Mitja Meršol, poslanec Pozitivne Slovenije, novinar in dolgoletni urednik časnika Delo je po poročanju POP TV v sedemdesetih in začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja deloval kot tajni sodelavec Službe državne varnosti. Deloval je pod tajnim imenom Lingvist.
Spomnimo: na BBC-ju je delal tudi sedanji predsednik društva slovenskih pisateljev Veno Taufer, ki ga je Udba kot svojega sodelavca označila z delovnim imenom "Filozof" in mu v London tudi pomagala priti.
Kdaj bo v deželi slovenski tega primitivizma in neokusnega sprenevedanja ter obtoževanj vseh in vsakogar enkrat konec? Kdaj bo konec brskanja po tajnih, javnih in ukradenih arhivih, ponarejanja in prirejanja dokumentov ter na ta način javnega obračunavanja z ljudmi veliko boljšimi ter pametnejšimi od tistih, ki z njimi obračunavajo? Vsi, ki niso "naši" so ali stari zakrknjeni komunajzarji, udbaši, jugonostalgiki ali sodelavci SDV in mogoče še kaj. Nič nas v tej deželi skoraj ne more več presenetiti, ker v tem našem že desetletja dolgem neizprosnem in prav nič kulturnem ideološko političnem boju so dovoljena prav vsa sredstva. Nič ni svetega in vsakdo lahko ter sme vsakega v javnosti obtožiti za kar ga je volja.
Novinarji klatijo take neumnosti, da se lahko kar za glavo primeš. Kot da se je svet začel vrteti leta 1991 in se je komaj takrat začela pisati zgodovina tega naroda in te države, ker pred tem ni bilo nič. Če pa je že kaj bilo, pa je lahko bilo le slabo in za obsojanje vredno. Celo tisti, ki so takrat že pod nosom ali pa kje drugje, imeli kaj puha in bi morali poznati objektivne okoliščine življenja ter funkcioniranja sistema prejšnje države, se sedaj delajo nevedne in bebave. Največja vrednota dobršnega dela današnjih medijev in v njih delujočih novinarjev je prav ostudno prilizovanje vladajoči politični eliti in njihovim ideološkim izročilom. Preko trupel svojih nič krivih sodržavljanov se prebijajo do milostnega nasmeška ali kakšne obljube po privilegiju in ugodnosti. Vse na tem svetu hitro mine in mine tudi vsaka oblast, bom parafraziral neko ljudsko pesem in prišel bo čas, ko bodo žrtve ponovno oblast in današnji medijski rablji postali morebiti žrtve. Takrat pa bo vik in krik, ker to pa ni demokracija in kje so človekove pravice se bo kričalo in vilo roke v veliki nesreči ter klicalo na pomoč prijatelje iz Evrope in še od kod.? Pa bo tisto takrat ravna takšna demokracija kot je ta današnja in zakaj naj bi sploh bila kaj drugačna, ko pa je vendar račune nekoč potrebno poravnati? Kako že pravi star moder rek, da je na jutri potrebno misliti že danes!
In sedaj še beseda ali dve o tako imenovanih vohunih, tistih nekdanjih in še bolj o teh današnjih. Če bi nekateri tuji ambasadorji smeli povedati kako je s tem v naši državi z njihove strani, bi kar zazijali od presenečenja ob spoznanju koliko tujih vohunov se danes sprehaja po Sloveniji in na kakšnih delovnih mestih ter v kakšnih državnih ali privatnih institucijah vse so zaposleni. In te vohune s tujimi potnimi listi bi mi verjetno še nekako prebavili in jih vzeli kot neko nujno zlo. V grlu pa bi se nam ustavili tisti s slovenskimi potnimi listi. Kaj pa bi o njih rekli, če bi poznali njihovo število in njihovo identiteto? Upajmo vsaj, da jih je manj kot onih prvih. V kar pa nisem ravno najbolj prepričan.
Zakaj pa mislite, da se venomer šari po SOVI in se jo reorganizira ter z raznimi drugimi ukrepi od zunaj prisiljuje, da se kar največ ukvarja sama s sabo in ne s tujimi ter predvsem domačimi vohuni v službi tujih držav ?
Zakaj pa mislite, da se venomer šari po SOVI in se jo reorganizira ter z raznimi drugimi ukrepi od zunaj prisiljuje, da se kar največ ukvarja sama s sabo in ne s tujimi ter predvsem domačimi vohuni v službi tujih držav ?
Ni komentarjev:
Objavite komentar