ponedeljek, junij 29, 2015

Sprenevedanje Andreje Bizjak, direktorice inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin!

Andreja Bizjak, direktorica inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin
DELO
Marjeta Šoštarič, 
petek, 26.06.2015

Škropljenje vinogradov morilo čebele
Na območju Ljutomera in Gornje Radgone inšpektorji na delu zaradi hude zastrupitve čebel.


Citat izjave Andreje Bizjak novinarki Dela Marjeti Šoštarič:

Direktorica inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin Andreja Bizjak je potrdila prijavo in odvzem vzorcev mrtvic in da je »fitosanitarni inšpektor dne 25. 06. pregledal okolico čebelnjakov«, a da »glede na številne vinograde na območju in možnost tretiranja s FFS po obilnih padavinah ni mogoče določiti vira kontaminacije«. Sicer pa da je fitosanitarni inšpektor včeraj spet »opravljal preglede okoliških vinogradov (glede pravilne rabe in morebitno vzorčenje zelenih delov rastlin)«. Napovedala je, da bodo laboratorijski izvidi mrtvic in morebitnih  (???? ) zelenih delov rastlin znani predvidoma prihodnji teden. 


Direktorica inšpekcije Andreja Bizjak je "bleknila in ostala živa", bi rekli prizadeti čebelarji in drugi, ki zgodbo o pomoru čebel malo bolje poznajo in vedo kaj in kdaj je kdo od pristojnih naredil ter česa ni naredil. Fitosanitarnim ali kmetijskim inšpektorjem so čebelarji povedali kdo ter približno kdaj je škropil vinograd in enega so zalotili celo novinarji RTV Slovenija, ko so se k prizadetemu čebelarju ob 12,00 uri peljali posnet reportažo o pomorih čebel. Ni torej bilo prav nobene potrebe, da bi inšpektorji tekali od vinograda do vinograda ter na slepo jemali vzorce, da bi potem laboratorij zasuli z njimi. Čebelarji so jim točno povedali kateri vinogradi so bili ob neprimernem času škropljeni, kdo so lastniki teh vinogradov in jim pokazali lokacije teh vinogradov. Kaj več naj bi prizadeti čebelarji lahko še storili??

In kaj so po vedenju čebelarjev storili inšpektorji? Si zapisali podatke o škropljenju in lastniku vinograda, na mapah označili lego in položaj vinogradov in potem še vinograd fotografirali. Kako pa je mogoče iz posnete fotografije ugotoviti kdaj in s čim je bil vinograd poškropljen, pa seveda vedo le inšpektorji in zagotovo nihče drug na tem ljubem svetu. Zakaj ne želi nihče od odgovornih povedati kdaj in kje vse so fitosanitarni oziroma kmetijski inšpektorji jemali vzorce škropljenih rastlin za analizo, pregledali z zakonom zahtevano dokumentacijo uporabnika FFS in opravili druge s predpisi predvidene preglede?

Skrajni čas bi že bil, da šefici inšpektorjev gospe Andreji Bizjak nekdo ponudi kako drugo primerno delo, ki ga bo obvladala in pri opravljanju katerega bo lahko koristna ter si res zaslužila svojo plačo.

Ker pomori čebel se neprestano ponavljajo že nekaj let zapored in prizadetim čebelarjem se uprizarja vedno enaka zgodba in pristojne inšpekcijske službe vedno znova odigrajo enako predstavo za čebelarje, medije in slovensko javnost. Če odgovorni v inšpekcijskih službah te države te vsakoletne morije čebel niso sposobni zaustaviti, jih je pač potrebno zamenjati s sposobnejšimi in odgovornejšimi. Tako se to počne v zasebnem in realnem sektorju in skrajni čas je, da se ta praksa uvede tudi v državnem in javnem sektorju. Slovenski davkoplačevalci imamo pravico to zahtevati.





petek, junij 26, 2015

Posledice slovenske fitofarmacevske patologije!

Čebele v Pomurju ponovno masovno umirajo!

Poglejte si prispevek na nacionalni TV: Pogin čebel v Pomurju najprej čebele in potem še ljudje. Bo kdo vendarle zaščitil in rešil čebele?

Res ni že skrajni čas, da nekdo to vsakoletno masovno morijo čebel zaustavi?

Ta fotografija ni simbolična
 Fotografija posneta danes zjutraj ( petek, 26.06.2015 ) ob 8.30 uri pri čebelarju v Orehovskem vrhu pri Gornji Radgoni. Zvečer je bil karton pred panji prazen mrtvih čebel, ker jih je vse pobrala terenska veterinarka NVI kot vzorec za laboratorijsko analizo.
Vse te zastrupljene čebele, ki jih lahko vidite na kartonu so iz panjev skozi noč odstranile čebele same in ko smo zjutraj obiskali čebelnjak ter naredili tega ter druge posnetke, so čebele iz panjev še vedno masovno odstranjevale mrtve čebele.

Pregled panjev je pokazal, da so v teh zadnjih dveh dneh, sreda 23.06 in četrtek 25.06, ko sta se zgodili dve zaporedni močni zastrupitvi čebel, v resnici padle vse pašne čebele in ob odprtju čebeljih panjev je vidno, da so medišča panjev v resnici prazna čebel. Pogled na to čebeljo morijo je prav zastrašujoč in gane še tako neobčutljivega človeka. Neprizadeti včeraj niso ostali niti že vsega hudega vajeni novinar RTV Slovenija Boštjan Rous in njegova tehnična sodelavca.

Neprizadeti so le kmetijska inšpekcija, veterinarska inšpekcija, uradniki na kmetijskem ministrstvu z ministrom Dejanom Židanom na čelu in popolnoma neprizadeti so seveda tudi funkcionarji na Čebelarski zvezi Slovenije in njihova z davkoplačevalskim denarjem financirana javna svetovalna služba. Prav nerazumljivo pa je tudi, da ti vsakoletni masovni pomori čebel s FFS ne zanimajo niti strokovnjakov in drugih sodelavcev na Kmetijskem inštitutu Slovenije ( KIS ), ki bi morali na tovrstne pojave biti še posebej pozorni in občutljivi. Očitno jih to prav nič ne zanima in težave prizadetih čebelarjev ne ganejo, ker pri veliki množici teh malih čebelarjev seveda ni denarja, ni blišča in ni potovanj po svetu ter ni zganjanja demagogije. Zadovoljili so se s tem, da so osvojili in obvladujejo sam vrh čebelarske organizacije ( ČZS )  kjer so "veliki projekti" financirani z davkoplačevalskim denarjem, in ki jim ob vseh drugih ugodnostih in privilegijih zagotavljajo še reprezentančna potovanja po svetu ter druge ugodnosti in privilegije, tako njim kot tudi funkcionarjem Čebelarske zveze Slovenije.

Ne morejo pa  prizadeti čebelarji mimo, da ne bi pohvalili in se sočasno zahvalili za zavzetost in vso potrebno strokovno pomoč terenske veterinarke Nacionalnega veterinarskega inštituta ( NVI ), gospe mag. Lidije Matavž, ki je  zadolžena za zdravstveno varstvo čebel v Pomurju in jim je v teh dneh neumorno stala ob strani, jim svetovala in tudi drugače zelo pomagala.

Prav tako so prizadeti čebelarji polni pohvalnih besed o delu in odzivnosti policije, ki se je takoj odzvala in svoje delo opravila zelo korektno ob polnem razumevanju težav in osebnih bolečin prizadetih čebelarjev. Pohvalo pa prizadeti čebelarji izražajo tudi fitosanitarni inšpektorici gospe Horvatovi, ki se je, kot med praznikom dežurna inšpektorica, v Gornjo Radgono in Ljutomer pripeljala celo iz Celja in opravila delo kot ga je pač v omejenem času lahko. Obljubila je, da bodo njeno delo danes v petek 26.06. na terenu z odvzemi vzorcev nadaljevali njeni kolegi inšpektorji iz Murske Sobote. Ali bodo res, pa bomo danes ali v prihodnjih dneh šele videli. Ker doslej namreč fitosanitarna inšpekcija ni uspela še nikoli najti in odkriti povzročitelja vsakoletni masovnih pomorov čebel, Največkrat niti vzorcev ne poberejo in ne analizirajo, čeprav jim čebelarji povedo kje naj pregledajo, vzamejo vzorce za analizo, ker povzročitelje ponavadi ob pomoči osveščenih ljudi v okolju najdejo že kar sami. Inšpektorji se  takrat izkažejo kot prava zakladnica izgovorov zakaj nekaj ni mogoče narediti, storiti, dokazati in ugotoviti. Čemu potem sploh analize mrtvih čebel, ki jih naredijo referenčni laboratoriji po nalogu Nacionalnega veterinarskega inštituta ( NVI ), če fitosanitarni inšpektorji prav nikoli ne opravijo svojega dela in tako ni nikoli mogoče identificirati povzročitelja in ga primerno sankcionirati. Brez pozitivnega rezultata fitosanitarne inšpekcijske službe pa svojega dela ne more zaključiti tudi policija in tako ne podati ovadbe.Vedno vse skupaj na koncu izpade kot prav ponesrečena predstava za prizadete čebelarje, medije in javnost.

Ne le čebelarji, temveč se danes vedno več ljudi sprašuje ali res v tej državi nihče ne more zaustaviti te vsakoletne morije čebel, ki se pojavlja že kar nekaj let zapored. Mnogi čebelarji že obupujejo in iz leta v leto zmanjšujejo število čebeljih družin in mnogi med njimi celo že razmišljajo, da bi svoje čebelnjake popolnoma zaprli ter se prenehali ukvarjati s čebelarstvom. Predvsem mali ljubiteljski čebelarji v svoje čebele vlagajo denar iz svojih drugih prihodkov in se jim dejavnost čebelarjenja niti pod razno ne pokriva. ker pri teh čebelarjih, ki so v Sloveniji v veliki večini. ne gre za denar ali dohodek, temveč gre za ljubezen do čebel in mnogi trdijo, da imajo čebelarjenje in ljubezen do čebel  zapisano verjetno celo že v svojih genskih zapisih. In slovensko čebelarstvo temelji prav na nekaj več kot 8000 malih ljubiteljskih čebelarjih, ki so na srečo skoraj prav idealno razporejeni po celotni državi in tako zagotavljajo prisotnost zadostnega števila čebel povsod. To je pravo bogastvo slovenskega čebelarstva, ki ga kot narod sploh ne vemo ceniti in ne zavarovati. Pri vsem tem pa je potrebno še zapisati, da so čebelarji eni redkih gojiteljev rejnih živali, ki v primerih takšnih in podobnih ekoloških nesreč, zastrupitev in pomorov niso upravičeni do prav nobenih odškodnin. Res je, da prizadeti čebelarji pravijo, da nočejo denarja, temveč želijo žive in zdrave čebele, vendar bi država morala zaradi svoje namerne neučinkovitosti in zlizanosti s kmetijskim in kemijskim lobijem, čutiti ter pokazati vsaj nekaj čuta objektivne in tudi subjektivne odgovornosti in čebelarjem ponuditi v takih primerih pomoč, ker njihovi stroški po pomorih, da čebelje družine ponovno primerno oskrbijo, so res veliki.

Tako so pač čebelarji prepuščeni na milost in nemilost ter razumu in občutku odgovornosti  vinogradnikov in kmetovalcev, ki se sami individualno odločajo ali bodo pri uporabi fitofarmacevskih sredstev ( FFS ) spoštovali zakonske in podzakonske predpise o kraju, času in vremenskih pogojih njihove uporabe ter obvezna navodila pristojnih državnih organov in napotila proizvajalcev teh sredstev ali pa ne bodo. Ker tudi,če jih ne spoštujejo in v okolju pomorijo vse čebele, divje čebele, čmrlje in druge v naravi živeče živalce, se jim ne bo dogodilo nič, ker se doslej še nihče ni potrudil, da bi povzročitelje odkril in jih primerno sankcioniral.

***********
Zastrupitve čebel se nadaljujejo

Sobota, 27.06.2015 ob 11.00 uri, 
Lokacija Janžev vrh, Radenci, Upravna enota Gornja Radgona

Pravkar me je klical čebelar David Žunko, ki ima svoj čebelnjak s 25 panji na lokaciji Janžev vrh - Radenci, upravna enota Gornja Radona, da se mu je dogodil primer hude zastrupitve čebel in da ima pred panji vse mrtvo ter čebelje panje skoraj prazne. Napotil sem ga, da takoj pokliče 112 in sproži aktivnosti kot so predpisane s predpisi.

Neverjetno:

Ura je 11. 25 in poklical me je čebelar Žunko, ki je klical Center za obveščanje 112 V Murski Soboti ter sporočil zastrupitev čebel. Tam pa naj bi mu povedali, da se danes verjetno ne bo pri njem nihče oglasil, ker je sobota in so vsi inšpektorji ter drugi odgovorni na zasluženih počitkih ??????????????

Lahko torej odslej ob sobotah, nedeljah in praznikih pričakujemo, da nam bodo enake ali podobne odgovore začeli dajati tudi policisti, gasilci, zdravniki in drugo medicinsko osebje, ter delavci mnogih drugih intervencijskih in podobnih služb, če jih bomo nujno potrebovali????????

Razplet:
Sistem se je vendarle aktiviral in del odgovornih je svojo nalogo opravil. Le nekam hudo neracionalno, ker je morala zaradi vikenda Iz Celja v Gornjo Radgono ponovno potovati fitosanitarna inšpektorica iz Celja in veterinarka NVI je morala pripotovati celo iz Kranja. Nekaj v javni upravi te države vendarle ne funkcionira tako kot bi lahko in racionalnost v organizaciji ter obvladovanju stroškov postopkov ni ravno najmočnejša stran funkcioniranja javne uprave.

Seveda fitosanitarna inšpekcija ponovno ni odvzemala vzorcev za analizo s pomočjo katere bi morebiti lahko identificirali povzročitelja pomora čebel in tako bomo na koncu vseh teh postopkov vedeli le kaj je čebele morilo, ne pa tudi kdo so bili neodgovorneži, ki so te pomore povzročili. Iz oškodovanih in prizadetih čebelarjev pa bodo ponovno naredili navadne tepce, za katere se pa res ni potrebno kaj posebej potruditi in poiskati povzročiteljev pomorov, ker se seveda že danes ve, da so jim čebele pomorili posamezni vinogradniki s svojimi neodgovornimi ravnanji. Kmetijski in kemični lobi v tej državi pa imata denar in vpliv in spora z njimi si tudi državni uradniki ter politika na oblasti ne želijo. Prizadetih čebelarjev pa tako ne zastopa nihče vpliven.

Prav tako je popolnoma neumestno ter hinavsko izsiljevalsko vprašanje, ki ga sedaj postavljajo kmetje in vinogradniki, ko pravijo, da se bo družba morala odločiti ali bo imela kmetijstvo in vinogradništvo ali pa čebelarje in čebele. Pravilno bi bilo, da bi si zastavili vprašanje zakaj se uporabniki FFS ne držijo ter ne spoštujejo zakonskih in podzakonskih določil, obveznih navodil strokovnih služb ter napotil proizvajalcev FFS glede načina uporabe FFS? Ker družba potrebuje tako kmete kot vinogradnike in seveda tudi čebele ter čebelarje, Kot pa kažejo zadnji dogodki potrebuje slovenska družba tudi strokovno učinkovito ter družbeno odgovorno državno in javno upravo. Po toliko letih neprestanih zastrupitev čebel lahko danes prav mirno zapišemo, da je za mrve čebel enako kot neodgovorni uporabniki FFS kriva tudi državna javna uprava s svojimi neučinkovitimi državnimi službami in neodgovornimi uslužbenci. In pa seveda s kmetijskimi in kemičnimi lobiji zlizana slovenska politika.






ponedeljek, junij 22, 2015

Dokaz, da Bog obstaja, je internet!

Bolj se Slovenci trudimo svetu in sebi dokazati, da pa mi že nismo Balkanci, bolj nam tega nihče več ne verjame, ker v to intimno ne verjamemo več niti sami. Pa to kar sami o sebi mislimo in v kar se trudimo prepričati vse druge okrog sebe, niti ni preveč pomembno in še manj usodno, ker nekaj velja in je pomembno le to kako nas vidijo in doživljajo vsi tisti, ki o našem življenju ter naši kolektivni usodi v EU in svetu odločajo. Ker so vse te politične in ideološke predstave, ki nam jih sedaj že kar dnevno uprizarjajo naši politiki, cerkveni dostojanstveniki, razni, vse svoje življenje na državnih jaslih prisesani in ostali samooklicani ter prostočasni kulturniki, najvišji državni funkcionarji, poslanke in poslanci, mediji in mnogi drugi poklicani ter nepoklicani, služijo le za domačo lokalno rabo in nikogar v Evropi in svetu niti ne zanimajo. Pravzaprav vedno manj zanimajo tudi že dobršen del domače slovenske javnosti, ki v medijih kar mirno preskoči večino poročanj o političnih in ideoloških ter mnogih kulturnih  dogodkih in jim ne posveča več nikakršne pozornosti, čeprav vedo ali pa vsaj slutijo, da vsa ta dogajanja ne napovedujejo prav nič dobrega.

Predalčkanje ljudi v razne politične in ideološke predale je postala vsakodnevna praksa v javnih nastopih slovenskih politikov ter tudi drugih javnih govorcev, ki jim slovenski mediji na široko odpirajo vrata za njihove žolčne ali pa prav zvite izlive nestrpnosti in spodbujanja sovraštva med različno mislečimi skupinami državljanov in državljank in v zadnjem času tudi med družbenimi sloji. Tisti desno misleči bi se že kar fizično lotili tistih levo mislečih in seveda tudi obratno. Za koristi kakšnega strankarskega in ideološkega malika so dovoljena skoraj že prav vsa sredstva in država ter z njo vso prebivalstvo so kar naenkrat postali ujetniki nesposobnosti ter neučinkovitosti vseh treh vej oblasti. Nikogar tudi posebej ne skrbi, da ljudje ne verjamejo več v družbeni sistem ter njegov pravni red, v tožilstva in sodišča, preiskovalne organe, se posmehujejo predsedniku države, zgražajo se nad obnašanjem velike večine poslank in poslancev, ne zaupajo predsedniku vlade in veliki večini njegovih ministric in ministrov. Še manj pa zaupajo slovenskim evropskim poslankam in poslancem in oblastnim institucijam EU ter njihovim funkcionarjem. Uradni prikazi objavljenih javnomnenjskih raziskav seveda kažejo drugačno sliko in na srečo tudi temu verjame vedno manj ljudi. Verjetno velika večina preprostih ljudi res prav natančno niti ne bi vedela povedati zakaj nikomur v državi več ne zaupa, ker tako pač čutijo. Ker jih na prihajajočo nevarnost in težke čase vztrajno opozarja nek notranji glas, neko tiho opozorilo, ki se je skozi tisočletni razvoj zapisalo v kolektivni ljudski genski zapis. In temu notranjemu svarilu sledi vedno več državljank in državljanov, ki postajajo vedno bolj nedovzetni za vso nasilno in zvito propagando s katero jih dnevno bombardirajo iz svetovnih centrov politične, vojaške, finančne in ekonomske moči ter domači politični, ideološki, ekonomski in finančni neoliberalni lakaji.

Najprej so ljudi razočarali ter jim hudo zagrenili življenje ekonomisti, potem cerkveni dostojanstveniki, da bi jih potem v grozo spravili še pravniki in sedaj še novinarji. Ves čas pa modro molčijo ( vsaj v veliki večini ) in skoraj ne pokukajo iz svojih varnih ter udobnih zapečkarskih bivališč tisti, ki bi morali največ in najbolj glasno govoriti. To so politologi, sociologi, filozofi, antropologi in mnogi drugi misleci, ki bi morali biti glas svarila in kažipot v vsaki sodobni družbeni skupnosti. No, saj res, povsem tiho pa tudi niso. Nekateri so se sicer oglasili in celo angažirali ob izenačitvi pravic pri sklepanju zakonskih zvez istospolnih in potem smo jih nekaj slišali še ob zahtevah po pravni ureditvi legaliziranih umorov oziroma evtanaziji ter še ob zahtevah po legalizaciji marihuane. Vzpodbudno je to, da največji slovenski modreci družboslovnih ved občasno le dvignejo oči od svojih debelih bukev in ljudstvu povedo kaj je prav in kaj ni ter kako bi moralo biti, če želi ljudstvo jutri živeti srečno ter zadovoljno. Če že ne bo sito naj bo vsaj dobro omamljeno in to od česar koli pač že.

Da pa bi se cvet slovenske družboslovne znanosti ukvarjal z lačnimi družinami ter njihovimi seveda tudi lačnimi otroci doma ter v šolah, z deložacijami v katerih na cesto neusmiljeno mečejo cele družine, s problemi in težavami prekernih mladih in starejših zaposlenih, mizernimi mezdami v realnem sektorju ter vedno bolj skromnimi pokojninami, nezaposlenimi mladimi in starejšimi ter podobnimi težavami, pa seveda ni za misliti, ker tukaj gre za konkretne družbene probleme in je njihovo poslanstvo le v reševanju problemov na področju abstraktnih vizij bodočega družbenega razvoja. Tega pa preprosto ljudstvo tako ne bi razumelo in jih tudi nima prav nobenega smisla s tem obremenjevati.

Niti zavedamo se prav ne kako srečni smo lahko, da imamo internet. Kar zgrozim se nad spoznanjem v kakšni temi in grozovitih ter usodnih zablodah bi živel, če bi moral poklanjati vero samo slovenskim medijem. Verjetno bi po deželi hodil kar z dolgim nožem za pasom in puško na ramenu, da se ubranim pred zadrtim klerikalnim domobranskim desničarjem ali pa pred novodobnim krvoločnim komunističnim rdečkarjem ali pa, da po potrebi počim prvega Rusa, arabskega muslimana, krvoločnega Srba in še kakšnega sovraga, če jih slučajno srečam hoditi po moji deželici, ker bi pač verjel, da hudo ogrožajo ter želijo le slabo moji slovenski deželici ter mojim bratom v orožju v Natu, ZDA in EU. Brez interneta bi prav tako skoraj zagotovo verjel, da je v Evropi in moji deželici na pohodu nevaren neokomunizem in bi se mi to kar se imenuje neofašizem v podobi vulgarnega neoliberalizma zdela kot prava in od samega boga poslana rešitev. Verjel bi tudi, da so za preseljevanje ljudstev iz Afrike in arabskega sveta v Evropo krivi tam živeči ljudje sami, ker kaj drugega kot prodajati nafto in se pobijati med tako ne vedo in sedaj prihajajo k nam, da bi morebiti jutri to počeli še tukaj. Prepričan bi zagotovo bil tudi, da so največja grožnja svetovnemu miru ter obstoju  svetovne civilizacije tisti grozni Rusi z njihovim predsednikom Putinom na čelu in nihče drug. Verjel bi še v veliko kaj drugega v kar bi me prepričevali gospodarji sveta in moji domači lakajski politiki ter drugi javnomnenjski nakladači. Tako bi zagotovo verjel tudi, da so si za svojo nesrečo krivi Grki sami, ki bi radi še nadalje dobro živeli na naš račun in so vsa ta desetletja nesramno izkoriščali ubogo ter naivno Nemčijo, še bolj ubogo Francijo ter celotno EU in na koncu so celo prav nesramno izrabili dobrosrčnost male Slovenije.

Da, zagotovo obstaja Bog, ker v nasprotnem tudi interneta ne bi bilo.

nedelja, junij 07, 2015

To ni turistični oglas, temveč je povabilo, da nas obiščete in ste naši gostje

Zadnji dve leti se nepričakovano vedno bolj povečuje obisk te Plagiatorjeve spletne strani številnih obiskovalcev, ki na blog Plagiator dnevno klikajo v ZDA, državah zahodne Evrope, Rusiji in povečuje se tudi obisk obiskovalcev iz drugih in oddaljenih delov sveta, za kar nedvomno gre velika zasluga tudi iskalniku Googlu.  Razmerje med slovenskimi in tujimi kliki se je že skoraj izenačilo in zaradi tega sem se odločil, da občasno na teh straneh objavim kaj tudi iz turistične, zgodovinske in etnografske ponudbe okolja v katerem živi in deluje  bloger Plagiator. 

Mogoče pa se bo kateri izmed številnih domačih in tujih obiskovalcev teh strani kdaj odločil in obiskal ta prečudoviti del Slovenije, okusil vinske in kulinarične dobrote tega okolja, se morebiti s svojo izvoljenko celo poročil v kleti pod čudovitim naravnim slapom in svoji dragi nazdravil s šumečo  radgonsko penino.

Kot prvo objavljam kratek prispevek o že zelo poznani znamenitosti Gornje Radgone - vinski kleti "pod slapom"  ali "kleti pod skalo" podjetja Radgonske gorice d.d..

Kratek opis te naravne znamenitosti in zgodovine podjetja kot so ga za svojo spletno stran pripravili v Radgonskih goricah:

Radgonske gorice d.d. Gornja Radgona
Leta 1853 je neznani novinar Bleiweisovih »Novic« opisal začetke pridobivanja »Štajerske penine«, prvega uspelega slovenskega šampanjca (1852). Pozneje (od 1883 ) je Clotar Bouvier, bankir in šampanjer, dolga leta zelo uspešno nadaljeval pridobivanje šampanjca. Radgonske gorice še vedno zvesto sledijo tej stari tradiciji.

Metodo pridobivanja šampanjca je iznašel menih Dom Perignon v 17. stoletju. Bistvo klasične metode je dolgotrajno vrenje in dozorevanje penečega se vina v steklenicah.

V peninski kleti Gornja Radgona traja priprava najmanj dve leti. Osnovno vino za Zlato radgonsko penino je chardonnay. Z orginalno klasično šampanjsko metodo dosegamo izjemno kvaliteto. To potrjujejo mnoge zlate medalje in šampionski naslovi v Ljublani. Zelo smo ponosni na zlato medaljo Bruselj 1996, Bordeaux 1998, na srebrno medaljo Pariz 1997 in London 1998. Šampione smo dosegli na Vinoforumu 1997, 1998 in v Gornji Radgoni 1997, 1998 ter v Splitu 1998.

Klet Pod slapom
Ob koncu drugega tisočletja smo pod slapom, ki teče iz skale grajskega hriba in je najbolj zanimiv pritok reke Mure, obnovili klet za naša buteljčna vina. Več kot 120.000 steklenic različnih vrhunskih vin hranimo v dveh kleteh, ki sta povezani s hodnikom. Slap je za vinsko klet nenavadna atrakcija, ki ustvarja posebno vzdušje ob pokušnjah naših vin.

The bottle cellar under the waterfall

At the end of the second millennium, we have restored the cellar under the waterfall, which comes out of the rock of the castle hill and it is the most interesting river Mura affluent. More than 120.000 bottles of various high quality wines are stored in two cellars, which are connected by a passage. The waterfall is an unusual attraction for a wine cellar and it sets up a special atmosphere when tasting the wines.

Unter dem Wasserfall


Der Flaschenkeller unter dem Wasserfall

Ende des zweiten Jahrtausends haben wir unter dem Wasserfall, der aus dem Fels unter dem Schlossberg rinnt und ist der interessanteste Nebenfluss des Flusses Mur, den Keller für unsere Flaschenweine wieder aufgebaut. In zwei mit einem Gang verbundenen Kellern lagern wir mehr als 120 000 Flaschen verschiedenen Spitzenweine. Der Wasserfall ist eine faszinierende Attraktion, die eine ganz besondere Atmosphäre bei der Weinverkostung erzeugt.