarne ljubljanske politične predstave, ki jo uradno imenujejo državna proslava ob Dnevu državnosti, je lahko le delo popolnoma neodgovornih, bebavih in slinavih državnih ter aktualnemu režimu nekritično podložnih aparatčikov  ali pa namerna ter dobro premišljena in načrtovana  provokacija režima na oblasti z namenom do konca spreti državljanke in državljane in tako povzročiti državljanski spopad s ciljem »dokončne rešitve« slovenskega notranjepolitičnega problema.

To, da se je povečal razkol med levimi in desnimi v tej državi in njihovimi vidnimi predstavniki je še najmanjša in najmanj  skrb vzbujajoča težava. Ti se tako ali tako niso ves čas obstoja te države nikoli prav prenašali, razen na področju ropanja ter dokončnega uničenja te države. Dokler je še bilo kaj lastniniti, privatizirati, komu kaj podariti ali pod ceno prodati in sploh, s čim nekoč družbenim mešetariti, so uspevali vzdrževati neko medsebojno strpnost ter sobivanje. Sedaj, ko je napočil trenutek, ko skoraj ni več nič vrednega ostalo, ko niso le uničili slovenskega gospodarstva in iz nekoč ponosnih ljudi na slovenskem naredili kapitalistične tlačane in reveže, je pač nastopil čas zadnjega obračuna. V vsakem najpreprostejšem vojaškem priročniku ali učbeniku lahko preberete, da se tako dela specialna vojna, ki potem lahko kaj hitro preraste v pravi bratomorni pretep in s tem konec te države. Vse bolj očitno je, da je to tudi cilj določenih, predvsem desno usmerjenih političnih skupin in elit.

Ker s to politikantsko desničarsko mašo na prostem, ki jo imenujejo državna proslava, so namreč dosegli prav to kar so želeli. Vzpodbudili so odobravanje in aplavz pri enem, njim zvestem delu ljudstva te dežele in jezo ter bes in pripravljenost na odpor proti takšnim provokacijam, pri drugem delu ljudi, ki se samemu sebi in svoji preteklosti ne želi odreči ter je zavreči. Sedaj je torej nastopilo pravo vzdušje za dokončni konflikt in potrebna je le še dovolj močna iskra ob pravem trenutku in operacija »dokončne rešitve« se bo lahko sprožila. Kakšna pa bo ta dokončna rešitev niti ni več tako težko predvideti. Slovenke elite, ki so teh dvajset let vedrile in oblačile v tej deželi so državo zapravile in razen siromašnega ljudstva od države ni več veliko ostalo. Čemu in komu torej poslej še vladati?

Slovenski desničarski politikantski mešetarji z našimi usodami so se ušteli le v tem, da so nehote prehiteli evropske unitariste, ki na ustanovitev državne tvorbe Zveze evropskih držav še niso pripravljeni in primernih razmer še kar nekaj časa ne bodo uspeli ustvariti. Če jih bodo uspeli sploh kdaj. Do takrat pa je v Sloveniji mogoče vsaj delno stvari in dogodke kontrolirati edino le z vzpostavljeno diktaturo. To se jim bo zdelo nujno, ker politične načrte bodo rušili socialni konflikti, ki naraščajo in se hudo krepijo ter že nakazujejo prve znake nestabilnosti. Vse bolj je med ljudmi opazen umik prisotnega strahu, ki se je med ljudmi razlezel zaradi vedno težjih razmer preživetja in pravne ter socialne ogroženosti in se na njegovo mesto zelo hitro umešča občutek jeze in besa ter vedno večje pripravljenosti  upreti se vse mu temu siromašenju in uničevanju bodočnosti.

Slovenska, predvsem desna, politika vse to seveda zelo dobro ve in zaradi tega tudi namerno poglablja ta nasprotja, da bi tako prihajajočim konfliktom čim lažje  prikrila značaj socialnega konflikta in ga prikazala kot političnega pri katerem naj bi šlo za boj med novimi, demokratičnimi in Evropsko usmerjenimi silami in starimi komunističnimi, socialističnimi in jugo-nostalgičnimi ostanki političnih elit. V tem morebitnem spopadu se tako seveda pričakuje politična ter ekonomska in finančna  podpora, in če bo potrebno tudi vojaška, zahodnega sveta ter predvsem Nemčije ter po potrebi tudi sil zveze Nato in ZDA. Vse bo pač potrebno prikazati kot spopad koalicije naprednih rumenih zvezd s preživeto in satanizirano komunistično rdečo zvezdo. Tako se bo pred svetovno javnostjo dalo vsaj nekako legalizirati izvršene ukrepe ter dejanja, na ta način opravičiti mrtve in  pohabljene, če bo do njih prišlo in predvsem uvedbo trde roke ter s tem omejitev ali celo popolno odpravo političnih ter vseh drugih pravic državljanom in državljankam Za dokončen obračun z rdečo zvezdo pa bodo dovoljena seveda vsa sredstva in vsi ukrepi ter opravičene vse posledice. 

Tuji gospod, ki kot dobrodošel gost prebiva v deželi Slovenski in sedaj po končani nesrečni državni proslavi stoka, da je pogrešal več kulturnosti, pa bo poskrbel, da bo morebitni konflikt, ki ga tudi sam iz ozadja krepko vzpodbuja,  dobil sodobne »kulturne« dimenzije. Svetovni komunizem in njegova rdeča zvezda bosta tako dokončno premagana prav v Sloveniji in ponovno se bomo z zlatimi črkami zapisali v svetovno zgodovino. Naši prijatelji bi nam bili neizmerno hvaležni, vendar nam ne bodo mogli biti, ker nas več ne bo. Izginili bomo v dobro rešitve sveta in Evrope. Velika svetovna sila pa bo na svojem seznamu naredila še eno kljukico in ponosno razglasila dokončno zmago nad še enim svetovnim zlom.

četrtek, junij 21, 2012

Čemu nejevolja ob doslej edini razumni odločitvi aktualne oblasti?

Nekateri zelo dobro obveščeni vedo povedati, da je  minister in največji intelektualec v državi ter v Janševi vladi, ki je med ostalim zadolžen tudi za pravoverno čistost kulture ter organizacijo državnih proslav in ideološke lustracije drugače mislečih ter  čutečih, vsem ljubljanskim gostincem, stojničarjem ter vsem drugim, ki stalno ali občasno prodajajo in ponujajo alkoholne pijače, v ponedeljek 25.06.2012 na področju celotnega mesta Ljubljana, v času odvijanja državne proslave ob Dnevu državnosti, prepovedal prodajo in reklamiranje piva Heineken. Vse oglasne table na zgradbah gostinskih lokalov  in reklamne table tega proizvajalca piva postavljene tudi na drugih lokacijah v središču mesta, morajo biti ta čas primerno zakrite in neosvetljene.

Komunajzarji, udbomafijaši, strici iz ozadja, rdečkarji. levaki, jugonostalgiki, antievropejci, jankovičevci, trenirkarji in upokojenci, ki bodo prejeli letni dodatek k svojim penzijam, partizani, tigrovci, častilci generala Maistra, vojni invalidi in druge tem naštetim podobne skupine, pa so že dvignili svoj glas proti tej prepovedi. Zakaj le?

Tako kot niso prav pojasnjeni ministrovi razlogi za prepoved prodaje in reklamiranja te priljubljene pijače na dan 25.06.2012, niso tudi pojasnjeni razlogi zakaj zgoraj navedene  skupine drugorazrednih državljank in državljanov nasprotujejo tej ministrovi odločitvi, ker na proslavo niso niti povabljeni in tam tudi niso zaželjeni. V zasebnih prostorih pa minister uživanja tega piva ni prepovedal in tako ne bodo za prav nič prikrajšani, ker bodo na TV še vedno smeli spremljati prenos državne proslave in uživati ob slastnem pivu z Heinekerjevo rdečo zvezdo.

sreda, junij 20, 2012

Zagate slovenskih proslavljanj!


Tako kot vedno doslej smo tudi tokrat zapacali proslavitev praznika Dneva državnosti. Ker pač tokrat proslavljamo MI. Lansko leto ste pa VI. Kdo pa so vsi ti »mi-ji« in »vi-ji«? To so zgodovinsko ideološko, politično, finančno, lastniško kapitalsko in še na kakšni osnovi razdeljene slovenske elite.

Kdaj pa bo smelo kaj proslaviti to ubogo vsega razlaščeno, v bedo pahnjeno in bodočnosti okradeno ljudstvo?  Vse te proslave seveda niso namenjene njim, ki v resnici nimajo več kaj proslavljati in se česa veseliti. Za njih je velik praznik že, če so v stanju vsak dan kaj užitnega postaviti na mizo in sebe ter deco nasititi ter obleči pa še položnice poravnati. Za njih je praznik tudi, če po dolgem čakanju v vrsti pred skladišči Rdečega križa in Karitasa, vse veseli ugotovijo, da skladišče še ni popolnoma prazno in bodo nekaj malega le odnesli domov. Za veliko njih bo praznik, ko se jih bo oblast končno le usmilila in dovolila v juliju izplačilo letnega upokojenskega dodatka na katerega že tako nestrpno čakajo in za njih je praznik, ko jim nakažejo njihove penzije ter zaposlenim delodajalci skromne plače ali vsem drugim, ki te sreče nimajo, država nakaže tiste miloščine, ki jih imenuje socialni transferji.

Vsem tem je popolnoma vseeno ali bodo tam ni tisti proslavi v  Ljubljani, namenjeni sprtim političnim ter drugim elitam, sploh kakšni prapori in kdo bo tam nastopil in kogar ne bo. Še po TV jih velika večina tega spolitiziranega rituala ne bo spremljala in jih tudi tam režirana ikonografija sploh ne zanima. Tudi državnih zastav na svojih hišah ne bodo izobesili in popolnoma nič slavnostnega v svojih dušah ne bodo čutili. Krepko dovolj imajo raznih Janš, Pahorjev, Jankovičev, Virantov, Erjavcev, Žerjavov in Novakovc ter vseh njihovih  prislinježev ter zadrtih političnih vernikov. Dovolj jim je raznih škofov, bahatih županov, tujih bahatežev, ki lomastijo po njihovi deželi in dovolj jim je bankirjev, tajkunov, lokalnih mogotcev, dovolj neučinkovitih tožilcev in sodnikov, predragih notarjev in odvetnikov in dovolj jim je tega izkoriščevalskega režima. 

Ker ljudje prav dobro vedo, da vsi ti imajo državo Slovenijo le toliko na jeziku kolikor je čutijo v svojih denarnicah. V srcih pa imajo Slovenijo samo le še ti, ki nikoli na tovrstne proslave niso niti povabljeni in njim tudi niso namenjene ter se jih vsebinsko niti ne dotikajo.

Na taki proslavi kot je Dan državnosti bi v prvih vrstah morali sedeti obubožani upokojenci, brezposelni, mizerno plačani novodobni kapitalistični tlačani, mladi s končanim izobraževanjem, ki čakajo, da dobijo kakšno zaposlitev in osnujejo svoje družine, bolniki in invalidi ter šele v naslednjih vrstah vsi drugi. Po TV pa bi takšno proslavo doma lahko spremljali politiki in drugi elitneži in bi ob tem bili neizmerno srečni, da jih roka ljudske pravice še ni dosegla. In nekoč se bo takšna proslava Dneva slovenske državnosti tudi zgodila.

torek, junij 19, 2012

Krik slovenskega naraščajočega siromaštva!


»Tisti, ki so nekoč pomagali najšibkejšim, zdaj potrebujejo pomoč«, naslovijo svoj prispevek na spletni strani POP TV 24 UR in potem v nadaljevanju zapišejo: »v Sloveniji je vse več revnih, med njimi lačnih otrok, katerih starši nimajo niti za en topel obrok na dan. Tudi denar t. i. botrov, ki so ga socialno ogroženim otrokom namenjali za knjige, obleko in počitnice, večina družin zdaj porabi za mleko in kruh«.

Sam na to opozarjam že veliko časa in sem ob tem zgrožen, ko zaznavam, da se v tej državi z revščino ukvarjata edino le še Rdeči križ in Karitas in s posamičnimi akcijami še Zveza prijateljev mladine. Vsi drugi, ki občasno storijo na tem področju »kaj dobrega« pa pri tem pričakujejo veliko medijsko pozornost in verjetno pričakujejo, da se bo o njihovi dobrodelnosti ves čas pisalo in se jih povzdigovalo v velike in nesebične dobrotnike. Pri tem pa se zagotovo niti ne zavedajo, da z zahtevo po svojem dobrotniškem medijskem povzdigovanju sočasno pred celotno slovensko javnostjo na ta način ponižujejo prejemnike njihove pomoči in na veliko razglašajo njihovo nesrečo in socialno bedo. Kdor lahko naj da in naj se iz tega ne dela cirkus in ne ustvarja narodnih herojev. Srčna kultura in čustvena inteligentnost ne moreta biti predmet trgovanja, ker potem več nista to, temveč je potem to lahko le primitiven egoizem.

Skrajni čas je že, da se prenehamo ukvarjati z revščino kot posledico nekih dogodkov in procesov v preteklosti, temveč začnimo že enkrat govoriti o vzrokih zaradi katerih je toliko slovenskih državljank in državljanov in njihovih družin zabredlo v tako hudo revščino. In prenehajmo se končno že enkrat sprenevedati ter našo revščino sprejemati kot neko objektivno dejstvo, ki se nam je pač zgodilo in s čimer se moramo sprijazniti ter ga sprejeti. Ne, s tem se ni mogoče ne sprijazniti in tega, da nam revščina v državi tako skokovito narašča, ni mogoče sprejeti kot nekaj kar pač je in s čim bomo morali v bodoče živeti. 

Slovenskim politikom, tako tistim, ki se razglašajo za leve, kot tistim, ki naj bi bili desni, je enostavno potrebno končno že enkrat dovolj jasno in tudi dovolj glasno povedati, da se pa tega več ne gremo. V tistem trenutku, ko je v Sloveniji skupna evropska valuta evro postala religija, se je kot kuga po deželi slovenski začela širiti revščina. In če k temu prištejemo še naše domače politično elitistične lopovščine, kraje, privatizacije, razprodaje in razne že izvedene ali še napovedane »reforme«, ki so vse po vrsti izključno v korist tistih slojev, ki so ves čas barantali z nekoč družbenim premoženjem in se šli neoliberalnih doktrin vladanja ter upravljanja z državo ter ljudmi, potem vemo kje tiči izvirni greh za vedno večjo nesrečo v Sloveniji prebivajočih ljudi.

Vseh dvajset let obstoja slovenske države so elite, ki so ljudem ugrabile državo in jih spravile v bedo ter revščino, uspevale z raznimi ideološkimi in političnimi ter zgodovinskimi manipulacijami zavajati ljudi in ob tem sebi ter svojim potomcem krepiti materialno podlago za prav barbarsko bogatenje in ropanje lastnega ljudstva. V tej raboti se slovenski levičarji prav nič ne razlikujejo od slovenskih desničarjev. Kradli in lastninili so tako eni kot drugi ter vsi njihovi prijatelji in partnerji doma ter iz tujine in pri tem jim je obilno pomagala še RKC.

Čas je dozorel, da se temu siromašenju in pehanju v revščino upremo in povemo, da nam je dovolj takšnih reform s katerimi se nam le jemlje in da zahtevamo reforme s katerimi se bo siromašenje ljudi prenehalo in da povemo, da zaradi evra in EU nismo več pripravljeni dodatno zategovati pasov in stradati lastnih otrok. Čas je, da se vsem, ki so nasilno razgrabili včerajšnjo družbeno premoženje to pobere in se jih razlastnini ter vrne ljudstvu v upravljanje in gospodarjenje. In čas je končno že, da vsak dokaže izvor svojega premoženja in tisto česar ne more dokazati, da je dobil in zaslužil s svojim delom, se mu po kratkem postopku odvzame. Če se je revolucionarno pravo smelo koristiti, ki se je ropalo in lastninilo, se bo taisto pravo smelo koristiti tudi, ki se bodo popravljale krivice in vzpostavljalo pravično družbeno razmerje. In skrajni čas je, da vsi slovenski reveži in kapitalistični tlačani prenehajo jokati in stokati ter, da končno enkrat že udarijo po mizi in povzdignejo svoj glas. 

Mar res želimo, da bodo tudi naši otroci in vnuki morali živeti v neoliberalni diktaturi in od miloščin ter pomoči Rdečega križa in Karitasa?

ponedeljek, junij 18, 2012

Tokrat pa moramo zmagati!


Janez Janša se je odločil, da pa tokratne volitve za predsednika države ne bodo šle mimo, brez, da sam ne bi odločnilo vplival na to kdo bo v naslednjem mandatu sedel v predsedniškem kabinetu. V primerih prejšnjih predsedniških volitev enostavno s kandidati ni imel srečne roke. V vsakem novem poskusu je v volilno tekmo poslal slabšega kandidata in vedno krepko pogorel.

Tokrat se je odločil, da v volilno tekmo pošlje kar dva kandidata. Levičarjem je speljal  Boruta Pahorja in ga uvrstil na drugi rezervni položaj medtem, ko je v prvo bojno linijo postavil lojalnega in preizkušenega strankarskega vojščaka Milana Zvera. Da se mu v kakšni kočljivi predvolilni situaciji ne bi preveč zatresle hlače, pa mu bo hrbet krila in ga vzpodbujala sama nekdanja vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar. Cenjena dama ima namreč že nekaj izkušenj s tem kako je, ko na predsedniških volitvah gladko pogrneš. Skoraj zagotovo pa bodo kakšno vzpodbudno v korist naših obeh kandidatov rekli tudi gospod ambasador, je prepričan Janez.

Tokrat bi Janezu skoraj moralo uspeti, Če ne bo šlo z Milanom, pa bo morebiti le šlo z rezervnim Borutom. Razen če trdobučni levičarji ter njihovi strici iz ozadja ponovno ne uspejo izvesti kakšnega prikritega komunajzarskega in udbomafijskega manevra in potem zavedeni ljudje na volitvah enostavno odpihnejo kar oba. Tem slovenskim volivkam in volivcem res ne kaže zaupati in jim verjeti. Tako ti v javnomnenjskih anketah brez sramu zlažejo eno in potem na volitvah, meni nič- tebi nič, storijo nekaj popolnoma drugega in postavijo vse na glavo. Treba jih bo ponovno spomniti, da bog vse vidi in vse ve. Tako seveda vidi tudi v glasovalno kabino in nikjer ne piše, da kaj od videnega ne bo prišepnil tistim, ki bi na zemlji skoraj morali vedeti kaj ste tam skrbno prikriti res počeli in kaj obkroževali.

Kandidat Janezove prve bojne linije Milan Zver je skupaj s svojo novo mentorico Barbaro bil včeraj na ljudskem pevskem zboru v Šentvidu pri Stični in se pohvalil, da je nekoč tudi sam rad pel ljudske pesmi in da sedaj poje le še po notah, ki jih spiše Janez. Ljudstvu se je Milan torej predstavil kot bodoči pojoči predsednik, kar pa ni ravno preveč obetajoča referenca, ker se je tem istim ljudem le nekaj let nazaj znan gospod  predstavil kot bodoči pojoči nadškof in je danes samo še pojoči in nič več nadškof. Pa tudi nekega pojočega majorja s kitaro pred parlamentom se Slovenci še spominjajo. Z vsemi temi pojočimi doslej nekako ni bilo prave sreče.

Prisotne pevke in pevce ter ostale, ki so se tam zbrali, je Milan osrečil z novico, da je kandidat za predsednika države Slovenije na jesenskih volitvah in da je kolega Borut Pahor le njegov »tehnični« protikandidat. Besedo »tehnični« bi lahko mirno izpustil in ljudem lepo po domače povedal, da to seveda pomeni, da če njemu ne uspe, ni hudič, da pa potem vsaj Borutu kot rezervnemu kandidatu ne bi. Enemu mora, ker je Janez tako ukazal. In ljudje bi  takoj vedeli ter razumeli kaj jim pripoveduje.

Grki naj bi torej svoje rekli!

Poročajo nam, da so se Grki odločili in v križišču krenili v desno. Učinki zastraševanj in groženj s strani EU, Nemčije in svetovnih mednarodnih finančnih institucij so torej bili učinkoviti in so dali rezultat, ki so si ga zastraševalci Grkov želeli.

Grkov zaradi tega ne kaže obsojati, ker so tako imeli le dve možnosti. Lačni, goli in bosi so lahko krenili levo v neznano ali pa v desno, z obljubami zahodnih gospodarjev, da jim bodo nekatere ukrepe vendarle malo omilili in jim  tako dali še nekaj praznega upanja. Upanje pa pač praviloma vedno umre zadnje.

V Grčiji torej nič novega. Vse to kar smo doslej v tej deželi videli se bo le še nekaj časa nadaljevalo. Vprašanje je le kako dolgo. Volitve jim torej niso prinesle prav nobenega olajšanja in niso rešile nobenega njihovega problema. Evropa pa naj bi si sedaj oddahnila. Od česa pa? Ne bo minilo veliko časa, ko bomo ponovno videli pohode lačnih Grkov po ulicah, gledali kako jih pretepajo lastni policaji in polivajo z vodo, pokale bodo bombe, gorele hiše, avtomobili in lokali, še bo naraščala nestrpnost do tujcev, bliskovito se bo krepila moč in aktivnost skrajne desnice in verjetno ob tem še skrajne levice, razmahnil se bo kriminal in dogajalo se bo točno vse to kar si zahod tiho želi ter pričakuje, da se ustvarijo razmere za izredne ukrepe in uvedbo diktature.

Zakaj torej ves ta dosedanji nesrečni cirkus z videzom demokratičnosti, ko pa zahodni gospodarji že dolgo vedo kako bodo Grčiji in Grkom na kocu zavili vrat in jih v poduk vsem drugim, ki morebiti ne bi bili dovolj poslušni in voljni, na koncu zmleli ter podjarmili? Včeraj nam je v Grčiji bilo na ogled postavljeno ogledalo v katerem bomo lahko gledali svojo usodo. Vsi EU in svetovni ekonomsko finančni neoliberalni vedeževalci si sedaj lahko oddahnejo in odidejo na dopust, ker grško ogledalo bo veliko bolj zgovorno ter učinkovito kot so njihove vedeževalske doktrine in napovedi s katerimi zastrašujejo in trpinčijo ljudi v "drugorazrednih" državah EU med katere spadamo tudi Slovenci s svojo malo Slovenijo.

nedelja, junij 17, 2012

Bo danes Grčija rešila ali pokopala Evropo!


Končuje se torej obdobje pravega medijskega, političnega in propagandnega mesarskega klanja v Grčiji. Danes bo odločitev padla. Po vesteh, ki jih je možno dobiti iz medijev naj bi bili obe vodilni eliti precej izenačeni.

Grki bodo torej danes odločili katera stran jih bo popeljala v jutrišnji dan. Bo to leva Siriza ali desničarska in od Evrope ter predvsem Nemčije močno podprta desna Nova demokracija ?

Vendar Grki tokrat ne odločajo le o svoji usodi, temveč tudi o nadaljnji usodi celotne evro Evrope in tako seveda tudi o naši Slovenski. Če se bodo obrnili na levo, se bo s to novo okoliščino morala soočiti tudi Evropa in predvsem Nemčija ter se temu prilagoditi.  Metanje Grčije iz evro skupine ali potem celo še iz EU bi bilo nekaj najslabšega in tudi najbolj tragično usodnega kar bi si Evropa lahko dovolila. To bi bila sočasno tudi nujna ter trda streznitev za birokratski kombinat v Bruslju in v Nemčiji  ter bi »drugorazredne« EU države tako dobile vsaj malo predaha in celotna EU potrebnega časa za nov temeljit razmislek o poteh naše skupne bodočnosti. Velike izbire tako ni. Ali demokratična in svobodna ter socialno čuteča Evropa ali pa nov totalitaren in skrajno neoliberalen 4. Reich.

Tudi za Slovenijo bi to pomenilo,  da vsaj malo »umirimo konje« in se še pravočasno ustavimo ter res temeljito premislimo o svojih nadaljnjih dejanjih.

V primeru, da so se Grki ujeli v nastavljene zanke, ki jim jih je s pomočjo EU in Nemčije ter obveščevalno propagandnih prijemov nastavila Nova demokracija, evro Evropa ne bo rešena in tudi časa za kakšne nove razmisleke ne bo imela na razpolago. Ker se bo EU in tudi ostala svetovna politika,  morala hitro odločiti ali bo novemu desnemu režimu v Grčiji dala podporo ob uvedbi diktature  ali celo ponovni vzpostavitvi vojaške diktature ali pa se bo odločila za demokracijo in mehkejšo reševanje grške države.

V vsakem primeru bodo dogodki v Grčiji določali tudi našo Slovensko jutrišnjo usodo. Temu ubežati ni mogoče. Tako Grki danes na svojih ponovljenih parlamentarnih volitvah posredno odločajo tudi o tem kako bomo jutri živeli Slovenci. Zato jim zaželimo vso srečo, mirno roko v volilnih kabinah ter trezen premislek o jutrišnjem dnevu v demokraciji in svobodi ali v diktaturi. Grki so dosegli dno in veliko nižje na ekonomskem, finančnem in socialnem  področju več ne morejo. Lahko pa danes zapravijo še to edino kar jim je ostalo. To je relativna svoboda mišljenja in javna svoboda izražanja svoje volje in še vsaj kanček upanja, da demokracija pri njih še ni mrtva. Če bodo Grki danes doma v svoji deželi zadavili demokracijo, je niso ubili le v Grčiji, temveč so jo ubili tudi v Sloveniji in večini ostalih »drugorazrednih« držav EU.

Kakšna bo torej naša Slovenska bodočnost bomo lahko vedeli že danes zvečer ali najpozneje jutri, ko bodo znani rezultati grških volitev. Le zaželimo si lahko, da bomo vedeli za rezultate kot so jih določili grški volivci in ne za kakšne druge.


sobota, junij 16, 2012

Virantovi demagoški štosi!

Poslanci so si torej malo pristrigli svoje privilegije, ki so jih bili deležni po izteku mandata. Koalicija in poslanci so torej nasedli še eni Virantovi demagoški potezi s katero avtor te pobude želi med volivkami in volivci doseči večji ugled tako poslancev samih kot Državnega zbora. Očitno predsednik Državnega zbora in predsednik stranke Državljanska lista Gregor Virant živi v nekem drugem svetu in ne v tem v katerem živi velika večina njegovih sodržavljank in sodržavljanov. Ali pa le tako zelo podcenjuje pamet na Slovenskem živečih ljudi. Poslanci naj bi torej odslej delili usodo vseh drugih državljanov. In poslanci naj bi s tem dejanjem dokazali svojo visoko moralno zavest in odgovornost ter razumevanje za težave ljudi.

Da bi pomirili svojo vest za posledice, ki jih s svojimi odločitvami sprejemajo v slovenskem parlamentu, so si torej malo omejili svoje privilegije. Mar res verjamejo, da so ljudje v Sloveniji večinsko padli na ta nov Virantov štos in bodo odslej veliko bolj z veseljem in radostjo stiskali pasove ter se odrekali, v drugi polovici meseca prebirali cente in ugotavljali kaj še lahko kupijo, da bodo deca sita in poravnane položnice? Seveda ljudi ni mogoče več prevarati s takšnimi demagoškimi političnimi prijemi in naj končno nekdo Virantu ter poslankam in poslancem že pove, da bi ljudje veliko raje videli in doživeli, da bi se v Državnem zboru sprejemale pretehtane in modre odločitve ne glede kdo jih predlaga. Odločitve torej, ki bi zagotavljale bodočnost in mirno ter znosno življenje v tej državi živečih ljudi in ki bi zagotavljale obstoj ter tudi jutrišnjo samostojnost in politično neodvisnost države Slovenije.

Izkušnje iz preteklosti kažejo, da vedno, ko so se vladajoča politika in v njej delujoče elite, zatekale k takšnim in podobnim demagoškim prijemom zavajanja ljudi, so imele hudo slabo vest s prisotno precejšnjo dozo strahu pred lastnimi državljankami in državljani in praviloma v ozadju skritimi še mnogimi neprijetnimi presenečenji. In skoraj zagotovo je tudi tokrat tako. Pripravimo se torej na nov val zmanjševanja doseženih pravic in začnimo delati nove luknje na naših, že tako skoraj do konca zategnjenih, pasovih. Sprijaznimo se nad razprodajo države in njene popolne podreditve kapitalu in neoliberalni doktrini izkoriščanja v pogojih katerega smo lahko le še revni ter brezpravni kapitalistični tlačani.

Star rek uči, da nihče ne more ubežati svoji usodi. Sedaj nas naša slovenska usoda, ki smo ji temelje postavljali v preteklih dvajsetih letih ter jo ves ta čas obilno hranili z našo državljansko naivnostjo, zaslepljenostjo, lažnimi ter nerealnimi upanji in neprestanimi medsebojnimi političnimi ter kulturnimi spopadi torej dohiteva. Ali kar po domače in dovolj razumno napisano, začeli so se nam izstavljati računi za našo preteklo in današnjo neumnost ter zaslepljenost. Namesto, da bi vseh teh dvajset let krepko za vrat držali in strogo kontrolirali vse politične in druge parazitske elite, smo se raje prav ponižno in hlapčevsko udinjali vsaki EU spaki, ki se nam je narisala v državi in nam kazala " mesec v vodi". Med sabo smo se raje ideološko, politično, kulturno in materialno egoistično mikastili ter sebi in svojim potomcem zapravljali bodočnost. Raje kot bi gradili mlado državo in jo utrjevali, krepili, demokratizirali in v svetu uveljavljali, smo se šli čarovniških procesov, iskali neke nevarne komuniste, udbo-mafijce, strice v ozadju, se preštevali kdo hodi k maši in kdo ne, tekmovali kdo je večji Evropejec in kdo je jugo nostalgik, se delili med partizane in domobrance, z lopatami in krampi tekali po livadah in gozdovih ter iskali grobišča, skrbeli za mrtve in zanemarjali žive in tiste, ki se roditi šele morajo, delili med levičarje in desničarje, uničevali, podarjali ter pod ceno prodajali gospodarsko dediščino, ki smo jo prinesli iz socializma, se udinjali svetovnemu žandarju in po tujih deželah delali red in počeli še cel kup drugih škodljivih neumnosti. Tako smo skoraj vse  zapravili in ostala so nam le še prazna ter nerealna upanja na čudeže, ki pa jih ne bo. Kako pa se s tem lahko živi, pa bomo spoznali v že naslednjih nekaj mesecih in še veliko bolj v naslednjih nekaj letih.

petek, junij 15, 2012

Razpustite aktualno koalicijo in zamenjajte vlado!

Da, storite to dokler je še mogoče rešiti kar se še rešiti da. Kdo naj to stori? Tisti, ki so zaslužni, da nas je ta nesreča doletela. V primeru, da Janševa koalicija in vlada srečno zvozita celoten mandat, od današnje Slovenije ne bo več veliko ostalo.

Sploh se mi ne da več naštevati razlogov za takšno moje razmišljanje in utemeljevati razlogov, ker je dovolj, da pogledate le poročanja slovenskih medijev in vsaj malo spremljate kaj se dogaja v Državnem zboru in še posebej vse tisto kar se dogaja izven tega najvišjega državnega organa. Janševa vlada ob podpori glasovalnega stroja svojih poslancev v Državnem zboru in nekaterih interesnih elit v ozadju, že uvaja izredne razmere in postopno diktaturo v v državi Sloveniji. Vsem, ki jih poročanje slovenskih medijev ne strezni in niso v stanju spregledati, pa toplo priporočam, da občasno pogledajo kaj o razmerah v EU, diktaturi, ki jo vsiljuje Nemčija preko mednarodnih institucij in oblastnih institucij EU, pišejo mediji v drugih državah. Poglejte preko plota slovenske dežele kaj se prav ta trenutek dogaja v Italiji in Španiji in še nekaterih deželah EU o čemer pa slovenski mediji in ustvarjalci javnega mnenja sploh ne poročajo. Bolj od tega se jim zdi pomembna neka hokejska tekma tam v ZDA ali druge nepomembnosti po svetu kot dogodki, ki se nam dogajajo v naši razširjeni EU hiši.

Skupna valuta evro pod krinko katere se v "drugorazrednih" državah EU uvaja prikrita diktatura in se jih v resnici okupira ter se spravlja v veliko bedo in siromaštvo, ni vredna tega vedno večjega trpljenja milijonov ljudi od Grčije, preko Slovenije, pa vse tja do Španije in Portugalske. Temu mednarodnemu in predvsem EU ekonomsko finančnemu, političnemu ter pravnemu nasilju se je potrebno odločno upreti dokler to sploh še lahko storimo. Podarjena nam je bila država Slovenija in naša naloga ter obveza je, da vsaj nekaj od tega zapustimo še našim otrokom in vnukom. Po končanem mandatu Janševe koalicije in vlade, države Slovenije praktično več ne bo. Ostalo bo le razdeljeno in hudo sprto ljudstvo, vse kar je vrednega v tej deželi bo v rokah tujcev in znan rek " za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni" se bo uresničil. Cankar je imel prav, ko je zapisal, da smo Slovenci lahko samo navadni hlapci in nič drugega.

Da bo te agonije kar najhitreje konec in se bomo potem lahko mirno vdali v svojo nesrečno usodo, pa svojim dragim sodržavljankam in sodržavljanom toplo priporočam, da na jesenskih volitvah za predsednika države izvolite še Boruta Pahorja. In začnite se učiti nemščine, da boste ukaze sploh lahko razumeli in jih potem pridno ter dobro izvrševali. Ker v nasprotnem vam bo še huje.

Kaj so nam vse še pripravili pa boste lahko videli, če na Grških volitvah v nedeljo zmaga leva opcija. Videli boste kako se ravna z dosedanjimi velikimi prijatelji in partnerji, ko enkrat postanejo neposlušni in nekoristni ter se želijo iz nesreče, za katero pa si niti niso v celoti sami krivi,  izkopati sami. Pa tudi tja do Španije bi bilo dobro občasno vreči pogled.

torek, junij 12, 2012

Današnji slovenski mediji skozi rešeto pri šanku!


Lojze Peterle: v družbi s spranimi možgani imajo politiki iz stare garniture prednost!

Ja dragi Lojze bo kar držalo, da je problem v možganih, ker je pa pri politikih nove garniture  zaznati sindrom pokvarjeno  skisanih možganov. Tako, da se boš moral odločiti ali bi kazalo zamenjati polovico ljudstva ali pa vsaj polovico politikov nove garniture med katere si seveda tudi sam uvrščen, pa če ti je to všeč ali ne. Torej te je verjetno tam v presvetli EU kar krepko sram, ker moraš, ne po svoji volji, predstavljati tudi tako ogromno ljudi s spranimi možgani. Verjemi cenjeni Lojze, da ima ogromno državljank in državljanov Slovenije tvojim podobne težave, ko je reč o tebi kot politiku in tvojih političnih kolegicah in kolegih. Stara resnica je, da je lažje zamenjati politike kot ljudstvo in da ima ljudstvo zmeraj prav. Tudi takrat, ko jim ti njihovega »prav« ne priznaš.

Danilo Türk čestital Kopitarju: vsa Slovenija je ponosna na vas«

Na katero »vso« Slovenijo je to mislil cenjeni gospod predsednik?Sam ne poznam niti enega razloga, da bi bil kaj posebej ponosen na svojega dragega sodržavljana, ki tam v daljni Ameriki igra hokej in občasno zabije kakšen gol ali izvede dobro podajo. Kaj imam sam od tega? Kaj ima od tega moja vedno bolj obubožana in medsebojno razklana ter sprta dežela? So Kopitarjevi hokejski uspehi res  edino s čimer slovenski politiki in mediji še lahko razveseljujejo ta narod? Potem smo res že krepko na dnu.

Bojkot inavguracije ni žaljiv le za Nikoliča, temveč tudi za Srbijo!

S to trditvijo se moramo strinjati, pa če smo ideološko in politično še tako zavrti in po Peterletovo, z opranimi možgani. Nikolič je bil za predsednika Srbije izvoljen na legalnih in demokratični volitvah in to so dolžni spoštovati vsi, ki si želijo imeti v bodoče s Srbijo dobre in korektne odnose. Notranji politični dogodki ter ideološko politična razmerja ter nasprotja ne morejo in ne smejo določati načinov izkazovanja spoštovanja partnerjem v mednarodnem okolju. Da se slovenski predsednik ni udeležil inavguracije srbskega predsednika Nikoliča je velika diplomatska napaka, ki  ne bo minila brez posledic. Mogoče je razumeti odsotnost hrvaškega predsednika in predstavnikov BiH in mogoče je razumeti odsotnost tudi kakšnega predstavnika iz držav zahodnega sveta, ki nosijo velik  del sokrivde tako za žalostne in tragične dogodke v Srebrenici kot tudi v Vukovarju. Slovenci za javno poniževanje Srbije nimamo pravih razlogov.

Otroci – žrtve sirskega konflikta!

Prav je, da se o otrocih kot žrtvah političnih, ekonomskih in vojaških konfliktov piše in opozarja. Ni pa prav, da se otroci kot žrtve teh konfliktov nesramno potem zlorabljajo za ustvarjanje javnega mnenja in sataniziranje le ene od sprtih strani. Otroci tudi danes umirajo v Gazi, umirajo v Afganistanu ter Iraku, in umirajo v Libiji. Vendar te otroke v glavnem pobijajo »naši« vojaški partnerji, zavezniki in prijatelji in so le tako imenovana »kolateralna«  škoda in o njihovih smrtih ter pohabljenjih res ne kaže ves čas pisati. Umirajo pa masovno otroci skoraj v polovici Afrike in sicer eni od orožja vojskujočih strani, ki jih od zunaj veselo vzpodbujajo zahodnjaki in Kitajci ter drugi od več let trajajoče lakote. Za obe nesreči pa nosijo odgovornost pogoltni zahodnjaki in njihove multinacionalne gospodarsko finančne družbe z najvplivnejšimi zahodnimi politiki na čelu.

Janez Janša: mene ne zanima, kakšne barve je nekdo, temveč ali je sposoben!

Ko je moj dragi predsednik vlade to izustil,  se mu je uspelo pri tem celo resno držati. Res se moraš znati krepko obvladovati, ko poveš enega najboljših vicev zadnjega čas in ti pri tem ne gre niti malo na smeh. Ker pa gre v tem primeru za res črn humor, verjetno na smeh ni šlo niti tistim, katerim je Janša te besede neposredno namenil.

Odkod naenkrat na razpolago toliko denarja?


Nekaj dni nisem na tej svoji spletni strani ničesar zapisal, ker se, priznam, v tej vsesplošni poplavi z mastnimi črkami in podčrtanimi  naslovi novic v naših tiskanih, elektronskih in internetnih medijih, ki se prikazujejo kot nekaj zelo pomembnega, čeprav so popolnoma nepomembne, nisem več prav znašel.

Res pa so me zelo presenetili Evropski politiki, ki so skakali od sreče v zrak, ker se je Španija odločila, da bo zaprosila za finančno pomoč. Višina te pomoči s katero naj bi sanirali španske banke znaša uradno 100 milijard evrov in neuradno celo 500 milijard evrov. Sam verjamem tej drugi neuradni številki ali vsaj znesku, ki je zelo blizu njej. Pri tem pa se postavlja vprašanje odkod naenkrat toliko denarja, ki je na voljo raznim evropskim in drugim mednarodnim finančnim institucijam za deljenje in reševanje nečesa kar rešiti sploh ni mogoče. ZDA so v velikem finančnem minusu in tudi ostale države kot so Nemčija,  Kitajska ali Rusija ali države iz Južne Amerike zagotovo teh mednarodnih in evropskih skladov tako bogato niso sposobne polniti in tudi ne vem zakaj naj bi to sploh počele, da bi se lahko Evropejci razmetavali s tako velikimi zneski in ob tem še od veselja skakali v zrak. Milijarde so potovale na Irsko, na Portugalsko, pa potem v Grčijo in sedaj gredo v Španijo in med tem zagotovo še kam česar niti prav ne vemo in denarja je še vedno več kot dovolj. Pravzaprav naj bi ga bilo vedno več.

Kdo je torej s svojim delom in realizacijo na trgu ustvaril in privarčeval te ogromne vsote denarja? Če je to realen denar, potem Evropa sploh ni v nikakršni krizi ali recesiji in je revščina, ki se po Evropi širi ustvarjena umetno in namerno z nekimi končnimi cilji. Kakšni so torej ti cilji?

Če pa gre za fiktiven denar in se bodo na določenih »kreditodajalskih ?« računih le zmanjševale številke brez pokritja, da bi se na nekih drugih dolžniških računih za toliko povečale enako nekvalitetne številke, potem pa nam bog pomagaj. Saj zaradi takšnega početja naj bi svetovna kriza izbruhnila in nas spravila v težave s katerimi se sedaj srečujemo. Tako vsaj pravijo tisti, ki sami zase trdijo, da vedo zakaj se je ves zahodni svet znašel v krizi in vedno večji revščini. Nisem več prepričan, da res vedo. Mogoče pa vedo, pa me namerno zavajajo, mi lažejo in iz mene kot še iz milijonov drugih delajo navadne tupoglave bebce.

Domača družinska, nacionalna in mednarodna ekonomija se da razložiti in tolmačiti ter pojasniti tudi na zelo preproste načine. Težava je le v tem, da bi potem to ljudje prehitro razumeli in doumeli kako jih nategujejo in bi verjetno od besa ponoreli. Torej je ekonomijo potrebno razlagati in tolmačiti na zapleten način ter pri ljudeh ves čas ustvarjati vtis, da gre pri tem za izredno zahtevno in le redkim ter zelo modrim, posebej posvečenim in visoko izobraženim ljudem, razumljivo visoko strokovno področje, kamor naj se »mali ljudje« niti ne poskušajo podajati, ker temu niso in nikoli ne bodo dorasli.

Na koncu torej še enkrat vprašanje ekonomskim modrecem in vsevedom: kdo je torej ustvaril, na trgu realiziral ter potem še privarčeval in v evropski sklad prostovoljno odstopil te ogromne stotine milijard evrov s katerim  se »rešuje« banke Grčije, Španije, Irske, Portugalske in jutri skoraj zagotovo tudi še Italije, Francije in nenazadnje verjetno tudi Slovenije? Želel bi kratek jasen in konkreten odgovor. Bo odgovor tak, da so to le sešteti zneski garancijskih izjav držav, ki jih bodo potem, če se projekt reševanja finančne krize v navedenih državah sfiži, morali plačati ljudje v državah, ki so garancije dale? Če je to tako, potem takoj prekličimo te garancijske izjave in pobegnimo iz območja evra in EU . če sploh to še lahko storimo dokler še vsi ne jemo trave. Ker tudi trave v Sloveniji ni v neomejenih količinah in kakih šest mesecev na leto nam niti ne raste. 

Nakazani evro finančni komunizem bo za sabo pustil veliko grozovitejše posledice kot nekoč ruski in celoten vzhodno evropski skupaj. Želi odsotnost Stalina sedaj zapolniti  Merklova? Bo rdeči komunizem zamenjan s črnim?


četrtek, junij 07, 2012

Kaj državljani v resnici vemo o projektu TEŠ 6?


Najkrajši odgovor je nič ali tako malo, da je to skoraj toliko kot nič. Malo sem sinoči, tako za šalo in da zadostim svoji radovednosti, poguglal po spletu, da osvežim nekaj zbledelega spomina na ta znameniti projekt in da dobim še kako novo informacijo, ki mi je v preteklosti ušla. Ker doslej pač nisem poklanjal pozornosti zapletom okrog tega projekta in se nisem uvrščal ne med zagovornike in ne med nasprotnike izgradnje tega šestega bloka.

Kaj mi je stric Google povedal? Veliko. Najprej, da je v slovenski politiki ni vplivne skupine ali vidnejšega slovenskega politika, ki v povezavi s tem ali celo neposredno s tem projektom ne bi izgubil svoje kredibilne in moralne ter predvsem politične nedolžnosti. Nedolžnih torej ni. Tako ne med politiki, predsedniki vlad in njihovimi ministri kot tudi visokimi državnimi uradniki, ki so v zadnjih desetih letih v tej državi kaj pomenili in imeli možnost o čem odločati. Kot tudi ne med političnimi strankami, ki so se v tem času sprehajale skozi slovenski parlament ter njihovimi poslanci in ne med največjim delom najpomembnejših ljudi iz področja energetike.

Ne spomnim se, da bi bilo na kakšen večji investicijski projekt v tej državi kadar koli prej neposredno prilepljenih toliko zaplotniških, interesnih, koristoljubnih in tudi prikritih političnih ter še kakšnih drugih interesov. Okrog tega projekta se že nekaj let bijejo hudi boji med zainteresiranimi političnimi, kapitalskimi in finančnimi ter še kakšnimi elitami in v zakulisju tega smo tako priča pravemu mesarskemu klanju za nadzor nad tem projektom in seveda za konkretne koristi, ki bi jih posameznikom in skupinam tak nadzor prinesel.

Vse bolj očitno pa postaja, da ti spopadi niso omejeni le na področje Slovenije, temveč so vanje vključeni tudi bojevniki iz tujine. Zakaj Janševa vladajoča koalicija in  vlada zavlačujeta s poroštvom in nakladata neke pravljice o nezadovoljivih odgovorih na svoja vprašanja glede izvedbe projekta in končne cene? Če že ves svet prevladuje ena sama teorija zarote, si nekaj od tega smem privoščiti tudi sam. Sta se torej Janša in Merklova ob njegovem zadnjem obisku v Nemčiji, dogovorila, da iz projekta zabrišeta Francoze in posel nadaljujejo, izpeljejo in denar pokasirajo Nemci oziroma njihov Siemens. Ta bi sedaj naenkrat bil veliko cenejši in predvsem veliko bolj transparenten. O kvaliteti pa se tako ne sme dvomiti, če gre za nemško firmo.

Siemens bo torej veliko cenejši, ker mu bo razliko med realno ceno in ceno, ki jo bo izstavil Sloveniji,  pokrila nemška vlada, ki se bo potem poplačala pri kakšni drugi veliki investiciji, ki ji bodo Nemci botrovali v Sloveniji. Mogoče celo v novem državnem premoženjsko finančnem holdingu, ki ga vlada pospešeno ustanavlja prav te dni ali pa pri prevzemu slovenskih železnic, ki jih tudi prav v tem času pridno potapljajo in jim tako krepko znižujejo vrednost ter seveda ceno. Vse bolj očitno je, da vedno, ko se sestaneta Janša in Merklova, se potem Sloveniji slabo piše. Temu bi lahko rekli tudi okupacija z drugimi sredstvi ali naredite mi to deželo ponovno malo bolj nemško.

Če bodo Francozi res morali Slovenijo zapustiti, to ne bo minilo brez neprijetnih posledic za našo državo. Podcenjevanje Francozov je nekaj najslabšega kar bi si slovenska politika prav v tem času smela privoščiti. In ne bi si smeli privoščiti ter dovoliti tudi tega, da smo Slovenci s svojim Teš 6 enkraten dobrodošel drobiž v mlinu maščevanja nemške kanclerke Angele Merkel novemu francoskemu predsedniku Francoisu Hollandeju. Ne kaže prehitro pozabiti, da je Hollande komaj prišel in je pred njim še ves mandat predsednika francoske republike. Rok trajanja Merklove pa se zelo hitro izteka in ima le minimalne možnosti, da bi po volitvah v Nemčiji še vedrila v kanclerskem kabinetu. Vsekakor pa bo Merklova odletela prej preden bo zagorela ena sama žarnica z elektriko proizvedeno v znamenitem in dolgoročno za Slovenijo lahko tudi zelo usodnem Teš 6.



sreda, junij 06, 2012

Zakaj Grčija ne sme iz evro območja?


Evropski politiki in največji del medijev v EU se že lep čas nadvse trudi kar najbolj satanizirati Grke in njihovo osiromašeno državo. Bolj, ko jo rešujejo v večjih težavah je grška država in slabše živi prebivalstvo Grčije. Prav tekmujejo politiki in mediji v EU kateri bo bolj očrnil  prebivalce te nesrečne dežele in za njimi kaj veliko ne zaostajajo niti politiki držav članic. V Bruslju in še kje pišejo in sprejemajo varčevalne programe in jih potem vsiljujejo grškim oblastem in grškemu ljudstvu po sistemu korenčka in palice. V resnici pa korenčka sploh ni, je le palica. Tisto kar bi naj bil korenček so v resnici velike finančne luknje v največjih nemških, francoskih, britanskih in še katerih bankah, ki jih po diktatu oblasti in institucij EU ter vlad najmočnejših članic, s prisiljenimi »prispevki za rešitev Grčije« zapolnjujejo vse države članice EU in še posebej države včlanjene v območje skupne valute evra.

Ker vsi ukrepi za »rešitev« Grčije sami Grčiji in njenim prebivalcem niso prav nič pomagali, so se začele pojavljati zahteve po izstopu Grčije iz evro območja. Te zahteve so bile v resnici mišljene kot grožnja Grčiji in takoj nadgrajene z novo grožnjo, da bi morala Grčija, če izstopi iz projekta skupne valute, zapustiti tudi EU. Kot, da bi bile vse članice EU tudi članice območja skupne valute evro, kar pa seveda niso in nekatere še zelo dolgo ne bodo ali pa celo ne bodo nikoli, tudi če evro na koncu po kakšnem čudežu še nekaj časa preživi.

V zadnjem času so se zahteve po izstopu ali izključitvi Grčije iz evro območja umaknile »prizadevanjem (?)«, da naj Grčija vsekakor ostane v evro območju in v EU ter je temu cilju potrebno podrediti vsa prizadevanja vseh članic EU in mednarodnih finančnih organizacij. Vse več ljudi se pri tem sprašuje kaj je v resnici botrovalo temu nenadnemu zasuku v politiki institucij EU in velikih držav članic do Grčije. Še včeraj so jih podili iz EU in evro območja, Grke so prikazovali kot velike lenuhe in zapravljivce, ki bi želeli živeti na račun ostalih pridnih, delovnih in varčnih Evropejcev.  Potem pa naenkrat tak zasuk, ki ga sicer opravičujejo z gromozanskimi finančnimi, gospodarskimi in tudi političnimi posledicami za vse  članice EU in še posebej za članice evro območja, ki bi jih izstop Grčije povzročil. Konkretnih informacij o teh posledicah pa ljudem ne ponudi nihče, in ti se vedno bolj sprašujejo v kakšni kondiciji je sploh ta EU in pa evro klub, če bi izstop neke bankrotirane in do konca izčrpane Grčije na kolena spravil celotno EU in mogoče še mednarodni finančni sistem kot nekateri tudi grozijo.   

Skoraj gotovo bi v bankrot šla kakšna v preteklosti razsipna banka v kateri od držav posojilodajalk in bi potem odletela v tej državi še kakšna vlada in ustavil bi se pritok ne malih "solidarnostnih" finančnih virov, ki jih sedaj države članice prisilno združujejo za »reševanje Grčije« in potem končajo na računih zahodnih velikih bank. Skoraj zagotovo pa bi po vsem tem tudi manj svetlo zasijala kakšna ekonomsko finančna EU zvezda vodnica in bi se katera morebiti celo pridružila klubu EU revežev kot so Španija, Portugalska, Italija, Slovenija in še katera, ki je zaenkrat še v klub javno niso včlanili. Vse te posledice pa bi bile za celotno EU in še posebej za članice evro skupine dolgoročno le koristne, ker bi temeljito premešale politične karte v celotni EU in postavile temelje za drugačno finančno in splošno gospodarsko ter socialno politiko in odprle nove razvojne možnosti na popolnoma spremenjenih osnovah.

Vedno bolj pa se uveljavlja tudi še neka druga razlaga zakaj Grčiji nikakor ne kaže dovoliti izstopa iz evro območja in potem morebiti celo še iz EU. Kaj pa če bi Grčiji po izstopu iz evro območja in EU na koncu ob lastnih reformah in morebitni pomoči kakih tretjih držav celo uspelo? Takšen morebiten uspeh Grčije bi v celotni EU povzročil pravi politični pretres in vlade v nekaterih državah bi padale kot domine in bi tako uspeh Grčije v resnici lahko ukinil ne le evro skupino, temveč tudi EU. Pokazalo bi se, da to kar je v resnici dobro za Grčijo, je lahko zelo slabo za EU in obratno, kar je dobro za EU, je lahko zelo slabo za Grčijo. Takšen uspeh Grčije bi temeljito streznil Špance, Portugalce, Italijane in tudi Slovence, ki bi na EU začeli gledati z bolj realnih izhodišč in počil bi ideološko demagoški oklep, ki danes ljudi v teh deželah še zelo močno drži v objemu in jim megli pogled ter utesnjuje njihova razmišljanja.

EU se je očitno ujela v past, ki jo je sama nastavila Grčiji. Sedaj je le vprašanje kako izpeljati procese, da preživita in se rešita obe. V vsakem primeru, pa bomo stroške tega reševanja nosili vsi. Ko bo zgodba končana in ne glede po katerem scenariju bo izvedena, bodo edini, ki bodo lahko na koncu imeli nasmešek na ustih, prav Grki. Vsi ostali pa se bodo zelo kislo držali.


torek, junij 05, 2012

Če te zapustijo strankarski kolegi, pa te v svoje varstvo vzamejo angeli!

Borutu Pahorju s pred dnevi v Kočevju dali nogo njegovi dolgoletni strankarski kolegi in kolegice in glej ga zlomka, prefrigani Borut je takoj našel nove zaveznike in varuhe. In to v nikomer drugem kot v angelih. Tako vsaj pravi sam v svojem intervjuju, ki ga je dal za revijo Ona.

Nad njim so angeli, ki ga varujejo, pravi kandidat za bodočega predsednika države in bedijo nad njegovo srečo. Z njimi je sklenil pakt, da ga bodo varovali vsega hudega dokler bo dobra oseba. Ni kaj, angeli že vedo kako ga spraviti v predsedniški kabinet. Zagrozili pa naj bi mu, da takoj, ko bi postal preračunljiv in bo gledal le za svoje koristi, ga bodo zapustili in odšli drugam. Verjetno k njegovim protikandidatom Milanu, Danilu ali celo h grešnemu Zmagecu. Kdo bi vedel, ker tudi angeli imajo grdo navado, da kdaj prav neprijetno presenetijo.

Borut je angelom tudi obljubil, da se ne bo več grdo nažiral, temveč bo juho lepo kulturno in civilizirano jedel z žlico. Res se ne spodobi, da bi predsednik države ob kosilu mlaskal in se prenajedal juhe kar z zajemalko ter si morebiti celo v rokav brisal usta. Bodo angeli že poskrbeli, da se bo ob razkošno obloženi predsedniški mizi znal  primerno obnašati. Če njegova prevzgoja ni uspela njegovim strankarskim kolegicam in kolegom v SD, angelom vsekakor bo. Ker Borut vanje verjame in jim zaupa, ima z njimi sklenjen pakt ter mu vedno lepo in prav svetujejo in ga pravočasno opozorijo na kaj je prav in kaj prav ni.

Postavlja se mi le vprašanje ali imata Janez in Borut istega angela ali vsak svojega?

Maja Sunčič ponovno doživela ideološki orgazem!


V znamenitem Reporterju je simpatična dama v vlogi komentatorke tega  medija objavila svoj pisni izdelek z naslovom » Predsedniku Türku se tresejo gate«, s katerim je ponovno dokazala, da videz lahko še kako vara. Na oko privlačna in skoraj vedno okusno opravljena dama, ki je sicer res prepolna same sebe in verjetno še prepričana, da smrad gnojnice, ki jo ustvarja s svojimi sivimi celicami in po deželi izlije v svojih pisnih izdelkih, lahko omili s svojimi navzven vidnimi ženskimi čari, se je tokrat ponovno grobo lotila predsednika države in ga prav po gostilniško  prostaško popljuvala.

Ob prebiranju tega njenega pisanja sem imel ves čas občutek, da se je cenjena dama posnela, ko je v kakšni zakotni gostilni, že krepko nadevana, razpravljala o slovenski politiki in njenih najvidnejših predstavnikih in potem pod vplivom jutranjega mačka vse to še prelila na papir in dala objaviti. Drugače si skoraj nivoja njenega pisanja in izražanja ni mogoče razložiti. Če pa slučajno alkohol nima nič s tem, potem pa je spoštovana doktorica Maja v hudih težavah.

Verjetno je res Reporter ali še kakšen njemu podoben medij edini, ki takšna pisna čreva objavlja in tako ima luštna Maja še srečo, da je našla sebi enako združbo, ki ima v lasti medij skozi katerega lahko izliva svoje frustracije in opisuje svoje občasne ideološko politikantske  orgazme.

Seveda ima simpatična Maja pravico, da misli in to potem tudi kje zapiše, da je dr. Danilo Türka najslabši predsednik kar jih bilo doslej. Ob tem pa ima tudi dolžnost, da kot novinarka, ki svoje misli objavlja v medijih, to utemelji na primeren, korekten in predvsem kulturen ter  civiliziran način. Dolžna je spoštovati veljavna načela javnega izražanja in pri tem skrbeti, da po nemarnem ne blati dobrega imena ljudi o katerih piše, jih kritizira  in se z njimi ne strinja. Njenega spoštovanja pa si zaslužijo tudi mnogi, ki tako kot sama ne mislijo in ki so aktualnega predsednika volili na prejšnjih volitvah in še posebej vsi tisti, ki ga bodo na jesenskih volitvah ponovno volili. Velja tudi zanje nasvet, da naj si kupijo enosmerno vozovnico za v Atene? Mogoče pa bi ti volivci kar sami z velikim veseljem podarili takšne vozovnice vsem tistim, ki so krivi za razmere in stanje v katerem se sto tisoči v tej dećeli prav sedaj nahajajo in so zanje krivi tisti o katerih Maja lepo piše in jih povzdiguje v nebo. Maja povprašaj jih!

Prav krepko mi je šlo na smeh, ko sem za šalo v njenem pisanju zapisana imena dr. Danila Türka zamenjal z imenom Janeza Janše ter namesto besed »predsednik države« napisal »predsednik vlade« in potem to še enkrat prebral. Nekaj časa me je celo mikalo, da bi tako čisto rahlo popravljeno pisanje tudi tukaj na spletni strani objavil in kot avtorico navedel seveda prikupno Majo Sunčič in ne sebe, čeprav sem Plagiator. Nisem fen Janeza Janše in o njem kot politiku in sedaj predsedniku vlade, res nimam ravno najboljšega mnenja, vendar bi se mi kaj takega o njem pisati zdelo le preveč prostaško in nizkotno. Kdor želi, lahko sam pri sebi ta poskus ponovi in hitro bo ugotovil, da pa kaj takšnega javno objavljati le ne gre. Še posebej, če vsega tega ne opremiš z res tehtnimi in trdnimi argumenti za tako vulgarno javno blatenje, ki pa bi jih za Janšo vsekakor lažje našli kot za dr. Türka.



nedelja, junij 03, 2012

Politična maša v Kočevskem rogu!


Slovesnost z mašo v Kočevskem rogu ob grobišču pod Krenom za žrtve »revolucionarnega« nasilja sta organizirala kočevska župnija in Nova slovenska zaveza. Udeležilo naj bi se je okrog tri tisoč ljudi. Mašo je vodil apostolski nuncij v Sloveniji Juliusz Janusz, ki se je v svojem nagovori zavzel za prenovo Slovenije z ljubeznijo in ne z metodami terorja in nasilja.

O ljubezni kot doktrini prenove slovenske države in družbe pa ni nič govoril predstavnik Nove slovenske zaveze Boštjan Zadnikar, temveč je pozival k novemu »dnevu vstaje in postavljanju stvari na pravo mesto«, ker če do tega ne bo prišlo, je  menil bojeviti govornik, bo ogrožena celotna narodova eksistenca.

Se je Zadnikarju zahotelo malo kake nove revolucije in kakšnega novega bratomornega mikastenja? Kdor seje veter lahko potem žanje tudi burjo, pravi star pregovor. Grozilna sporočila z mašne slovesnosti seveda ne prispevajo k narodovi spravi za katero naj bi se nekateri v besedah tako zelo zavzemali. V svojih javnih nastopih in hujskaših nagovorih tako le poglabljajo ideološko in kulturno razklanost med ljudmi in oživljajo stare delitve s katerimi mlade generacije državljank in državljanov nimajo nič in jih več niti posebej ne zanimajo.

Zanimiva je tudi okoliščina, da se še vedno verske svečanosti izrabljajo za hujskanje ljudi enih proti drugim na osnovah že zdavnaj preživetih ideoloških in političnih nasprotij naših dedov. In še to ne vseh, ker dobršen del Slovenije z domobranstvom ni imel nič takrat pred sedemdesetimi leti in noče nič imeti danes. In tem slovesnostim z hujskaškim ter nikoli izživetim maščevalnim nabojem,  prisostvujejo tudi nekateri slovenski ministri in ministrica ter nekaj poslancev predvsem iz vrst Janševe SDS in NSi. Si tudi ti morebiti sedaj že želijo kakšnega »novega dneva vstaje« in »postavljanja stvari na svoje mesto« z revolucionarnimi  metodami ter kakšnim novim medsebojnim narodovim pretepom? Kazalo bi jim svetovati malo več politične previdnosti in državljanske odgovornosti, ker se občasno lahko tudi kakšne takšne na glas izrečene želje, za katere si tiho niti ne želiš, da bi se ti izpolnile, potem celo res uresničijo. Končni izhod uresničevanja takšnih želja pa je lahko zelo negotov in hudo travmatičen.




Prisilno delo brezposelnih v kmetijstvu!


Ponavlja se stara zgodba, ko bi nekateri radi izkoristili razmere na trgu dela in skoraj zastonj dobili delovno silo. Pred leti smo bili temu pojavu kar pogosto priča in mediji so seveda nasedli pogostim stokanjem delodajalcev v kmetijskem sektorju, ki bi želeli, da bi jim brezposelni za drobiž opravljali dela. Tako so se vrstile zahteve raznih delodajalcev, politikov in še koga, da je potrebno s seznama brezposelnih takoj črtati vse, ki se zahtevi po skoraj zastonjskem celodnevnem delu niso uklonili.

Ministri ter njihovi zvesti uradniki so veselo pisali nove stroge zakone, poslanci še bolj veselo sprejemali in na zavodih za zaposlovanje so praznili sezname brezposelnih in čakajočih na delo. Pa niso črtali le tistih, ki so prejemali denarna nadomestila za čas brezposelnosti določena z veljavno zakonodajo, kar bi nekako še lahko vsaj delno razumeli, temveč so črtali tudi tiste, ki takšnega tlačanskega dela niso želeli sprejeti in niso dobivali prav nikakršnih nadomestil od države.

Zakaj se v takšnih medijskih poročilih nikoli ob  stokanju kako delavcev za delo v kmetijstvu ni mogoče dobiti in podatkih koliko delavcev in za kakšno delo bi jih nujno potrebovali, nikoli ne zapiše za koliko časa bi jih zaposlili, koliko ur traja delovnik, kolikšno je plačilo za delo in  kako je s stroški malice ter prevoza na delo?

Teh podatkov nikoli nihče ne navede in nekateri pričakujejo, da bi brezposelni morali biti srečni že zaradi tega, da so sploh neko delo nekje dobili ter da smejo nekaj delati in da ob tem plačilo za opravljeno delo ni najpomembnejša stvar. Zakaj pa naj bi delali, če plačilo v vsem tem ni najpomembnejše? Je pravzaprav edino pomembno in zaradi plačila se delo tudi opravlja. Zastonj naj dela kdor želi, vendar nihče nima pravice nikogar siliti v opravljanje dela, ki je ali mizerno plačano ali pa sploh ni plačano. Delavskemu tlačanstvu, ki v nekaterih primerih meji že skoraj na suženjstvo, je v tej deželi končno že enkrat potrebno narediti konec.

Zakaj pa na skoraj zastonjsko delo v kmetijstvo ne pošljete bivših poslancev in ministrov, ki prejemajo velika nadomestila in masovno praznijo državno blagajno? Ko se bodo ti pojavili na obiranju hmelja, jabolk, jagod, grozdja in drugih kmetijskih delih in za ves dan dela zaslužili le za skromno malico, se jim bodo rade volje pridružili tudi vsi drugi brezposelni in čakajoči na redno zaposlitev.

Desni del Slovenije danes v solzah!

Socialni demokrati (SD) so se včeraj na kongresu v Kočevju odločili in dali nogo svojemu dosedanjemu voditelju Borutu Pahorju ter za novega predsednika stranke izvolili Igorja Lukšiča.

Desno usmerjen del slovenske politike in njihovi navijači pa v jok. Pa toliko napora je bilo prav zadnje tedne in dni vloženega v populariziranje Pahorja. Ti delegati SD-ja pa ti potem odločijo popolnoma drugače. Odslej bo Pahor le še naš, pravijo in ne bomo ga več delili s temi tupastimi levičarji. Strici so ponovno zmagali, v obupu stokajo in si pulijo lase. Če naš Pahor ne bo predsednik SD, pa ga bomo skušali ustoličiti na mestu predsednika države in bomo vse sile odslej usmerili v to. Naš uradni kandidat Zver bo pač še malo počakal, ker mu tam v EU parlamentu tudi ne gre tako slabo, da se ne bi mogel še malo strpeti, se pridušajo. Tokrat pa nam mora uspeti in levičarjem moramo dati pravo lekcijo, se tolažijo in si brišejo solze nesrečnice.

sobota, junij 02, 2012

Slab občutek ob prebiranju pisma Klemenčičeve protikorupcijske komisije!


Klemenčičeva protikorupcijska komisija je te dni spisala odprto pismo, ki ga je poslala predsedniku vlade Janezu Janši ter nekaterim njegovim ministrom in ga tudi objavila na svoji spletni strani.

Pisanje je vzbudilo veliko zanimanje slovenskih medijev in javnosti. Ob skrbnem prebiranju tega pisma in navedenih razlogih zaradi katerih naj bi nastalo, pa se me tokrat prvič loteva dvom v ta organ in njegovega predsednika ter predvsem na čas in način kako je bilo pismo objavljeno ter o čem govori. Pravzaprav v pismu ni zapisanega nič takega česar slovenska javnost ne bi vedela že veliko časa in o čemer so se naveličali čivkati že vrabčki na strehah ljubljanskih vil in državnih palač.

Ob predsedniku vlade Janezu Janši so to pismo dobili tudi  ministri Šušteršič, Žerjav in Černač ter šefica AUKN Komarjeva. Sam sem poziv komisije razumel kot poziv prejemnikom pisanja, da naj v pismu izpostavljenih gospodarskih in finančnih družbah izvršijo kadrovsko burjo in neprave ljudi takoj zamenjajo s pravimi. Razlogi zaradi katerih komisija to vladi priporoča so seveda pravi. Moti le to, da je bilo pismo spisano vsaj deset, če ne še veliko več, let prepozno, in da se s tem pismom ustvarja vtis kot, da vlada o vsem tem ne ve nič in da se vse to dogaja za njenim hrbtom in daleč vstran od njenih oči in ušes ter vedenja. V kaj takega pa je res težko verjeti.

Klemenčičeva protikorupcijska komisija torej ve nekaj o čemer vlada s svojimi ministri nima pojma in jo je torej treba še pravočasno na to opozoriti, da bo lahko primerno ukrepala in tako zavarovala svoj ugled ter svojo verodostojnost in še pravočasno s primernimi kadrovskimi ukrepi rešila v pismu navedene in druge družbe pred mafijskimi prevzemi.

Bi vlada prav takšno pismo od takšnega organa kot je Klemenčičeva protikorupcijska komisija v tem trenutku lahko nujno potrebovala? Odgovor je seveda pritrdilen, ker je Janševa vlada ravno v tem času v polnem zagonu kadrovskega čiščenja nepravih kadrov in njihovega zamenjevanja s pravimi. Projekta kadrovskega čiščenja se je Janševa vlada najprej lotila v ključnih državnih institucijah in sedaj bi lahko prišel na vrsto še gospodarsko finančni sektor. Nekaj takega smo lahko že slutili iz preteklih bahatih izjav in namigovanj ministra za gospodarstvo Radovana Žerjava, ki je v TV kamere srčno rad stokal o nemožnosti hitrih kadrovskih zamenjav, kar naj bi zelo omejevalo njegovo ministrsko učinkovitost. Doslej kaj več kot o zamenjavi nekaj ljudi v resorju, ki ga kot minister vodi, o njegovem delu in uspehih namreč še ni bilo mogoče nič ne slišati in nikjer nič prebrati. Očitno je prav Žerjav eden od najšibkejših členov Janševe vladne in koalicijske verige.

Tako med ostalim komisija piše, da je ugotovila »različna korupcijska tveganja« in na to seveda z vso resnostjo ter veliko zaskrbljenostjo opozarja vlado. Vlada pa seveda na osnovi teh opozoril že ve kaj ji je storiti. Če bi sam bil na Janševem mestu, bi za zahvalo za to pismo spisano in objavljeno prav v tem času, Klemenčiča javno poljubil na čelo.


Bo danes v Kočevju zmagal Janez Janša ali demokratična Slovenija?


Morebitna zmaga Boruta Pahorja na kongresu stranke SD danes v Kočevju, bo v resnici zmaga Janeza Janše. Komu bomo torej ob zaključku današnjega dne lahko čestitali? Janezu Janši ali delegatom kongresa stranke SD, ki so se odločili za svobodno, socialno in demokratično Slovenijo?

Slovenska levica se bo danes okrepila ali pa ji bo zadan še en hud udarec.Zbrani na poziv Nove slovenske zaveze, jutri v Kočevskem rogu, bodo tako imeli še en dober razlog, da posvetijo vsaj eno molitev v pravičnost vsevišnjega, ki jim je ponovno poklonil Pahorja. Ali pa bodo mogoče molitev morali darovati kot priprošnjo za omejitev moči in vpliva prihajajočega rdečega greha ter uspešno premagovanje nove težave s katero jih skuša vsemogočni.





petek, junij 01, 2012

Prihaja odločilni spopad slovenskih tranzicijskih elit?


Socialistična republika Slovenija je v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je izločevala iz Jugoslavije, zviška gledala vse takratne republike bivše skupne države in primerjava s kakšno Albanijo, Grčijo, Bolgarijo, Romunijo ali Madžarsko  bi bila le dobra šala. Danes je zgodba precej drugačna in za Slovence prav nič vzpodbudna, ker nas resni analitiki in poznavalci v svetu že primerjajo s prav temi državami in državami ( republikami ) nekdanje skupne države. Pa niso vse te države kaj posebej v teh dveh desetletjih napredovale, le mi smo ves ta čas grmeli v ekonomski, finančni, socialni in kot kaže sedaj tudi v politični prepad.

Po izločitvi iz Jugoslavije  se je v Sloveniji izvršila brutalna prevara ljudi in kapitalistično meščanska revolucija, ki je izvrgla veliko grabežljivih političnih, gospodarskih in finančnih elit vključno z RKC, ki so novo samostojno Slovenijo razumele kot svoj plen. Začelo se je vsesplošno ropanje tega kar je država Slovenija v samostojno državo in kapitalizem prinesla iz socializma in iz Jugoslavije. Kot najbolj požrešne hijene so se novonastale domače elite ob pomoči zunanjih političnih, finančnih ter kapitalskih evropskih in svetovnih elit ter RKC  lotile prisvajanja vsega kar se je prisvojiti dalo. Začel se je proces divje privatizacije, vulgarnega lastninjenja, popravljanja nekih zgodovinskih krivic na način, da so spočeli nove še hujše krivice največjemu delu lastnega naroda. Temu svojemu početju so prilagodili pravni sistem in pravni red ter ga potem še ves čas prilagajali svojim novo nastalim potrebam in interesom. S temi pravno zakonskimi ukrepi ter organizacijskimi in neprestanimi kadrovskimi intervencijami v sodstvo kot tretjo vejo oblasti in druge državne institucije so zavezali roke inšpekcijskim službam, organom pregona, tožilcem in sodiščem, da v vseh teh letih ni bilo mogoče nikogar za nič obtožiti ali celo obsoditi.

Danes tako ni več nobena skrivnost, da je država Slovenija na tleh in da elite rešitev iz stanja v katerega so državo pripeljale, ne vidijo ter ne poznajo. Dokler je še bilo kaj premoženja podedovanega iz socialističnega sistema in dokler se je z zunanjimi krediti uspevalo vzdrževati vsaj koliko toliko vzdržen socialni standard državljanov in splošni družbeni standard, so tudi elite uspevale vzdrževati še vsaj znosne medsebojne odnose. Sedaj pa je prišel čas, ko skoraj ne bo več kaj lastniniti, ropati, krasti, privatizirati, deliti ali podarjati. Nabrali so se ogromni dolgovi, ki jih bo potrebno vrniti, nevarno narašča brezposelnost, širi se revščina in brezperspektivnost med ljudmi, gospodarstvo je uničeno in životarijo le še manjša zasebna podjetja. Kot izhod v sili so sedaj elite našle v dodatnem siromašenju in zastraševanju ljudi. Vendar imajo ti ukrepi zelo omejeno učinkovitost in države se na ta način seveda ne da rešiti. Vse poti vodijo v uvedbo diktature in to Janševa vlada tudi pospešeno počne.

To pa bo skoraj zagotovo privedlo tudi do konflikta tranzicijskih elit. Tega se zaveda tudi Janša in zaradi tega sedaj pospešeno zamenjuje kadre na ključnih funkcijah v državi, da bo veliki pok pričakal pripravljen. Pred tem je že vzpostavil kontrolo nad Sovo, vojaško obveščevalno službo, vrhom slovenske vojske, policijo in tožilstvom. In kot kaže si sedaj pridobiva še potrebna razumevanja nekaterih vlad najmočnejših zahodnih držav, da mu v najbolj kritičnem času ne bi delale težav. Za vse to pa seveda doma nujno potrebuje tudi Pahorja in njegovo SD in v tem je iskati vzroke zakaj so prav zadnje dni desni mediji vključno s cerkvenimi posvetili tako veliko pozornosti prav težavam Pahorja, ki jih ima v svoji stranki. Še nikoli ni nihče tako hvalil in povzdigoval Pahorja kot prav ti mediji te dni. Če želi Janša v svojih namerah uspeti, nujno potrebuje Pahorja na čelu SD in potem še njegovo zmago na jesenskih predsedniških volitvah. Aktualnega predsednika in najmočnejšega kandidata na jesenskih volitvah Danila Türka je nujno odsloviti ter na vsak način onemogočiti in Jankoviča z njegovo PS streti z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Velik del svojega posla za Janšo je Pahor že opravil s tem, ko je popolnoma razbil in skoraj uničil slovensko levico.

Z mediji ne bo težav, ker nadzor nad nacionalno TV Janša že prevzema. Veliko drugih pomembnejših medijev pa je tako že v rokah tujih lastnikov in z njimi se bo že dogovorilo. Od nekdanjih močnih političnih in Janši nasprotnih strank ( Zares in LDS ) so ostali le še ostanki ostankov in ne predstavljajo nobene ovire ali težave.

Težava so torej lahko le še nekateri sindikati ter predvsem osiromašeni ljudje. Brezposelni, velik del upokojencev, delavci z mizernimi plačami in tisti, ki sicer nekaj delajo pa jih za to nihče ne plača, študentje, del zaposlenih v javnem sektorju in mala skupina osveščenih ter dovolj hrabrih mladih intelektualcev, pa so lahko problem. In to velik problem. Vsi ostali, ki se prav zadnje dni ponujajo kot rešitelji, so nepomembni in nekompetentni ter jim nikakor ne kaže verjeti. Ker takrat, ko bodo razmere postale resne, bodo vsi tam kjer bodo menili, da je moč in vsaj začasna varnost.