četrtek, maj 31, 2012

Odkritosrčen pogovor med Brusljem in Ljubljano!


Bruselj Sloveniji: 

slabo vam gre, zato prodajte državna podjetja in ne višajte stroškov dela, sprejmite pokojninsko, zdravstveno ter reformo trga dela. Tudi finančni ukrepi niso dovolj dorećeni in vaš reformni program je premalo natančen.

Slovenija Bruslju:

vam gre še veliko slabše in dobršen del naših problemov in težav ste nam zakuhali prav vi v Bruslju. Pometite najprej pred svojim pragom in se šele potem razmetavajte z nasveti drugim. V bedo in revščino ste pognali Grčijo in ji sedaj ne želite ali več niti ne morete pomagati. Skrbi vas le še za vaš denar in kako pod plaščem reševanja Grčije povrniti največji del denarja, ki ste ga velikodušno vlagali v grške projekte.

Grčija, Španija. Portugalska, Italija in sedaj še Slovenija ter tudi počasi že Francija, so ogledala vaše več deset let trajajoče politike vodenja EU, notranjih nasprotij in protekcionizma velikih, kapitalsko močnih in vplivnih lobijev.

Zapacali ste evropsko kmetijsko politiko, zapacali projekt »evro«, ki ga želite sedaj rešiti z vulgarnim unitarizmom in diktaturo ter prevlado manjšine članic nad večino.. Članice EU ste razvrstili v prvo, drugo, tretjo in sedaj še v četrto skupino in s tem uničili tisto najsvetejše kar je ideja združene Evrope vsebovala od samega svojega začetka.

Od velikih deklariranih načel svobode pretoka idej, ljudi in kapitala ni ostalo skoraj več nič. Kot  najslabši plenilci ste se obnašali v državah, ki so zapustile socialistični sistem in hitro postale vaš plen, ki ste ga izropali in osiromašili in ga boste sedaj zavrgli, ker vam ne daje več koristi. V Evropi niste rešili niti enega samega problema. Ste jih ali še poglobili ali pa zamrznili in ob tem ustvarili še ogromno novih.

Po vzoru ZDA ste tudi sami začeli izigravati vlogo svetovnega žandarja in pri tem hlapčevsko ministrirali v vseh vojnah, ki so jih v imenu kapitala in dobička ter pod krinko osvoboditve in uvajanja demokracije po svetu spočele ZDA.

Iz Evrope upanja in perspektivne bodočnosti ste Evropo za velik del svojih članic spremenili v Evropo strahu, brezperspektivnosti, siromaštva, socialne izključenosti, tlačanstva in suženjstva. Plemenske vojne na »smetišču narodov« ste zavestno zamrznili in nasprotja le še poglobili in namerno ter ciljno ves čas vzpodbujali. Sedaj ste jim priključili še Grčijo in tako območje zaokrožili za vaše nadaljnje intervencije s katerimi boste reševali le članice prve lige združene Evrope. Zgodovina se je ponovila v svoji najbolj kruti pojavni obliki.

Vse bolj očitno postaja, da Grčija še zdaleč ni problem združene Evrope, temveč je lahko njena rešitev, če boste to tam v Bruslju in še kje uspeli pravočasno in pravilno razumeti in tako ravnati. Rešitve za težave in probleme v Evropi združenih članic začnite iskati pri sebi ter pri privilegiranih članicah in ne tam kjer jih ne morete najti, ker jih tam ni in jih nikoli ni bilo.V tistem trenutku, ko se je Evropa začela spreminjati v Evropo nekaj gospodarjev in veliko hlapcev, je bilo z dobro staro združeno Evropo konec. Nova Evropa, ki ji prav ta čas postavljate temelje, je lahko le Evropa nasprotij, diktature, sovraštva, lokalnih vojnih spopadov, siromaštva, bede in lakote ter brutalnega izkoriščanja.



torek, maj 29, 2012

Je Pozitivna Slovenija le začela kazati svoj pravi politični obraz?


Manj kot dan je bilo potrebno, da smo državljani slišali in spoznali pravo resnico kaj se je dogajalo na tistem znamenitem sestanku predsednikov in vodij poslanskih skupin parlamentarnih strank, ki ga je sklical predsednik vlade Janez Janša in na katerem so se načelno dogovorili kako bodo omejili referendumsko pravico ljudi in to zapisali v ustavo ter »popravili« zakon, ki to področje ureja.

Glavni inovator nove ureditve referendumskega področja je seveda predsednik SD Borut Pahor, ki je v tem presegel celo samega Janeza Janšo in ga prepričal, da mu sedaj sledi. Pahor torej sedaj rešuje Janeza Janšo in seveda tudi samega sebe, ker se jima vpis fiskalnega pravila v ustavo ni posrečil. Če ne gre prehitevati po levi, pa bo pač šlo po desni.

Presenetil pa je na tem sestanku Zoran Jankovič predsednik PS, ki je kategorično postavil 35 odstotni kvorum za veljavnost referenduma. Jankovič je bil torej tisti mojster, ki je zabil zadnji žebelj v projekt odprave še preostanka demokracije v tej državi. To si bomo seveda morali še kako zapomniti.

Pozitivna Slovenija podpira tudi predlog, da se pravica razpisa odvzame Državnemu svetu, čeprav te svoje pristojnosti ta organ v preteklih dvajsetih letih ni niti enkrat samkrat zlorabil in ni razpisal nobenega referenduma. Ker svojega pooblastila ni zlorabljal, in ker Državni svet z referendumom ni izsiljeval ne vlade in ne državnega zbora, bo sedaj kaznovan z odvzemom te pristojnosti, ki mu jo daje slovenska ustava.

Imajo pa v Pozitivni Sloveniji na zalogi še nekaj predlogov za spremembo ustave in referendumskega zakona s katerimi bi v nadaljevanju postopka radi še malo barantali in tako dosegli svoj cilj čimbolj omejiti možnost referendumskega odločanja ljudi. Takšno neobičajno ravnanje Jankovičeve PS je seveda veliko razočaranje za dobršen del volivcev te stranke, ki so ob tem še tudi presenečeni nad tem preobratom v ravnanju stranke v katero so verjeli in ji zaupali. Mnogi se sprašujejo ali ima mogoče takšno politično mešetarjenje stranke PS kakšno povezavo z zvijanjem rok njenemu predsedniku o katerem prav zadnje čase zelo pogosto poročajo slovenski mediji.

Do tako zaostrene referendumske zakonodaje kot jo podpira Jankovič  s svojo PS in seveda tudi njen idejni oče Borut Pahor, so skeptični in zadržani celo v Janševi SDS. Ker pa jim te predlagane spremembe prinašajo trenutne koristi v projektu demontaže ljudske iniciative in postopne odprave nekaterih demokratičnih institutov ljudskega odločanja, jih bodo seveda podprli.

Hudo sporno pa je tudi besedilo spremembe člena ustave, ki bi določalo o čem pa se referenduma v bodoče sploh ne bi smel razpisati. To je zastavljeno tako široko in tako ohlapno, da bi, če bi bilo takšno sprejeto, ljudje na referendumu lahko odločali le še o popolnoma nepomembnih zadevah. Postavlja se celo hipotetično vprašanje ali bi smeli na referendumu glasovati o morebitni pobudi za izstop Slovenije iz Nata? V to mednarodno vojaško druščino smo stopili na osnovi ljudske odločitve na referendumu in je sedaj res vprašanje, če bi po sprejemu takšnega besedila v ustavi kot so ga oblikovali na tem znamenitem sestanku, izstop iz te organizacije teoretično bil sploh še možen.

Pred leti so se že pojavljale pobude za obdavčitev neporočenih ali morebiti kakšno podobno obdavčitev ljudi kot na primer zakonskih ali izven zakonskih partnerjev brez otrok ali pa kaj v povezavi s kakšnimi cerkvenimi davki in po sedaj oblikovanem besedilu predloga spremembe ustave, bi bilo ljudem onemogočeno, da kakšno tovrstno obdavčitev na referendumu preprečijo. Imajo pa naši vrli oblastniki seveda bujno domišljijo in ogromno idej kako kje iz ljudi izcediti še kak evro in tako skoraj zagotovo predlogov za uvedbo kakih novih davkov ne bo manjkalo. Še posebej, če bodo varni pred morebitnimi referendumi.

Vprašanj in resnih dilem je še veliko in zaskrbljenost ljudi je kar na mestu. K tej temi se bomo očitno še vračali in skrbno spremljali ravnanja političnih strank. Še posebej obeh opozicijskih, ki se deklarirata kot zaščitnici demokracije in socialne države in katerih naloga bi bila, da brzdata prevelike ambicije Janševe koalicije in ne da skupaj z njimi pihata v isti rog.

Ustava kot grožnja in orodje za uvedbo diktature!




Vse parlamentarne stranke z izjemo SLS in NSi naj bi se včeraj poenotile okrog besedila spremembe ustave, ki določa pravico ljudi, da na referendumih odločajo. Tudi opozicijski Pahorjeva SD in Jankovičeva PS. Vedno, ko se v nečem tako poenoti politika se ljudstvu slabo piše. O čem pa bodo ljudje na referendumu še smeli odločati, če bo takšno usklajeno besedilo ustave tudi sprejeto? Praktično o ničemer res pomembnem več ne. Velikemu delu osiromašenega prebivalstva bo tako ostala edino še izbira, da bodo lahko svobodno odločali le še o tem ali bodo umrli zaradi samomora ali zaradi lakote.

Pahorjevi SD-jevci in Jankovičevi PS-jevci so se torej uklonili Janševi koaliciji in podprli uvedbo diktature v  Sloveniji. Nekateri bi rekli, da so maske končno padle in da so tudi dvomi v dobronamernost nekaterih političnih strank ter politikov odpravljeni. Zakaj  sta ali bosta obe opozicijski stranki podprli sprejem teh usklajenih ustavnih sprememb sploh ni več pomembno, ker je sedaj že kristalno jasno, da iz razlogov, ki jih bodo navajali in s katerimi bodo svoja ravnanja opravičevali, zagotovo ne. Vse drugo kar je skrbno skrito v zakulisju pa tako ni pomembno. Sedaj so pomembne le posledice njihovih ravnanj. Te pa bodo za ljudi živeče v državi Sloveniji katastrofalne.

Ob vulgarnih neoliberalnih ter kapitalistično revolucionarnih ukrepih Janševe koalicije smo danes v državi priča vsesplošni kapitulaciji sindikatov, nerazumljivem in oportunističnem molku slovenske inteligence, ki še je včeraj javno prisegala na vrednote kot so demokracija, človekove pravice, pravna in socialna država, hudo zmanipuliranem ter razdvojenem javnem mnenju, ki ga ustvarjajo in vzpodbujajo slovenski mediji. Boj za pravice in dostojno življenje vseh v tej državi živečih ljudi, sedaj z vsemi temi "reformnimi" ukrepi in spremembami ustave, združena slovenska politika z volišč nehote ali mogoče tudi zavestno, prenaša na ulice. Vsak dan bolj zaostrene razmere v državi z veliko gotovostjo napovedujejo, da se ji bo želja izpolnila.

Ko se bo končalo obdobje umorov in samomorov ter ko tudi kriminal in drugi protipravni načini pridobivanja nujno potrebnih sredstev za preživetje ne bodo mogli  več zagotavljati minimalne eksistence, in ko se bodo med ljudmi prisotni občutki strahu, tesnobe in nemoči obrnili v agresivno jezo, se bo začelo obdobje vsesplošnega kaosa, ki ga ne bo nihče več mogel kontrolirati. Ker so ljudi izdali tudi politiki v katere so še vsaj malo verjeli in ki bi še v takšnih razmerah edini lahko to sproščeno ljudsko energijo usmerili v pravo smer.

Slovenije v »grški scenarij« ne bodo pripeljale svetovne in evropske finančne ter ekonomsko gospodarske razmere in ne obstoječe pravne, socialne in druge skozi zgodovino dosežene pravice državljank in državljanov te države, temveč na hitro in nepremišljeno  že izvedeni ukrepi in še veliko bolj napovedani novi ukrepi Janševe vlade in njegove koalicije, obogateni z oportunistično podporo Pahorja in njegove SD ter Jankoviča in njegove PS. Odgovornost za katastrofalne posledice tako ne bo več le na Janši in njegovih koalicijskih satelitih, temveč se bo porazdelila tudi na obe opozicijski stranki in njuna »voditelja« od katerih bi eden tako bolj sodil v Janševo SDS  kot med socialne demokrate in drugi z zvitimi rokami ter stisnjenim vratom med množico navadnega ljudstva in ne na čelo največje parlamentarne politične stranke.

Ko nastopi obdobje, da vladajoči režim več ne zaupa svojemu ljudstvu in ljudstvo ne režimu, sta možni le dve poti. Da se zamenja režim ali da se zamenja ljudstvo. Tretje možnosti enostavno ni.






nedelja, maj 27, 2012

Zakaj se Slovenci neprestano ponižujemo?

Že leta spremljam dogajanja okrog tega evropskega glasbenega zabavnega cirkusa in nikoli nisem mogel prav razumeti zakaj se Slovenci z udeležbo kar sami neprestano ponižujemo. Vsi vedo kaj se s to prireditvijo v zakulisju dogaja, vsi se nekaj časa po končani vsakoletni prireditvi nad tem celo nekaj zgražajo, kritizirajo in se potem ponovno vsi tudi veselo vračajo.

Pa me drugi niti toliko ne zanimajo kot me zanimajo razlogi zakaj se odgovorni v Sloveniji odločajo za sodelovanje v tej slaboumni in skrajno kičasti evropski glasbeni prireditvi. Vedno znova nas ponižajo in mi to potem doma prikazujemo kot nek uspeh. Pravzaprav je čisto vseeno koga tja pošljemo in kako ga oblečemo ter kakšne norčije bo na odru počel, ker se ve, da bomo praviloma končali tam nekje proti koncu lestvice. Star pregovor pravi, da gre osel le enkrat na led. Slovenski osli pa se na ta led vračamo vsako leto znova in znova. Razumi kdor more. Še največji osli pa smo zagotovo vsi tisti, ki vse to plačamo in nazaj za svoj denar ne dobimo popolnoma nič. Razen dolgih nosov in bebavega izraza na naših licih seveda.

Za temi eurosongi  so nekoč ostale vsaj posamične dobre skladbe, ki so jih odlično izvedli dobri pevci in pevke in smo jih potem še leta poslušali. Nekatere z velikim veseljem poslušamo še danes. Zadnja leta ne ostaja za tem cirkusom razen slabega okusa in stroškov drugega nič. Letošnjo prireditev tako kot že nekaj prejšnjih, pa si bom lahko zapomnil le po kopici nastopajočih klovnov in nekaj dobrih pevcev ter pevk, ki pa so vsi uvrščeni proti koncu lestvice ali pa so izpadli že pred finalom. Najbolj všeč pa so mi bili Rusi, ki so tja poslali neke ostarele dame in mi tako ni najbolj jasno ali so se jim te nastopajoče res zgodile ali pa so Rusi to naredili namenoma. Če so to naredili namenoma, da pokažejo vso bedo te prireditve, potem jim gredo moje iskrene čestitke.

Žal mi je le naše mlade pevke Eve Boto, ki so jo poslali v tisto slaboumno evropsko glasbeno norišnico in so doma prav vsi vedeli kaj se bo z njo tam dogodilo in kakšna usoda jo čaka. Drugič naj slovenski mešetarji zbrani okrog RTV in krogov blizu tega javnega zavoda, tja pošljejo svoje hčere in svoje sinove in seveda vse to za svoj denar. Za moj denar pa naj mi ne delajo več sramote in me pred svetom ne ponižujejo.

sobota, maj 26, 2012

Šef države v senci ukrepa!

Ameriški ambasador v Sloveniji Joseph Mussomeli si je pred dnevi v pisarno poklical slovenskega notranjega ministra in šefa policije Vinka Gorenaka in v njegovem ministrstvu nastavljeno novo super državno tožilko Barbaro Brezigar, da bi se z njima pogovoril o štrajku policistov in slovenskih varčevalnih ukrepih.

S policijskim ministrom in super tožilko naj bi se cenjeni ambasador pogovarjal okrog varčevalnih ukrepov, ki se v državi sprejemajo? Ah dajte no! Za takšen pogovor bi se ambasador seveda lepo prijavil za sprejem pri predsedniku vlade ali pa pri kakšnem drugem pristojnem ministru. Recimo pri ministru Šušteršiču, ali morebiti pri ministru Žerjavu, Turku ali pa ministru Vizjaku oziroma pri katerem koli drugem ministru, le s policijskim in tožilko se o varčevalnih ukrepih in finančni konsolidaciji v državi res ne more kompetentno pogovarjati.

Kakšen je bil torej namen zaradi katerega si je oba poklical in ta dva sta seveda brž pritekla v njegovo pisarno? Je aktualnemu režimu v Sloveniji morebiti ponudil kakšne dobre usluge v primeru potrebe ob javno izraženem nezadovoljstvu ljudstva? Jima je zagotovil razumevanje vlade ZDA, če bo v primeru potrebe slovenska oblast malo napolnila zapore, si po svoje tolmačila zakonodajo in sploh izvedla kakšne ukrepe, ki v svetu ne veljajo za demokratične in so največkrat lastni le diktatorskim režimom?

Sploh pa je zanimivo kako slovenski predstavniki nekaterih političnih strank, oblasti in med njimi tudi nekdanji predsednik vlade Borut Pahor, radi tekajo na ameriško veleposlaništvo po instrukcije, napotila ter navodila. Nič pa ne slišimo, da bi recimo tako veselo tekali na rusko, britansko, francosko, nemško ali kako drugo ambasado, ki jih imamo v državi kar nekaj in so vsa za nas zelo pomembna. Tako zasledimo prste ameriškega ambasadorja Mussomelija pri sestavljanju vladne koalicije, pred tem je tam Pahor barantal za svoj pet minutni obisk v Beli hiši in kot proti uslugo sprejemal zapornike in tega kar vemo ter tistega česar niti ne vemo je kar veliko. Za dober okus že veliko preveč.

Vendar se mi od vseh znanih in neznanih obiskov predstavnikov slovenske politike in oblasti pri ameriškem ambasadorju zdi ta zadnji že posebej zanimiv in zaskrbljujoč. Ni zanimivo samo to, da slovenski politični in oblastni potrćkoti tekajo na ameriško ambasado, čeprav bi bilo normalno in diplomatsko protokolarno, da se jim ambasador uradno najavi in zaprosi za sprejem in ti ga potem seveda velikodušno sprejmejo, temveč razlogi zaradi katerih se ta srečanja odvijajo ravno v tem času. Obstaja v Sloveniji možnost uvedbe izrednih razmer? Nekateri znaki bi že lahko kaj takšnega nakazovali. Seveda novo vzpostavljenega stanja v državi ne bi imenovali "izredne razmere", temveč bi že skovali kak izraz, ki bi zgodbo navzven malce omilil in za to seveda potrebujemo blagoslov ZDA. Za "red in disciplino" v državi v pogojih "malo drugačnih razmer" pa bi bila seveda najbolj odgovorna in pristojna prav policijski minister in državna super tožilka.

Ob tem pa se postavlja resno vprašanje ali Slovenija nima več predsednika države? O kakšnih pogovorih predstavnikov izvršne oblasti in vladajoče politike z njim namreč nič ne slišimo. Pa so razmere v državi vendarle že dovolj resne, da bi smel tudi predsednik države k temu kaj povedati, svetovati ali celo ukrepati. Bo tudi on delil enako usodo kot večina prebivalcev te dežele? V latinski ali južni Ameriki so nekoč takšna ali  temu podobna stanja v tamkajšnjih državah imenovali kar državni udar. In v večini primerov so glavno vlogo pri tistih političnih "reformah" odigrale prav ZDA. Če sem malo zloben, potem moram zapisati, da ob spremljanju teh dogodkov  in pogostih tekanjih naših političnih in oblastnih predstavnikov na ameriško ambasado, dobivam občutek, kot da bi ambasador Mussomeli igral vlogo šefa slovenske države v senci.

Patološki strah pred Titom in njegovim časom!

Ćeprav me je mikalo, da o včerajšnjem dnevu 25. maju, ki se je nekoč proslavljal kot Dan mladosti in pred tem kot Titov rojstni dan, kaj zapišem in moje desno usmerjene prijatelje malo požgečkam, se za pisanje nisem odločil. Ne zaradi tega, da ne bi jezil kakšnih zadrtih skrajnežev in omejencev, temveč, ker se mi zgodba okrog tega datuma ni zdela več zanimiva in ker menim, da naj se z nostalgijo pač vsak ukvarja na svoj način.

Tisti, ki jim ta dan in spomin na tiste čase še kaj pomeni, se ga pač spominjajo in mogoče na kakšen način celo obeležijo, drugi ga sploh ne opazijo in mirno odide mimo njih. Eni in drugi imajo pravico do izoblikovanja čisto svojega osebnega odnosa do preteklosti in vsako zunanje nasilje nad tem kako smejo ljudje dojemati, razmišljati in čutiti ob spominu na pretekle čase,  dogodke in ljudi, je nesprejemljivo, nevarno ter nedemokratično.

In tako seveda danes tega zapisa sploh ne bi bilo, če prave teže 25. maju ne bi dal naš dragi super minister dr. Žiga Turk s svojo znamenito okrožnico v kateri je zapisal nekaj kar z dogodkom na Ptuju sploh nobene veze ni imelo. Zlorabil je odločbo ustavnega sodišča in s to nesrečno okrožnico grozil ravnateljem in učiteljem, da je " poveličevanje vsakega komunističnega totalitarnega režima protiustavno". Tako je našemu dragemu ministru Turku uspelo med ljudmi ponovno vzbuditi zanimanje za ta znameniti zgodovinski dan, ki se ga mnogi spominjajo kot simbolični Titov rojstni dan, potem dan mladosti in na znamenito Titovo štafeto.

Po ministrovi zaslugi so tako mnogi ponovno v mislih podoživeli nekdanje čase in se spominjali svojih bolj ali manj mladih dni svojega življenja v tistem času in seveda primerjali kako so živeli takrat s tem kako živijo danes. Veliko ljudi si ob tem, od ministra Turka vzpodbujenem podoživljanju tistih socialističnih časov, seveda ni želelo skakati v zrak od sreče in veselja, ker so tisti časi mimo in da so milostno obdarjeni z današnjo kruto stvarnostjo. Minister Turk pa je ponovno dokazal, da je med vladajočimi političnimi in nekaterimi ideološkimi elitami še vedno prisoten prav patološki strah pred Titom in njegovim časom. Kje so razlogi za ta patološki strah? Če so ljudje takrat v socializmu pod Titom res živeli tako slabo kot se jim danes pripoveduje, potem si skoraj zagotovo nazaj v kakšen takšen režim ne bodo ponovno želeli. Mogoče pa oblast v svoje ljudstvo nima zaupanja in mu ne verjame. Pa brez skrbi, ker tudi ljudstvo vedno manj zaupa in verjame v svojo oblast. Ta odnos je torej zelo vzajemen in obojestranski.

Naj ministra Turka vendar nekdo spomni, da je Tito že dolgo mrtev in da je socializem bil tudi že pred dobrimi dvajsetimi leti nasilno uničen in da bodo ljudje večinsko prav mirno pozabili na Tita in socializem takoj, ko bodo v današnjem času živeli bolje kot so živeli takrat. To pa je njegova naloga kot ministra in vidnega predstavnika ene od najmočnejših političnih opcij, ki prav danes tudi vlada in je kot taka zadolžena za boljše življenje ljudi in za zagotavljanje pogojev za njihovo življenjsko perspektivo v bodočnosti.

Z nasilnim prepovedovanjem ter grožnjami se praviloma doseže prav nasproten učinek od pričakovanega in željenega. Eno napako je že storilo ustavno sodišče in sedaj takšno napako ponavlja še aktualna izvršna oblast. Bo v kratkem sledila morebiti še prepoved kolektivnega narodovega spomina na znamenite slovenske kmečke punte?  Razlogi za kaj takega vsekakor že nastajajo in strah vladajočih bo postal utemeljen.

sreda, maj 23, 2012

Kaj dela minister za gospodarstvo Radovan Žerjav?

Predsednik vlade in večina ministrov nekaj delajo in o njihovem delu ter aktivnostih nas mediji bolj ali manj tudi obveščajo.

Res, da ob teh informacijah o delu predsednika vlade in ministrov od navdušenja in veselja ravno ne skačemo v zrak, vendar imamo vsaj občutek, da delajo nekaj koristnega. Če že ne za vse nas živeče v tej državi, pa vsaj za določen del. Tako vsaj zvemo, da krepimo bratstvo in enotnost z Natom in prvo damo Evrope gospo Merklovo, da gospodje ministri iščejo možnosti kje in kako bi pri naših že tako praznih denarnicah našli še kak evro, nam ga pobrali in namenili za reševanje zbankrotirane države. Zvemo tudi, da pišejo nov zakon o delovnih razmerjih s katerim nas bodo spremenili v kapitalistične tlačane in kapitalistične sužnje, da ga skoraj ni zakona, ki ga ne bi spremenili ali ustrezno dopolnili, da nam pripravljajo zdravstveno reformo, da nam ne bo več potrebno posedati po čakalnicah zdravstvenih domov ampak bomo lepo doma čakali, da narava svoje opravi kar se je namenila.

Povedo nam tudi, da že pišejo novo pokojninsko reformo s katero naj bi nas še v tem letu osrečili. Tu imajo naši vrli oblastniki nekaj hudih težav, ker ne najdejo prave formule kako se rešiti velikega števila obstoječih upokojencev, da bi ti naredili mesto tistim, ki prihajajo. Umrljivost upokojencev je enostavno veliko premala in to bo potrebno nekako urediti. Nekaj vzpodbudnih rezultatov bo na tem področju sicer prispevala zdravstvena reforma in nekaj bo dal tudi pravkar sprejet mega zakon in potem bodo udarili še s povišanjem DDV. Vendar trdoživost slovenskih upokojencev je že prav neverjetna in oklepajo se tega življenja kot da bi bilo ne vem kako lepo in razkošno ter pri tem jim je prav malo mar za vse tiste, ki bi jih oblast v pokoj rada poslala ali bi tja radi šli sami, pa v korpusu upokojencev ni več prostora.

Potem imamo tu še naslednjo nadlogo kot je okrog 140 tisoč brezposelnih, ki jim ta status oblast priznava le kakšnim 112 tisoč. Ostale pa so uvrstili med izbrisane, ker s tovrstnim uvrščanjem imamo v tej državi kar bogate izkušnje in dobro prakso. Hudič pa je, da bolj ko jih brišemo več jih je. Vsakodnevno nam propadajo podjetja in na zavod za zaposlovanje prikorakajo novi kandidati za sezname in nekaj starih članov z list brezposelnih tako tiho prenesemo na listo izbrisa iz evidenc brezposelnih. Zunanji in v številkah prikazan videz razmer v državi le mora biti vsaj malo optimističen.

O veliki večini ministrov te vlade tako vsaj mislimo, da vemo kaj delajo in za kaj se trudijo. Le o enem najpomembnejših ministrov v katerega bi morali polagati največ upanja ne vemo skoraj nič. Kaj torej dela minister za gospodarstvo Radovan Žerjav? Vemo sicer, da občasno zamenja kakšnega javnega funkcionarja in da naj bi se trudil z iskanjem razlogov za zamenjavo še kakšnega in to je v glavnem tudi skoraj vse o čemer nas informirajo mediji. Vemo tudi, da v njegovem sektorju vsak dan propade kakšno podjetje in ga ne nadomesti kakšno novo, čeprav naj bi to bilo za kapitalistični družbeni red nekaj najbolj normalnega. Tako je postal minister za gospodarstvo Radovan Žerjav najbolj skrivnosten minister in o njegovem delu vemo skoraj manj kot o operativnih aktivnostih varnostne agencije Sove.

Povedal nam je sicer, da on ni Božiček, ki bi reševal zavožena podjetja. Pa naj bo vsaj malo dedka mraza in vzpodbudi nastanek kakega novega podjetja v realnem sektorju, če že obstoječih podjetij ne želi vsaj poskusiti reševati. Če se bo trend propada podjetij v njegovem sektorju tako nadaljeval kot smo mu priča v teh njegovih prvih sto dnevih ministrovanja, potem bo za njim ostala gospodarska puščava. Od tega, da se izogiba TV kamer in novinarjev oziroma, če ga že ujamejo, da nam potem preko tega medija v domove pošilja narejeno strog pogled in kakšna dva ali tri odrezave stavke, se slovensko gospodarstvo ne bo opomoglo, se zaposlenost v realnem sektorju ne bo povečala in  proračun ne bo bolj poln. Tudi z javnim kazanjem jeze na sindikate, ki ne delajo nič drugega kot to zaradi česar obstajajo, slovenskemu gospodarstvu kot minister no bo veliko pomagal. Res bi radi videli ali vsaj slišali vizijo ter prebrali program ministra za gospodarstvo Radovana Žerjava iz katerega bi bilo razvidno kdaj lahko pričakujemo vsaj začetek stabilizacije razmer v realnem sektorju in prve znake okrevanja slovenskega gospodarstva ter kako namerava vse to doseči in v kakšnem času? Pustimo ob strani napovedi ekonomskih vedeževalcev OECD in domačih institucij, ker mi bi radi nekaj od tega slišali in prebrali od našega ministra za gospodarstvo, če ga že imamo.

Pa tudi na sebe naj malo pomisli naš vrli minister za gospodarstvo. S čim pa se bo imel pohvaliti, ko bo zapuščal svoj ministrski kabinet, če mu bo v sektorju za katerega odgovarja večino starega propadlo in se ne bo rodilo nič omembe vredno novega? Toliko kot minister za finance Šušteršič na eni strani s svojimi ukrepi privarčuje, bi bil dolžan minister za gospodarstvo Žerjav na drugi strani doprinesti. To bi bilo uravnoteženje javnih financ in ne čečkanje po ustavi.

ponedeljek, maj 21, 2012

Politična zmešnjava v Srbiji!

Po končanih volitvah se v večini držav držav  konča neko obdobje in začne novo, ki bi po pričakovanjih dela politike in večinskega dela volivcev moralo prinesti nekaj miru in politične stabilnosti.. V Srbiji se je dogodilo ravno nasprotno. Na parlamentarnih volitvah je zmagala Nikoličeva Srbska napredna stranka (SNS), ki pa, podobno kot v Sloveniji Jankovičeva PS, tudi ni mogla sestaviti vlade, ker ji je podporo odrekla Dačičeva politična naslednica Miloševičeve socialistične stranke, ki je zasedla tretje mesto in se takoj izrekla za koalicijo s Tadičevo DS. K tej koaliciji bi verjetno pristopili še liberalci in Dinkičeva stranka regij ali nekaj takega prosto prevedenega v slovenščino.

Sedaj, ko je tudi na predsedniških volitvah zmagal Tomislav Nikolič in premagal Borisa Tadiča, predstavnika Demokratične stranke ( DS ) in dosedanjega predsednika, se bo skoraj zagotovo veliko kaj spremenilo. Razmerje političnih sil v Srbiji je po teh volitvah neobetajoče in težko bodo dosegli vsaj toliko političnega soglasja, da bi se lahko lotili kakšnega od nujnih reformnih projektov in ga ob tem še vsaj relativno uspešno izpeljali. Še najbolj zanimivo se mi zdi vprašanje koliko in kako se bodo sedaj ponovno mešale koalicijske barve, ker nekatere stranke si je v koaliciji z Nikoličem res težko predstavljati. Težko pa bo sistem v Srbiji funkcioniral, ker bo predsednik države Tomislav Nikolič, vlado pa bi sedaj lahko vodil Boris Tadič ali kdo drug iz njegove pred dnevi dogovorjene koalicije. Vendar pustimo to, ker Srbi so se vedno vedeli izviti iz zank in pasti v katere so se sami zapletli ali pa jih je zapletel kdo od zunaj. Tudi najhujše poraze so sčasoma vedeli predstaviti kot zmage in na njih graditi svojo nacionalno in tudi politično identiteto. Pravzaprav Srbi najboljše funkcionirajo, ko so v težavah.

Nas bi tokrat moralo skrbeti nekaj drugega.

Blamaža EU ali pa gre vendarle za kaj bolj skrivnostnega!

Že sredi popoldneva, kakšne dobre tri ure pred zaprtjem volišč v Srbiji, se je na spletnem portalu najvišjih oblastnih institucij EU pojavila čestitka Tomislavu Nikoliču za zmago na predsedniških volitvah, ki sta jo podpisala oba najvidnejša predsednika EU.

Čestitko so potem hitro, verjetno na intervencijo koga, umaknili in se zavili v molk. Vendar ta dogodek nikakor ne bi smel miniti brez premnogih vprašanj na katera bi se moralo zelo konkretno odgovoriti. Velika večina resnih predvolilnih anket je namreč napovedovala zmago Borisu Tadiču in ne Tomislavu Nikoliču. Res, da so te ankete zaznavale malo razliko med njima, vendar to v korist Borisa Tadiča.

Kako so torej v najvišjih institucijah EU že sredi popoldneva, ko so volivci po Srbiji še veselo odhajali na volišča in glasovali, najvišji EU funkcionarji že vedeli, da je na predsedniških volitvah zmagal Tomislav Nikolič in sestavili ter celo objavili čestitko??????? Lapsus? Ne nas hecat! Kako torej?

Pravega in zadovoljujočega odgovora na to vprašanje seveda nikoli ne bomo dobili. Zgodba postaja zelo resna in tudi zaskrbljujoča, ker imamo tudi v Sloveniji čez nekaj mesecev predsedniške volitve. Bomo tudi mi doživeli presenečenje, da bodo vse ankete napovedovale zmago enega, v EU pa bodo že nekaj ur pred zaprtjem volišč vedeli, da je zmagal drugi in mu pripravili čestitko ????

Skoraj zagotovo se bo ta "zanimiva" zgodba sedaj želela potlačiti in kriva bo ponovno kakšna šlampasta tajnica ali pa mogoče kak pijan uradnik. Verjetno bo tudi dan nalog vodilnim v državah članicah, da uredijo, da se ta zgodba v medijih ne obnavlja in se tako doseže čimprejšnja pozaba. Želim si, da tokrat novinarji, vsaj tisti, ki jim je kaj do raziskovanja političnih misterijev, ne odnehajo in zahtevajo odgovore, ki bodo zadovoljili našo veliko radovednost ter pomirili naše strahove in odpravili naše dvome.

P.S.:  

MMC RTV SLO. 21.05.2012

Nikolićeva zmaga pa, kot kaže, le ni bila presenečenje za vse. Neroden spodrsljaj so si privoščili v Bruslju. Dobri dve uri pred zaprtjem volišč je iz Evropske unije "ušlo" sporočilo za javnost, v katerem sta predsednik Evropskega sveta Hermany Van Rompuy in predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso za zmago na volitvah čestitala Nikoliću. Sporočilo za javnost je bilo s svetovnega spleta hitro umaknjeno.

nedelja, maj 20, 2012

Najboljša šala današnjega dne!


Vir: ČASNIK, Spletni magazin z mero
Avtor: Jože BARTOLJ

Izjava: 
Pahor SD-ju: 
ali predsednik stranke, ali pa premagam vašega predsednika!

Res daleč najboljša šala, ki jo je mogoče danes prebrati na katerem koli slovenskem spletnem mediju.

Vesel sem, da so lahko tudi avtorji velikokrat precej konzervativno in desničarsko zadrtega spletnega medija kot je Časnik, občasno še hudomušno razpoloženi ter to tudi javno pokažejo. Pa le ni vse v tej deželi tako črno kot se nam občasno dozdeva.

sobota, maj 19, 2012

Hudič je, ko leva nima pojma kaj dela in govori desna!


Pri Borutu Pahorju se mi vse bolj dozdeva, da funkcionira po načelu stranka to sem jaz., vsi ostali so le nujno zlo. Njegov politični mentor Janez Janša enostavno mora biti ponosen na svojega učenca. Mislim,  da bi ga počasi že moralo malo začeti skrbeti, da učenec ne bi slučajno presegel svojega učitelja in vzornika.

Pahor naj bi danes po končanem maratonu v Radencih novinarjem dal izjavo na osnovi katere ti sklepajo, da je v resnici napovedal svojo kandidaturo na jesenskih volitvah za predsednika države, ko je rekel: »"Ves čas med tekom sem si mislil, da če danes ne morem premagati samega sebe, jeseni ne morem zmagati na volitvah.« V slovenskem medijskem prostoru je završalo, da je Pahor napovedal kandidaturo. Na spletnih omrežjih so se takoj oglasili njegovi najožji strankarski sodelavci in povedali, da Pahorjeva izjava ne pomeni napovedi kandidature in da so ga novinarji napačno razumeli. Pri tem dodajajo, da so v stranki SD dogovorjeni, da bo Pahor svojo odločitev najprej sporočil v stranki in da se bo o tem odločalo šele po kongresu stranke.

Sedaj pa res več ne vem ali so ti Pahorjevi strankarski sodelavci in  kolegi res tako naivni ali le blefirajo ali pa jih ima Pahor vse skupaj krepko za norca? Prav njim bo v sedanjih razmerah v stranki SD Pahor govoril o svoji odločitvi in njih naj bi seznanjal o tem ali bo ali ne bo kandidiral. Maje se mu predsedniški stolček v sami stranki, dobršen del članov stranke v samem vodstvu in predvsem na terenu ima Pahorja čez glavo. Sprl se je z vso levico in njenimi političnimi predstavniki, javno je začel žaliti nekatere vidne predstavnike nekdanje in tudi sedanjih levih političnih elit in tem naj bi sedaj Pahor govoril o svojih namerah. Pahor je vsekakor velik politični blefer, vendar niti slučajno še ni tako dober kot njegov politični zaveznik ter mentor Janez Janša.

O tem ali bo Pahor na jesenskih volitvah kandidiral ali ne, se seveda niti slučajno ne bo odločalo v stranki SD ali na slovenski levici, ker tukaj glasov za njegovo izvolitev niti ne more dobiti dovolj, da bi lahko postal predsednik države. O Pahorjevi kandidaturi in podpori na volitvah za predsednika države se odloča v krogih, ki jih obvladuje Janez Janša ter njegovi koalicijski partnerji in glasove za Pahorja na volitvah bodo zagotavljali volivci, ki tradicionalno volijo desne stranke. Svoje bo v volilni kampanji dodala še z  zvito in  prikrito propagando RKC, iz krogov katere je že zaznati prve signale v tej smeri.

Če Pahorjeva današnja izjava res pomeni napoved kandidature na volitvah, kot so jo razumeli in si jo razlagali novinarji, potem je bila odločitev vsekakor že sprejeta. V tem primeru se nam obeta predvolilni boj za mesto predsednika države kot ga Slovenija še ni doživela. To bi lahko bil tudi dolgoročno zelo usoden spopad med slovensko levico, ki bo podpirala aktualnega predsednika Danila Türka in slovensko desnico, ki bo na vsak način želela ustoličiti Boruta Pahorja. Usoden bo ta politično kulturni spopad predvsem zaradi tega, ker se bosta desnica in levica spopadli v času zaostrenih ekonomskih, finančnih, socialnih in političnih  razmer v državi in celotni EU in ni izključeno, da si bosta obe strani v tem spopadu prizadevali ob mestu predsednika države pridobiti in iztržiti še kakšne druge politično strateške in dolgoročno odločujoče koncesije. Zanemariti pa ne moremo in ne smemo tudi raznih vmešavanj s strani, ki bodo bolj ali manj odkrito prihajala iz nekaterih političnih in drugih interesnih krogov EU ter ponovno kakšnih ambasadorjev, ki bodo ponujali svoje dobre usluge tej ali oni strani. Na te slednje bi kazalo biti še posebej pozoren in jim potem kar takoj in odkrito povedati, da njihovih uslug v tem primeru prav nič ne potrebujemo, ker se mi v volitve njihovih šefov držav tudi ne vmešavamo.

Predvsem levica bi se morala na ta čas res dobro pripraviti in strniti vrste, ker bo pa tokrat šlo zares. Od izida tega neizbežnega in hudega političnega ter tudi kulturnega spopada dveh Slovenij, pa bo odvisna naša nadaljnja ekonomska in socialna usoda ter nadaljnji razvoj demokracije v državi. Zelo malokdo bo v tem spopadu uspel ostati nevtralen in neprizadet. Prepad med obema Slovenijama se bo le še poglobil in kulturni ter politični konflikt zaostril. Vprašanje je ali se bomo vedeli še pravočasno ustaviti pred vrati, ki vodijo v temno diktaturo ali pa bomo zmogli dovolj strpnosti in modrosti ter bomo ostali na svetli demokratični strani.


Spoved prekmurskih revežev!


Včeraj se je v Murski Soboti z ekipo svojih sodelavcev mudila varuhinja človekovih pravic gospa Zdenka Čebašek Travnik in v prostorih mestne občine opravila javno spoved okrog 50 pomurskih revežev. Pomurski spletni mediji danes poročajo, da so jo nesrečne zgodbe, ki jih je slišala, zelo pretresle in ker naj bi bil interes med ljudmi za tovrstne javne spovedi zelo velik, naj bi spovedovanja v kratkem ponovno organizirala. Tako, dragi prekmurski in tudi pomurski naivni reveži, nikar se preveč ne sekirajte, če tokrat niste prišli na vrsto ali vas sploh niso obvestili o tej možnosti javne spovedi pred cenjeno varuhinjo človekovih pravic. V kratkem se vam bo ponudila še ena priložnost, ki pa je nikar ne zamudite. Saj koristi od tega zagotovo ne bo prav nobene. Razen če se boste morebiti sami vsaj za kratek čas počutili malo bolje, ker ste se nekomu izpovedali in razkrili svojo revščino v kateri danes s svojimi družinami živite in za katero niste niti sami krivi.

Ljudje naj bi ji pripovedovali kakšne posledice jim bo povzročil pravkar sprejet zakon o uravnoteženju javnih financ, ki ga sicer sedaj nekaj majejo naši vrli policisti, in socialno občutljiva varuhinja je prekmurskim revežem obljubila, da bo z vsem tem kar je slišala  seznanila ministra za delo Andreja Vizjaka. Kot da minister vsega tega ne bi vedel. In skoraj zagotovo sam ne bo šel »na teren« v Prekmurje, da bi si težave ljudi »od blizu« pogledal in potem sprejel ustrezne ukrepe.

Od vsega tega javnega spovedovanja me še najbolj zanima, kako se počuti v vlogi poslušalca in reševalca težav ljudi, ki so ali popolnoma brez vseh prejemkov ali pa so njihovi družinski prejemki manjši od  500 evrov mesečno, nekdo, ki sam prejema mesečno plačo večjo od 6000 evrov? Odgovor na to vprašanje skoraj zagotovo najdemo v tistem znanem ljudskem pregovoru o siti in lačni vrani. Postavlja se mi vprašanja čemu so v resnici namenjena tovrstna javna spovedovanja, ko varuhinja in vsi njeni sodelavci prav dobro vedo, da tem ljudem ne morejo pomagati in da tudi kakšna njihova priporočila ali predlogi vladi oziroma pristojnemu ministru ne bodo imela prav nobenih pozitivnih in za ljudi koristnih učinkov. Njihova pomoč in korist bi morebiti lahko bila učinkovita, če bi šlo za posamične primere socialne izključenosti ali pojavov revščine, Ko pa revščina enkrat postane del sistema, kot se je to začelo dogajati v Sloveniji, potem na institucije, ki so soodgovorne za funkcioniranje tega in takšnega sistema, ni mogoče več računati. 

Nekaj je pač treba delati in si plačo zaslužiti ter opravičiti obstoj institucije varuha človekovih pravic. Želel bi verjeti, da se varuhinja in njeni sodelavci zavedajo dejstva, da ljudje, ki so izgubili socialne pravice in so bili brez lastne krivde pahnjeni v hudo revščino, so s tem izgubili tudi politične pravice in so hudo ogrožene njihove temeljne človekove pravice. Namesto, da varuhinja hodi od vasi do mesta in posluša nesrečne zgodbe  ljudi ter jim s tem daje lažna upanja, bi največ naredila, če bi o tem začela javno in glasno govoriti ter pisati in pritiskati na organe oblasti, da so v svojih ukrepih zmernejši in preudarnejši.

Korektno in pošteno do vseh teh ljudi, ki se zatekajo po pomoč in tolažbo k varuhinji človekovih pravic bi bilo, če bi jim pošteno povedala, da jim pomagati ne more in da sicer o tem o čemer ji pripovedujejo lahko seznani državne organe in odgovorne ministre ter vlado in parlament, vendar koristi od vsega tega ne bo prav nobene. Revščina je postala njihova usoda in je postala tudi usoda njihovih otrok. Če bodo želeli res kaj bistveno spremeniti in se okovov hude revščine kdaj znebiti, bodo pač združeni v revščini morali svojo usodo vzeti v svoje roke. Na državo in njene institucije naj prav nič več ne računajo, ker država ne računa tudi več na njih ( prosto po Pahorju ). Sami združeni so dovolj velika sila in moč, ki bo zmogla dovolj energije, da  v pogojih nuje preživetja dosežejo potrebne spremembe in socialno pravičnost.

Na varuhinjo človekovih pravic in podobne institucije pa naj se nikar ne zanašajo. S te strani pomoči zagotovo ne bo. Če pa potrebujejo le duševno tolažbo, pa bo pogovor z  domačim župnikom tudi zadostoval.


četrtek, maj 17, 2012

Krivec za finančni polom mariborske nadškofije končno razkrinkan!


Od te cerkvene ekonomsko finančne zgodbe postajam počasi že kar malce utrujen in se k tej temi sploh nisem več nameraval vračati. Verjel sem, da kar sem glede tega nameraval povedati oziroma napisati, sem to v nekaj kratkih predhodnih prispevkih na tej spletni strani tudi že naredil. Tudi si nikoli nisem delal utvar, da bom sploh kdaj v celoti lahko spoznal vsa ozadja in vse interese akterjev, ki so to nesrečno zgodbo mariborske nadškofije osmislili, načrtovali in izvajali vse do njenega bridkega konca. Iz navedenih razlogov sem k ogledu nocojšnje Slakove TV oddaje Pogledi Slovenije v kateri je ponovno obravnaval ekonomsko finančni polom mariborske nadškofije, sedel precej nezainteresirano. Edino kar se mi je zdelo zanimivo je bila druščina povabljenih v oddajo in zanimalo me je le še kaj novega bi sploh še lahko povedali.

V glavnem res nismo slišali nič takšnega česar ne bi že vedeli ali slišali in prebrali. Malce dolgočasno in moteče je bilo neprestano Slakovo vztrajanje na moralno pravnem križanju ekonoma mariborske nadškofije Kraševca. Ta namreč sploh naj ne bi bil deležen ustreznih sankcij kot so jih predstavljali odgovorni v slovenski RKC. Priznam, da me pravzaprav sploh ne zanima kaj bodo v slovenski RKC naredili s Kraševcem in ga zaradi mene lahko povišajo v škofa ali pa ga degradirajo v navadnega kaplana v najbolj zakotni fari. To je njihov problem in ne moj tudi največjega dela slovenske javnosti ne.

Čeprav prisotni v oddaji, ki so vsi izhajali iz vidnejših cerkvenih krogov ter iz spletnega medija Časnik, niso postregli s kako posebej zanimivo novostjo glede finančnega poloma mariborske nadškofije ali o tem kako se bodo razmere sanirale, razkrilo prave krivice ter dolgovi poravnali, so bile nekatere izjave kar zanimive in zelo zgovorne. Tudi pri imenih krivcev za to zgodbo so bili zelo zadržani in izmikajoči. Prav videlo se je v kako neprijetni situaciji so se znašli, ko vedo, da je greh bil storjen, grešnika pa ni dovoljeno imenovati.

Vendar mi je oddaja le postregla z nečim zaradi česar sedaj lahko zapišem, da čas, ki sem ga prebil pred TV, ko sem spremljal to oddajo, le ni bil popolnoma zaman. Zavestno sem se odločil, da v tem zapisu imen ne navajam, ker pravzaprav kako se nekdo piše, ki je nekaj povedal, sploh ni pomembno, ker vsi izhajajo iz istega interesnega, organizacijskega in ideološkega okolja. Za to okolje pa je značilno, da so izrečena javna mnenja in stališča v glavnem vedno poenotena, v naprej dogovorjena in domišljena ter z vrha cerkvene piramide usklajena in določena.

Usta so se mi res raztegnila prav do ušes ob izjavi enega od vidnih ter v RKC pomembnih gospodov, ki je za nastale razmere v mariborski nadškofiji obsodil nikogar drugega kot kar Udbo. Prav ste prebrali. Za polom v mariborski nadškofiji naj bi bila kriva Udba. In potem je hitro dodal, da je potrebno sokrivdo Boruta Pahorja izključiti, ker on pa v tej operaciji Udbe res naj ne bi sodeloval. Sedaj je torej tudi velik in skrivnosten misterij kdo je v resnici kriv za gospodarsko finančni zlom mariborske nadškofije razrešen. Kriva je Udba brez Boruta Pahorja. Ko ga je potem Slak spomnil, da so deleže v najboljših slovenskih podjetjih pridobivali v času prve vlade Janeza Janše, pa se ni več oglasil s kakšno novo omembe vredno domislico.

In drugo kar mi je dalo ob spremljanju oddaje misliti je občutek, ki sem ga dobil ob poslušanju  izjav nekaterih posameznih gostov, kot da bi predstavniki ostalih slovenskih škofij prav privoščili mariborski nadškofiji njen finančni polom. Takoj sem se spomnil na stare zgodovinske razlike med ljubljansko in mariborsko škofijo segajoče predvsem v čas druge svetovne vojne. Po končani vojni in bratomornem slovenskem klanju je ljubljanska škofija imela na svoji duši boleč madež sodelovanja v tej nesrečni in krvavi slovenski tragediji. Mariborska nadškofija pa je uspela iz vsega tega iziti brez kakšnega takšnega madeža in z dvignjeno glavo. Tako, da bi res kazalo klerikom in  vernikom mariborske nadškofije priporočiti, da so zelo pozorni nad tem kaj bi morebiti v bližnji prihodnosti želel kdo s to nadškofijo narediti. Ni nujno, da bodo vsi ukrepi le posledica tega ekonomsko finančnega poloma, temveč bi nekateri organizacijski ali kadrovski ukrepi lahko imeli vtkane tudi elemente tihega maščevanja za nikoli prav prebolene stare travme.Čuvajte si torej svojo mariborsko nadškofijo in ne dajte je za nobeno ceno!

Izgublja Pahor živce ali pa je v resnici tak?


Slovenska politična prijatelja in zaveznika Janez Janša, šef stranke SDS in Borut Pahor, zaenkrat še šef stranke SD, bi skoraj zagotovo bila zelo nesrečna, če nekdanji predsednik države Milan Kučan sploh ne bi obstajal. Mogoče bi si v tem primeru za svoje politično nastopaške potrebe nekaj Milanu Mučanu podobnega kar izmislila. 

Pahor, ki se mu zadnje čase nekaj maje stolček v njegovi stranki SD, postaja vse bolj nervozen, grob in celo že žaljiv. Tako je v intervjuju, ki ga je na tretjem programu nacionalke z njim opravila novinarka Ljerka Bizilj, skoraj v celoti povzel stil in besednjak ter način obračunavanja z nasprotniki, svojega prijatelja Janeza Janše in grobo napadel vse za katere je prepričan, da ga iz ozadja kakor koli ogrožajo pri uresničevanju njegovih političnih in osebnostnih ambicij. V svoji samovšečnosti in samo zaverovanosti v svoje velike sposobnosti pa je seveda Janeza Janšo celo daleč presegel z izjavo: »da če stranka SD po  junijskem kongresu, na katerem bodo izbrali tudi novo vodstvo, ne bo imela človeka, ki bo dovolj voditeljsko močan, ga bodo sile v političnem prostoru zlomile.« In pri tem voditeljsko močnem človeku je seveda mislil nase, ker ostali njegovi proti kandidati so tako verjetno le neke strankarske kadrovske revščine, ki nimajo najosnovnejših kvalitet za vodenje stranke. Lukšičeve kritične izjave o Pahorjevem vodenju stranke in vlade pa je označil za plehke.

Lotil pa se je tudi Milana Kučana ter njegovih somišljenikov in jim preko TV poslal sporočilo, da naj nanj in na stranko SD, ki bi jo on vodil ne računajo, ker Pahor ne računa tudi nanje. Pri tem verjetno ni imel v mislih le Kučana in njegov krog prijateljev ali somišljenikov, temveč tudi Stanovnika in organizacijo, ki jo vodi. Pri Janši si je torej Pahor sposodil taktiko obračunavanja z Milanom Kučanom, ki jo Janša uporabi vedno, ko mu politično strateško slabo kaže. Pri tem se mi postavlja vprašanje, sme Milan Kučan kot nekdanji predsednik države sploh še kje javno nastopiti, kaj v javnosti povedati, oditi s kom na kavo ali tortico, se udeležiti kakšne manifestacije ali proslave? Bi ga Janša in Pahor morebiti najraje videla kar v hišnem priporu z odvzetimi vsemi državljanskimi, političnimi in osebnimi svoboščinami ter človekovimi pravicami. Tema gospodoma očitno res ni jasno, da ima državljan Milan Kučan, pa naj si o njem navedena politika mislita kar si želita, vse pravice in svoboščine kot jih imata sama. Niti ene same več in niti ene same manj.

Lahko, da so Kučanovi pogledi na ravnanje in politično usmeritev stranke SD napačni. Vendar ima do takšnih, tudi morebiti napačnih, pogledov pravico in ima pravico to tudi glasno ter javno povedati. In kot volivec bi prav rad Pahorju sporočil, da nam » na živce« ne gre stranka SD, temveč nam krepko »na živce« gre njen dosedanji predsednik. To je on sam. In očitno ne gre Pahor »na živce« le dobršnemu delu volivcev, ki se na volitvah praviloma odločajo za leve stranke, temveč gre »na žice« tudi že dobršnemu delu članstva SD. 

Tudi tisto nakladanje o »neumnosti in nesposobnosti«, ki jo je Pahor usmeril proti tistim, ki ga več javno ne podpirajo in o ogledalu v katerem bi se naj vse to odsevalo, je bilo krepko pod pasom in nedostojno nekdanjega predsednika vlade in samooklicanega socialdemokrata. V to ogledalo naj se Pahor kar mirno pogleda in zagotovo bo v njem videl veliko tega kar je v tem intervjuju očital svojim namišljenim nasprotnikom, ki se v preteklosti niso odrekli njega, temveč se je on zaradi svojih političnih in osebnostnih ambicij  odrekel njih. In politik s takšnimi neprimernimi ter žaljivimi javnimi nastopi bi potem želel kandidirati še za predsednika države? Izkazal se je kot zelo slaba kopija originala Janeza Janše! 

Pravzaprav ima Janez Janša danes pravico biti krepko užaljen, ker se je na slovenskem političnem prizorišču pojavil tako slab njegov ponaredek. S takšnim Pahorjem kot se je izkazal ter predstavil v tem intervjuju ne more biti zadovoljen niti državni kadrovnik, ki ima pisarno na ameriški ambasadi

Demagogija, ki meji že na nesramnost!


7 DNI, Večer, Maribor

Citat izrezan iz enega od prispevkov objavljenih v tedniku 7 Dni: Težko je razumeti, da nam gre na slabše, ko so ceste in ulice še zmeraj prepolne avtomobilov, in da se nas je kaj prijela varčevalna lajna, ko pa so vse trgovine polne kupcev.

Najprej naj zapišemo, da ta stavek pravzaprav niti ne sodi ravno najbolj v članek iz katerega je izrezan in je nekako na silo stlačen vanj. Zakaj je avtor storil nad svojim, drugače korektnim in zelo dobrim prispevkom, to socialno politikantsko nasilje mi niti ni najbolj jasno.

Pustimo torej ob strani osnovni novinarski prispevek objavljen v navedenem tedniku in se posvetimo le temu spornemu stavku in v njem zapisani trditvi. Podobno misel oziroma trditev izrečeno ali zapisano sem v zadnjem času uspel že večkrat zaslediti. Njeni avtorji so največ krat bili vladni predstavniki, predstavniki kakšne koalicijske stranke, poslanci Janševe koalicije ali kakšni drugi vneti ter nekritični in neodgovorni ali socialno neobčutljivi zagovorniki zadnjih vladnih ukrepov siromašenja prebivalstva te dežele, ki jih sicer uradno imenujejo ukrepi varčevanja.

Dokaz, da nam v tej deželi ne gre prav nič na slabše je torej dejstvo, da se še vedno vozimo z osebnimi avtomobili in zahajamo v nakupovalne centre. Pri tem bi lahko avtor prav mirno nadaljeval z nizanjem dokazov kako dobro nam še vedno gre, ker še vedno hodimo oblečeni in obuti, očitno še vedno nekaj jemo, ker smo še živi. Skoraj zagotovo še večinsko gledamo televizijo in poslušamo radio, se še nismo odrekli internetu, tudi v gostinskih lokalih še vedno najdemo goste, ki si, saj skoraj ni mogoče verjeti, še vedno privoščijo celo pivo. Celo nove otroke še rojevamo, čeprav v zadnjem času nekaj manj kot v preteklosti, Pa na kakšno športno ali kulturno prireditev še odidemo, privoščimo sebi in svojim otrokom celo še takšne dobrote kot so sladoled in podobno. In mi, ki vse to počnemo, bi radi naši skrbni in dobrosrčni vladi očitali, da nam gre vedno slabše  ter se ob tem še razburjali nad več kot nujnimi ukrepi s katerimi nas vse pogosteje osrečujejo nam tako dragi oblastniki.Res bi bil že skrajni čas, da se nam v te trde in neumne ljudske betice nekako vlije spoznanje, da naši in EU oblastniki vse to počnejo samo iz razloga, da bi bilo nam lepo in da vse to počnejo s solznimi očmi in hudo bolečino v njihovih mehkih ter socialno občutljivih srcih.

Ko si bomo morali dati izklopiti elektriko in vodo, ko nam bodo izklopili ogrevanje, ko nas bodo masovno zaradi neplačanih računov začeli iz naših lastnih stanovanj in stanovanjskih hiš metati na cesto, ko nam bodo masovno začeli rubiti vse kar je v naših stanovanjih še vrednega, ko bomo po cestah naših vasi in ulicah naših mest masovno hodili sklonjenih glav in prosečih pogledov ter goli, bosi in sestradani ali, ko nas bodo delodajalci lahko na cesto metali kadar se jim bo le zahotelo in nas zamenjali z drugim predvsem molčečim ter ponižnim delavcem, šele takrat bomo pridobili pravico do tega, da bomo smeli javno reči, da pa nam sedaj res gre malo slabše.

Mogoče še niti vse to ne bo dovolj, temveč bomo pravico povedati, da nam gre slabo, pridobili šele takrat, ko se bomo kot naši predniki pred nekaj tisoč leti, ponovno nastanili v jamah.


sreda, maj 16, 2012

Res je najlepša in še najbolj pametna!

Precej rumeni portal PODLUPO je objavil fotografije  poslank v državnem zboru kot parado lepih nog v slovenskem hramu demokracije. To z našim državnim zborom kot "hramom demokracije" seveda nisem mislil preveč resno, da ne bi morebiti koga zavedlo.

Pa pustimo tokrat to temo ob strani. Tudi Plagiator ima pravico da je občasno malo rumen in malomeščanski v tistem najbolj nesrečnem pomenu besede. Raje se vrnimo k paradi lepih ženskih nog, ki krasijo naš parlament. Pri lepih ženskih nogah je konkurenca res huda in težko ali skoraj nemogoče bi bilo določiti katera ima najlepše.

Pa se še premaknimo od lokalnega h globalnemu ali od nog k celotni podobi slovenske poslanke. Tukaj pa je Maša Kociper, poslanka Jankovičeve PS, brez konkurence. Ne le, da je zelo lepa, je tudi zelo brihtna, izobražena in načitana ter z okusom oblečena dama in s prefinjenim občutkom za lepo in omikano obnašanje. Ima vse to kar njenim kolegicam, nekaterim celo zelo, pogosto primanjkuje.
Očitate mi subjektivnost, pristranost in nekritičnost? Seveda imate prav v svojih očitkih. Pri ocenjevanju žensk sem namreč vedno tak. Ste pozabili, da imajo vsake oči svojega malarja? Priznajte mi vsaj to, da imam kar se vidne podobe slovenskih poslank tiče, dober okus in ostro oko.

Zakaj postajata evro in EU med ljudmi vse bolj nepriljubljena?


V anketi, ki jo pred dnevi opravil Žurnal24.si, se je kar 55 odstotkov glasovalcev izjasnilo, da bi si želeli vrnitve dobrega starega slovenskega tolarja. Pa seveda Slovenci niso edini, ki žalujejo za svojo staro valuto in bi si dobršen del ljudi želel njeno vrnitev. Verjetno se bodo tudi Grki v kratkem morali odločiti za izstop iz območja evra in uvesti svojo stari drahmo.. Seveda oni iz vsaj malo drugačnih razlogov in v drugačnih okoliščinah kot bi so to želel dobršen del prebivalcev Slovenije. Pred časom so podobno anketo izvedli tudi v Nemčiji ter Avstriji in rezultati so bili zelo podobni slovenskim. Podobni slovenskim pa so bili tudi razlogi zaradi katerih bi dobršen del Nemcev želel nazaj svojo znamenito marko ter Avstrijci svoj stabilni in skoraj vedno trden šiling.

Kako je s tem v drugih EU državah mi sicer ni znano. Je pa že to kar doslej vemo dovolj zgovorno in po svoje tudi zaskrbljujoče. Pa ne, da skrbi nas navadne državljane, temveč bi takšno javno mnenje v nekaterih EU državah moralo še kako skrbeti predvsem EU politike in gospodarsko finančne institucije EU. Nekaj mora biti pri tem ljubem evru hudo narobe, da so se ljudje v nekaterih državah začeli obračati vstran od njega in bi si želeli nazaj svoje stare denarje. Ne gre tukaj za nacionalistični element odnosa do svojega in tudi ne gre za to, da bi evro sam po sebi bil tako nesimpatična valuta, ki bi vzpodbujala ljudi, da se obračajo od njega in upirajo svoj pogled nazaj na staro. Ljudje so namreč zelo racionalni in praktični ter hitro zaznajo koristnosti ali  težave, ki jim jih kaj prinaša ali jim  greni vsakodnevno življenje. In ljudje tudi niso neumni, temveč pogosto vidijo veliko dalj v bodočnost kot njihovi politiki in veliko prej zaznajo nevarnosti, ki jim pretijo ter ne nasedajo več raznim demagogijam ter leporečjem svojih lokalnih in EU politikov.  Ljudem torej ni potrebno ves čas razlagati kaj je zanje koristno in dolgoročno dobro, ker to bolje od svojih ali EU politikov in raznih ekonomskih vedeževalcev, vedo sami.

Tako že nekaj časa neprestano poslušajo, ker jim domači ter EU politiki to dnevno dopovedujejo, da je potrebno zategniti pasove tudi ali predvsem za rešitev evra in da bi razpad evra pomenil razpad EU in vojne v Evropi ter še kakšna grožnja bi se našla s katero se straši ljudi. K vsemu temu pa dodatno prispeva še, že prav grozljiv unitarizem, ki ga zganjajo nikoli in nikjer izvoljeni politiki EU, kot predstavniki raznih ekonomskih in finančnih lobijev, ter potem povzemajo nekatere lokalne nacionalne politične opcije in vlade.

Sočasno s krutimi reformami, ki jih sedaj pospešeno ter pogosto prav nekritično in dolgoročno zelo neodgovorno po diktatu EU izvajajo vlade v nekaterih državah članicah, bi morala potekati tudi zelo podobna ter temeljita reforma notranje strukture upravljanja same EU.ter  njenih najpomembnejših oblastnih institucij. V tistem trenutku, ko so nekatere vlade, gospodarski in drugi subjekti in predvsem ljudje v državah članicah, dobili občutek velike podrejenosti in odvisnosti od finančnega, pravnega, ekonomskega ter predvsem političnega ter tudi tehnokratskega in pogosto tudi prav birokratskega unitarizma EU, se je začel v  nekateri sredinah čutiti določen odpor in vedno bolj je bilo slišati zahteve po določenih spremembah.

Tudi za odnos ljudi v določenem delu držav članic do EU velja star rek, da tisto kar je daleč od oči je tudi daleč od srca. Če pa je vse to potem še daleč od denarnice, pa je sploh lahko ljubezenskega razmerja hitro konec. Saj naj bi tudi ljubezen šla skozi želodec.

torek, maj 15, 2012

Nov intelektualni biser prekmurskega poslanca!

Prekmurski leporečni poslanec iz vrst NSi Jožef Horvat je ponovno uspel doseči velik intelektualni biser z izjavo: " Mi stojimo na robu propada, toda mi bomo naredili korak naprej." 

Tako je. Kar pogumno naprej. Vendar lepo prosim brez nas, ki nismo nič krivi. Če je le mogoče.


Kam nas peljete smo tudi sami hitro ugotovili po volitvah in konstituiranju vaše vlade ter sedaj po zadnjih sprejetih paketih ukrepov siromašenja in dodatnega ožemanja prebivalcev dežele slovenske.





ponedeljek, maj 14, 2012

Napačna pot slovenske politike?


Po zadnjih volitvah v Sloveniji se je sicer pričakovala delna sprememba družbenega in političnega kurza smeri nadaljnjega razvoja in pričakovale so se tudi drugačne metode in načini na katere bo nova politično oblastna elita svojo oblast izvrševala. Reforme, ki se jih je lotila slovenska vlada ob podpori svoje oblastne strankarske koalicije in ob tem še ob tihi podpori vsaj nekaterih poslancev opozicije, v državi ne napovedujejo ravno optimistične bodočnosti. Pri tem se vendarle kaže z vsaj nekaj  zaskrbljenosti vprašati koliko tega s čimer nas v zadnjem času onesrečuje slovenska oblast, je v resnici zraslo na domači pameti in koliko tega se nam je vsililo od zunaj? Vse bolj se namreč poraja občutek, da se tako v Sloveniji kot še veliko bolj v sami EU z raznimi ukrepi lotevajo le saniranja posledic nespametnih preteklih politik vodenja EU in pri tem se puščajo popolnoma ob strani vzroki, ki so pogojevali težave v katerih se danes vsi skupaj nahajamo.

Kljub ogromni poplavi besed kako so ali naj bi bili najšibkejši sloji obvarovani pred uničujočimi posledicami gospodarskih, finančnih in političnih reform, je resnica na žalost ravno obratna. Če se bodo reforme tudi v praksi do konca izvedle, bodo posledice prav katastrofalne in bodo na daljši rok zelo destabilizirale slovensko družbo. Podobno ali skoraj popolnoma enako se dogaja v dobršnem delu držav EU in teh procesov se ustaviti z demokratičnimi sredstvi ter sistemom parlamentarne demokracije enostavno ne bo dalo. Ni daleč čas, ko bo nujno prišlo do političnega konflikta med neoliberalnimi silami, ki so celotno EU in tako tudi Slovenijo, spravile v današnje težave ter osiromašenimi ljudskimi množicami brez perspektivne bodočnosti. Ta konflikt je neizbežen in lahko si danes še tako zatiskamo oči ter se delamo, da tega ni in ne more biti.

Dogodki v državah celotnega južnega dela EU to vsakodnevno napovedujejo in realno je pričakovati, da se bodo socialna in politična nasprotja še poglobila in zaostrila. Neoliberalna politika EU v preteklih letih, ki je temeljila predvsem na virtualnem denarju, je na oblasti ustoličila finančne institucije, ki so uspele ob pomoči slaboumne, kratkovidne in nekompetentne politike v celotni EU uničiti najpomembnejše družbene podsisteme kot so dobršen del gospodarstva, sociale, izobraževanja, zdravstva ter še številne druge.

Konflikt med malo skupino tistih, ki razpolagajo z največjim delom družbenega bogastva ter vsemi privilegiji in veliko večino tistih, ki nimajo nič, je neizbežen. Dogodki v nekaterih deželah, ki jih je kriza najbolj prizadela, nam to že dovolj zgovorno napovedujejo. Krepita se tako skrajna desnica kot skrajna levica, pojav prvih zgovornih znakov raznih ekstremizmov do nasilja in celo, zaenkrat le še, lokalnega terorizma. Vse to zelo zaskrbljuje in v Sloveniji bi se z modro politiko lahko mnogim  tem pojavom izognili. Če bi se le uspeli otresti receptov, ki nam jih pišejo v Bruslju, Berlinu in še kje. Pred nami so dogodki povezani z Grčijo, Italijo, Španijo, Portugalsko, Madžarsko in celotnim Balkanom, ki bodo temeljito pretresli staro devico Evropo in veliko vprašanje je kako se bo vedela in zmogla spopasti z vsemi temi izzivi. V teh okoliščinah so še posebej nevarne ideje, ki jih po deželi širi znan slovenski politik, ki se zadnje čase ponovno javno zavzema za Združene države Evrope. Takšna državna tvorba bi lahko nastala ter potem nekaj časa obstala le s hudo politično, ekonomsko, finančno ter vojaško prisilo in s popolno odpravo velike večine demokratičnih institucij ter osebnih političnih svoboščin in človekovih pravic.

Obstaja pa še dodatna nevarnost, ko bodo elite v EU in v ZDA zaznale, da razmer v EU ni mogoče več učinkovito obvladovati, bodo odmrznile razmere na srednjem in južnem Balkanu, ki se že nevarno talijo in napovedujejo nič kaj mirne čase. Slovenci pobegniti nimamo kam in tudi bistveno vplivati na jutrišnje dogodke ne moremo. Ostane nam le, da aktiviramo notranje samoohranitvene nagone in se po njih ravnamo ter delujemo in skušamo tako preživeti s čim manj bolečimi ranami. To kar danes počnejo naši politiki bi lahko vodilo v to smer, če bomo uspeli najti pravo mero in pravo ravnovesje ter se vedeli pravočasno ustaviti. Še vedno namreč velja star rek, da v politiki, tudi ali še posebej v mednarodni, ni prijateljev, temveč so izključno le interesi.

nedelja, maj 13, 2012

Žrtvovali so ga, da bi rešili sebe !


Takoj uvodoma želim zapisati, da me s slovensko RKC in njeno duhovščino ter njenimi institucijami ne povezuje nič. Ne čutim se člana te skupnosti in ne prakticiram njihovih obredov in tudi do »boga » imam čisto svoj specifičen odnos. O Vatikanu pa imam sploh mnenje, da slabšega skoraj ne bi mogel imeti. Zakaj ta čuden uvod? Ker mi dvigne pritisk to neizmerno sprenevedanje tako slovenske posvetne oblasti z vsemi državnimi institucijami, največjega dela slovenske politike kot tudi cerkvenih oblasti od mariborske nadškofije, preko ljubljanske pa tja do Vatikana. Dokler so se podrejeni mariborskemu škofu dr. Francu Krambergerju in na nadškofiji zadolženi za  ekonomsko finančna cerkvena mešetarja, ukvarjali s posli, ki so kazali na uspeh ter veliko finančno in materialno krepitev  cerkve, so bili vsi lepo tiho. Celo nasprotno. Početje mariborskih škofovskih ekonomsko finančnih  šalabajzarjev so pogosto preko medijev  javno opravičevali kot nekaj kar je nujno za krepitev cerkvene karitativne dejavnosti ter vzdrževanje premnogih cerkvenih objektov in dejavnosti, ki se v korist ljudi v cerkvi izvajajo.

Pri teh rabotah so jih podpirali nekateri slovenski politiki, ki so jim pomagali odpirati vrata do denarja v bančnih trezorjih in omogočali hitre usluge premnogih državnih institucij. Rast podjetniško materialne baze mariborske nadškofije je bila sunkovita in svoje lovke so razpredli v premnoga najboljša slovenska podjetja. Potem pa je sledil velik pok in vse se je skoraj skozi noč porušilo ter pogreznilo samo vase in od vsega blišča so ostali le ogromni dolgovi ter za celotno slovensko cerkev velika sramota. Nastopil je čas znan po reku, da naj se reši kdor se more in kakor se pač more ter kaj se še more. Politiki so se naenkrat prenehali slikati z vidnimi predstavniki cerkve, vidni slovenski gospodarstveniki in bančniki so se prenehali hvaliti s svojimi poznanstvi z vidnimi cerkvenimi dostojanstveniki in v sami cerkvi so se očitno odločili, da bodo žrtvovali raje dva vidna predstavnika kot pa kolektivno prevzeli odgovornost in posledice. Kraševca so hitro skrili v neko zakotno faro v upanju, da se bo nanj kar najhitreje pozabilo in na križ so pribili ter pred javnost izpostavili oba škofa Urana in Krambergerja.

Slovenski mediji pa so v duhu črednega nagona pograbili ponujeno ali morebiti celo namerno podtaknjeno zgodbo in z vsemi topovi udarili predvsem po škofu dr. Francu Krambergerju kot glavnem krivcu in največjem grešniku v tej ponesrečeni finančno gospodarski avanturi. Dokler je kazalo dobro so vsi upali, da si bodo omastili brke, ko pa se je zadeva sfižila, pa so se vsi ogradili od tega in sedaj je glavni krivec le še bivši škof dr. Franc Kramberger. Da bi sramote rešili dobršen del slovenske cerkvene elite naj bi se vmešal še Vatikan, ki naj bi oba škofa skoraj izobčil in ju poslal v hišni pripor. In danes slovenski mediji vse nesrečni poročajo, da je upokojeni škof dr. Franc Kramberger  včeraj nekje birmal, in saj skoraj ni mogoče verjeti, v rokah je imel škofovsko palico ter na prstu prstan. Insigniji torej, ki naj bi mu jih Vatikan odvzel. Pa še z novinarji ni želel govoriti, skozi zadnja vrata naj bi odšel in fotografiral z birmanci se tudi ni. O ti škofovska predrznost. Skoraj zagotovo si je Kramberger dal ponarediti tako tisto palico kot prstan in je ob tem še ušel iz hišnega pripora in birmal. Neverjetno kaj si ve ne dovoli ta cerkveni izobčenec.

Tisti, ki so ob srečanjih z njim še pred letom ali dvema ubogljivo ukrivljali svoje hrbtenice, ponižno sklanjali svoje betice, poljubljali tisti znameniti prstan in mu ponižno lizali roko, danes na veliko javno pljujejo po njem kot nekem največjem izrodu svetega slovenskega krščanskega občestva in grešniku kot ga še ni bilo. Njegovi kolegi iz slovenske cerkvene elite pa v glavnem molčijo in le občasno kaj izjavijo, ko se sami čutijo ogrožene, da bi jih lahko kdo povezal s to nesrečno finančno polomijo. Molčijo pa tudi vsi slovenski politiki in bančniki ter gospodarstveniki, ki so pred leti igrali vlogo dobrih stricev iz ozadja pri izgradnji gospodarskega mastodonta mariborske nadškofije in bili glavni financerji, svetovalci ter usmerjevalci. Vsem njim zasluge in zaslužen mir, ljudem pa varčevalne ukrepe s katerimi bomo vse to pokrili in poplačali.

sobota, maj 12, 2012

Poslanska bahatost in neobčutljivost za težave ljudi!


Ni pomembno kaj govoriš, važno je da govoriš všečno tistim, ki ti režejo kruh. Tako tudi izjava poslanca Virantove Državljanske liste Riharda Braniselja sodi v to kategorijo. Na skupni novinarski konferenci koalicijskih strank je namreč izjavil: »Naš trenutni življenjski standard je pretiran in nima podlage v realnih finančnih možnostih.«

Od nekdanjega policista in pravnika ter danes poslanca v državnem zboru bi pa menda le smeli pričakovati nekaj več modrosti in strpnosti pri dajanju javnih izjav. Je pomislil kako so se ob tej njegovi izjavi počutili tisoči upokojencev, ki prejemajo pokojnine nižje od 500 evrov, sto in še nekaj deset tisoč brezposelnih, nekaj deset tisoč tistih, ki sicer še nekaj delajo pa jim delodajalci ne dajejo plač ali pa so njihove mezde tako male, da z njimi sami in njihove družine niti pod razno ne morejo preživeti meseca?

Seveda poslanec Braniselj ni pomislil na tiste, ki vsak teden v dolgih vrstah stojijo pred napol praznimi skladišči Rdečega križa in Karitasa, ni pomislil na osnovnošolske otroke v slovenskih osnovnih šolah, ki jim starši ne morejo zagotoviti denarja za malice in kosila, ni pomislil na dijake strokovnih šol, ki se izpisujejo iz izobraževanja, ker jim starši niso več v stanju plačevati stroškov prevoza in prehrane. Je nekdanji odvetnik in danes predstavnik ljudstva mogoče pomislil na  vse tiste državljanke in državljane, ki si ne morejo več privoščiti rednih in potrebnih uslug zdravstvenega varstva in niti rednega popravila zob ter plačljive zobne protetike in postajajo vse bolj brezzobo slovensko ljudstvo? In seveda ni pomislil še na veliko ekonomsko in socialno prizadetih skupin v tej zavoženi državi živečih ljudi. Pravzaprav lahko čisto mirno ugotovimo, da ni mislil nič, temveč je bleknil le to za kar je vedel, da bo njegovim političnim gospodarjem všeč. Ker je  v danih političnih okoliščinah zanj le to pomembno in skoraj gotovo tudi koristno.

Odvetniško bahatost je očitno prenesel tudi v politiko in tako sedaj pač ravna, nastopa in govori kot poslanec državnega zbora ter politik. Navada je pač železna srajca pravi star pregovor.

petek, maj 11, 2012

Kar je videti kot zmaga pogajalcev je v resnici hud poraz prebivalstva te države!


Sindikati so torej zmagali. Vlada je popustila in podpisan je sporazum. Referenduma ne bo. Sindikati javnega sektorja so štrajkali in se trdo pogajali ter dosegli nek uspeh. Semoličevi Svobodni sindikati so se vstran od oči javnosti in kot kaže tudi od oči svojih sindikalnih partnerjev iz javnega sektorja, skrivoma pogajali in tudi naj bi dosegli nek uspeh. Pa tudi vlada, ki naj bi se prav tako trdo pogajala, je dosegla uspeh, ker je uspela pogajanja s sindikati zaključiti s podpisom sporazuma, sprejemom rebalansa in mega zakona in kar je najpomembnejše z odvrnitvijo nevarnosti referenduma.. Vsi, ki so v tem cirkusu sodelovali, naj bi torej sedaj bili zmagovalci. Res ganljivo, da bi se človeku kar orosile oči. Za popolno srečo pa bo sedaj poskrbel še Pahor s svojimi SD-jevci in bo prispeval glasove za dopolnitev ustave z zlatim fiskalnim pravilom. Že skoraj malo preveč sreče naenkrat.

Kdo pa so potem poraženci in kaj je z njimi? Poraženci pa so bili ves čas v centru pozornosti vseh strani v pogajanja vključenih in vsi so se pogajali izključno za njihovo dobro in njihov boljši jutri in to bi jim zaenkrat moralo biti dovolj. Poraženci so s temi pogajanji torej dobili priložnost, da jim socialno ne bo potrebno umreti takoj in skoraj v hipu, temveč bodo sedaj smeli lepo počasi umirati na obroke. Če to ni uspeh, kaj pa potem je? Za nekaj bornih fičnikov, ki naj bi jih danes dobili, so nam sindikati prodali bodočnost.

Sprejeta bosta sedaj torej rebalans proračuna in sprejet bo zakon o uravnoteženju javnih financ, ki bi ga mirno lahko imenovali tudi zakon u uvajanju izrednih razmer v državi Sloveniji. Od danes se bo v državi začelo novo zgodovinsko štetje, ki se ga bomo spominjali kod dan, ko se je začela v Sloveniji uveljavljati druga republika. Kar drugod po svetu počnejo z državnimi udari, vojnami, prevrati, vojaško ali policijsko diktaturo, z vsiljenimi ustavami, revolucijami in še na kakšne podobne » demokratične« načine, bomo v Sloveniji dosegli s tako imenovanim »mega« zakonom. Z enim samim zakonom, ki v hipu in kar takoj postavi temelje za nek nov družbeno ekonomski in politični družbeni red v državi. Od danes pa res ne bo nič več tako kot je bilo še včeraj.

Je pa to šele začetek naših muk. Sedaj sledi torej še sprejem tistega nesrečnega zlatega pravila, potem omejitev naših referendumskih pravic in bomo v bodoče na referendumih res smeli odločati le še o brezveznih in nepomembnih stvareh. To z referendumi je nujno takoj urediti, ker ljudje neumni in kratkovidni kot so, bi morebiti želeli celo nov zakon o delovnih razmerjih, ki se v ozadju že pospešeno piše, poslati na referendum in ga zavrniti. To zelo skrbi tudi največjega socialdemokrata v državi Boruta Pahorja, je včeraj celo na TV ves zaskrbljen stokal tudi nekaj o tej družbeni nevarnosti. In tako bi lahko »prožna varnost v reformi trga dela« po neumnosti ljudi padla na kakšnem referendumu in tuji investitorji, ki že v vrsti čakajo pred vrati države, bi se ponovno obrnili ter nas žalostni zapustili.

Pa potem imamo tu še pokojninsko reformo in zdravstveno reformo pa še veliko drugih reform, ker pravic, ugodnosti in privilegijev ima to slovensko ljudstvo veliko preveč in vse to moramo uokviriti v meje, ki smo jih še pripravljeni finančno pokriti.

Skušajmo si na koncu predstavljati kako bodo nekoč v bodočnosti to, kar se danes dogaja v Sloveniji, videli in komentirali naši otroci in vnuki. Skoraj zagotovo bodo rekli, da se nam je danes dogodilo novo nadaljevanje meščansko kapitalske revolucije kot nadaljevanje tiste revolucije z začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja, ki je dokončala tisto kar prva ni uspela opraviti. Je pa skoraj gotovo ta čas tudi začetek konca miru v tej deželi, konca delavskih, socialnih in tudi političnih pravic priborjenih v preteklih dvesto letih. Začel se je spopad vseh proti vsem, ki ga v danih domačih ter širših družbenih razmerah deprivilegirani in osiromašeni sloji prebivalstva nikakor ne bodo mogli uspešno izboriti. Od danes in nadalje bodo reveži producirali reveže, kapitalisti kapitaliste, meščani meščane ( niso mišljeni prebivalci mest ), delavci delavce, intelektualci intelektualce, neizobraženi neizobražene, izobraženi izobražene, elitneži elitneže in tako lepo po vrsti. To kar ste danes oziroma boste že jutri vi, ki to prebirate, bodo potem tudi vaši otroci in potem njihovi otroci. Razen zelo redkih izjem. Ne kaže se preveč zanašati, da bo vaš otrok ali vnuk med temi svetlimi izjemami, če sami takrat, ko bo napočil primeren čas, za to ne boste nič storili.



četrtek, maj 10, 2012

Se SD-jevci to tako malo hecajo z nami ?

Se res poslanec Pahor in njegov šef poslanke skupine v državnem zboru Veber to tako malo hecata z nami državljani ali pa nas imata za popolne tepce.
Na seji ustavne komisije državnega zbora sta podprla nadaljevanje postopka za spremembo ustave z dopolnilom o tistem zloveščem zlatem fiskalnem pravilu in tako odprla vrata za postopno uvajanje diktature v državi Sloveniji in dokončen zlom socialne države.

Sočasno pa so se SD-jevci odločili, da v državnem zboru ne bodo podprli rebalansa in zakona za uravnoteženje javnih financ. Če so že zakričali hop, potem naj še kar skočijo in podprejo rebalans ter zakon. V primeru, da bo vladajoči koaliciji med poslanci uspelo dobiti dovolj podpore za spremembo ustave, bo ta lahko spremenjena prej preden se bodo iztekli roki predreferendumskih opravil in izveden morebitni naknadni zakonodajni referendum o zakonu za uravnoteženje javnih financ. Ko bo ustava ( če seveda bo ) enkrat spremenjena oziroma dopolnjena s tistim zloveščim zlatim pravilom, potem se o takšnih in podobnih stvareh na referendumih ne bo več odločalo in vladajoča koalicija bo imela proste roke, da vse to česar jim sedaj zaradi sindikalnih uporov ni uspelo spraviti skozi, potem lepo mirno sprejme in uveljavi. Bo pač vse to sprejeto z malim časovnim zamikom, pa zaradi tega v veliko širšem in ostrejšem obsegu. Učinki vladnih ukrepov bodo v letu 2012 sicer malo slabši, bodo pa pa potem v naslednjih letih toliko bolj dobičkonosni in učinkoviti. Ljudje pa ne bodo več stiskali pasu okrog trebuha, temveč kar okrog vratu.

Prav zanimivo je kako je vodja poslanske skupine SD Veber na tiskovni konferenci razlagal proti čemu vse nasprotujejo in zakaj nasprotujejo in pri tem modro zamolčal, da se jim po morebitni uspešni spremembi ustave z vsem tem ne bo več potrebno ukvarjati, ker se bodo pač lahko mirno izgovorili, da tako določa ustava in bi vsako nasprotovanje bilo takoj tudi protiustavno. Vsi, ki se po spremembi ustave z rigoroznimi ukrepi vladajoče koalicije ne bi ali ne bodo strinjali pa bodo smeli vlagati neuspešne ustavne pritožbe, za katere bodo seveda že v naprej vedeli, da z njimi ni mogoče ničesar doseči ali spremeniti. Vendar politična predstava za ljudstvo se pač mora izvesti, ker čas beži hitro in volitve se bodo tudi približevale. Pa še njihovega strankarskega šefa Pahorja je potrebno nekako rehabilitirani in ga v primerjavi z Janšo prikazati kot dobrega predsednika vlade, ki je ljudstvu želel le dobro, to pa neumno kakor je, ga ni razumelo in podpiralo.


To kar ne razume Veber ( o Pahorju glede tega ni več vredno izgubljati besed ), pa prav dobro razume njegova strankarska in poslanska kolegica Andreja Črnak Meglič, ki je bistroumno zaznala pasti, ki so jim jih nastavili v vladajoči koalicij, ko je povedala, da so kratkotrajni ali začasni ukrepi v resnici vsaj srednjeročni, če ne nekateri že kar stalni oziroma dolgoročni. 


Ves čas se govori le o obremenjevanju in siromašenju srednjega sloga slovenske družbe in se pri tem popolnoma pozablja na dodatno kruto siromašenje sloja, ki že sedaj živi v veliki bedi in revščini in velika večina ukrepov zadene ta sloj še veliko bolj kot srednji. Razen, če temu že nevarno velikemu revnemu sloju državljank in državljanov, slovenska politika ni že v naprej tiho določila usode životarjenja na meji med bornim preživetjem in socialno smrtjo. 


Uspelo jim je ustvariti socialni konflikt med to vedno večjo armado revežev in tistih, ki bodo med reveže vsak čas padli ter javnim sektorjem ali srednjim slojem slovenske družbe. Te nevarnosti se celo bolj kot Semoličevi svobodni sindikati zavedajo sindikati javnega sektorja in so v svojih nastopih na to nevarnost tudi bolj jasno ter odločno opozarjali, ker vedo, da bodo v revščino in bedo pahnjeni tudi številni pripadniki spodnjega dela srednjega sloja. Tako pa bi lahko nastala zelo eksplozivno nevarna družbena zmes. ki bo tudi zelo nepredvidljiva ter v svojih ravnanjih obupa tudi neracionalna. To pa potem vodi v neizbežno diktaturo. Je morebiti to tihi skrajni cilj vladajočih političnih in kapitalskih elit?



sreda, maj 09, 2012

Od kdaj je biti oče otroku greh?

Pa kaj, če tudi je oče kakšnemu otroku! Je to morebiti kakšen greh?

Nekateri slovenski mediji so prav ponoreli okrog tega domnevnega očetovstva upokojenega msgr. Alojzija Urana in ob prebiranju njihovih prispevkov in namigovanj ter v nekaterih primerih že kar trditev, mi gre krepko na smeh. Za boga milega kaj pa je to takega, če je zdrav in normalen moški oče kakšnemu otroku? Naravno, da bolj naravno biti ne bi moglo. In še tudi čisto po božje je.

Kaj pa imamo vsi mi opraviti s tem očetovstvom? Mar ni to stvar nadškofa Urana in njegove partnerice s katero naj bi skupaj rodila otroka, če ga seveda sta? Je morebiti sam vršil na partnerico kakšne pritiske, jo silil, da naredi splav, izvajal nad njo kakšno psihično ali celo fizično nasilje z namenom, da nikoli nikomur ne izda kdo je oče njenemu otroku, če ga je že rodila? Sta mogoče mati in otrok zaradi tega, ker bi bila od očeta "javno zamolčana" živela v pomanjkanju in bedi ter hudo trpela ? O čem takem ni mogoče ničesar prebrati ali slišati.

Tudi iz vsebine pisne izjave upokojenega nadškofa Urana, ki jo je za javnost prebral nadškof dr. Stres, prav nikjer ne izhaja, da bi zanikal, da je oče kakšnemu otroku ali da bi se kakšnemu otroku odrekal in ga želel zamolčati oziroma ne priznati kot svojega. Povedal je le, da od njega ni nikoli nihče zahteval, da naredi strokovni test ugotavljanja očetovstva. V čem je torej problem?

Če ima partnerica ali sedaj morebiti že njun otrok težave v zvezi z očetovstvom. se to seveda ne rešuje ne v Vatikanu in ne na ljubljanski nadškofiji, še manj v slovenskih medijih, temveč v posebnem postopku na pristojnem sodišču. Če sta skupaj spočela otroka, bosta sedaj pač tudi skupaj sama ali s pomočjo prava in znanosti rešila tudi problem očetovstva in tako uredila vse pravne posledice, ki izvirajo iz priznanega ali strokovno ugotovljenega starševstva.Ob tem pa seveda ni mogoče javno zastavljati vprašanja na TV ali se za nekega nekdanjega nadškofa "spodobi", da se podvrže testiranju ugotavljanja očetovstva. Ta je pa res krepka. Če je nekdo v dvomu v svoje očetovstvo, potem tu ni več vprašanje kaj se za koga spodobi ali kaj ne, temveč pač test opravi ali pa  enostavno otroka prizna za svojega. Tretjega tukaj ni. Verjetno si bomo enotni vsaj v tem, da otrok po brezmadežni poti tokrat le ni bil spočet.

Seveda sedaj del slovenske javnosti nima težav s tem, da je nekdo nekomu oče, temveč jih muči predvsem to, da je nek duhovnik in potem celo nadškof, nekomu oče. To je morebiti lahko problem RKC in njihovih notranjih pravnih in še kakšnih odnosov, nikakor pa to ne more biti problem slovenske javnosti. Ker nimam namena tukaj moralizirati ali   moralnega čistunstva očitati javnosti, želim ob koncu tega zapisa povedati le, da tudi, če je spočel otroka, to ni naš problem in nas vse skupaj to prav nič ne briga. Brigalo pa bi nas lahko, če bi z materjo svojega otroka ali s samim otrokom sam ali morebiti celo ob prikriti pomoči vodstva RKC grdo in nehumano ravnal in bi se izvajalo nad njima kakršno koli nasilje. O čem takem pa doslej ni še nihče poročal.

ponedeljek, maj 07, 2012

Nasilno potisnjen v pozabo!


Te dni, ko slovenski mediji na široko poročajo o ukrepu Vatikana, ki naj bi dvema slovenskima škofoma odvzel nekatere pravice in privilegije, sem se spomnil na edinega slovenskega škofa do katerega sem osebno še za časa njegovega življenja čutil veliko spoštovanje in ga tudi občudoval, čeprav sva si bila ideološko različna. Dvakrat sem imel priložnost poslušati njegova predavanja in šele po njegovi smrti sem prav dojel njegovo veliko modrost razumevanja bistva slovenskega kulturnega in političnega razhajanja s katerim se otepamo vse od prve polovice devetnajstega stoletja in ga nikakor nismo v stanju preseči.

21. marca leta 2005 je v Mariboru v 82. letu starosti umrl naslovni škof Vekoslav Grmič.  Teolog in filozof, predstavnik katoliške levice, ki se je med drugim ukvarjal tudi z vprašanji modernega ateizma, dialoga in družbeno angažirane teologije. Obletnica njegove smrti je minila ne da bi se je spomnili mediji in drugi družbeni ali politični subjekti in ne občina Maribor katere častni občan je bil.. Nisem zasledil tudi, da bi se v RKC spomnili tega datuma in ga primerno obeležili.

Vekoslav Grmič se je rodil 4. junija 1923 v Dragotincih pri Vidmu ob Ščavnici. Teološko fakulteto je končal v Ljubljani leta 1951 in tam leta 1961 tudi doktoriral iz teologije ter postal redni profesor na mariborskem oddelku ljubljanske Teološke fakultete. Leta 1968 je bil posvečen za škofa in postal pomožni škof Maksimiljana Držečnika. Škofovskemu geslu »Oznanjaj evangelij«, ki si ga je izbral ob posvečenju, je škof Grmič ostal zvest do konca svojega življenja. Od leta 1980 je naslovni škof ucchitanski. Upokojil se je leta 1991.

Objavil okrog 40 knjig in več kot 1200 drugih del. Kot predstavnik katoliške levice se je ukvarjal z vprašanji modernega ateizma, dialoga in družbeno angažirane teologije, teologijo osvoboditve in intelektualno prenovo cerkve. Kot teolog, humanist, filozof in etik se je zavzemal za dialog med Cerkvijo in državo ter narodno sožitje duhovno in nazorsko različno mislečih. Tako levi kot desni so ga hudomušno imenovali tudi rdeči škof.

Leta 1971 je bil med ustanovitelji revije Znamenje in nato dolga leta njen glavni in odgovorni urednik. V letih 1968 in 1982 je bil tudi predsednik Mohorjeve družbe. Leta 2002 je prejel srebrni častni znak svobode Republike Slovenije, bil pa je tudi častni občan mesta Maribor. 

Za spravo med Slovenci je škof  dr. Vekoslav Grmič v svojem času naredil veliko več kot premnogi, ki so iz sprave delali politiko in se skozi zavzemanje za spravo promovirali kot politiki in slovenski intelektualci. Vse njegove dosežke na tem področju so pomendrali in jih uničili ter razkol med Slovenci le še poglobili. Tudi v tej okoliščini verjetno tiči razlog, da se spomin na dr. Vekoslava Grmiča nasilno potiska v pozabo in se njegova dediščina ne ohranja ter ne nadgrajuje. Saj sprave med Slovenci ne potrebujejo ne politiki, ne politične stranke, ne ideološko razdeljeni slovenski intelektualci in ne RKC. 

Pa bi si prav Vekoslav Grmič ob Martinu Slomšku izmed vseh slovenskih škofov, ki jih danes poznamo ali se jih iz zgodovine spomnimo, še edini najbolj zaslužil, da nam ostane v spominu. Vsekakor pa se bomo k njegovim naukom za naše skupno življenje še vračali. Današnji kardinal Rode je bil z enim samim medijskim nastopom v stanju uničiti dolga desetletja dela in truda škofa dr. Vekoslava Grmiča.