nedelja, marec 31, 2013

So usodo Slovenije že določili?

Vir Finance:

"Slovenija je sedaj na neizogibni poti, da bo morala zaprositi za tujo finančno pomoč, evroobmočje se je po krizi na Cipru ustrelilo v nogo," je za Daily Mail povedal vodja evropskih raziskav na banki Standard Bank Tim Ash. 

"Država je izgubila veliko konkurenčnosti, odkar se je leta 2007 priključila evro območju in to vodi v počasen gospodarski kolaps," pa je dejal analitik danske banke Danske Bank Lars Christensen. "Banke potrebujejo dokapitalizacijo, a v teh časih je težko zbrati denar," je dodal.

Vir Mladina: 

Sedanjo krizo območja evra po oceni Tripathija bolj povzroča politika kot gospodarstvo. Ker jo v jeseni čakajo volitve, nemška kanclerka Angela Merkel spet ni bila pripravljena na kompromise. Podobno so se obnašali tudi na Evropski centralni banki v Frankfurtu in evropski komisiji v Bruslju. Ciprska kriza potrjuje, da je evro dejansko problematična valuta in nič ne kaže, da bo mogoče probleme, s katerimi se sooča, rešiti. Preživetje evra je odvisno od ene same države članice, to je Nemčija, ki je najmočnejša država v EU.

Če sem do prekratkim še vsaj malo verjel v naključja in objektive ekonomske ali politične domače in tuje razloge ter okoliščine  za težave v katerih se je znašla Slovenija, v to sedaj več ne verjamem. Vse bolj sem prepričan, da je Slovenija v načrtih uničenja juga EU povezave in evrskega območja enostavno prišla na vrsto. Našo usodo so načrtovali in dogovorili ter zapečatili že pred časom in to kar so odločili, da se nam bo zgodilo, se nam sedaj očitno tudi bo.

Sploh ni več vprašanje ali je ekipa premierke Alenke Bratušek sposobna sprejeti in izvesti ukrepe, da državo zavaruje pred tem kar nam je namenjeno in ali ima država Slovenija sploh še toliko ekonomske in finančne ter predvsem politične moči, da se zavaruje. Sedaj je vprašanje le še, če bi državi Sloveniji in njeni vladi bilo kaj takega sploh še dovoljeno in omogočeno. Prepričan sem, da ne. 

Slovenijo očitno čaka scenarij zelo podoben temu kar se je dogodilo na Cipru z uvedbo davkov na bančne vloge varčevalcem v slovenskih bankah ter omejitvami razpolaganja z denarnimi depoziti  varčevalcev. Cena denarja, ki bi ga Slovenija morala pridobiti na tujih denarnih trgih naj bi za trikrat poskočila in tega seveda država s svojim skoraj uničenim ter prezadolženim realnim sektorjem in razsutim bančnim sistemom seveda ne more prenesti. S tem so Slovenijo stisnili v kot in jo želijo prisiliti, da po nizkih cenah odproda še tisto kaj je zdravega in uspešnega v gospodarskih sektorjih še ostalo vključno z njenimi naravnimi viri kot so voda in gozdovi.

Sedaj skoraj ni več vprašanje ali skupna valuta in območje evra lahko preživi, temveč je zaskrbljujoče vprašanje le še kako dolgo in s kakšnimi tragičnimi ter usodnimi žrtvami za države juga evrskega področja. Kot navajajo nekateri resni analitiki, območje evra že dolgo ni več klub enakopravnih, ki imajo skupno valuto prostovoljno. Mogoče je to bilo na samem začetku, ker pa so se hitro zatem začele kazati vse bolj nevarne razpoke ter razvojne razlike in se je tudi ugotovilo, da tako zelo velikih različnosti ni mogoče združiti v eno uspešno enotnost, so demokratične prijeme začeli hitro zamenjevati z diktatorskimi in prisilnimi. Gospodarska in finančna kriza ter njuno neuspešno reševanje sta razdelila celotno evropsko skupnost na zapostavljen ter teroriziran jug in na relativno uspešen in privilegiran sever.

Tako kot mnogi strokovnjaki po Evropi si tudi sam že lep čas zastavljam vprašanje kako dolgo bo to še trajalo in kako daleč so elite v Bruslju in v nekaterih severnih državah z Nemčijo na čelu še sploh pripravljene izvajati to uničevalno politiko do juga EU povezave. Enkrat bo tega vsekakor moralo biti konec in kako bo takrat Evropa sploh še lahko funkcionirala ter kaj se bo dogajalo v državah juga? Na to vprašanje nihče ne želi ali ne upa podati odgovora ali ocene kaj vse bi iz tega lahko v kratkem nastalo. Že zdavnaj so namreč bila poteptana in zavržena vsa plemenita načela na katerih je evropska skupnost držav nekoč sploh začela nastajati in se je potem razvijala.

Se Slovenija lahko še reši pred propadom? Menim, da ima prav Slovenija še edina od vseh držav juga, ob Italiji seveda, ki je velika in še v določeni milosti držav severa, možnost, da se zavaruje pred nevarnimi kremplji popolnega uničenja. Ne bom navajal in dokazoval naših ekonomsko finančnih in gospodarskih prednosti pred drugimi nesrečnimi državami juga ter naše relativne majhnosti in mednarodne nepomembnosti, kar nam bi lahko tokrat res pomagalo. Slovenija bi enostavno morala doseči takojšnje politično in vsenarodno soglasje ter zavedanje nevarnosti in posledic, ki nam pretijo in se takoj odločiti za izstop iz območja skupne valute evro ter uvesti nazaj nacionalno valuto tolar. Takoj in brez oklevanja. Med dvema slabima in za državo ter državljanke in državljane usodnima možnostima, je ta še najmanj slaba in ponuja vsaj nekaj upanja, da obstanemo in se sčasoma iz težav tudi izvlečemo. 

Sreča vedno spremlja hrabre in odločne. Tako je bilo ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko smo tvegali in se izločili iz takratne Jugoslavije. Sedaj smo se znašli še v veliko bolj tveganih okoliščinah in zgodovinski trenutek od nas zahteva odločnost, složnost ter pogum, da pa tokrat rešimo državo in zavarujemo v njej živeče državljanke in državljane. Ravnajmo tako ali vsaj podobno kot smo ravnali pred nekaj več kot dvajsetimi leti. Takrat smo ustvarjali nekaj novega in sedaj moramo to ustvarjeno zavarovati in ohraniti. Priložnosti za kakšne poznejše popravne izpite skoraj zagotovo več ne bo.





Kaj Slovenci vemo o Severni Koreji?

Povprečen Slovenec o tej skrivnostni deželi ve zelo malo. Le toliko in to kar lahko prebere oziroma sliši v slovenskih medijih in tisti, ki malo bolje obvladajo še kak drug tuj jezik, še v tujih. Slednji seveda v tem primeru niso veliko na boljšem, ker vsi mediji, tako slovenski kot tisti v preostali Evropi ali ZDA, orkestrirano o tej nesrečni deželi pišejo enako ali vsaj zelo podobno.

Sprašujem se, kaj se je v Severni Koreji v zadnjih nekaj mesecih zgodilo tako zelo dramatičnega, da se je naenkrat in nevarno spremenila retorika vodstva te države? Ko je Severna Koreja pred časom dobila novega mladega voditelja, smo v medijih lahko prebirali kar optimistične novice in veliko stvari je kazalo, da država  počasi stopa na pot postopnega osvobajanja starih spon in kaže navzven proti svetu veliko prijaznejši obraz. Tako smo videli celo novo prvo damo in prebirali o naraščaju, ki naj bi bil na poti in še kar nekaj takšnih novic, ki jih predvsem zahodnjaki radi vidijo in slišijo, se je dalo prebrati. Naenkrat je bilo nekam v ozadje potisnjeno poročanje zahodnih medijev o stalnem vojnem stanju z Južno Korejo, omililo se je sataniziranje Severno Korejske državne politike in vojske, ni se več toliko pisalo o lakoti, ki jo trpi tamkajšnje prebivalstvo in ne o kanibalizmu o katerem se je občasno tudi nekaj poročalo. Svetu se je torej začel kazati nek nov in veliko prijaznejši ter bolj optimistični obraz dežele. Gotovo je zahod za takšno spremembo poročanja in prikazovanja Severne Koreje imel neke razloge.

Kar preko noči pa se je naenkrat vse spremenilo. Začelo se je poročati le še o konfliktih Severne z Južno Korejo za katere so seveda krivi izključno Severni Korejci,o  potopljenih vojaških ladjah, napadih na nek otok, Južno Korejskih žrtvah, o njihovih skrivnih programih za izdelovanje atomskega orožja in preizkusih z raketami dolgega dosega, ki lahko nosijo jedrske konice. Južni Korejci so takoj s svojimi zavezniki ZDA organizirali velike vojaške vaje in mestu ter svetu razglasili, da je Severna Koreja čez noč postala največja nevarnost in grožnja ne le svoji sosedi Južni Koreji, temveč celo svetovnemu miru. Severna Koreja pa naj bi se odzvala s prav presenetljivo vojaško hujskaško in grozečo retoriko ter pretrganjem stikov s svojo južno sosedo, začela glasno rožljati z orožjem ter v svet naj bi  pošiljala že prav slaboumne grožnje ZDA.

Stanje vojnega duha naj bi se  pripeljalo do samega vrhunca in le mala iskrica je potrebna, da se na polotoku začne uničujoča jedrska vojna. V tem medijskem mesarjenju informacij sem hitro začel pozornost od tega kaj vse naj bi govorili, počeli, načrtovali in s čim grozili Severni Korejci, svojo pozornost usmerjati v reakcije sosed Severne Koreje predvsem Rusije, Kitajske in Japonske ter najbolj ogrožene Južne Koreje. Z enim očesom pa sem se oziral na reakcije OZN in njenega Varnostnega sveta ter nekaterih drugih njenih organov. Pred nami je torej velika nevarnost jedrske vojne, ki bi imela grozovite in tudi nepredvidljive ter zelo dolgoročne učinke na prebivalstvo ne le v obeh v vojno vpletenih državah, temveč tudi na prebivalstvo ter okolje v vseh navedenih in drugih sosednjih držav ter celotni regiji. Mogoče celo še veliko širše. Pa pri tem nekega velikega vznemirjenja ali kakih pričakovanih ukrepov, politični aktivnosti in dejanjih ni zaznati ali čutiti ne pri Rusih, ne pri Kitajcih ali Japoncih in ne pri ostalih sosednjih državah v regiji ter ne v OZN.

Ko so pred časom Izraelci in Palestinci iz Gaze izmenjali nekaj raket in drug drugega malo izzivali ter strašili, je Varnostni svet OZN skoraj neprestano zasedal,  so predstavniki velikih in na tem svetu za mir zadolženih držav, neprestano potovali, se sestajali, iskali "mirne" rešitve, malo grozili enkrat enim pa potem še malo drugim, čeprav ni bilo najmanjše grožnje po kakšnem jedrskem spopadu. Kaj se torej v resnici dogaja na tem eksplozivnem korejskem polotoku? Scenarij dogajanj me prav grozljivo spominja na nekatere v bližnji preteklosti že videne. V ZDA pravijo, da grožnje jemljejo zelo resno in Rusi izjavljajo, da pri spremljanju dogodkov ne morejo ostati hladni in Evropejci so seveda ponovno le zaskrbljeni. Je vse to dovolj za preprečitev jedrskega spopada, če je ta res realen in mogoč?  So za nevarne razmere v tem delu sveta res krivi izključno in samo Severni Korejci? Ali bodo le še ena žrtev preurejanja sveta in porazdelitve vplivov ter moči velikih igralcev?

petek, marec 29, 2013

"Lepa naša" bo vse bolj postajala "lepa njihova"!

Bolj se bliža dan, ko naj bi (lepa naša) Hrvaška postala polno pravna članica EU povezave, bolj se vsakodnevno razkriva čemu vsemu tradicionalnemu so se hrvaški pogajalci že v fazi pogajanj morali odreči in kaj vse žrtvovati, da so izpolnili pogoje za sprejem. Tako kot pred leti Slovenci gredo sedaj tudi naši sosedi Hrvati v povezavo s sklonjeno glavo. Spoznanje kaj vse so oziroma še bodo izgubili in čemu vsemu se bodo še morali odreči, pa bo šele sledilo v naslednjih mesecih in letih po polnopravnem vstopu.

Med prvimi so vik in krik zagnali hrvaški oziroma bolj točno dalmatinski vinarji, ki so šele sedaj bili seznanjeni, da se morajo z dnem vstopa Hrvaške v EU povezavo, odreči imenu Prošek za svoje po posebnem postopku pridelano in tradicionalno vino na katerega so tudi prevej čustveno navezani. Prošek je dalmatinsko desertno vino, ki ga pridelujejo v relativno malih količinah in na  svetovnem ali evropskem vinskem trgu ne vpliva na medsebojna tržna ali cenovna razmerja med velikimi vinskimi igralci. Ker pa je naziv Prošek zelo podoben nazivu vina, ki ga pridelujejo Italijani in ga imajo zaščitenega pod imenom "Prosecco", so seveda ti poskrbeli, da so se Hrvati v pred pristopnih pogajanjih morali nazivu Prošek odpovedati. Da gre za zelo občutljivo domačo Hrvaško zadevo, priča tudi okoliščina, da si hrvaška oblast svojih vinarjev in prebivalcev Dalmacije ni upala prej seznaniti z okoliščino, da se bodo morali imenu Prošek odpovedati.

Je pa to šele začetek neprijetnih presenečenj, ki čakajo naše sosede Hrvate po vstopu v EU povezavo. S 1. junijem bo na vrsti proslavljanje, splošna evforija, veliko demagogije in zavajanja ter velikih obljub in obetov, potem pa sledi obdobje streznitve in hudih razočaranj. Če Hrvati ne bi imeli najlepše morske obale v Evropi in še nekaj drugih pravih turističnih biserov ter naravnih bogastev, bi na vstop v EU še kar nekaj časa čakali in mogoče celo dočakali čas, ko jim ne bi bilo treba vstopiti in bi bila tako rešena lepa njihova in njena naravna bogastva.

Civilni družbi Hrvaške ter njenim nevladnim organizacijam bi z malo zlobe in privoščljivosti, res toplo priporočil, da kar najhitreje naredijo inventuro oziroma popis koliko nepremičnin na jadranski obali imajo v lasti in uporabi znani EU veljaki, ki so v preteklih letih direktno ali posredno sodelovali v pogajanjih s hrvaškimi oblastmi za vstop v EU povezavo, kdaj in kako so do teh nepremičnin prišli in objavijo njihova imena. Prepričan sem, da bodo prišli do zelo zanimivih rezultatov in skozi njih  prepoznali mnoga ozadja, ki so jim danes še  prikrita.







 








Kam izginjajo dojenčki ?

V Srbiji že nekaj časa razburjajo javnost prav neverjetne zgodbe o skrivnostno izginulih dojenčkih. Številke, ki se pri tem navajajo so prav neverjetno grozljive. Kar 6000 staršev je že uradno izrazilo svoj bolj ali manj utemeljen sum, da so jim bili novorojenčki v bolnišnicah odtujeni z izgovorom, da so v nekaj urah po porodu umrli in jih starši tako niso smeli več videti. Od navedenega števila prizadetih staršev jih je celo 1500 sprožilo uradne zahteve po preiskavah in sodnih postopkih, vendar doslej doma v Srbiji niso uspeli doseči veliko. Organi pregona in sodni organi so primere zaključevali z različnimi izgovori od tega, da naj bi bili primeri že zastarani pa do razloga, da pač po določenem času ni mogoče zbrati dovolj tehtnih materialnih in drugih dokazov s pomočjo katerih bi se lahko navedbe staršev, da so jim bili dojenčki ukradeni, dokazali in sprožili potrebni preiskovalni in sodni postopki.

Pred časom se je s primerom skrivnostnega izginjanja dojenčkov v Srbiji ukvarjalo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu in srbski državi naložilo, da je ta dolžna prizadetim staršem izplačati primerne odškodnine. S tem je to sodišče dejansko priznalo, da problem obstaja in priznam, da sem kar malo presenečen, da reakcija sodišča ni bila bolj ostra in ni državi Srbiji postavilo veliko bolj konkretnih  ter ostrih zahtev po učinkoviti preiskavi. Prodaja dojenčkov je menda le nekaj drugega kot prodaja droge ali kakšnega drugega prepovedanega blaga. Če to zgodbo s preprodajanjem ukradenih dojenčkov malo primerjamo z raziskovanjem preprodaje človeških organov na Kosovu in v Albaniji in kako "uspešno ?" se obe kriminalni zgodbi razkrivata, potem imamo res dovolj razlogov, da odkrito dvomimo v dobronamernost ter poštenost evropskih sodnih in političnih ter pravnih institucij.

Velika večina staršev, ki sumijo, da so jim otroke ukradli in jih prodali v razne evropske države, to odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice odločno zavrača z utemeljitvijo, da bi s tem, ko bi sprejeli odškodnine v resnici legalizirali krajo in prodajo lastnih otrok. Tega pa v nobenem primeru ne želijo in smatrajo to odločitev sodišča  kot žalitev. Povedali so, da svojih otrok ne iščejo zaradi denarja in da materinstvo oziroma starševstvo nima cene. Kar organizirani prizadeti starši skrivnostno izginulih dojenčkov zahtevajo je, da se državo Srbijo in njene pristojne organe prisili, da fenomen masovnega skrivnostnega izginjanja dojenčkov raziščejo ter se sprožijo ustrezni sodni postopki in krivci primerno kaznujejo. Mnogi zahtevajo tudi, da se jim potem otroci vrnejo. Ta zahteva je sicer razumljiva vendar v praksi skoraj zagotovo v največ primerih neuresničljiva, ker so ali bi bili nekateri od teh ukradenih otrok danes stari že okrog 30 let in bi jih po celotni Evropi bilo zelo težko po tolikem času najti in identificirati.

Že pred veliko časa so se prizadeti starši samoorganizirali in začeli sami in na svojo roko raziskovati  primere sumljivih izginitev njihovih novorojenih otrok. Pri tem so prišli do prav presenetljivih odkritij kako naj bi ta kriminalni posel prekupčevanja z dojenčki potekal in so sami zbrali tudi kar veliko materialnih dokazov. Velike večine novorojenčkov matere sploh naj ne bi videle, ker so jih takoj po porodu odnesli in potem čez nekaj ur starše obvestili, da so dojenčki zaradi različnih vzrokov umrli. Nabor teh vzrokov, ki jih je medicinsko osebje navajalo kot vzrok smrti dojenčkov, je bil kar obširen od tega, da so se dojenčki rodili z hudimi okvarami pa vse tja do raznih drugih. Staršem so povedali, da so dojenčke takoj po smrti dali odpeljati v pogrebno podjetje, ki naj bi jih pokopalo. Pozneje in to po preteku kar veliko časa, so organizirani starši v svoji preiskavi ugotovili, da trupelca mnogih dojenčkov do pogrebnega podjetja nikoli niso prispela in so tako dojenčki skrivnostno izginili na poti od porodnišnice pa do pogrebnega podjetja. Obstaja pa tudi utemeljen sum, da je bilo v tej nesrečni zgodbi soudeleženo tudi to pogrebno podjetje, ker je v 2000 primerih staršem zatrjevalo, da so dojenčke pokopali, vendar grobovi niso označeni in tudi dokumentacija o teh pokopih ni več popolna. Do podobnih ali enakih  ugotovite do katerih so se dokopali prizadeti starši, sedaj prihajajo tudi uradni srbski preiskovalni organi, ki so končno le začeli nekaj na tem delati in raziskovati.

Po tem kolikor so uspeli doslej raziskati se utemeljeno sumi, da so se dojenčki prodajali v Švedsko, Dansko, Nizozemsko, Francijo in celo v ZDA. Naročniki otrok naj bi bili premožni in zelo ugledni državljani teh in verjetno še katerih drugih držav. Nekateri naj bi bili celo iz krogov politike in uspešnih poslovnih ter intelektualnih okolij svojih držav. Kdo vse  pa so lahko bili "prodajalci" pa seveda lahko zaenkrat le ugibamo. Da so bili vpleteni zdravniki in drugo zdravstveno osebje v bolnišnicah v katerih so nesrečne ženske rojevale je seveda jasno. Brez njih tega že kar masovnega zločinskega trgovskega posla seveda ne bi bilo. Kdo pa so bili ljudje in organizacije, ki so zunaj zdravstvenih ustanov skrbele za potrebno in zelo zahtevno logistiko, iskali naročnike, "dobavljali robo" in skrbeli za finančne transakcije, pa bi se sedaj moralo šele raziskati in odkriti.

Celotna zgodba dobiva v Srbiji vse širše razsežnosti in se je sedaj ne bo dalo kar tako pomesti pod preprogo in sumnjičavih staršev domnevno ukradenih in prodanih otrok utišati. Še posebej, ker se  nekaj podobnega ali celo še veliko bolj zloveščega začenja odkrivati tudi v Španiji. O čemer pa bodo mediji v kratkem gotovo še veliko pisali in razkrivali kaj vse pa naj bi se tam dogajalo in kdo vse naj bi bil soudeležen.

















četrtek, marec 28, 2013

Huda nevihta se zgrinja nad EU in tudi nad Slovenijo!

Vedno več ljudi zaskrbljeno spremlja dogajanja v EU in še posebej v evrski skupini EU povezave. Le redki so še tisti, tudi v Sloveniji, ki še niso zaznali, da se vse bolj poglablja razvojni razkorak med državami severa in državami juga. Lahko je razumeti povprečnega Slovenca, ki se je pred leti na referendumu množično odločal za vstop v Nato in EU in potem čez kratek čas z velikim ponosom vstopil še v krog skupne valute evro. Prav evforično smo Slovenci doživljali takratne svoje velike zgodovinske zmage in verjeli, da smo res neka velika tranzicijska zgodba o uspehu in da nam bo odslej šlo le vsak dan na bolje. Prepričani smo bili, da je nad našimi uspehi, sposobnostjo, pametjo in pridnostjo navdušena celotna zahodna Evropa in nismo bili pripravljeni slišati maloštevilnih strokovnjakov, ki so nas že takrat opozarjali, da naj se malo vnesemo in prizemljimo. Mi smo po tisoč letih imeli svojo državo, uvedli smo režim, ki smo ga imenovali demokracija, pljunili smo po skoraj vsem kar je bilo včeraj in razširjenih rok ter nekritično sprejemali vse kar se nam je s severa ponujalo. Bili smo v Natu in v EU ter zaupali so nam vstop v skupino držav skupne valute in verjeli smo, da nas prav nič več ne more ustaviti na naši poti v višave razvoja in blaginje. Nikoli pa se nismo vprašali kakšno ceno bomo morali za te velike zgodovinske uspehe v resnici plačati.

Potem pa so se nenadoma nad našo tako zelo občudovano in idealizirano združeno Evropo začeli zgrinjati temni nevihtni oblaki in sevati so začele grozeče strele po posameznih članicah. Udarilo je po Irski in Slovenci si nismo posebej belili glave, ker je to dežela, ki je daleč od nas in so si Irci zagotovo svojo nesrečo zaslužili. Potem so v težave zabredli Islandci, ki pa niti niso člani naše elitne EU povezave in tako seveda tudi kakšne naše posebne pozornosti niso bili deležni. Sever EU povezave je pomagal in obe državi sta se relativno hitro izvlekli. Iz njunih izkušen se Slovenci seveda nismo želeli prav ničesar naučiti in še vedno smo bili prepričani, da smo  že skoraj dosegli nivo Nemčije oziroma Avstrije ali v najslabšem primeru smo se doma radi primerjali vsaj s kakšno od skandinavskih držav.

Vendar so se razmere v EU povezavi tako hitro spreminjale, da jim mi kulturni, pridni in delavni Slovenci niti nismo mogli več slediti in jih razumeti. Pa tudi potrudili se nismo razumeti tega kar se okrog nas dogaja, ker mi smo živeli v nekem svojem namišljenem svetu lastnega občudovanja. Potem pa je sledilo. Predvčerajšnjim so padle Portugalska, Španija, Grčija in včeraj še Ciper, da bi danes med te nesrečne dežele nekateri naši "prijatelji" na severu EU povezave že zelo glasno uvrščali prav nas, ki smo še vedno verjeli, da smo še vsaj malo zgodba o uspehu. Seveda zgodba o uspehu nismo, ker to tudi nikoli nismo niti bili. Vse to kar smo razglašali za svoje zgodovinske zmage smo dosegali preko hrbtov lastnih državljank in državljanov. Z njihovim masovnim siromašenjem, s siromašenjem in uničevanjem slovenskega gospodarstva ter uničevanjem javnega sektorja. S kriminalnimi in diletantskimi privatizacijami ali celo brezplačnimi razdelitvami, s potvarjanjem zgodovine, poglobljenimi kulturnimi in ideološkimi delitvami ter temu podrejeno denacionalizacijo. Skoraj vse kar smo ob osamosvojitvi prinesli v svojo novo državo smo v teh dvajsetih letih uničili. Pristali smo v klubu revnih južnih in zelo problematičnih držav EU povezave. O svoji bodočnosti več ne odločamo sami  in naša usoda tudi prav nikogar na severu EU posebej ne skrbi in ne zanima. Nismo faktor zaradi katerega bi si kdo tam na severu belil glavo in kvaril spanec. To kar si sami o sebi mislimo je le še naš problem in več od nikogar drugega.

Vendar naše nesrečne zgodbe še ni konec, temveč se je šele prav začela. Pravi pretresi so še pred nami in ko se bo v EU povezavi odprl problem reševanja Italije, to bo pa zelo hitro, bomo Slovenci pristali daleč tam na obrobju zanimanja ter interesa institucij v Bruslju in držav severa povezave. Za ukvarjanje z nami in našimi problemi ne bo časa in ne volje. Vzemi ali pusti bo edino načelo, ki nam bo na razpolago. S sprejemom enega ali drugega pa bo zapečatena naša usoda za zelo veliko časa. Mogoče celo za vedno.

Nasprotje med jugom in severom EU povezave je doseglo razmere, ki jih enostavno ni več mogoče preseči in že zelo resno ogroža obstoj EU takšne kot jo danes še poznamo. Družbena eksplozija, ki se  lahko hitro sproži v Italiji bo najprej udarila po klubu držav z evrom. Evro bo lahko obstal le, če bo iz kluba izstopila večina držav juga. Države juga EU povezave pa bodo lahko začele stabilizirati svoje domače finančne, ekonomske, socialne in politične razmere šele takrat, ko bodo osvobojene spon zakonitosti funkcioniranja skupne valute evro in dobršnega dela pravnega reda EU. To na žalost velja tudi za Slovenijo. Pot vrnitve v stanje " normalnega in za ljudi znosnega" bo za države juga dolga, stresna, težka in žrtvovati se bo moralo veliko tega na kar se danes, tudi v Sloveniji, še tako zelo zaklinjamo.



sreda, marec 27, 2013

Robinhoodovski način reševanja finančne krize v EU!

MLADINA , 26. 3. 2013

Evropska komisija danes ni izključila možnosti, da bodo veliki varčevalci z več kot 100.000 evri na bančnem računu v prihodnje morali pomagati pri reševanju bank, nikakor pa ne bodo prizadeti mali varčevalci. Evropska zakonodaja o reševanju bančnih kriz je sicer še v mlinu odločanja institucij EU. "Nikakor ni mogoče, da bi morali k reševanju bank prispevati varčevalci z manj kot 100.000 evri - ne zdaj ne v prihodnje," je poudarila tiskovna predstavnica komisarja za notranji trg in storitve Michela Barnierja, Chantal Hughes.

Je mogoče verjeti gospe tiskovni predstavnici? Seveda ne, ker je njen šef nekaj ur prej povedal vse kaj drugega in potem, ko je nastal halo, sam sebe demantiral. Zakaj bi torej morali sedaj vero poklanjati izjavam nekim zbeganim ter paničnim EU uradnikom, če vemo, da od pred nekaj dnevi ne smemo verjeti več niti bankam in ne državam, ki naj bi nas kot varčevalce varovale? Po Cipru ne bo nič več tako kot je bilo. 100,000 evrov naj bi bilo torej varnih in jih varčevalcem nihče ne bo odvzel. Je to veliko ali malo? Za nekoga veliko, za drugega niti ne, če upoštevamo, da danes v Sloveniji povprečna stanovanjska hiša izven večjih mest stane tam od 100,000 pa do 250. 000 evrov in več ali, da nas lahko malo boljši avtomobil prestižnejše znamke stane tam okrog 70.000 evrov.

Zakaj bi torej varčevalec, ki ima na banki shranjenih več kot ta zgornji mejni znesek, bil dolžan pokrivati dolgove, ki so jih ustvarili pokvarjeni in nesposobni bankirji ter politiki, ki praviloma skoraj vedno stojijo za najbolj rizičnimi naložbami bankirjev? In to ne le v Sloveniji ali na Cipru, temveč je to bila in je praksa v celotni Evropi. Varčevalec banke ni ne ne lastnik banke, ni njen delničar, nima mehanizmov preko katerih bi lahko vplival na poslovanje banke in njene naložbe, ni soudeležen pri dobičkih banke in ves čas, ko ima v banki naložen denar mora za to banki celo plačevati. Banka svojih varčevalcev ne obvešča o svojih poslovnih in naložbenih aktivnostih in namerah in če malo poenostavim, je odnos med banko in varčevalcem v resnici zelo enostaven. V banko vložim denar, ker mi ta zagotavlja hrambo ter  varnost moje naložbe, mi moj vložek celo obrestuje in tako ohranja relativno vrednost mojemu denarju, ki sem ji ga zaupal. Namerno se bom izognil navajanju drugih in tudi zelo pomembnih funkcij bank, ki jih imajo te v narodno gospodarskem in mednarodnem finančnem ter gospodarskem poslovanju. Nas tokrat zanimata le banka kot finančna institucija, ki hrani denar ter varčevalec, ki banki zaupa ter je prepričan, da je pri njej njegov denar na varnem.

Z ukrepi, ki jih sedaj pripravljajo v institucijah EU pa vsem varčevalcev, poenostavljeno in zelo nedvoumno sporočajo, da tisti, ki imajo v banki do 100.000 evrov, veljajo za poštene varčevalce, ki jim v primeru, da se banka ali država znajdeta v težavah, ne bo nič odvzeto in vsi tisti, ki so uspeli na svojem računu privarčevati več od tega zneska, pa so vsekakor sumljivi in so zaradi tega suma dolžni s svojim denarjem reševati banko in državo. Kakor da vse EU države ne bi že doslej imele svojih davkarij, finančnih policij, kriminalističnih policij, raznih inšpekcijskih služb ter še mnogih drugih mehanizmov kontrole in nadzora finančnih institucij ter posameznikov in ne bi že pred časom s svojimi zakonodajami zelo razmajale instituta zaupnosti in tajnosti vlog varčevalcev v bankah. Države imajo torej na razpolago vse instrumente, da sproti preverjajo poreklo denarja naloženega v banke in to seveda tudi, ene bolj uspešno in druge malo manj, počnejo. 

Krepka je tudi izjava poročevalca Evropskega parlamenta za to področje Gunnarja Hökmarka (EPP/Švedska), ki je v pogovoru za tiskovno agencijo Reuters povedal, da se bo EU parlament v pogajanjih zavzemal za to, da se bo za reševanje bank lahko uporabilo denarne vloge nad 100.000 evri. "Vloge, manjše od 100.000 evrov, so zavarovane, tiste nad 100.000 evrov pa niso in se jih bo obravnavalo kot del kapitala, ki se lahko uporabi," je zatrdil in izrazil prepričanje, da takšna rešitev uživa večinsko podporo med poslanci. Hökmark je varčevalce pozval, naj pred deponiranjem sredstev preverijo finančno zdravje bank. "Če vložite denar v Deutsche Bank ali Royal Bank of Scotland, tvegate. Morate se zavedati, da prevzemate tveganje," je bil jasen in poudaril, da bi tak mehanizem varčevalce osvestil o teh tveganjih. ( Vir Mladina )

Če bi Slovenci, ki imajo privarčevanih več kot 100.000 evrov, te njegove izjave vzeli dovolj resno, potem v svoji državi in tudi v precej širšem okolju nimajo več banke, ki bi ji lahko zaupali ter  v kateri bi lahko varno hranili svoj denar in pri tem mirno spali. Da pa bi se povprečen varčevalec lahko dokopal do informacij o zdravstvenem stanju banke pa meji že na znanstveno fantastiko. Ne le banke same, temveč tudi politika in države te podatke skrivajo kot kača noge, ker se zavedajo kakšne posledice lahko povzroči vsaka nerodna informacija o poslovnih težavah kake banke. Konkretne  posledice tega slaboumnega lomastenja po tako zelo občutljivem sistemu kot je bančništvo, bomo vsi v EU občutili zelo hitro in dolga leta bodo potrebna, da se bo ponovno lahko vzpostavilo potrebno zaupanje varčevalcev v banke v celotni EU. Posledice mešetarjenja Ciprskih, grških in Španskih  bankirjev se tako prenašajo na celotno EU povezavo ali kot lahko mirno zapišemo, bomo sedaj zaradi nekaj trhlih dreves posekali celoten že skoraj ozdravljen gozd. 

Strokovnjaki radi povedo, da je ni bolj plahe živalce kot sta denar in njegov lastnik. Če to drži, in seveda drži, potem lahko mirno zapišemo še, da si s temi predlaganimi ukrepi na področju bančništva, EU dela veliko škodo in to plaho živalco kar sama podi drugam. Tam  nekje drugje pa jo že odprtih rok čakajo. Ko Američani v zasebnih pogovorih razpravljajo o napovedani EU bančni politiki, jim gre verjetno kar malo na smeh in se skoraj zagotovo skrivaj trkajo po čelu. Postavlja pa se tudi resno vprašanje kako dolgo pa bo varnih tudi teh 100.000 evrov? Če malo špekuliramo, potem smemo s kar precejšnjo gotovostjo predvidevati, da vsi ti ukrepi na področju EU bančništva ciljajo na jutrišnja reševanja pričakovanih težkih kriz predvsem v Italiji in lahko tudi v Franciji, da Slovenije niti ne omenjam. Seveda varčevalci v teh državah niso neumni in odtok kapitala se bo hitro začel, če že ne poteka. To pa bo reševanje kriz v teh državah le še poglobilo in nisem prepričan, da se takrat ne bo poseglo tudi po denarju pod 100.000 evri in se ga v določenem delu zaplenilo ali pa vsaj zelo omejilo razpolaganje z njim, 



 



torek, marec 26, 2013

Kdo si to tako zelo želi okupacije Slovenije?

Po padcu Cipra in namigih nekaterih dobro obveščenih virov  naj bi sedaj bila na vrsti Slovenija. Če pozorno preberemo včerajšnje tuje in danes tudi že nekatere slovenske spletne medije, je odločitev očitno že padla. Ekonomsko finančna vojna napoved se nam tiho  že vroča.

Obmolknili so naši slovenski poslanski janičarji v Bruslju, ki so bili vedno radi zelo glasni in polni razno raznih nasvetov in demagoških napotil. Vrstijo se srečanja nekaterih politikov, domačih in tistih iz tujine, ki bi jih lahko z dobršno mero sumnjičavosti označili kot nujno medsebojno ter operativno obveščanje in pripravo na to kar bo v kratkem sledilo in bo po slovenski javnosti udarilo kot strela z jasnega neba.

Nekateri slovenski medijski, politični, desno ideološki in ekonomsko finančni krogi prav privoščljivo kličejo po prihodu tako imenovane EU trojke in s tem po ekonomsko finančni okupaciji dežele ter v njej živečih državljank in državljanov. Verjetno vsi ti in njihovi naivni verniki pričakujejo, da si bodo z uvedbo prisilne uprave EU trojke nad državo Slovenijo, vsaj delno ozdravili svoje zablojene strokovne, politične in ideološke frustracije, ki so jih doživeli v nekaj zadnjih mesecih. Niti si ne vem prav pojasniti zakaj me politične razmere v današnji Sloveniji tako zelo spominjajo na razmere tam v tistem črnem letu, ko se je na naših tleh začela druga svetovna vojna. Zagotovo ne le zaradi tega, ker je tudi takrat po nas udarila trojka s tanki in bi nam sedaj naj grozila neka nova trojka s politično in ekonomsko finančno okupacijo ter diktaturo.

Vedno bolj se  mi dozdeva, da ni več vprašanje ali sta nova vladna koalicija in ekipa nove vlade Alenke Bratušek sposobni najti ustrezne rešitve ter v praksi uveljaviti zadostne ukrepe in tako slovensko državo obvarovati pred grozečo nevarnostjo, temveč je sedaj le še vprašanje ali ji bodo nekateri domači krogi in predvsem tisti iz Bruslja ter držav severa EU to sploh dovolili oziroma omogočili. Bivši predsednik vlade Janez Janša je takoj, ko je spoznal, da bo zamenjan, začel na ves glas po svetu razlagati, da je Slovenija pred bankrotom, ki naj bi se nam dogodil že v nekaj mesecih. Takšne informacije seveda v svetu, še posebej, če jih na ves glas trobi prvi človek vlade, nikoli niso preslišane in vedno povzročijo škodljive posledice. Če pa so bili z njegovo zamenjavo ogroženi še kakšni interesi določenih političnih, gospodarskih ali drugih interesnih krogov v tujini, ki so z njim sklepali tihe dogovore in imeli določena interesna pričakovanja ter so z njim izmenjevali konkretne zaveze, ki jih sedaj ne bo mogoče realizirati, potem je prihod EU trojke v Slovenijo že skoraj neizbežen.

Kako so se ali se na ekonomsko, finančno in politično okupacijo odzivajo državljanke in državljani v posameznih južnih deželah EU povezave lahko seveda spremljamo, če prebiramo predvsem tuje medije. Domači mediji so s temi informacijami relativno skopi in še veliko tega kar poročajo in objavljajo je prirejeno ter največkrat zelo olepšano. Zelo malo lahko v domačih medijih preberemo o tem kako se v posameznih državah na nasilne in vsiljene ukrepe od zunaj odzivajo skupine intelektualcev in kaj vse se v resnici dogaja na socialnem področju v teh deželah. Še manj lahko prebiramo o tem kašne posledice v družbah ter posameznih slojih teh družb v posamezni državi povzročajo ti nasilni ukrepi. In kar je še najbolj zanimivo, prav nič ne uspevamo nikjer prebrati kakšne pozitivne učinke dajejo ti ukrepi v teh državah, čeprav so jim nekatere že kar lep čas izpostavljene. Kje je torej po vsem tem času kakšna luč na koncu tunela v Grčiji ali Španiji? Ni je. Prav nasprotno. Ljudstva teh držav so v vedno večji bedi, število samomorov nezadržno narašča, vedno več je ljudi, ki so izgubili popolnoma vse in so se znašli s svojimi družinami na ulicah, naraščata nestrpnost in nasilje do tujih priseljencev, krepijo in razraščajo se ideje skrajno desnih ideologij, narašča nasilje v družinah in v družbi kot celoti, še vedno propadajo podjetja v realnem sektorju in s tem delovna mesta in ne ustvarjajo se nova, razsul se jim je javni sektor, ki ne zagotavlja več kvalitetnega šolstva, zdravstvenih storitev, razpadle so jim pokojninske blagajne, sesuli so se jim finančni in bančni sistemi in še bi lahko naštevali posledice ekonomsko finančne in politične okupacije teh držav. Kdaj bodo torej v teh državah vidni kakšni prvi znaki njihovih gospodarskih, finančnih in socialnih okrevanj kot posledica delovanja ukrepov EU trojk?

Vse to in še kaj zraven nas torej čaka, če bomo dovolili in se uklonili diktatu domačih ter tujih izkoriščevalcev. Vprašanje je, če se ob vsem kar se nam je v preteklosti že dogodilo, vsemu temu še sploh lahko izognemo. Nekaj malega upanja seveda še vedno je. Nismo se v EU rodili in tako ni nujno, da v EU tudi umremo.


ponedeljek, marec 25, 2013

Jug trpi, da lahko sever še živi!

Pozno ponoči so evropski finančni rablji mestu in vasi oznanili: Ciper je rešen in evro je rešen! Pa je res? Seveda ne. Padla je le še ena južna država kot so pred njo padle in bile uničene že Grčija, Portugalska in Španija. Nadaljevanja prihajajočih dogodkov niti ni več tako zelo težko napovedati. Padla bo tudi Slovenija in hitro zanjo bo streznitev doletela še naše sosede in novince v EU Hrvate. Potem bodo sledile še Bolgarija, Romunija in Madžarska, ker Italija ne sme pasti vse tako dolgo dokler se jo bo dalo držati nad vodo.

Vodja evrske skupine Jeroen Dijsselbloem je v družbi šefice IMF Christine Lagarde prepričeval časnikarje, da so bili v dolgi pogajalski noči cilji doseženi. »Negotovosti v območju evra in na Cipru je konec,« je povedal Nizozemec. Pri tem se mi zastavlja vprašanje, kako bi evropski finančni rablji v primeru Cipra ravnali in ukrepali, če bi v ciprskih bankah namesto ruskega bil pretežno naložen denar, recimo, nemških, francoskih, britanskih in drugih vlagateljev iz severnih držav EU povezave? Zagotovo bi bili ukrepi, ki bi se Cipru vsiljevali precej drugačni in težko bi me danes kdo prepričal, da bi se v bankah naložen denar s takšno lahkoto plenil in odtujeval ter podržavljal.

Ciper se v evropskih medijih in javnosti predstavlja kot bančna oaza, ki ji je bilo nujno takoj pristriči peruti, ker je s svojim načinom poslovanja ogrožal stabilnost držav evrske skupine in skupne valute evro. Je pa ta isti Ciper s svojim sistemom gospodarskega, finančnega ter bančnega poslovanja ves ta čas bil tudi član EU povezave ter tako podvržen skupnemu in enotnemu pravnemu redu EU ter seveda tudi zunanjemu nadzoru organov in institucij EU kot tudi mednarodnih finančnih institucij.  Vsa ta pretekla leta in še posebej od uvedbe skupne valute evro, ni nihče problematiziral sistema finančnega poslovanja razvejanega ciprskega bančnega sistema in res ni nihče v institucijah v Bruslju in še kje vedel ali zaznal kakšnih nepravilnosti oziroma celo nevarnosti za evrsko skupino in skupno valuto?

Kdo dovolj neumen bi se kje še lahko našel, da bi verjel, da bosta sedaj, ko bodo ruskim in drugim vlagateljem na Cipru pobrali teh pet milijard evrov, rešena država Ciper in skupna valuta evro? Le malo podrobneje si je potrebno pogledati krvno sliko ciprskega državnega gospodarsko finančnega sistema in hitro lahko ugotovimo, da mu, razen turizma, ne preostane več popolnoma nič omembe vrednega od česar bi lahko država ter v njej živeči ljudje jutri živeli. Le malo bolj poglobljena ter nepristranska strokovna  analiza razvoja Cipra od njegove vključitve v EU povezavo pa do danes, bi nedvomno pokazala, da prav v Bruslju in vodstvih najpomembnejših severnih držav (na čelu z  Nemčijo ) nosijo največjo odgovornost in krivdo za to kar se danes na Cipru dogaja. Pri vsej tej tragičnosti dogajanja na Cipru pa mi gre kar malce na smeh, ko me preveva zloben občutek, da je dosedanje funkcioniranje gospodarskega, tržnega in finančnega sistema v tej državi bilo takšno kot, da bi ciprski vladi vsaj deset preteklih let svetovali slovenski neoliberalni ( mladoekonomisti ) ekonomisti.

Je z današnjo tragično  usodo Cipra in zaostrenimi razmerami v Sloveniji mogoče potegniti kakšne vzporednice? Kar veliko jih je in o njih bomo pripravljeni odkrito govoriti šele takrat, ko pridemo na vrsto. To pa ni več daleč. Verjetno bomo takrat tudi zelo obžalovali, da nismo bili bolj pozorni na dogodke v Grčiji in Španiji, na navajanje vzrokov zaradi katerih naj bi se te države znašle v hudih težavah in da smo čredno nasedli medijskim in političnim manipulacijam ter sataniziranju v teh državah živečih ljudi. Tako Grke in nekaj manj sicer Špance, se je javno žalilo z lenuhi, ki bi radi živeli na račun pridnih severnjakov in naj bi si ob vsem na veliko delili ter porabljali nekaj česar niti imeli niso. Vsak odkrit posamični ekscesni pojav v teh družbah in njihovih sistemih, se je prikazoval kot obče pravilo in splošna praksa. Počelo pa se je v ozadju še veliko kaj nečednega in za ljudi v teh državah ponižujočega ter predvsem na daljši rok zelo škodljivega.

Doktrina s katero severni del EU povezave v svojih južnih partnericah izvaja kolonizacijo in uvaja imperialistične odnose, se trenutno kaže kot zelo učinkovita ter bo imela katastrofalne posledice. Vendar ta proces ni nujno le enosmerna cesta, ki bi večno vodila le s severa na jug. Ko se bodo učinki teh politik in doktrin obrnili nazaj proti severu od koder so začeli teči, bo pa šale resnično konec. Katastrofi bi se lahko izognili le, če bi pravočasno prenehali častiti to kar si časti že nekaj časa več ne zasluži in se odpovedali raznim EU ter NATO  utopističnim sanjam.  Star pregovor pravi, da je boljša prva zamera kot pa zadnja. Slovenci smo doslej v svoji zgodovini imeli razvit občutek za zaznavanje nevarnosti in smo iz peklov vedno pobegnili prej kot nas je skurilo. Bo tudi tokrat tako?


nedelja, marec 24, 2013

Banda kravatarska !

BANDA KRAWATARSKA

USI KA ME PAZNASTE VIESTE DE SM KMET PAŠTEN,
DE NČ SE RAD NA LAŽEM N DE M DIELAT NI PROBLEM,
UČIL SA ME DE JE LENABA ZLA VELK SMRTN GRIEH,
DE JABKE UKRAST NA SMIEŠ ČE TUD LEŽI NA TAIH TLIEH.

MA ZEJ SA TAKI CAJTI, DE JE SKUOZ LE VČ LDI,
KA ŽIVIJE NA NAŠ RAČUN N DIELA IM SMRDI,
SEDIJE U PISARNAH N USE DNIEVE TUHTAJE,
KAKUO WN Z NAS NARDIL ŠE MALA VEJČ BI RIEVEŽE.

-BANDA KRAVATARSKA,
NABENMU DIELAT SE NA DA!
USI LE TUO ŠTEDIRAJE KAKUO NAS BL NALAŽEJE,
DE PALE NA KANC KANCEU NAS ČIM BL AKRADEJE.

SM MLAD BU N NAUMN KMET KR JST SM IM VERJEU,
DE LUOŽ MI BO ČE SOUDE NIHOWE BOM JST UZIEU,
SA REKLI MI DE BOM KAMUOT ZREDIU ŠE KŠNA KRAWA,
DE NIHOWA EDINA JE EKONOMIJA PRAWA.

N RIES LEPUO SM ŽIVU N USEGA PUHNA MIEU
N SAME LIEPE PIESMCE VESELE SM SI PIEU,
MA NI BLUO DUGA CAJTA KA JE PRŠ HUDIČ S KRAWATA,
TRIKRT VČ KAR MI JE DAU JE NIESU SKUZ URATA.

-BANDA KRAVATARSKA,
NABENMU DIELAT SE NA DA!
USI LE TUO ŠTEDIRAJE KAKUO NAS BL NALAŽEJE,
DE PALE NA KANC KANCEW NAS ČIM BL AKRADEJE.

UČASIH JE BLUO TKUO DE JE BU KMET SUOJ GASPADAR,
MU ZA PAPIRJE N POLITIKA NI BLUO ZLA MAR,
ZEJ KMET ŽE NUCA TAJNICA N RIES CIEU KUP PAPIRJEU,
LIH KAJ DE NE ZA USAKGA AD EUROPSKIH KAMANDIRJEU.

JA SAMI SMA SI KRIWI, KA SMA SILLI U EUROPA,
ČETUD SMA VIEDLI, DE TA BANDA LAŽE MPA ROPA,
ZEJ ŠEFI NAŠI SA NAJVIEČI NEPRIJATELI,
JST PRAWM IM BANDITI AL PA KR KRAWATARI.

-BANDA KRAVATARSKA
N Z NIMI USA EUROPA RAWBARSKA!
ČE RIEKU BI IM CGAJNARI, BI ŽALU JST CIGANE,
ZATUO BOM JST RAJŠ RIEKU KR NAJ ZLUMAK IH UZAME.

NA NUCAM JST RAZVOJA N DE ME PADPIRAJE,
UTKNEJE NAJ NIEKAM SI USE SUBVENCIJE,
PRVČ SM ŽIWCEU ZGUBU JST ZA USE TIELE REČI,
ZEJ SM ŽE PROU NA KANCU N DA SMIEHA VČ MI NI.

EN DAN K SE MI UTRGA BOM PRIJEW TAWSTRE VILE,
AL PA KR ZA KRAWATA, ČE IM ŽIE AKOU VISIJE,
SEJ TKUO AL TKUO ZA LUMPE JE UŠTIMAN WS TA SVIET,
MI NA BO HUDGA, ČE BOM MALA MAGU JT SEDIET.

-BANDA KRAVATARSKA
N Z NIMI USA EUROPA RAWBARSKA!
ČE RIEKU BI IM CGAJNARI, BI ŽALU JST CIGANE,
ZATUO BOM JST RAJŠ RIEKU KR NAJ ZLUMAK IH UZAME.

GAWARI SE DE PRŠLI BODA CAJTI ŽALASTNI,
KA BUOH NA BO VČ TRPU USEH TEH GRIEHOW AD LDI,
TISKRT BODA POTRESI N NEURJA ZA KAMPLIT,
PROW GVIŠNA CIEU KRAWATARSKI SISTEM BO ŠU FALIT.

JST MISLEM DE DRŽINA SAJE ZNAU BOM PRSKRBIET
N DE NAM HUJŠE LAKATE NA BO TRIEBA TRPIET,
TISKRT BO PRŠ KRAWATAR NA URATA ME PRASIT,
BOM DIEU NAJ SI GRE PREJ USE PAPIRJE UREDIT.

Poslušaj na: http://www.youtube.com/watch?v=8Rqn6uNvjcI

Naivna lahkost predlaganja rešilnih ukrepov!

Dr. Dušan Mramor: Ne bi me motilo, če bi se zatekli h kakšnemu jugoukrepu- da bi nekaj sobot delali zastonj

Kljub negotovemu gospodarskemu položaju, v katerem je Slovenija, pa je ekonomist Dušan Mramor v primeru ureditve političnih razmer optimist. "Položaj je zelo težak. Smo zelo zadolženi, a mislim, da je možno z ustreznimi ukrepi in potrpežljivostjo iziti iz tega položaja,"...............

Popravki proračuna so po mnenju bivšega finančnega ministra in dekana ljubljanske ekonomske fakultete Dušana Mramorja potrebni, vendar pri trenutni veljavni zakonodaji ne nujno z rebalansom. V pogovoru za Večer je poudaril nujnost znižanja javne porabe, smiselno bi bilo linearno zniževanje plač v javnem sektorju, med 2,5 in pet odstotki.

Od tako cenjenega in priznanega ekonomista ter profesorja bi vendarle pričakoval malo bolj realne in učinkovite predloge izhoda države Slovenije iz hude krize v kateri se nismo slučajno znašli, temveč so  nas vanjo popeljale naše politične, finančne, kapitalske in druge elite. Seveda se je vse hudo kar nas danes mori in tlači, dogajalo pod modrim vodstvom raznih tujih političnih in ekonomsko finančnih ter gospodarskih pokvarjencev, ki so dve desetletji igrali vlogo svetovalcev in usmerjevalcev odločitev naših oblasti in pokvarjenih slovenskih elit.

Kdo pa naj bi to nekaj sobot v letu delal zastonj?  Nek mali prispevek k blažitvi naših finančnih zagat bi lahko prispevali izključno zaposleni v realnem sektorju, če bi oddelali nekaj brezplačnih sobot in seveda potem produkte svojega dela tudi uspešno na trgu prodali ter ta denar namenili za blažitev prezadolženost podjetij in države. Če bi sočasno v teh sobotah na delovna mesta nagnali tudi celotno armado zaposlenih v javnem sektorju. kakšne omembe vredne koristi za sanacijo javno finančnih zagat države ali omilitve prezadolženost realnega sektorja, ne bi dosegli. V javnem sektorju bi ob takšnih sobotah, ko bi slovenski kapitalistični tlačani in sužnji v realnem sektorju  reševali državo in njene elite, morali delati le v tisti deli javnega sektorja, ki bi jih s svojimi storitvami servisirali in jim tako delo ter odsotnost od doma omogočili.

Soglašam pa z dr. Mramorjem vsaj v nečem. Nujno bi bilo, da bi se čim prej ter kar se le da striktno zatekli h kar nekaj zelo znanim "jugoukrepom" in ne le k posiljevanju ljudi, da nekaj sobot v letu delajo zastonj. Saj pravzaprav večina zaposlenih v realnem sektorju že danes dela skoraj zastonj in kakšno dodatno lomljenje njihovih hrbtov ne bi bilo niti ekonomsko in finančno učinkovito in ne politično moralno in etično početje. Vse bolj očitno postaja, da se sedaj tudi že nekateri krogi v slovenski ekonomski znanosti od neoliberalne ( beri: fašistične ) demagogije počasi ter obotavljajoče in sramežljivo premikajo h kruti realnosti in spoznavajo ter priznavajo, da smo krepko zavozili. To je sicer vzpodbudno in poraja nekaj malega upanja, da bi takšna sprememba filozofije v ekonomsko finančnem ter razvojnem preboju v bodočnosti lahko dala pozitivne rezultate, če bi seveda širše okolje v EU in mednarodnih institucijah dovolilo, da se učinkoviti ukrepi sprejmejo in uveljavijo. Ničesar drugega, razen dodatnega obremenjevanja in siromašenja ljudskih množic ter privatiziranja tistega kar je danes še javno ali državno, se ne bo dovolilo in ne dopustilo.

V prvih letih devetdesetih let prejšnjega stoletja smo v Sloveniji naredili točno to kar ves čas očitamo komunistom, da so storili prva leta po končani drugi svetovni vojni in prevzemu oblasti. Komunisti naj bi takrat zlorabili NOB in instalirali vanjo komunistično revolucijo ter uvedli revolucionarno pravo in komunistične revolucionarje ukrepe v vse pore družbe. Popolnoma enako smo Slovenci ravnali ob osamosvojitvi. Osamosvojitev smo zlorabili in mimo volje ljudstva vanjo instalirali kapitalistično neoliberalno revolucijo  ter spremenili pravni sistem na način, da smo ga tako zelo predimenzionirali in prestrelili s toliko pravnimi nesmisli ter pravnimi luknjami, da je postal popolnoma neučinkovit in so ga elite lahko vedno ter ob vseh priložnostih razlagale v svojo korist ter v škodo ljudstva in nove države.

Komunisti so kot ukrep izvedli razlastitev veleposestnikov, cerkve in takratnih lastnikov produkcijskih sredstev v gospodarstvu. Slovenski neoliberalci so v devetdesetih letih obrnili zgodbo na glavo in takoj razlastili državo oziroma ljudstvo in največji del družbenega ( državnega )  premoženja brezplačno, nekritično in brez upoštevanja povečanih vrednosti za bagatelo z obema rokama in zelo na hitro razdeljevali cerkvi, tujcem ter domačim elitnežem dovolili, da so uničili realni sektor ter potem pokupili kar se je dalo in ni že pred tem popolnoma propadlo. V čem za hudiča se potem sploh še razlikujejo komunisti iz druge polovic štiridesetih od  današnjih neoliberalcev in osamosvojiteljev iz devetdesetih let prejšnjega stoletja. V nečem pa se vendarle. Pod vladavino komunistov so ljudje živeli vsako leto bolje in vidno se je izboljševal njihov osebni kot tudi družbeni standard. V tej drugi kapitalistični revoluciji pa so ljudje živeli vsako leto slabše in ta trend siromašenja osebnega in družbenega standarda ljudi se nezadržno nadaljuje. 

Če star rek, ki pravi, da se klin s klinom izbija, še vedno velja, potem Slovenija takoj in že danes, nujno potrebuje novo revolucijo z novim revolucionarnim pravom in novimi ter revolucionarnimi  političnimi, družbeno sistemskimi, gospodarskimi, finančnimi, lastninskimi, vrednostnimi in vsemi drugimi ukrepi in ne le posilstva delavk in delavcev, da delajo zastonj za posredne koristi svojih gospodarjev. Saj to pravzaprav vseh teh dvajset let že počnejo. Ne pozabimo, da tudi, podobno kot ljubezen, domoljubje gre skozi želodec. Z opletanjem državne ali kakšne druge ideološke ikonografije ter petjem domoljubnih pesmi, se ne da nahraniti ljudstva in mu ne zagotoviti mirnega in znosnega življenja ter boljše bodočnosti njegovim potomcem.


sobota, marec 23, 2013

Naj se ve kdo je v hiši gospodar!

Po naključju sem na spletu naletel na spodnjo fotografijo, ki me je spomnila na zelo podobno izkušnjo, ki sem jo pred leti imel tudi sam. V stanovanju sicer ni bilo tako hudo kot v tem primeru, čeprav je bilo grozno. Skoraj tako kot ta kavč pa so v mojem Peugeotu bila videzi zadnja desna vrata. Če se ne bi pravočasno vrnil v avto, bi skoraj zagotovo psička obdelala tudi še leva.

Koliko okrasnih vzglavnikov v dnevni sobi je žena zamenjala oziroma zavrgla pa sploh nismo šteli. Z leti se je psička sicer malo umirila in kakšnih večjih škod ni več povzročala. Res pa je, da smo bili vsi v družini tudi veliko bolj pozorni nanjo in smo se trudili, da si pri njej ne nakopljemo kake posebej velike zamere, zaradi katere bi nas ponovno kaznovala in izpostavila pravičnim sankcijam.

Kljub temu kaj vse neprijetnega se nam je v našem dolgoletnem sobivanju  dogajalo, pa so bile vendar vsem v družini rosne oči, ko je prišel kruti čas slovesa in smo se morali ločiti od naše resaste jazbečarke.


petek, marec 22, 2013

Kdo že je Alenki instaliral kadrovski virus imenovan Maher?

Saj mi res gre pri vsej tej črno graditeljski kolobociji kar malce na smeh. Igorja Maherja je v Alenkino vlado pripeljal Gregor Virant in ji ga podtaknil kot ministra, ki naj bi v resnici preprečeval to kar je še nekaj let nazaj sam veselo počel. Če prejšnji minister Černač ne bi sprejel tistega zloglasnega in slaboumnega predpisa, bi sedaj novi minister imel prav idealno priložnost, da sankcionira samega sebe in da porušiti to kar je zgradil ter se tako pred javnostjo in vsemi drugimi črno graditeljskimi grešniki dokaže kot pokončen in pravičen mož ter vreden zaupanja svojega šefa Gregorja Viranta.

Vso zgodbo je torej zapacal bivši minister Janševe vlade Zvone Černač. Danes bi bila moralno, pravno in tudi politično popolnoma čista tako Maher kot Virant, ker s konkretnim primerom takojšnega rušenja ministrovega gradbenega dosežka, bi lahko dokazala, da so Virantova moralistična načela, ki jih je doslej treniral na poslancih Simčiču, Vogrinu in drugih, ter potem še na Janši in Jankoviču, res nekaj kar velja in se od tega ne odstopa. Šef stranke DL in novi policijski minister Gregor Virant je tako sedaj v velikih težavah, ker pač ni računal na zanko, ki mu jo je tako nesramno nastavil bivši minister Černač. Potem pa sta to zanko krepko zategnila še njegov kader in že minister Maher, ki je v TV kamere krepko lagal ter se sprenevedal in šef upravne enote Piran, ki je vlogi svojega novega šefa ustregel kar preko noči. Verjetno gre v tem primeru za najkrajši in najhitreje ugodno rešen upravni postopek v zgodovini samostojne države.

Če bo predsednica vlade Alenka zvesta načelom, ki jih je napovedala kot kandidatka za to mesto, in če bo svojim načelom zvest tudi predsednik stranke DL in minister Gregor Virant, potem bo minister Igor Maher res minister z najkrajšim mandatom v vsej naši zgodovini. Pa tudi načelnik upravne enote Piran bi moral za svoj dosežek učinkovitega skrajševanja rokov upravnih postopkov biti primerno nagrajen in bi skupaj z Maherjem že danes ali najpozneje jutri oba  morala biti bivša. Če se prav spomnim, je Alenka v državnem zboru tudi nekaj govorila o pravni državi ter enakosti pred zakonom, da ne bo privilegiranih in podobnih rečeh. Verjetno si takrat ni niti v sanjah predstavljala, da bi ji lahko Virant v njen vladni kadrovski sistem instaliral virus imenovan Maher in jo že takoj prvi dan vladanja postavil na hudo preizkušnjo.

Alenka seveda izbire sedaj nima. Virus iz sistema je potrebno takoj odstraniti in pač nekako prebaviti  godljo, ki jo ji je zakuhal njen koalicijski partner Gregor Virant. Tolaži se Alenka lahko le s starim rekom, ki pravi: slab začetek, dober konec! Slovenska vlada si zasluži dobrega in zaupanja vrednega ministra na tem zelo občutljivem ter vsa ta pretekla  leta zelo zlorabljenem področju in Upravna enota Piran si iz istih razlogov zasluži načelnika z enakimi vrednotami. Pred Alenko ter njeno vlado so zelo pomembne in za državo usodne naloge. Enostavno ni časa za ukvarjanje z nekim nekompetentnim ministrom in še manj z nekim koruptivnim načelnikom upravne enote. Takšne probleme se v urejeni državi, ki je ob vsem še v krizi, rešuje po kratkem postopku. Včeraj sem Alenki že svetoval, da naj sleče krilo in obleče hlače. Danes to ponavljam!

četrtek, marec 21, 2013

Alenčica bodi zelo pozorna na levega in desnega ......,

da se ti ne dogodi prehitro križanje pri katerem bo postavljen le en križ na katerega boš pribita sama.

Pa tudi rumeni povodni mož se že pripravlja na svoj ponovni prihod iz kalne in ideološko zamuljene Ljubljanice, da s tabo zapleše v divjem ritmu. Igrali pa bodo godci v črnem in pijano nazdravljali ter v ubranem ritmu požvižgavali ljubljanski polnoritni postopači s svojimi radoživimi frajlami.

Sleci krilo in obleči hlače!




sreda, marec 20, 2013

CIPER kot kažipot usode južnih držav EU!

Ciper se je uprl uničevalni politiki finančnih, kapitalskih in političnih elit severnih držav EU in oblastnih institucij v Bruslju. Pogubna kolonialna politika, ki jo EU že več let vsiljuje in izvaja v južnih državah, spravlja celoten jug povezave v kolonialno odvisen odnos iz katerega se večina držav dolga desetletja ne bo mogla izviti oziroma nekatere manjše verjetno celo nikoli.

Niso Ciprčani prvi, ki so to zaznali, so pa prvi, ki so temu uničevalnemu početju ter zasužnjevanju odločno rekli ne. Enako ali vsaj zelo podobno bi morale ravnati vse države juga EU, ki so v podobnem kolonialnem in ponižujočem odnosu do Bruslja in elit severnih držav EU povezave. Enega samega glasu ZA ni bilo včeraj med parlamentarci Cipra, ko so odločali o zahtevah Bruslja, da vlagatelje in varčevalce v njihovih bankah oropajo in pokradejo za dobršen del denarja, ki ga tam hranijo. Celotnemu bančništvu v Evropi pa so tako s svojo nerazumno zahtevo v Bruslju in severu EU zadali hud udarec in omajali pri ljudeh še tisto malo zaupanja, ki so ga ti imeli do političnih elit svojih držav ter bank. Mali varčevalci in koristniki uslug bank v državah juga EU povezave seveda nimajo veliko izbire in njim tudi kapitalsko finančne elite veliko pobrati ne morejo. Veliki vlagatelji in varčevalci pa se bodo odslej kot hudič križa ogibali evropskih bank v državah juga EU povezave in s tem te države spravljali v še hujše težave ter še v večjo bedo in odvisnost.

Kdo razumen pa se lahko sprijazni, da ti poberejo denar, ki ga imaš naloženega v banki in ti za pokradeno gotovino dajo obljube v obliki papirnatih zavez, ki jih daje ista država, ki ti je še včeraj jamčila tajnost in  varnost tvojih vlog v njenih bankah. Potem pa ti zaprejo banke, preprečijo dostop do tvojega denarja in te zasujejo s kopico laži kaj vse dobrega, da se ti obeta, če tistega kar ti bo po državni kraji ostalo, ne odneseš iz bank in države kam na varno. Vsega tega kar so predstavnikom Ciprske vlade zapakirali v paket in povezali z demagoško pentljo v Bruslju ter še v kakšnem EU finančnem centru in bi naj to Ciprski parlament sprejel kot darilo rešitve, seveda ni bilo mogoče kar tako pogoltniti.

Celotna ta zgodba me malce spominja na nesrečo varčevalcev LB na Hrvaškem in v BiH v kateri smo sodelovali Slovenci. V tej zgodbi smo si Slovenci krepko umazali dušo in dobro ime in zapacali zaupanje naši bančni ustanovi, ki je vse do takrat uživala največji ugled in zaupanje na ozemlju celotne bivše Jugoslavije. To, da je država YU razpadla, s stališča varčevalcev sploh ni pomembno, ker so ali bi vsaj morale biti države naslednice dolžne zavarovati varčevalce in njihove varčevalne denarne depozite v bankah. Tudi mednarodne institucije bi morale države naslednice prisiliti, da se varčevalcem njihove vloge izplačajo in je nakladanje o nekih sukcesijah,  pobotih in sklicevanje na dolžnike banke ter koliko so ti banki dolžni, popolnoma nepomembno. S preprostimi besedami povedano, smo Slovenci ta denar varčevalcem LB na Hrvaškem in v BiH ukradli in račun za to nam bo še izstavljen. Tako ali drugače. Ker to kar se te dni zahteva od Cipra, bomo že jutri lahko doživeli sami in šele takrat bomo prav razumeli obup in težave naših nekdanjih sodržavljanov. Verjamem, da bi nam zelo privoščili in to upravičeno.

Sever EU povezave je torej dosegel to kar je želel in tokove finančnega kapitala usmeril v svoje banke ali pa v druge finančno davčne oaze po svetu. Sedaj bi že slepi morali spregledati in razumeti  kam takšna politika Bruslja in severnih držav EU povezave vodi in kakšni so cilji te in takšne finančno gospodarske politike do držav juga EU povezave ter predvsem kakšne bodo posledice. Čas je, da se tudi Slovenci prenehamo slepiti in tiščati glavo v pesek in ponižno slediti ukazom Bruslja ter tako uničevati in zapravljati to kar nam je še ostalo. Smo že v zelo podobni situaciji kot so Ciper, Grčija, Španija in Portugalska ter Madžarska, Romunija in Bolgarija. Le še nekaj mesecev nas loči, ko se bosta temu klubu južnih držav v nesreči in kaosu pridružili še Hrvaška in Italija in nisem prepričan, če ne bomo že v dobrem letu ali največ dveh med nami videli tudi že Francije.  Dokler bo Francija na nesreči južnih držav lahko le še pridobivala, bo verjetno vzdržala in zahteve ter izsiljevanja Nemčije in njenih severnih sosed, da po vsej sili rešijo skupno valuto evro, še podpirala ali pa jim vsaj odločno nasprotovala ne bo. Ko pa iz korpusa južnih držav ne bo mogoče več ničesar pričakovati in dobiti, pa bo tega velikega bratstva konec in konec bo tudi evra. Vsaj za južne države med katere spada tudi Slovenija.

Izropane in ponižane ter osiromašene južne države EU povezave bi se morale povezati in tiste, ki so v evro območju tudi takoj iz projekta skupne valute izstopiti. Ni pričakovati, da bi severne države na čelu z Nemčijo in oblastni Bruselj odstopili od svoje politike in svojih zahtev kot ni več pričakovati, da bi južne države vse to lahko brez velikih socialnih, ekonomskih in političnih pretresov še dolgo vzdržale. Prej se bo to spoznalo in priznalo, prej se bodo lahko našle ustrezne rešitve. Grčija, Španija in druge države juga ne bodo nikoli Nemčija ali Švedska ali Finska. ali podobne drugim državam severnega kluba EU povezave. To kar je dobro za države severa ni nujno, da je v danih razmerah dobro tudi za države juga.




torek, marec 19, 2013

Kdaj bo konec virantovanja in šušteršičevanja?

DELO, 19.03.2013

Preizkusni kamen za koalicijo bo današnje odločanje o finančnem ministru Urošu Čuferju.

Ob nastajanju nove koalicije je bila največja neznanka prav, kdo bo finančni minister. Po objavi je Uroš Čufer v Državljanski listi (pa tudi pri ostalih koalicijskih partnerjih) vzbujal največ dvomov. Njegove kandidature ni želel nihče komentirati, tudi predsednik DL Gregor Virant ne. Odgovoril je le, da bi želel pred kakršnim koli dajanjem ocen najprej slišati Čuferjevo predstavitev pred odborom DZ.

Priznam, da o kandidatu za novega finančnega ministra Urošu Čuferju ne vem nič in možakarja ne poznam. Ne vem, nič o njegovih strokovnih ter osebnostnih referencah in še manj vem kako si predstavlja to slovensko zavoženo barko na finančnem področju popeljati v bolj mirne vode. Glede na vse kar se okrog njega te dni dogaja, se sprašujem, zakaj za boga milega vseh nekam ne pošlje in od daleč ter v miru opazuje modrosti velikih politikantskih mojstrov pri sestavljanju nove vlade. Kaj mu je vsega tega sploh treba?

Zakaj nekoga o katerem nič ne vemo takoj razglasiti za nesposobneža in grobarja slovenskih državnih financ? Sam kot državljan te države vanj zaupam neprimerno bolj kot pa v Gregorja Viranta ali Karla Erjavca in še koga, ki bi naj postal član nove slovenske vlade in jih nihče posebej ne problematizira. Vsi so sposobni in zaupanja vredni ter seveda ob vsem še strokovni, le Čufar je problematičen, ker o njem politikantski mešetarji vedo premalo in niso prepričani ali bo dovolj kooperativen in poslušen ter prilagodljiv. Največji strah je opaziti prav pri Virantu in Šušteršiču, ki se verjetno sedaj zelo bojita, da temu novemu političnemu anonimnežu ne bi slučajno uspelo kaj kar v preteklosti njima ni. Bilo bi lahko celo še huje, da bi ta mladi ter javnosti neznan možakar morebiti lahko celo razkril kašne barabije ali strokovne nesmisle na ekonomsko finančnem področju prejšnje vlade in prejšnjega ministra.

Ponovno se v medijih in javnih nastopih oglašajo znani slovenski ekonomisti, katerih imen niti ni vredno navajati, ki v duhu svoje stare manire dajejo v nič kandidata za finančnega ministra in nam pod njegovim ministrovanjem napovedujejo državni bankrot. Vsi ti seveda zelo dobro vedo kako bi morali slovenske finance reševati in kaj vse bi morali postoriti, da bi se država izvlekla iz krize v katero so jo s svojimi svetovanji svojim kolegom na oblasti tudi sami spravili. Pri tem se nam ti gospodje ekonomisti ves čas predstavljajo kot veliki strokovnjaki in veliki domoljubi, pa vendar svojih dobrih uslug ni nihče bil pripravljen ponuditi mandatarki, ko je iskala kadre za novo vlado. 

Kaj naj si državljanke in državljani mislimo o ljudeh, ki javno govorijo, da vedo kaj in kako je potrebno ravnati in storiti, da se reši država in se olajša življenje v državi živečim ljudem, pa tega ne želijo narediti in pri tem niti ne želijo sodelovati? Star rek pravi, da če ne želiš pomagati, potem vsaj ne škoduj. Namesto, da bi kandidatu za novega finančnega ministra javno in zasebno ponudili vso strokovno in drugo potrebno pomoč, ker v teh razmerah sedaj ne gre več le zanj in njegovo karierno uspešnost, temveč sedaj gre za državo in v njej živeče ljudi, ga raje iz varnega ozadja napadajo in razglašajo za nesposobneža in strokovnega nevedneža, ki nas bo popeljal v bankrot. Njihova ljudska, strokovna in državljanska dolžnost bi bila, da stopijo na njegovo mesto v novi vladi, če menijo, da kandidat nalogi res strokovno ni dorasel in naredijo kar in kako je treba, da se država izvleče iz težav, če to res vedo in so sposobni, kot javno govorijo.

Tudi Virantu in njegovim strankarskim kolegom pa naj končno nekdo že pove, da sedaj ni več časa za razna virantovanja in šušteršičevanja in naj se lotijo dela, ki so si ga sami naložili. Ne želijo in bojijo se predčasnih volitev, ki bi jih skoraj gotovo odpihnile. Za uspešnost nove vladne koalicije so Virantovi in Erjavčevi odgovorno ravno toliko kot Lukšičevi in Alenkini. Tisti, ki bo zamočil in s tem ljudi spravil še v večje težave, bo moral prevzeti odgovornost in nositi tudi posledice. Pa tokrat ne le politične.

sobota, marec 16, 2013

Parada sovražnega govora

V prostorih državnega zbora RS se je včeraj pod vodstvom poslanke PS Tamare Vonta odvila predstavitev mnenj na temo sovražnega govora v slovenski družbi. Z zanimanjem sem pričakoval ta dogodek. Čeprav sem sam začetek TV prenosa zaradi nekih drugih obveznosti malo zamudil in tako vseh razpravljavcev nisem slišal, je bilo tisto kar sem uspel spremljati dovolj, da lahko povsem mirno zapišem, da se je dobra namera organizatorjev povsem izjalovila.

Priložnost so izkoristili posamezniki iz krogov, institucij ter organizacij, ki so že dalj časa znane kot največji generatorji in razširjevalci sovražnega govora, ki so to vrsto govora seveda veselo prepoznavali pri vseh drugih le pri sebi ne. Tako smo včeraj doživeli paradoksalno situacijo, ko se je velika skupina moralističnih borcev s svojimi nastopi proti sovražnemu govoru borila s skrbno prikritim sovražnim govorom. Verjetno po načelu, da se klin s klinom izbija ali pa so prepričani, da doma pred TV zasloni sedijo sami tepci.

Eden od razlogov, da sem se lotil pisanja tega prispevka je tudi v tem, da čutim potrebo, da javno pohvalim dve dami, ki mi bosta ostali v spominu na ta nesrečni in zlorabljeni dogodek. Prva je poslanka Tamara Vonta, ki je odlično opravila delo voditeljice in tako s svojo odločnostjo ter korektnostjo preprečila, da se stvar ni popolnoma izjalovila in prerasla v svoje nasprotje. In druga je odlična razpravljavka Melita Zajc, ki pa so jo prisotni namerno preslišali in se delali kot da ne razumejo kaj jim je povedala in ji tako seveda niso namenili aplavza s katerim so sicer redno in bučno nagrajevali tiste sebi enako misleče in kolektivno delegirane, ki so govorili to kar so radi slišali in kar so se predhodno dogovorili.

Priložnost javno pred TV kamerami govoriti na temo sovražnega govora je odlično izrabila slovenska RKC, ki je v dvorano državnega zbora instalirala skoraj polovico, če ne celo še več, vseh govornic in govorcev, ki so vztrajno ponavljali eno in isto mantro podkrepljeno z enakimi primeri sovražnega govora ali dejanj, ki naj bi bila naperjena proti verujočim ali RKC in pri tem nekritično zatrjevali, da sta osebna vera v boga in RKC kot institucija eno in isto ter tega ne dovolijo ločevati. Nekateri so šli celo tako daleč, da so razmere v Sloveniji in razširjenost ter grobost sovražnega govora proti verujočim in RKC primerjali s pogromom nacistov proti Židom v Hitlerjevi Nemčiji v tridesetih letih prejšnjega stoletja.

Priložnost je izrabilo in nastopilo tudi nekaj poslancev. Še najbolj ga je lomil Janšev poslanec Breznikov Franci, ki je govoril o stvareh,  ki jih niti ne pozna in ne razume. Ves čas njegovega nastopa sem imel občutek, da se moj rojak s severovzhodnega dela države, tam v zelo omikani ter elitni Ljubljani, zelo sramuje svojega porekla in premalo imenitnega okolja iz katerega izhaja. Rad bi ga potolažil in mu povedal, da nikakor ne moreva izhajati iz lumpen proletarskega okolja, ker so najini predniki bili pridni, delavni, boga boječi in ponižni kočarji, viničarji, bajtarji in najemniški kmečki delavci, dninarji, mali kmetje ter pred tem čisto navadni tlačani tuje cerkvene in posvetne gospode. Tako, cenjeni moj poslanec Franci Breznik, ni razloga, da bi naju kdo uvrščal med lumpen proletarce in bi naju zaradi tega morale moriti kake hude  skrbi ali bi morala doživljati  boleče travme zaradi krize neuglednih družbenih statusov najinih prednikov. Hudič pa je, to pa Franciju že moram priznati, da pa se tudi s kakšnimi posebej družbeno častnimi predniki težko pohvaliva. Nimava modre krvi, ne izhajava iz častnih in zelo cenjenih ter znanih meščanskih družin, nimava ravno veliko prednikov, ki bi sloveli in še danes bili prepoznani kot znani slovenski intelektualci in bi se jih pogosto omenjalo v kakšnih zgodovinskih virih. Kakšnega duhovnika ali učitelja in morebiti še koga na katerega bi lahko bila ponosna, pa bi se v najinih zgodovinskih rodovnikih morebiti pa le lahko našlo.

Da bom lahko počasi zaključil ta prispevek, bom zapisal še, da dober namen organizatorjev te predstavitve mnenj na temo sovražnega govora v današnji slovenski družbi, na žalost ni dosegel namena in cilja.  Grobo so priložnost javnega nastopa zlorabili ravno tisti, ki so s svojimi nastopi množično dokazovali, da se s sovražnim govorom nasprotnega sovraženega govora ne da preprečiti, temveč se ga na ta način le še dodatno vzpodbuja. Tako je bila pač zapravljena še ena priložnost postopnega preseganja nepomirljivih ideoloških, političnih, socialnih in še premnogih drugih nasprotij v slovenski družbi.






petek, marec 15, 2013

Je policija tiho sodelovala z vstajniki?

Čisto slučajno sem naletel na to fotografijo, ki prikazuje kako policisti odnašajo vstajniškega jurišnika z "mesta prizorišča". Ko sem si fotografijo malo bolje ogledal sem bil prepričan ( in sem seveda še sedaj ), da vem s kom se to možje v modrem mučijo.

Če ga v prepoznavanju osebka, ki ga policisti odnašajo, nisem preveč polomil, potem lahko pridem do edinega možnega in logičnega sklepa, da je policija tiho sodelovala z vstajniki. Zakaj takšno sklepanje?  Ker je s prizorišča protesta slovenskih ljudskih vstajnikov  odstranila osebo, ki glede na njena javno izražena politična in ideološka stališča, vstajnikom seveda ni v ponos in ne v pomoč.

Štiri slovenske ljudske vstaje so sedaj torej že za nami in skozi njihovo organizacijo ter množično udeležbo je ljudstvo jasno in glasno povedalo česar si v tej deželi več ne želijo. Pripravljala pa naj bi se tudi že peta ljudska vstaja in ta bi pa morala povedati kaj si pa želijo oziroma kaj se zahteva in kdo ter kako se bo to uresničilo. Štiri ljudske vstaje so bile torej doslej usmerjene PROTI in ta prihodnja peta ter morebitne naslednje, ki bi ji sledile,  bi pa nujno morale biti ZA.

Janša in njegova strankarska, koristolovna, ideološka ter politično jurišna kamarila je vsaj začasno onemogočena, drugi problemi ter vse težave, ki so ljudi pognale na ulice, pa so ostale. Vstajniki imajo sedaj na izbiro le dve slabi možnosti in od njihove pragmatičnosti bo odvisno katero bodo prepoznali za manj slabo in se zanjo odločili.

Prva je, da "umirijo žogo" in se sprijaznijo z novo vladno koalicijo ter novo vlado pod vodstvom Alenke Bratušek in budno spremljajo ukrepe s katerimi se bo nova vlada lotila reševanja nakopičenih težav. Iz ruševin, ki jih je za sabo pustil Janša s svojimi ministri, se v kratkem času kake spodobne državne hiške ne bo dalo sestaviti. Pri tem pa lahko intelektualni del vstajnikov s svojimi idejami, predlogi in priporočili ter zahtevami novi vladi tudi pomaga in ji tako pomaga povleči državni voz iz zaudarjajočega političnega in ideološkega močvirja. To bi bil predpogoj, da bi se lahko izvedli prepotrebni ukrepi na finančnem in gospodarskem področju reševanja krize.

In druga možnost je, da se vztraja na predčasnih volitvah. Ta se mi zdi še najslabša in v razmerah v katere nas je pahnil Janša s svojo vlado in koalicijo, tudi zelo nevarna. Vsaj dva močna razloga sta, ki v tem trenutku govorita proti takšnemu vztrajanju in takojšnji zamenjavi aktualnih slovenskih političnih elit, ki pravkar prevzemajo v državi oblast. Nihče ne more vedeti kaj in koga bi na površje naplavile predčasne volitve in kdo vse bi utegnil v svoje politične in ideološke kremplje dobiti državo Slovenijo ter v njej živeče državljanke in državljane. Da pa bi lahko zmagala kakšna nova vstajniška stranka in prevzela oblast ter odgovornost, pa v teh razmerah kar odmislimo in na to možnost sploh nihče resen ter odgovoren naj ne računa. Čez kakšno leto oziroma raje dve ali kar tri, pa bi takšna verjetnost lahko postala realna.

Z odločitvijo za predčasne volitve, za katere niti pod razno ne vemo kaj bi nam prinesle, pa bi izgubili tudi veliko prepotrebnega časa v katerem je nujno zagotoviti funkcioniranje države ter sprejeti ukrepe za ustavitev drvenja v prepad ter popoln polom in kaos. Janševa zapuščina je katastrofalna in v času "opravljanja tekočih poslov" so ustvarili nastavke za popoln propad države ter ekonomsko socialni in politični kaos, ki jih je sedaj nujno potrebno takoj nevtralizirati in trende obrniti v drugo smer.

Po mojem vedenju bi sedaj bila prva naloga vstajnikov, da disciplinirajo Alenkine koalicijske partnerje in jim naženejo strah v kosti, da se bodo odgovorno in konstruktivno obnašali ter delovali v novi koaliciji ter novi vladi. Predvsem Virant in Erjavec bi lahko bila problematična člena in jasno bi jima bilo potrebno sporočiti, da je pa sedaj šale konec in da brez resnih posledic se ne bo izvlekel nihče, ki bi si dovolil dejanja v škodo države in ljudstva. Pri tem pa bi tudi vstajniška gibanja morala pomagati soustvarjati ter krepiti imunski sistem, ki bi od zunaj varoval novo koalicijo in Alenkino novo vlado pred nepredvidljivimi udari iz ozadja Janševe SDS ter Bogovičeve SLS, RKC in morebiti še koga.

Tako kot nova Alenkina koalicija in vlada, tudi slovensko ljudstvo nima več časa za neplodna politiziranja, intrigiranja ter politična in ideološka  mešetarjenja. Sedaj pa gre res že zelo zares.

sobota, marec 09, 2013

Gospe in gospodje ne grem se več, ker moram od nečesa tudi jutri živeti!


Ne le Janša, tudi sam se iz dneva v dan vse bolj zaskrbljeno sprašujem, kdaj bo tega »virantovanja« v slovenski politiki že enkrat konec. Izraz je sicer Janšev in je eden redkih iz precej bogatega repertoarja tega avtorja, ki sem ga moral posvojiti, ker se mi zdi za to kar se nam pravkar v državi dogaja še najprimernejši. Kot državljan te nesrečne države bi rad slovenskim političnim elitam in tistim, ki iz ozadja mešajo slovensko politično meglo, v obraz zakričal, da jih imam sedaj pa res vseh že krepko preko glave. Pravzaprav so me pripeljali sedaj že v stanje, ko nekje globoko v sebi čutim, da ne bi več le nemočno kričal, temveč bi, če bi imel priložnost ter še dovolj fizične moči, tudi trdo udaril »direkt v čelo in med oči«, kot to radi povedo moji malo bolj pretepaško navdahnjeni mladi sokrajani.

Res v tej deželi ni nikogar, ki bi temu Virantu in njegovi kamarili zbrani v njihovi stranki Državljanska lista (DL) odločno povedal, da pa je zabave in  plesa konec, ker slovenski lačni ter osiromašeni ljudski godbeniki že dolgo ne igrajo več lepega valčka, temveč je slišati že glasen pogrebni marš. Sestavite vlado in začnite vladati ter se lotite reševanja nakopičenih problemov in težav ali pa takoj razpišite nove volitve, čeprav ne bodo prinesle ne novih ljudi, ne nove politike in prav nobenih izboljšanj, Ne za sto tisoče obupanih, oropanih in osiromašenih državljank in državljanov ter ne za osiromašeno in že skoraj do konca propadlo državo. Bodo pa prinesle vsaj streznitev tistega dela prebivalcev, ki še vedno slepo in že skoraj prav slaboumno verjamejo v neko čudežno odrešitev v kateri naj bi se njihovi problemi rešili tako, da bi jutri sami ter predvsem njihovi otroci in vnuki zaživeli bolj mirno ter človeka vredno življenje. Agonija tega ljudstva se bo nadaljevala in se še poglabljala tudi, če se virantovanje že danes konča z volitvami ali pa se še nekaj mesecev nadaljuje z neko novo na silo skrpano ter začasno vlado.

Tudi slovenski vstajniki in njihove preštevilne organizacije ter vodstva pa naj se končno že enkrat odločijo kaj v resnici želijo in kako to nameravajo uresničiti ter izvesti. Ni mi treba iz dneva v dan na novo razlagati česar več ne želimo, ker to prav dobro vem in občutim sam. Zadnji čas je, da se od nerazumljivega filozofskega besedičenja preide v sporočanje ljudem v razumljivem ljudskem jeziku, da bodo vedeli kam jih želite peljati in kaj smejo od vas jutri pričakovati. Postanite že končno enotno vseljudsko gibanje s programom in vizijo ter prenehajte z notranjimi medsebojnimi generacijskimi, kulturološkimi in drugimi delitvami. Povejte že enkrat razločno in nedvoumno, da so v vseslovenskem ljudskem protestnem gibanju z  ramo ob rami ali z roko v roki zbrani ter enakopravni filozof iz Ljubljane in brezposelni nekvalificiran delavec iz Haloz. In povejte to na tak način, da vas bo razumel in vam zaupal ter predvsem, da vam bo verjel. Postavite že končno na čelu kolone protestnikov ob kitaristu in recitatorju moderne poezije še nekoga s frajtonerico,

Dovolj je bilo janševanja in sedaj še virantovanja ter prav nič ne potrebujemo jutri nekega novega jankovičevanja, erjavčevanja ali lukšičevanja in kakih morebitnih drugih novih »vanj«. Še najmanj pa bi potrebovali še kakšnega štuhčevanja ali rkc-vanja in zelo verjetno je, da se bomo počasi  naveličali tudi še eu-jevanja, če se ta naddržavna evropska asociacija ne bo hitro odrekla svoji uničevalni neokolonialni politiki do južnih držav EU povezave. Imamo pa državljani in državljanke države Slovenije še eno možnost, da razpišemo referendum in se odločimo o razpustitvi države, Očitno sami svoje države nismo sposobni ne upravljati, je ne razvijati in ne v njej živečemu ljudstvu zagotavljati primernih pogojev dela in življenja. Odločimo so torej že enkrat kaj v resnici želimo, kam naj nas vodijo jutrišnje poti in kaj smo sploh pripravljeni storiti za to, da bi nam in našim potomcem bilo nekoč boljše. Bomo res s svojimi ravnanji ter pasivnostjo potrdili rek, da smo za hlapce rojeni in za hlapce vzgojeni ter želimo kot hlapci tudi živeti? Če že, potem bodimo vsaj hlapci tujcem in ne hlapci hlapcem.






četrtek, marec 07, 2013

Slovensko vstajniško sonce že zahaja?


Sinoči je v svoj znameniti Vroči stol na Info TV, novinar Vladimir Vodušek povabil predstavnike raznih slovenskih vstajniških skupin, da bi javnosti pojasnili svoja videnja sestavljanja nove vlade in kaj povedali o načrtih slovenskega vstajniškega gibanja. Ker sem zamudil začetek oddaje in s tem predstavitev gostov, sem lahko le iz njihovih nastopov ugotovil, da sta gosta, razen znamenitega kitarista Ladislava Trohe, ki so se nahajali na levi strani mojega TV ekrana,  iz Maribora. Gospode na desni strani sem, razen mladega gosta, seveda poznal in tako vedel, da prihajajo iz vrst Odbora s sedežem v Ljubljani.

Ves čas trajanja oddaje sem se spraševal kako so se tisti trije na levi, s Troho na čelu, znašli v tej oddaji. Jih je namerno povabil Vodušek in s tem zadal vstajniškemu gibanju hud udarec ali so jih kot svoje predstavnike tja poslala vodstva njihovih vstajniških skupin? Če je bila izbira Voduškova, potem je svojo vlogo odlično odigral in svojemu ideološkemu gospodarju v odstopu, za slovo naredil kar veliko uslugo. Če pa so se ti trije tam znašli kot resnični vodje posameznih vstajniških skupin, pa sem resno zaskrbljen nad usodo slovenskega vstajniškega gibanja. S temi tremi »voditelji« sam ne bi šel ustanavljat niti kakšnega društva za opazovanje rasti trave, kaj šele, da bi me ti vodili v reformo države in v proces vzpostavljanja nekih novih demokratičnih družbenih odnosov v Sloveniji. Če se bo v soboto 9. marca v Ljubljani na demonstracijah zbralo občutno manj ljudi kot jih je bilo na zadnjih demonstracijah  v februarju, potem lahko kar dobršen del razlogov, zakaj ljudi ni, mirno pripišemo nastopu teh treh gospodov v Voduškovi oddaji Vroči stol. Kdor jih je sinoči poslušal je verjetno izgubil vso voljo po kakšnem vstajništvu pod njihovim vodstvom.

Prav očitno je bilo videti in občutiti veliko nelagodje in zadrego predstavnikov Odbora za pravično družbo, ki svojim »kolegom« sedečim nasproti, niso mogli in smeli javno povedati tega kar bi jim šlo in kar bi si zaslužili. Gospodje s Troho na čelu so si obuli daleč prevelike čevlje v katerih sedaj cepetajo po tem kar je bilo doslej ustvarjeno ter z dosedanjim množičnim angažiranjem ljudi na vstajah doseženo. Daleč premalo je imeti veliko željo ustvariti nekaj boljšega, če za to nimaš prav nobenega znanja, če ne veš kako in s kom bi to novo ustvarjal. Če ne veš ljudem povedati v čem vse se bo to novo razlikovalo od starega in kako bo sploh lahko funkcioniralo. Če ne uspevaš razmeti prostora in časa v katerem se določeni družbeni dogodki dogajajo in če si ob tem obremenjen še s kakšnimi osebnimi bolečimi travmami in prikritimi ideološkimi revanšizmi. Nihče, ki ne pozna vseh vzrokov za našo bedo, ne more ponujati rešitev in to se je sinoči še kako lahko videlo.

Ko sem poslušal Ladislava Troho, sem imel ves čas občutek, da iz njega govori najbolj zavrt in zabit  Janšev ideolog, ki v svoji zavesti še vedno živi v časih, ki se jim je celo sam Janša že odrekel. Še nova vzhajajoča ideološka zvezda slovenske ranjene desnice teolog Ivan Štuhec je v teh pogledih in nastopih zmernejši in veliko previdnejši, čeprav mu občasno res uidejo kakšne krepke in zaskrbljujoče domislice ali trditve. Ta tip, ki naj bi bil nek faktor v slovenskem ljudskem vstajniškem gibanju, bi se sedaj ponovno šel nekih lustracij, delitev ljudi na vaše in naše, iskal bi neke komuniste iz časov osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki jih že dolgo več nikjer ni in z njimi obračunaval ter na ta način vzpodbujal ter poglabljal slovenski nacionalni kulturni boj. Počel bi torej ravno to zaradi česar so se državljanke in državljani tako masovno zbirali na ulicah in trgih slovenskih mest in želeli s takšnimi politikantskimi in ideološkimi delitvami za vedno opraviti.

In potem bi ti fantje z desne strani mojega TV ekrana radi še nekaj razglabljali o bankah in reševanju slovenskega gospodarstva ter podobnih zelo zahtevnih temah, pa nobeden od obeh Trohinih kolegov o nobeni stvari ni zmogel izustiti več kot dva stavka bedarij, ob katerih se je gledalec lahko le prizanesljivo nasmehnil ali pa kar zgrozil. Ves čas trajanja oddaje sem se zaskrbljeno spraševal, kaj res nimajo posamične vstajniške skupine v svojih vrstah kvalitetnejših kadrov, ki bi javno nastopali pred slovensko javnostjo in bi vedeli kaj povedati. Ki bi se na kaj tudi res spoznali in razumeli družbeni trenutek v katerem se vstaja dogaja ter, kar je še najpomembnejše, pred celotno slovensko javnostjo bili pripravljeni prevzeti kolektivno in osebno odgovornost?

Tistega nakladanja o novi stranki, ki naj bi jo že ustanovili in s katero naj bi na volitvah dosegli neke uspehe, sploh ni vredno komentirati. Že danes jim mirno lahko napovem, da s takšnimi kadri ter brez jasnega, strokovnega in realnega vizionarskega programa na volitvah niti v kakšen svet krajevne skupnosti ne bodo spravili svojega predstavnika, kaj šele v državni zbor, da bi tam odločali o usodi države ter v njej živečih državljank in državljanov.



ponedeljek, marec 04, 2013

Preti nam ekonomski spopad Alenke in slovenskih gospodinj!

Že Janševa vlada je v zadnjem času, nekam plašno sicer, napovedovala možnost dviga DDV, da si državni proračun malo opomore. Sedaj, ko je vladno žezlo začela prevzemati Alenka s kratkim krilom, tudi ona, pa tudi nekam plašno, omenja možnost dviga stopnje DDV. Prav vsi pa ob tem ne pozabijo povedati, da je to pošten davčni ukrep, ki naj nikogar posebej ne bi prizadel, bi pa v državni proračun prinesel nekaj nujno potrebnih milijonov dodatnih denarcev. Verjetno gre za kako novo davčno pogruntavščino slovenskih oblastnikov, ki bo morebiti celo kdaj nominirana za Nobelovo nagrado za ekonomijo, ker sam še nikoli nisem slišal za davek, ki ne bi nikogar udaril po žepu.

Za domače finance in nabave ter porabo je pri nas doma zadolžena žena. Budno spremlja napovedi o povišanju DDV in pri tem pridno z zaskrbljenim ter jeznim izrazom na licu klika po kalkulatorju in primerja cene v Sloveniji s tistimi v Avstriji. Čeprav po stroki žena ni ekonomist, ji na tem področju niti do gležnjev ne seže prav nobeden od znanih in gostobesednih slovenskih ekonomistov. Tako je danes sprejela nujne preventivne ukrepe in izdala že prve ukaze, ki se jih bo v naši družini moralo spoštovati v primeru, da Alenka dvigne DDV v slovenski državi. Kupovalo se bo v trgovinah v sosednji Avstriji, ki so od našega domovanja oddaljene skoraj toliko kot kake večje naše slovenske.  Pri tem me je jezno pogledala in pripomnila, da naj se od svojih dolgoletnih načel, da striktno kupujemo v Sloveniji in slovensko kar poslovim in nanje pozabim, ker se o tem ne bo razpravljalo. Sem lahko le molče prikimal in se brez besed uklonil. Takoj mi je bilo jasno, da gre pri tem ženinem ostrem  ukrepu za prvi varčevalni ter povratni udarec proti napovedanim ukrepom nove slovenske premierke Alenke. Čas bo pokazal katera je bolj trmasta in katera bo na koncu uspešnejša in katere mandat bo trajal dalj časa. Res si želim, da bi bila Alenka dovolj modra in me ne bo nagnala v Avstrijo, ker imam Slovenijo neprimerno rajši.

Roke pa si manejo tudi že mali obrtniki in z njimi seveda tudi vsi mi, ki jih bomo morali najemati, da nam doma kaj strokovno postorijo ali opravijo. Brez računa in obračuna DDV je seveda cena storitve ali usluge že danes precej nižja in bo v primeru povišanja DDV tako v prihodnosti tudi še krepko bolj nižja. Na tem področju moja beseda proti ženini ne bo veliko veljala. Prav malo jo ganejo in zanimajo moja domoljubna načela o obveznosti plačevanja davkov in požvižga se na tisti znani Kennediyev rek, ki pravi, da se  ne sprašuj kaj lahko država naredi zate, temveč se vprašaj kaj ti lahko narediš za državo. Ko ji to omenim, žena le jezno zamahne z roko in mi zabrusi, da naj mi pa potem tisti moj Kennedy in Alenka  plačujeta  položnice in me oblačita ter hranita.

Vladna Alenka ima tako očitno veliko težavo, ker Slovenija s svojo najdaljšo mejo meji na Avstrijo in bo očitno veliko slovenskih gospodinj, ki so vsaj malo podobne moji dragi ženi, odločilo, da se bo kupovalo preko meje in bodo ob vsem tem še grdo zlorabljale svoje ženske čare in šarm, ter namigovale obrtnikom, da za opravljeno delo ali storitev ni potrebno pisati računov. Žabe pa tako ni potrebno siliti v vodo. Grožnje z inšpektorji ter visokimi kaznimi na področju zatiranja dela na črno ali šušmarstva, kot temu rečemo pri nas doma, še nikoli doslej niso bile posebej učinkovite in niso dale zadovoljivih rezultatov. Upam, da se Alenka vsaj tega zaveda in bo to imela v mislih, ko bo pisala predlog za povišanje DDV.  Občani kot naročniki malih strokovnih del in storitev obrtnikov in obrtniki sami, so namazani z vsemi mažami ter neverjetno iznajdljivi in inovativni, pa so tako doslej še vedno bili kar nekaj korakov pred državo in njenimi zakoni ter inšpekcijskimi službami.

Sam pa seveda v tem konfliktu nimam izbire in me tudi nihče nič ne vpraša. Znašel sem se med dvema ognjema, ko nekako razumem Alenko, ki mora zagotoviti funkcioniranje države in za to rabi denar ter razumem tudi svojo ženo in mnoge druge slovenske gospodinje, ki za funkcioniranje ter preživetje svojih družinin tudi nujno potrebujejo denar. Če se bom moral odločati med Alenko in ženo, se bom seveda  odločil za ženo, čeprav je tudi Alenka kar simpatična dama. Ko se na ekonomskem področju zgrabijo ženske, jo moški praviloma potegnemo kratko in še kake velike izbire nam praviloma ne pustijo. Kaj hitro se lahko pripeti, da bo Alenka na koncu s svojim dvigom DDV v državni proračun zbrala manj denarja kot ga je pred dvigom DDV. Koristi pa bodo imeli le avstrijski trgovci ter iznajdljivi mali obrtniki in kratkoročno seveda nekaj malega tudi slovenske gospodinje.

sobota, marec 02, 2013

Okupacija južnih držav EU!

Delo, 02.03.2013

Madrid, Lizbona − Italija »straši« tudi po drugih­ romanskih koncih Evrope, predvsem v Španiji in na Portugalskem se bojijo, da se bodo (še bolj) okužili z italijansko politično krizo in vsem, kar sodi zraven, zlasti na finančnih trgih. Medtem pa vse bolj jezni in obubožani Portugalci danes spet kričijo trojki, naj se, milo rečeno, »spelje«.

»Que se lixe a troika!«
množično odmeva na ulicah portugalskih mest, kjer se – kakor pravi uradni govorec socialistov João Ribeiro, denimo – »gospodarsko-finančna kriza spreminja v socialno tragedijo«. Kot že ničkolikokrat v zadnjih treh letih in vse pogosteje v zadnjih mesecih Portugalci jasno in glasno ponavljajo, da vedno strožji varčevalni ukrepi, ki jih vlada vsiljuje po nareku trojke, vodijo samo v uničenje in nikamor drugam.

Danes je tudi največjemu navdušencu EU že jasno, da se to kar razviti sever, združen v EU institucijah ter obvladujoč administracijo v Bruslju,  počne z južnimi državami EU povezave, ne more dobro končati in se tudi ne bo. Le vprašanje časa je, kdaj bo na noge ponovno planila Italija in se ji bosta pridružili še Hrvaška ter potem še, danes relativno mirna, Romunija in ves  jug Evrope bo pristal v nevarnem revolucionarnem vrenju.

Začelo se je v nesrečni Grčiji in prav niče danes ne ve kdaj ter predvsem kako in s kakšnimi posledicami, se bo vse to končalo. Ko bo enkrat in na nek, danes še zelo nepredvidljiv,  način vse to končano in se umirilo, bo Evropa zelo drugačne od tiste Evrope v katero smo s takšnim navdušenjem ter pričakovanji vstopili. Razlike med vedno bolj bogatim in privilegiranim Severom ter vedno bolj obubožanim ter socialno in politično razsutim Jugom bodo tako ogromne, da skupno in mirno sožitje enostavno ne bo več mogoče

Politične, kapitalske in druge elite držav Juga s svojo sramotno kooperativnostjo ter ekonomsko in politično brezciljnostjo  peljejo svoje države in svoja ljudstva v katastrofo. Nujno bi se morale prav vse države Juga povezati in kot močna koalicija nastopiti proti ukrepom, zahtevam ter izsiljevanjem Bruslja. Vse bolj verjamem, da se skorajšnjega konca takšne EU kot jo danes poznamo in jo uradno v Bruslju še deklarirajo, še najbolj zavedajo tudi v Severnih državah. Poti za izhod iz te krize je seveda kar nekaj, vendar danes skoraj več ne dvomim, da bo izbrana ena od dveh za Jug najbolj katastrofalnih. Prva vodi v popolno fevdalizacijo celotnega Juga z vsemi posledicami, ki iz tega lahko izidejo. In druga, da Sever ekonomsko in finančno izropa Jug kolikor se bo še dalo, na ta način nekako poplača svoje finančne vložke in potem Jugu vsili svojo ekonomsko dominacijo ob sočasni ločitvi obeh polov današnje EU povezave. Oba politično ekonomska manevra preseganja te EU krize imata seveda na razpolago kar nekaj izvedbenih variant in od globalnih svetovnih razmer bo odvisno kako bo kateri izpeljan. Prav nobeden pa takrat do držav in prebivalcev Juga ne bo več niti malo prijazen.

Zanimivo je, da politične in oblastne elite v prav nobeni državi Juga danes še, vsaj javno ne, ne razmišljajo o tesnejši politični povezavi Juga ali celo o projektu izstopa kakšne države iz EU povezave, čeprav vedo ali bi vsaj morale vedeti, da pot, ki jo je državam Juga začrtal Sever skozi diktaturo oblastnih in administrativnih institucij Bruslja, vodi v katastrofo in ne v reševanje ali preseganje nastale krize. To kar danes države Severa ob pomoči ZDA ter svetovnih ekonomskih in finančnih institucij počnejo na Bližnjem vzhodu ter v velikem ostalem delu Azije, bo lahko v kratkem doktrina, ki se bo preselila na države Juga. V južni del držav EU povezave pa se bo predhodno še instaliralo preostale državice Balkana ( Srbijo, BiH, Črno goro in Albanijo s Kosovom ), ki so nastale kot produkt razpada nekdanje Jugoslavije, da se ves teritorij zaokroži in se tako nad njim prevzame popoln ekonomski, finančni, politični in vojaški nadzor. Takrat pa bodo nastopile tudi okoliščine za vključitev Turčije v EU povezavo, ki bo politično ekonomsko, versko, finančno pa tudi vojaško v okviru Nata kontrolirala večinski del Balkana. 

Kaj pa bo s Slovenijo? Spomnite se znamenitih besed, ki jih je ob svojem zavojevalskem obisku  Maribora nekoč izrekel največji zločinec vseh časov.