sobota, februar 18, 2017

Kviz za slovenske volivke in volivce!

Rešitev kviza: Ministrica Alenka Smerkolj - ministrstvo za področje razvoja, strateške projekte in kohezijo.













Spoštovane slovenske volivke in volivci, ponujam v rešitev vam mali kviz s področja poznavanja naših oblastnikov.

Poznate gospo na fotografiji? Ste jo že kdaj videli ali poslušali njen nastop na TV ali kaj izpod njenega peresa prebrali v tiskanih medijih? Poznate kak njen oblastniški, strokovni ali politični izdelek oziroma prispevek k naši državni ter narodovi blaginji v zadnjih dveh in pol letih? Veste kaj o tem ministrstvu? Kaj dela, s čim se ukvarja, koliko ima zaposlenih državnih uradnikov, za kaj uporablja davkoplačevalski denar?

Potrudite se malo. Res, da ni lahko in enostavno, pa vendar poskusite rešiti to uganko. Kdo je torej dama na fotografiji in kakšno delo za našo skupno korist bi naj opravljala?

Potrebujete skromen namig? Naj vam bo. V Google zapišite: Vizija Slovenije 2050 - Slovenija 2050 in dobili boste zadetek, ki vas potem z malo dodatnega truda lahko popelje do rešitve. To kar se vam bo na povezavi odprlo res ni vredno veliko vašega časa, da bi se ukvarjali še s prebiranjem, čeprav je stalo skoraj pol milijona vaših davkoplačevalskih evrov. Je pa lahko pot do razrešitve tega državljanskega kviza. In kaj se vam bo odprlo?
 
(Vir: MLADINA Vizija Slovenije 2050 je proces in dokument, ki si zasluži resno obravnavo kriminalistov. Ni namreč mogoče izključiti, da gre za zlorabo javnega denarja. Dokument na 88 straneh je morda vreden 20.000 evrov – a zgolj, če smo zelo dobrodušni in prijazni. Vlada je za ta neresni in vsebinsko ubogi dokument, kot ga ocenjujejo vsi resni sogovorniki, dala enormnih 454.000 evrov. 360.000 evrov je od tega dobila OECD – kar ne spremeni ničesar.
Porabili so pol milijona evrov za nekaj, kar nima strokovnih temeljev, gre za gradivo, ki je popolnoma nereferenčno, neverodostojno, dejansko že kar smešno, skupaj zmetano, kot bi kdo to vladi dejansko podtaknil, da bi se lahko naknadno norčeval iz nje. In ker je bil pred kratkim ravno kulturni praznik: zgolj za moderiranje in stike z javnostmi so namenili slabih 35.000 evrov, skupaj z izdelavo spletne strani pa 47.000 evrov. Zveni kot slaba šala. Ni ga vrhunskega kulturnika ali znanstvenika, ki bi na tako lahkoten in nereferenčen način lahko dobil toliko sredstev za morebitno resno umetniško delo ali raziskavo. Ni.
Takšno ravnanje z javnim denarjem ni le norčevanje, ampak je treba izraziti globok sum, da je pri tem prišlo do zlorabe javnih sredstev v korist tretjih oseb, pravnih ali fizičnih.¨..................)

Kdo je torej gospa na fotografiji in kakšno delo v naše skupno dobro opravlja? Še vedno ne gre in potrebujete še en namig? Dobro, razumem vas in seveda tako tudi vašo zadrego! Torej še en namig: njen šef je predsednik vlade dr. Miro Cerar. Od tu dalje pa se boste prav zares morali sami prebiti do rešitve kviza. Ste namreč kot davkoplačevalci  in kot volivke in volivci posredno tudi njen delodajalec ter tako soodgovorni za rezultate njenega dela. Ne poskušajte goljufati in o njej spraševati kakšnih poslank in poslancev Državnega zbora, ker gospe tudi večina njih ne pozna, saj je v Državnem zboru skoraj niso imeli priložnosti v živo videti ali poslušati.

Reševanje začnite na način, da si skušate najprej odgovoriti koliko ministrstev ima Cerarjeva vlada? Potem nadaljujte, po spominu seveda, kdo so ministri ali ministrice, ki ta ministrstva vodijo? Sedaj pa ste že skoraj blizu rešitve kviza. Tudi, če vam brez goljufanja z dodatnim klikanjem na spletne strani slovenske vlade ne uspe priti do rešitve, nimate razloga za slab občutek ali celo kakšno samoobtoževanje. Slabe občutke prepustite kar njej sami in njenemu šefu. Ker ona dva pa bi morala  imeti  takšnih razlogov več kot dovolj.

Prenehajte obremenjevati svoje sive celice, ker skrivnostni misterij kdo je oseba na fotografiji je razkrit. Sedaj veste tudi kje ter kaj naj bi delala, ne veste pa seveda koliko vašega denarja je pognala za takšne in podobne projekte kot je ta utopična Vizija 2050. In ne veste koliko vas ( nas ) bo kot davkoplačevalce skupaj s svojimi zaposlenimi na ministrstvu še stala in še manj veste kakšna bo od tega splošna korist. Tega pa seveda ne boste nikoli zvedeli.

četrtek, februar 16, 2017

Rusi pripravite se! Šale je konec, ker prihajajo Slovenci!

Vir: Facebook

Slovenski politiki se je očitno že do konca utrgalo.Sedaj s svojimi dejanji niso več nevarni le sami sebi, temveč že vsem nam živečim v Republiki Sloveniji. Od Američanov  do predstavnikov Nata in naših politikov vsak dan vedno bolj glasno slišimo, da je potrebno od davkoplačevalskega denarja nameniti več denarja za obrambo. Za obrambo? Pred kom? Kdo nas to ogroža, ko pa vendar naši politiki z napotitvijo slovenskih vojakov kot slinavi sluge Nata, sedaj hitijo izzivat Ruse na njihovo mejo? Torej potrebujejo denar za napad in ne obrambo. Res kdo z zdravo pametjo v tej državi še misli ali verjame, da se da Ruse kar tako prestrašiti? Lahko pa se Rusom po vseh teh vedno bolj naraščajočih izzivanjih tudi utrga in se jih toliko razbesni, da bodo tam v tej nesrečni Latviji vse stolkli in poklali ter s tem jezdece vojne apokalipse pognali po celotni sfrustrirani Evropi. Če je Nato napadalna vojaška organizacija in to seveda očitno je, potem je skrajni čas, da v Sloveniji resno razmislimo o svojem nadaljnjem članstvu v tej mednarodni militaristični ter vojno hujskaški organizaciji. Želel bi slišati ali prebrati vsaj en sam dober razlog, zakaj bi moral en sam slovenski vojak ali morebiti celo kak civilist, tam na daljnem severu Evrope umreti zaradi globalističnih in  kapitalističnih interesov Američanov in zahodnih Evropejcev. 

Očitno pa se Slovenci ne bomo opametili dokler kaj bolečega ne bo padlo po naših beticah. In to se nam kaj lahko dogodi. Potem, ko bomo preštevali mrtve ter pohabljene in delali inventuro porušenega ter uničenega, bo pa jok in stok in vsi drugi bodo krivi le mi seveda po naši stari oportunistični navadi, ponovno ničesar. Le malo še manjka, da ponovno izbruhnejo spopadi na vojno zamrznjenem Balkanu, da nas ponovno preplavijo trume beguncev in mi bi hodili vojno dražit Ruse na njihovo mejo. Namesto da bi vedno in povsod iskali zaveznike in prijatelje, bi se mi dvomilijončki radi malo vojaško šopirili in celo izzivali eno največjih in najmočnejših držav na svetu. Razumi kdor zmore! Sedaj vedno bolj tudi sam verjamem, da sta neskonča res le vesolje in neumnost slovenskih političnih elit.

Povzeto:

SLOVENSKA VOJSKA SE ODPRAVLJA NA TUJE

Vojaki nočejo na misijo proti Rusom »Z novimi puškami že dve leti ne streljajo, ker ni streliva, spet nosijo stare puške AK 47. Neprebojnih jopičev ni, ker so ploščam v njih potekli roki, terenska in druga vozila so že tako uničena, da so neuporabna.«

Ciril Brajer
»Nočemo v Latvijo, za misijo Nata ne najdejo ljudi. Odkar smo za gor planirani, se tu dogaja burleska. Moj vodni podčastnik noče tja, sam si je našel zamenjavo; super, so mu zabrusili, gresta pa kar oba!«
»Vojakov za Latvijo ne najdejo, tudi sredstev ne. Ta teden imamo streljanje s staro puško AK 47, ker ni denarja za naboje za novo f 2000, s katero se gre na misijo.«
»Zdravo, Zoran, imeli smo sestanek s poveljnikom čete, spet ima težave s kadrovsko listo. Ljudje nočejo v Latvijo. Marca se gremo za tri tedne urit v Nemčijo, vsaj 80 odstotkov se nas bo izognilo misiji z zdravniškimi. Žal drugače ne gre, šef nima posluha za opravičila.«
»Imel sem že dve operaciji hrbtenice, imam resne težave, čakam na pregled v UKC, pa me kljub vsemu silijo na misijo. Vsi jo zavračajo. Lahko ti pomagaš, se pogovoriš z novinarjem, sam se bojim za službo.«

Izbranci se branijo
Takšna in podobna pisma vojakov s klici na pomoč te dni dobiva kranjski občinski svetnik Zoran Stevanović. Pomagajo?
»Poskusil sem pomagati, a o tej zadevi naši proameriški mediji niti ne želijo poročati. Od več virov sem bil kot mestni svetnik MO Kranj obveščen o nekaterih nepravilnostih pri napotitvi slovenskih vojakov na Natovo misijo v Latviji, v zvezi z okrepitvijo zavezniške vojaške prisotnosti na meji z Rusijo.«

O kakšnih nepravilnostih?
»Po mojih informacijah je za napotitev izbranih 34 vojakov bataljona kranjske vojašnice. Med vsemi izbranci je ogorčeno negodovanje, nihče noče biti izbran, sploh ne ob zavedanju, da so v tem primeru Natove akcije usmerjene proti Rusiji.
Od vseh 34 vojakov se z napotitvijo strinja le 10 vojakov, le poveljniški kader, pa še ti si ne želijo iti, le strinjajo se v strahu za kariero.«
Zanič oprema najboljše opremljenih
Vsi so iz Kranja?
»Vojake so seznanili s tem, da morajo iti v največji meri iz kranjske vojašnice, ker so najbolje opremljeni.«

Kako, če še nabojev za nove puške nimajo?
»Zato je ta informacija zbudila gromek smeh in bridek posmeh. Od petih vozil kobra niti eno ne deluje brezhibno, v okvari so motorji vozil, puške na pokrovih, ki so vodene s konzolo, in druga oprema. Ta vozila tako in tako niso namenjena za borbeno delovanje, pač pa le za detekcijo bioloških, radioloških in kemičnih strupov. Z novimi puškami že dve leti ne streljajo, ker ni streliva, nosijo spet stare puške AK 47. Neprebojnih jopičev ni, ker so ploščam v njih potekli roki, terenska in druga vozila so že tako uničena, da so neuporabna. Še strgane obutve ni več mogoče zamenjati.«
Kot bi jih Ruse dražit pošiljali s fračami.
»V dobri veri, da jim v Latviji vsaj kamenja zanje ne manjka. Na osnovi vsega navedenega smo bili logično obveščeni, da je morala med napotenimi vojaki izredno nizka, da ne želijo v misijo.«
Kdo ima visoko moralo
Je pa hec, da je morala naših političnih strank na visoki ravni, razen Združene levice so vse za pošiljanje vojakov na tuje.
»Zanimivo, res, tudi to, da ima taka napotitev največ odobravanja prav pri pomladnih strankah, ki so ob osamosvojitvi gromko zatrjevale, da slovenski fantje ne bodo nikdar več služili vojske na tujih tleh.«

Vi ste očitno proti tej misiji ali se motimo in vas bodejo le nepravilnosti?
»Menim, da take napotitve Sloveniji ne prinašajo nikakršne koristi! Tudi v sami misiji ne vidim nič dobrega, nasprotno, lahko le pridobimo ogromnega in zelo močnega sovražnika, ki je bil v preteklosti naš zaveznik.«
Ste z obrambnega ministrstva že dobili kakšen odgovor? Mi se že dober teden dni zaman trudimo priti do njega.
»Na mojo pobudo je Mors o vseh teh očitkih povprašala novinarka Urša Zupan. Ocenite, ali temu, kar je dobila, lahko rečemo odgovor:
'Za udeležbo Slovenske vojske na misiji, po kateri sprašujete, je SV skladno z usmeritvijo ministrice za obrambo misijo tudi načrtovala v poslovnem planiranju za leto 2017. Natančne morebitne naloge, sestava misije in oprema pa še niso definirane. Zaradi tega v SV dokončno še nismo oblikovali kadrovskega sestava in opreme za izvedbo prihajajoče naloge.'«
Vse še v zraku

Trdijo torej, da sploh še ni natančno določeno, kdo gre?
»S tem odgovorom sem seveda seznanil enega od vojakov, ki prosijo za pomoč. Besede ministrstva je označil za ogromno laž!«
Pisala nam je Združena levica: »Brez pristanka javnosti, brez resne javne razprave bo vlada v Latvijo napotila 50 vojakov in porabila 14 milijonov evrov. Pri tem očitno niti sami ne vedo, kako bo rožljanje z orožjem na ruski meji vplivalo na naše odnose z Rusijo ter na mir in stabilnost v Evropi.«
Tako so spregovorili po seji odbora za obrambo, ki je, vrag vedi zakaj, potekala za tesno zaprtimi vrati. Njihov glas proti sporni in pregrešno dragi operaciji je bil edini: »Stroški enega leta bodo znašali 4,5 milijona evrov, vlada pa za enoletno osebno asistenco 1125 invalidov nameni 3,1 milijona evrov. Sodelovanje v tej operaciji je že zavrnilo 12 od 27 držav Severnoatlantskega zavezništva, med njimi Slovaška, Češka, Madžarska. Vlada niti sama ne ve, zakaj pošilja vojake v Latvijo. Po eni strani poudarja, da namen Natove operacije na meji z Rusijo ni zaostrovanje odnosov z njo, po drugi pa, da gre za odziv Nata na povečano vojaško aktivnost Rusije v vzhodni Evropi ter povečan občutek ogroženosti v baltskih državah.«
Skrivnostno
Res, to dvoje gre težko skupaj, in če se vlada sama s seboj tako grobo spre v enem samem stavku, ne čudi zavijanje v skrivnost.
»Celoten postopek napotitve je potekal tako, kot smo videli; za zaprtimi vrati, brez javne razprave. V Združeni levici na to opozarjamo že dolgo in smo med drugim v parlamentu predlagali, da uveljavimo demokratični standard, ki ga poznajo nekatere najpomembnejše članice Nata, med njimi Nemčija in Velika Britanija; da mora sodelovanje države v akcijah Nata odobriti parlament. Vlada in desnica sta predlog enoglasno zavrnili. Brez razprave, kot neprimeren za nadaljnjo obravnavo.«

Vojaški klic na pomoč
Zakaj vojaki kličejo na pomoč Zorana Stevanovića? »Zato, ker to vse pove o naši vojski. Če vojaki ne zaupajo svojim poveljnikom, vse tja do vrhovnega, ampak raje kličejo na pomoč občinskega svetnika in novinarja, nekaj gotovo ni v redu,« se posmeje Zoran Stevanović. »Tudi z mediji ni v redu, v nekaterih se lahko pojavim le, če me zbije pijani župan. Vojaki me kličejo tudi zato, ker jih razumem. Dvanajst let sem delal v policiji, dobro vem, kako delujejo zaprti hierarhični sistemi, kako ustrahujejo ljudi in jih prisilijo v ravnanja proti njihovi vesti.« Zdaj je Zoran Stevanović varnostni menedžer v podjetju, za to področje je opravil magisterij. Je tudi kranjski občinski svetnik in pravi:»Za svoj boj v politiki ne dobim nikakršnega plačila, le 100 občinskih evrov mesečno za stroške. Vendar vztrajam in bom vztrajal, plačilo je na desetine sporočil podpore, ki jih dobivam vsak dan. Nekoč bomo ustavili politični kriminal. Tako ali drugače. Plača šefa državne slabe banke je 20.000 evrov. Kdor misli, da je to veliko, naj odbije 3000 za življenje, 3000 za nočno življenje in 15.000 za podkupnine politikom, da ostane na položaju. Na koncu tipu ne ostane niti evro, še jurja je dolžan. Tako se očitno vrti ta naš svet.«Le naš? »V Bukarešti se je spontano zbralo 300.000 ljudi na protestih proti vladi. Nas se ne bi toliko zbralo niti na brezplačnem pivu na Beer festu.«

Osebno mnenje
Vlada Republike Slovenije je sklep o sodelovanju Republike Slovenije v okviru Natove okrepljene prednje prisotnosti v Latviji sprejela 9. februarja. »Slovenska vojska bo na podlagi sklepa Vlade RS oblikovala kontingent, ga ustrezno usposobila in opremila za varno in učinkovito izvedbo dodeljene naloge – izvajanje mirnodobnih aktivnosti sil eFP. Mnenje vojaka, o katerem pišete, je lahko osebno videnje, ki pa nikakor ne odraža dejanskega stanja v omenjeni zadevi,« pravi tiskovni predstavnik Slovenske vojske Simon Korez

ponedeljek, februar 13, 2017

Slovenija 2050 - Vizija Slovenije 2050 ali Slovenija dežela v primežu velikih in malih, tujih in domačih, kartelov!

Slovenija 2050 - Vizija Slovenije 2050! V kakšni Sloveniji želimo živeti? V takšni kot se nam pravkar pripravlja in se opisuje spodaj zagotovo ne.

Zelo drag vladni izdelek ali dokument naslovljen Slovenija 205  - Vizija Slovenije 2050, ki ga nekateri imenujejo kar novi Evangelij po Cerarju in Pahorju in je čisto navaden pamflet ter povsem skladen z  znanim verskim rekom, ki parafraziran sedaj lahko glasi: trpite danes, da vam bo leta 2050 lepo. Pa ne mislijo na onostranska nebesa kjer naj bi nam bilo lepo, temveč nam to lepo življenje obljubljajo kar v naši Sloveniji in tukaj na zemlji. Kdo pri zdravi pameti sploh lahko takšen dokument in njegove avtorje še resno jemlje, ko nas vendar ti isti vsak dan sproti s svojimi dejanji, odločitvami ali dopuščanji nezakonitih praks na vseh področjih dela in življenja, vedno bolj pehajo v katastrofo in suženjsko odvisnost od kapitala skoncentriranega v raznih domačih in tujih kapitalskih, finančnih in političnih kartelih. 

Povzeto:

Ekskluzivno: Največji kartelni dogovor v zgodovini države, mrežna monopolizacija in destrukcija medijskega prostora

Jan 10, 2017
Največji kartelni dogovor v zgodovini države, ki smo ga pred dnevi razgalili v članku z naslovom: “Zakaj bo Pro Plus še letos pristal v lasti Telemacha”, očitno ni ostala brez odziva, Tako smo v uredništvu portala Top News dobili anonimno pismo manjših kabelskih operaterjev, ki so, zaradi odločitve o obveznem plačevanju premium kanalov Pop TV, Kanal A, Brio, Kino in OTO, praktično na kolenih.
“Proplus bo na ta način “potegnil”cca 30 mil evr/letno (600.000 kableI/ IP naročnikov v Sloveniji) za NIČ, torej nobene dodane vrednosti, zgolj pohlep lastnikov po zaslužku”… med drugim piše v anonimnem pismu. “Edino logično bi bilo, da bi operaterji vse programe zakodirali in potem ponudili programe proti plačilu, le tistim, ki bi to želeli, Na takšen poslovni model Proplus seveda ne pristaja, saj jim takšen model ne predstavlja “easy money”.
K temu lahko dodamo, da bo Pro Plus na letni ravni poleg denarja iz oglaševanja, ki znaša cca. 50 milijonov evrov, kar pomeni med 70 in 80 odstotki vsega oglaševalskega denarja za televizije, dobil še dodatnih 30 milijonov evrov, kar pa je denar, s katerim lahko (pod)kupiš kogarkoli v državi, oziroma denar, s katerim lahko menjaš vlade.
“Operaterji in prizadeti deležniki menimo, da bi morali ta problem ustrezno sproblematizirati, saj bodo prizadeti naročniki davkoplačevalci, dodane vrednosti ne bo, čisti nepotrebni odliv kapitala v tujino, Akos se je od tega distanciral, češ da gre za komercialnega izdajatelja. AVK je že prejela nekaj prijav glede tega, vprašanje pa je, ali bodo ustrezno intervenirali…..”
“Predstavniki družbe PROPLUS ponujajo operaterjem različne pogoje, šušmarijo pod mizo, ponujajo šolske primere korupcijskih ponudb (npr. če podpišeš novo pogodbo takoj, smo ti pripravljeni, ne glede nato, da se ti je stara že iztekla, obveznost plačila premakniti tudi za leto dni, možno je dogovoriti “tudi drugačne opcije”..). V tem smislu so bili že obveščeni tudi NPU, KPK, pa očitno nič, ugotavljajo avtorji anonimke.
V pismu so izredno kritični tudi do cehovske organizacije ZKOS (Zveza kabelskih operaterjev Slovenije). ” Sedaj pa o mafijskih poslih v Združenju kabelsjih operaterjev SLO. Telemach je zaradi velikosti največji operater/član ZKOS-a, posledično tudi največ glasovalnih pravic. Ni stvari, ki bi lahko bila speljana brez glasov Telemacha, zato že cca 15 let politiko ZKOS-a vodi Telemach. Uspešno so nastavili generalnega sekretarja Slavka Koreniča, ki je “opravljal sekretarske posle” v okviru ZKOS-a, Telemach pa je za “ta dela” imel sklenjeno letno pogodbo v višini 18.000 evrov (tako je kompenziral, oz, celo imel profit v smislu plačevanja članarine ZKOS-u). Sekretar pa je medtem hodil od operaterja do operaterja in v imenu Telemacha kupoval operaterje, grozil v smislu “bolje, da prodaš, sicer te čez leto dni ne bo na trgu…”
Vsi IP operaterji (T-2, Siol-del naročnikov,ki imajo IP priključek, Simobil in Telemach) bi seveda lahko neproblematično naročnikom zagotovili možnost izbire, v smislu, kar gledaš, to plačuješ. Vsi omenjeni že imajo tehnologijo, to je adresabilni IP set top box ali pač DVBC sprejemnik z opcijo dekodirne kartice (tako Telemach že sedaj ponuja npr. dodatne plačljive programe npr. HBO, Pink…), torej je zahteva Zveze potrošnikov brez problema uresničljiva.
Seveda vsi ostali, mali operaterji, te možnosti nimamo oz, nimamo sredstev, da bi to lahko zagotovili, med drugim pišejo v pismu mali operaterji.
Skratka strinjam se z vami, velika svinjarija v Sloveniji. ki jo je potrebno sproblematizirati, sicer bo dejansko čez nekaj let vse skupaj vodilo k medijski, mrežni monopolizaciji, destrukciji medijskega in ponudbenega prostora, o tem ni dvoma, na koncu bodo breme nosili seveda naročniki, to je jasno, zaključuje insajder in dodaja: “Vse spodaj navedeno piše dober poznavalec problematike, aktivni predstavnik in ponudnik slovenske kabelske ponudbe, osebno in poslovno involviran v spodnji zgodbi. Vse informacije so zlahka preverljive, zahtevajo minimalno raziskovalno žilico”.

petek, februar 10, 2017

Zakaj je Republika Avstrija prisolila krepko zaušnico Sloveniji? In ne le njej.

Na zahtevo opozicijskih stran SDS in NSi so včeraj na izredni seji slovenski parlamentarci razpravljali o posledicah poostrene delovno pravne zakonodaje, ki jo je sprejela Republika Avstrija in je začela veljati s 01.01..2017. Našim avstrijskim sosedom je končno le uspelo vsaj v nečem združiti slovensko pozicijo in opozicijo in so včeraj v Državnem zboru prav vsi ( razen stranke Združena levica (ZL)) kot v en glas vili roke ter stokali in jokali kakšna huda krivica, da se v Avstriji godi ubogim slovenskim obrtnikom in podjetnikom, predvsem s področja avtoprevozništva in gradbeništva, ki se poslovno pojavljajo na avstrijskem trgu. Kaj vse nismo slišali. Da sosednja Avstrija hudo krši ter ruši skupni evropski trg  temelječ na temeljnih ustanovnih postulatih EU kot so prost pretok blaga, storitev, kapitala in ljudi. In Avstrijcem celo grozili s tožbo pred evropskim sodiščem.


Res je, Avstrija je hudo zaostrila delovno pravno zakonodajo, poostrila nadzor inšpekcijskih in drugih služb na tem področju ter uvedla izredno visoke kazni ter ob tem uvedla še kar nekaj dodatnih administrativnih pogojev, ki jih po novem morajo izpolnjevati vsi, ki želijo delati in poslovati na njenem ozemlju. Zakaj je Avstrija to storila? Ker je nekdo nekaj takšnega enostavno moral storiti, če se želi spametovati balkanske Slovence in njihove nesprejemljive prakse na tem področju. O drugih državah kot so Češka, Poljska, Slovaška in še katera, ki jih novi ukrepi Avstrije tudi krepko prizadenejo, ne bom pisal, ker nas tokrat zanima le Slovenija. Je pa na žalost na tem področju med vsemi prizadetimi državami, ki so jih avstrijski ukrepi krepko udarili, veliko podobnosti na področju nesprejemljivih praks poslovanja in spoštovana delovno pravnih pravic zaposlenih delavcev. Avstrijci so torej poostrili svojo zakonodajo z namenom preprečevanja plačnega in socialnega dampinga ali po domače povedano, skrajno nelojalne konkurence in to ne le v veliko škodo avstrijskega gospodarstva, temveč predvsem  v škodo tudi nečloveško izkoriščanim delavcev, ki jih v Avstrijo na delo pošiljajo delodajalci iz Slovenije in drugih sosednjih držav.

Razlika med Republiko Avstrijo in Republiko Slovenijo je med ostalim tudi ta, da Avstrijci zakone sprejemajo z namenom, da bi na nekem področju nekaj uredili in potem poskrbijo, da se ti zakoni striktno izvajajo, poskrbijo za strog nadzor in kršitve tudi ostro kaznujejo. Nekaj povsem drugega je seveda v Sloveniji, kjer se zakoni in spremembe zakonov ter podzakonski predpisi sprejemajo kot po tekočem traku, se v uradnem listu objavijo in potem ni nikogar več briga njihovo izvajanje ali nadzor. Da o izredno slabo spisanih predpisih ali interesom točno določenih skupin prilagojenih predpisih sploh ne govorimo. Slovenija se tako že prav utaplja v nepreglednem morju sprejetih zakonov, sprememb teh zakonov, podzakonskih predpisov in mnogih drugih oblik aktov z zakonsko močjo, v katerem nihče več prav ne ve kaj velja in kaj ne, kateri zakonski predpis je kateremu nadrejen ali podrejen. In v tej popolni pravno normativni anarhiji tako seveda tudi noben učinkovit nadzor ni več mogoč, Vsi, ki o nekem aktu ali o nekem določilu predpisa karkoli trdijo imajo lahko prav, inšpekcijske službe in drugi državni nadzorni organi so povsem neučinkoviti in do skrajnosti zbirokratizirani. In kar je pri vsem tem še najhuje je, da vlada, državni zbor, ministri, visoki in manj visoki državni uradniki, nadzorne institucije ter interesne organizacije kapitala prav zavestno, ne le dovoljujejo, temveč pogosto kar spodbujajo posamezne podjetnike in obrtnike kot poslovneže in delodajalce h kršenju zakonodaje v škodo poslovnih partnerjev in lastnih zaposlenih delavcev. V takšnih razmerah je seveda prav smešno o Sloveniji govoriti kot o pravni državi in učinkovitem sodnem sistemu. V Sloveniji je učinkovit sodni sitem "misija nemogoče"

Pa se ponovno vrnimo k vprašanju zakaj je Republika Avstrija sprejela tako strogo delovno pravno zakonodajo in poostrila ter zbirokratizirala pogoje vstopa poslovnim subjektom s področja gradbeništva in transporta iz Slovenije na njihovo tržišče? Odgovor je sila preprost in slovenski državni oblasti ter njenim gospodarskim subjektom s področja gradbeništva, transporta in še kakšnega, prav nič v ponos. Že mnogi slovenski državljani smo se zadnja leta vse bolj glasno spraševali kam to, v mnogih primerih že prav suženjsko izkoriščanje zaposlenih, vodi in kdo ter kdaj bo to anarhijo končal? Na nesprejemljivo ter nezakonito prakso mnogih slovenskih obrtnikov in podjetnikov, ki poslujejo v Avstriji in Nemčiji, so opozarjali ne le slovenski, temveč tudi nemški in avstrijski sindikati in inšpekcijske službe ter vladni organi teh držav. V Sloveniji pa smo kar nekaj let skoraj vsak dan lahko na TV gledali ali prebirali v tiskanih medijih o nečloveškem izkoriščanju delavcev zaposlenih predvsem na področju gradbeništva in transporta. In o teh praksah slovenskih delodajalcev so veliko poročali ter pisali seveda tudi tuji mediji. Vendar se v prav nobenem razkritem primeru ni zgodilo skoraj nič, da bi se takšne nesprejemljive izkoriščevalske prakse preprečile in ostro sankcionirale.. Ministrstvo za delo z ministrico Kopačevo na čelu se je delalo gluhe in slepe ter le  stokalo, da ima premalo inšpektorjev, da je luknjasta zakonodaja in novodobne delovne sužnje pošiljalo v sodne spore z izkoriščevalskimi in brezobzirnimi delodajalci. Oči in ušesa sta si ves čas zatiskali in tako več let molče odobravali takšno nesprejemljivo prakso svojih članov, tudi obe osrednji obrtniško podjetniški instituciji kot sta Gospodarska zbornica in Obrtniška zbornica, ki sedaj vijeta roke in zahtevata ostro ukrepanje države Slovenije proti Republiki Avstriji. Gospodje kar ste si zakuhali boste sedaj pač morali pojesti. Če zaposlenih pri svojih članih sami niste želeli zaščiti, je sedaj pač to moral storiti nekdo drug, ker v združeni Evropi ob načelih prostega pretoka blaga, kapitala, storitev in ljudi, veljajo tudi načela o socialni varnosti, človekovih, delovnih in sindikalnih pravicah in še mnoga druga prav nič manj pomembna od temeljnih na katerih je nekoč nastala EU.

Prav krepko na smeh mi je včeraj šlo, ko sem poslušal nekatere naše vrle poslanke in poslance kako so zahtevali ukrepanje EU komisarke Bulcove in se zavzemali, da naj se Slovenija na koncu, če se Avstrijci seveda ne bodo "spametovali" in ugodili našim zahtevam, pred pristojnim evropskim sodiščem toži Avstrijo. Ob teh grožnjah s tožbo Avstrije sem se spomnil na mnoga dela srbskega pisatelja in dramatika Branislava Nušića, ki je mnogim svojih literarnim junakom v opisu kakšnih konfliktov rad na jezik položil grožnjo "tožba!" in so seveda takoj od drugega literarnega junaka dobili nazaj odgovor "proti tožba!". Če je že doslej bil kdo upravičen, da koga toži pred evropskim sodiščem, potem je to Avstrija, ki bi proti Sloveniji morala ali bi vsaj lahko vložila tožbo zaradi hudega kršenja lastne slovenske delovno pravne zakonodaje in neukrepanja v primerih odkritih suženjskih razmerij ter drugih hudih  kršenjih delovnih ter socialnih pravic lastnih zaposlenih državljanov. Avstrijcem je očitno do konca prekipelo in vedeli so, da je mogoče Balkance spametovali le na balkanski način. In sedaj so to tudi storili. Kaj tukaj komu ni jasno, bom za konec ponovil retorično vprašanje poslanke Tomičeve?

četrtek, januar 12, 2017

Demokracija pod giljotino in le vprašanje časa je kdaj bo padlo rezilo!

Tomaž Mastnak
Vir: Dnevnik

Elite vračajo udarec
Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bodo vladajoče elite vrnile udarec. Morda je narobe sploh govoriti o elitah v tej zvezi, kajti ti ljudje nimajo nobenih odlik, ki bi jih izvzemale iz preostale populacije kot nekaj sposobnejšega, kompetentnejšega ali boljšega v kakem drugem pogledu. Prej nasprotno. Nad drugimi so, ker vse bolj monopolizirajo oblast, ki so si jo ali prigrabili ali jim je v obdobju velikih sistemskih sprememb bolj po naključju padla v naročje. Od preostale populacije jih ločuje naraščajoči ekskluzivizem njihove oblasti. Ekskluzivizem njihove oblasti pa je grajen na izključevanju ljudstva iz političnega odločanja.

Tomaž Mastnak
11. januar 2017

Izključevanje ljudstva iz politike je zadnjih petindvajset let potekalo relativno gladko. Večinoma se je dogajalo po kapljicah ali korak za korakom, tako kot vse velike spremembe, nekaj pa je bilo tudi skokov naprej, denimo ustanovitev EU in njeno širjenje proti vzhodu, lizbonska pogodba, finančna kriza, tiranija tako imenovanega varčevanja in oktroiranje »zlatega pravila« v nacionalne ustave, sodelovanje evropskih držav v ameriških vojnih agresijah in »reševanje« begunskega vprašanja po domislicah nemške kanclerke, Ceta in morda še kaj.

Izključevanje ljudstva iz politike seveda spreminja naravo politike. Gigantska in pretanjena mašinerija indoktrinacije in propagande – tako velikanska, vseobsežna in perfidna, da je niti ne opazimo več – nas sicer ohranja v prepričanju, da ni nobene temeljne spremembe politike in da seveda živimo v demokraciji. Prehiteva nas, tako da nam, še preden bi pomislili, da demokracija, v kateri ljudstvo nima besede, ni demokracija, že servira, da gre v redkih primerih, ko si ljudstvo še vzame besedo, za »populizem«. In ta populizem je seveda nekaj groznega in skrajno nevarnega – ne elitam, temveč demokraciji. V narobe svetu liberalističnega totalitarizma grožnja demokraciji niso elite, ki politično in v vseh drugih ozirih razlaščajo ljudstvo, temveč zastoji v tem razlaščanju in še posebno zaustavljanje tega eskpropriacijskega procesa, upiranje. Ljudstvo, skratka, ogroža samo sebe in elite ga v svoji dobroti skušajo obvarovati pred njegovo nespametjo.

Največja izbruha take ljudske nespameti sta bila v zadnjem letu na evropskih tleh referenduma v Veliki Britaniji in Italiji. Potresne sunke napačnega ljudskega glasovanja je okrepila izvolitev Donalda Trumpa za ameriškega predsednika. Za atlantske politične elite je bilo to popolnoma nepričakovano. To, da je odpovedal celo volilni stroj, ki je najbolj podmazan s korupcijskim denarjem, je bilo v resnici tako nepričakovano, da je zdaj mogoče pričakovati kar koli. In ker je mogoče pričakovati kar koli – denimo izvolitev Marine Le Pen v Franciji ali neizvolitev Angele Merkel v Nemčiji –, je treba zreducirati na najmanjšo možno mero priložnosti, ob katerih se lahko neželeno nepričakovano zgodi.

Volitev ne bodo odpravili kar takoj in z dekretom, to bi bilo preveč izzivalno, ampak na njih počasi ne bomo odločali o ničemer pomembnem več. Vodilnih evrokratov že zdaj ne volimo. Volitve lahko mirno ohranimo tako kot nekatere druge stare šege in običaje. Prvi na udaru je referendum.
Prejšnji teden je slovaški premier Robert Fico pozval »voditelje EU«, naj »naredijo konec avanturam, kakršni sta bila britanski in italijanski referendum«. Takšni referendumi namreč »predstavljajo direktno grožnjo EU«. In kdor govori o EU, prej ali slej govori o bankah. Italija, denimo, »ima velik vpliv na bančni sektor, na evro«, je razložil slovaški premier in se retorično vprašal: »Kaj bomo storili, če bo v Italiji referendum o evru in se bodo italijanski državljani odločili, da ne marajo evra?«
Slovaški premier nima pretiranega ugleda ne doma ne na tujem, kar ponuja izgovor, da njegovega poziva, naj se referendumom v EU naredi konec, ne velja jemati resno. Ampak tako se tem rečem streže. Najde se kakšnega vzhodnoevropskega politika (slovenski seveda sodijo v to kategorijo), ki izblebeta tisto, kar vsa evrokratska vrhuška misli, a o čemer tisti, ki vsaj v onih incestuoznih krogih veljajo za ugledne in pomembne, iz takih ali drugačnih kalkulacij raje molčijo – in zadeva je v javnosti, dana na mizo, vržena v razpravo, led je prebit. Ficovega omalovaževanja institucije referenduma kot avanture, s katero je treba končati, ni ne obsodil ne zavrnil nihče od vodilnih evropskih politikov. Ne utvarjajmo si, da distanciranja ni bilo, ker tega ni nihče slišal. Vsakič, ko se kak madžarski ali poljski uradnik obregne ob kakšno »demokratično vrednoto«, so vsi bruseljski aparatčiki na nogah in zgraža se vsa Evropa in grozi s sankcijami. Demantijev in distanciranja tokrat ni bilo, ker se to, kar je izrekel premier Fico, rado sliši. Sporočilo je bilo sprejeto.

Gotovo, v EU gre za to, da se demokratične institucije demontirajo, medtem ko so tako imenovane demokratične vrednote sakrosanktne. Demokratične vrednote so epitaf demokratičnim institucijam. Ampak referendumi v resnici ogrožajo EU. Ko so ljudje dobili priložnost glasovati o evropski integraciji, so skoraj vedno glasovali proti. Francozi in Nizozemci so bili proti predlagani evropski ustavi, Danci so glasovali proti maastrichtskemu sporazumu in Irci proti lizbonski pogodbi. Švedi in Danci so bili proti evru. Britanci so zdaj glasovali za izstop iz EU. Tu je nekaj narobe. Nekaj je narobe ali z ljudstvom ali z EU. Če referendumi ogrožajo EU, je to zato, ker EU ogroža ljudstvo. Poziv, naj se referendumom naredi konec, je temeljna grožnja ljudstvu.

ponedeljek, januar 09, 2017

Gornja Radgona: izjava za javnost župana občine Gornja Radgona Stanka Rojka!

Pred dnevi je Janševa NOVA24 TV na svojem portalu objavila seznam krajev v katerih naj bi država Slovenja v stanovanjih v državni lasti zelo razkošno urejala in opremljala svoja prazna stanovanja v katera naj bi nastanila migrante. Med navedenimi kraji je bilo navedeno tudi mesto Gornja Radgona, kar je med mnogimi meščani in občani vzpodbudilo nemalo ogorčenja ter jeze, ker se mesto ne more pohvaliti s kakšnim zavidanja vrednim številom praznih stanovanj, ki bi bila na voljo predvsem številnim mladim prosilcem in družinam, od katerih nekatere že lep čas čakajo, da dobijo svojo streho nad glavo in tako zaživijo pravo družinsko življenje.

V petek 06.01.2017 se je na to informacijo Nove24TV odzval župan občine Gornja Radgona gospod Stanko Rojko z javno izjavo za javnost objavljeno na spletni strani občine Gornja radgona in danes tudi na Facebook stran župana. Verjamem, da je župan občine Gornja Radgona s to javno izjavo vsaj malo pomiril vznemirjene duhove pri mnogih občankah in občanih ter še posebej pri dalj časa čakajočih na svoja stanovanja v mestu in občini in želim verjeti, da smemo temu kar župan javno objavlja tudi verjeti. Res pa je, da je Nova24 TV nekje in od nekoga, seznam krajev ter s precej točnimi naslovi praznih stanovanj v lasti države namenjenih  nastanitvi migrantov vendarle morala dobiti. Naj si o tej TV in njeni objektivnosti mislimo kar si pač želimo, vendarle moramo sprejeti dejstvo, da si tega seznama za področje celotne države enostavno izmisliti le niso mogli.

Zelo slabo uslugo bi si delala vlada in v okviru nje notranje ministrstvo, če bo reševanje begunske problematike izvajalo v strogi tajnosti in daleč vstran od oči in ušes slovenske javnosti ali bi se pri teh aktivnostih celo zatekali k manipulacijam in zavajanjem ali celo lažem. Javnost enostavno mora biti o vseh tovrstnih ukrepih obveščena, ker ima do tega tudi vso pravico. V primerih kakšnih poznejših neprijetnih in neželjenih dogodkov ali reakcij okolja, si vlada in notranje ministrstvo ne bosta mogla in ne smela dovoliti krivde za posledice zvaliti na z njihovimi dejanji zatečeno ter neobveščeno lokalno okolje. Obmetavanje neobveščenih in popolnoma neinformiranih ljudi iz lokalnega okolja z raznimi zaničevalnimi vzdevki ali celo zatekanje k oblastnemu in pravnemu nasilju nad njimi, bo stanje le še poslabšalo in prav nič olajšalo življenja v takšnem okolju nastanjenim beguncem. Če pa bi se na koncu še izkazalo, da sta vlada in ministrstvo celo zavajala župana in ga spravljala v zmoto, pa bi to lahko imelo zelo neprijetne politične posledice in izgubo verodostojnosti slovenske oblasti.Oblast, ki nima več verodostojnosti in ji ljudje ne zaupajo in ne verjamejo, pa se mora posloviti.

Občanke in občani , župan in občinska uprava, humanitarne, gasilska, civilna zaščita, Rdeči križ ter druge  organizacije občine gornja Radona so lansko leto v času največjega navala migrantov in njihovih začasnih nastanitev v Gornji Radgoni, z odliko opravili svojo človekoljubno in humanitarno nalogo in si že zaradi tega zaslužijo vsaj toliko spoštovanja in zaupanja, da je oblast do njih poštena ter odkrita. To sta jim vlada in notranje ministrstvo dolžna in zaslužijo si korekten odnos, transparentnost ter povabilo k sodelovanju, če kar koli načrtujejo v tem okolju.

Kartelni dogovor in diktatura medijskega kapitala!

V predhodnem zapisu na teh straneh  povzemam poročanje portala Žurnal24.si o poslovnem ( beri: kartelnem ) dogovoru med ponudniki TV programov, zaenkrat predvsem z največjim med njimi Pro plusom, in operaterji v breme in v škodo naročnikov. Pri tem smo oziroma v kratkem bomo naročniki operaterjev postavljeni v položaj „vzemi ali pusti“ in je naša svobodna tržna izbira v resnici minimalna ali skoraj nikakršna. Kot poročajo mediji so se nekateri manjši operaterji odločili, da v tem trenutku cene paketov ( internet, telefon, TV ) še ne bodo takoj spremenili, bodo pa cene povečali tistim naročnikom, ki jim zagotavljajo le TV programe. Torej bodo najprej udarili po svojih finančno najšibkejših naročnikih.
Danes portal Žurnal24.si nadaljuje poročanje o tej precej vroči temi, ki pa se ji, kako zelo zanimivo, ostali tiskani in elektronski slovenski mediji, izogibajo kot hudič križu. Le zakaj? Kaj jih to tako zelo ovira, da bi se dotaknili te teme? Imajo v ozadju tudi sami kakšne svoje profiterske interese?

Žurnal24.si: Vsi veliki ponudniki kabelske in IP-televizije so že podpisali, da bodo plačevali za programe Pop TV, Kanal A, Brio, Kino in Oto, Simobil (Amis) je menda tik pred podpisom. Mesečna naročnina, ki jo bodo plačevali, bo Pro plusu prinesla vrtoglave dodane prihodke.
Pro plus je od malih operaterjev za letos zahteval plačilo 2,4 evra, prihodnje leto pa štiri evre na mesec (brez DDV, ki ga bo pobrala država), velikim pa so dali nekaj količinskega popusta.
Kabelski operaterji imajo okrog 550 tisoč naročnikov, ocenjuje pa se, da se bo približno pol od sto tisoč gospodinjstev, ki zdaj televizijo gledajo z anteno, odločilo za kabelsko ali IP televizijo, zato bomo pri izračunu upoštevali 600 tisoč.

Pri tem se zastavlja resno vprašanje ali v vsej tej nesrečni zgodbi ne gre za tipično kartelno dogovarjanje, ki pa naj bi bilo v državi Sloveniji in tudi v drugih sodobno urejenih državah sveta, seveda prepovedano. Tako imamo tudi v Sloveniji ustanovljene državne institucije, ki skrbijo da do kartelnega dogovarjanja v škodo potrošnikov ali izključenih poslovnih subjektov ne pride, da vse tovrstne poslovne prakse odkrivajo, preganjajo, onemogočajo in sankcionirajo. Pogledal sem malo v teorijo in definicijo instituta kartelnega dogovora in vse bolj očitno je, da v tem primeru gre za očiten primer takšne nedovoljene poslovne prakse, ki bi jo bilo potrebno preprečiti, ker tretji partner v tem poslovnem odnosu, to so naročniki pri operaterjih, pri tem nimajo prav nobene možnosti zbire. Razen seveda , da se danes na začetku leta 2017 odpovedo gledanju TV.

Oglejmo si torej na kratko kaj naj bi v resnici kartelni dogovor bil:

Kaj je kartel?

Kartel je skupina podobnih, med seboj neodvisnih podjetij, ki se združijo z namenom določanja cen, omejitve proizvodnje ali zaradi delitve trga ali strank.

Namesto medsebojnega tekmovanja, se udeleženci kartela zanašajo na medsebojni dogovor o podjetniškem delovanju, kar zmanjšuje prizadevanje zagotavljati nove ali boljše proizvode in storitve po konkurenčnih cenah. Kot posledica tega plačajo stranke (potrošniki ali druga podjetja) na koncu več za manjšo kakovost.

To so razlogi, zakaj so karteli nezakoniti v okviru konkurenčnega prava EU in v Sloveniji ter zakaj so predpisane zelo visoke globe za podjetja, ki sodelujejo v kartelu. Karteli so:

Karteli so:

  1. ) sporazumi med podjetji,
  2. ) sklepi podjetniških združenj in
  3. ) usklajena ravnanja,

ki preprečujejo, omejujejo ali izkrivljajo konkurenco. Karteli so prepovedani in nični!

Prepovedani so sporazumi, ki:

  • določajo nakupne ali prodajne cene ali druge pogoje poslovanja;
  • omejujejo proizvodnjo, prodajo, trge, tehnični razvoj ali naložbe;
  • razdelijo trge ali vire nabav med tekmece;
  • pogojujejo sklenitev pogodbe z dodatnimi izpolnitvami, ki nimajo zveze s predmetom te pogodbe;
  • uvajajo neenake pogoje za podjetja, ki niso podpisniki sporazuma, s čimer jih postavijo v konkurenčno neugodnejši položaj.

Za vse nas, ki nismo pravniki in tako imamo seveda zelo malo vedenja o gospodarskem ter konkurenčnem pravu, naj bo to kar je navedeno dovolj. Seveda pa tudi vsi, ki v pravu nismo doma in pravnih razlag ter tolmačenj nismo vešči, vemo, da v slovenskem pravnem redu je le malo kaj mogoče razumeti tako kot je napisano. Dovolj zgovoren pa je ob tem „poslovnem dogovoru“ med operaterji in ponudniki TV programov že molk predstavnikov oblasti, nacionalne TV hiše, ki bo prav tako izgubila dobršen del svojih prihodkov, drugih državnih institucij zadolženih za dobro in korektno poslovno prakso, organizacij, ki naj bi skrbele za zaščito potrošnikov, raznih organizacij civilne družbe, ki se nam dnevno ponujajo s svojo skrbjo za naše dobro ter našo pravno ter ekonomsko varnost, političnih strank in predvsem vseh ostalih medijev, razen redkih izjem kot je na primer portal Žurnal24.si, ki edini tej vroči in zamolčani temi posveča nekaj svoje pozornosti. Je morebiti o tem kdo zaukazal medijski molk ali pa je tudi ta "kartelno?" dogovorjen?

Državljanke in državljani smo tako prepuščeni na milost in nemilost roparskim finančnim ambicijam operaterjev ter največjih komercialnih TV hiš, brez najmanjše možnosti, da bi sploh imeli kot potrošniki kakršno koli izbiro. Plačaj ali pa padi v informacijski mrk, je očitno temeljno načelo in profitno vodilo tako operaterjev kot tudi največjih komercialnih TV hiš. Država in njene pristojne institucije bi bile dolžne zaščititi svoje državljanke in državljane pred tovrstnimi vulgarnimi ekonomskimi ter roparskimi dejanji medijskega kapitala. Kaj naj počnemo z državo, ki je očitno v službi moči kapitala in je muke ter težave nekaj sto tisoč naročnikov pri operaterjih sploh ne zanimajo. Takšne države ne potrebujemo. Še posebej, ker pri operaterjih obstajajo vse tehnične možnosti, ki bi jih morali uporabiti in država bi od operaterjev to morala zahtevati, da bi potrošniki imeli izbiro in se sami odločili ali želijo POP TV in Kanal A ( in seveda tudi ostale, ki že napovedujejo svoje plačljive programe ) spremljati in za to dodatno plačevati.

Kot posledico uveljavitve tega kartelnega dogovora med operaterji in največjimi komercialnimi ponudniki TV programov lahko pričakujemo, da bo podobno zahtevo podala tudi nacionalna TV, ki bo na osnovi tega dogovora izgubila kar lepa finančna sredstva. Ki pa verjetno za večja finančna sredstva ne bo pritisnila na operaterje, temveč na vlado in državni zbor za zvišanje obveznega prispevka za RTV. In tako bodo vsi zadovoljni in srečni, le davkoplačevalci bomo siromašnejši za kar lep znesek svojih že tako skromnih prihodkov na letni ravni. Tisti z najmanj denarja pa se bodo nekateri verjetno celo primorani umakniti v prisilni medijski mrk.
Naročniki tako imenovanih trojčkov pri operaterjih bodo hitro prišli na vrsto in zneski na njihovih položnicah se bodo prvič povečali v kratkem že v tem letu in potem ponovno občutno še v naslednjem letu. Skoraj gotovo pa je, da bo v ta kartel vstopila še kakšna TV hiša, ki to seveda že napovedujejo in to bo zneske na položnicah le še povečevalo. Kje se bo to ustavilo ne ve nihče, ker imajo tudi nekatere politične stranke svoje TV in bodo storile vse, da jih v bližnji prihodnosti spravijo v ta kartel in si tako zagotovijo stabilen finančni vir.

petek, januar 06, 2017

Vsakemu tovrstnemu nasilju se je potrebno odločno upreti!

Vir: ŽURNAL24.si

Takšen bo račun za Pop TV in Kanal A

Izvedeli smo, kakšno mesečno naročnino na Pop TV in Kanal A boste morali plačevati oziroma jo bo za vas plačeval vaš operater.

Janez Zalaznik / Ljubljana
5. 1. 2017
Telemach in Telekom sta že podpisala, da bosta plačevala za Pop TV in Kanal A, Amis je menda tik pred podpisom, T-2 je tudi že napovedal, da programi Pro Plus ostajajo v ponudbi. V pogodbi, ki jo je Pro plus poslal malim kabelskim operaterjem, za letos zahteva 2,93 evra, za prihodnje leto pa 4,88 evra na mesec za vsakega naročnika. Objavljamo zneska z DDV (brez DDV je mesečna "naročnina" 2,4 evra letos in štiri evre prihodnje leto), saj bo z DDV tudi znesek, ki ga boste morali plačati na položnic



Za televizijske programe bo Operater, v mojem primeru Telemach, izdajatelju POP TV plačeval po posameznem naročniku dogovorjene zneske v višini:
- od 01.01.2017 do 31.12.2017 - 2,40 evra po naročniku, brez DDV mesečno
- od 01.01.2018 dalje pa - 4,00 evra po naročniku brez DDV mesečno



Seveda bodo operaterji ta strošek takoj zvalili na posamezne naročnike na način, da bodo ustrezno povišali cene paketov. Že doslej plačujemo mesečno po električnem priključku prispevek ( davek ) za spremljanje nacionalne RTV. Podobne zahteve po plačevanju TV programov pa sedaj najavljajo tudi že druge kabelske TV produkcijske hiše in očitno se je sprožil plaz domin. Ni torej več daleč čas, ko nam bodo, ne glede ali posamezne programe sploh kdaj spremljate ali ne, začeli zaračunavati " možnost spremljanja" vseh raznih frajtonerica TV programov, programov na katerih nastopajo razne vedeževalke in vedeževalci ter mnogi drugi čudaki, raznih kuharskih programov, programov polnih najbolj čudnih in celo slaboumnih ter neokusnih propagandnih sporočil ( reklam ) ter programov na katerih nastopajo razni lokalni veljaki in tretje razredni politiki, ki jih na večjih TV hišah niti do vratarjev ne spustijo. Velika večina gledalcev skoraj nikoli ali le tako mimo grede kdaj za kratek čas spremlja katerega od takšnih  programov in vendar jih Operaterji uvrščajo v obvezno shemo ponudbe paketov brez možnosti naročnika, da si sam izbere kaj želi plačevati in kaj imeti med možnostmi za spremljanje.

Pravice do izbire ne bo

Nič ne bo tudi s pravico do izbire, ki so jo zahtevali mnogi uporabniki pa tudi Zveza potrošnikov Slovenije. Želeli so, da se programi Pro plusa ponudijo kot plačljiv paket, kot na primer HBO. Iz osnutka pogodbe, ki smo ga pridobili v uredništvu, je jasno razvidno, da mora operater vse programe Pro plusa, to je Pop TV, Kanal A, Kino, Brio in Oto uvrstiti v osnovno programsko shemo oziroma pristopni program, o čemer smo že poročali.

Pa pravica do izbire vendarle obstaja in sicer je ta pravica v rokah nas naročnikov pri posameznih Operaterjih. Takoj, ko bo moj operater ( Telemach ) te stroške zvalil v novo ceno paketa "trojček" in jih prelil na položnico, bom odpovedal razmerje z Operaterjem in se odpovedal telefonu in TV programom iz njegove ponudbe. Okrog interneta pa se bova pogovorila in če bo kakšen drug Operater ugodnejši, bom tudi internet pri Telemachu odpovedal in sklenil naročniško razmerje pri drugem Operaterju. Preko sobne TV antene pa bomo na TV spremljali pač tiso kar bo ta antena lovila in pripravljen sem še nadalje plačevati prispevek za nacionalno TV ter popolnoma nič dodatnega. Še najmanj pa sem se pripravljen pustiti izsiljevati in ropati od ponudnikov slovenskih TV programov in Operaterjev ter še nadalje plačevati za nekaj deset TV programov, ki jih sploh nikoli ne gledam. Enostavno povedano, tega se več ne grem.

Enako in podobno bi morala ravnati tudi množica ostalih naročnikov pri vseh slovenskih Operaterjih  in enostavno odpovedati pakete ter nekaj časa potrpeti brez svojih priljubljenih TV programov. Pa bi hitro prišlo do ustreznih sprememb, ker ponudnike TV programov in seveda enako tudi Operaterje,  zanima le dobiček, ki pa bi z masovnimi odpovedmi zelo usahnil. Tokrat so se Operaterji in ponudniki TV programov interesno združili v škodo ter na račun velike razdrobljene in neorganizirane množice naročnikov. Edino naše orodje proti temu načinu ropanja naročnikov je, da se njihovim uslugam odpovemo. Država in državne institucije ne bodo namreč storile popolnoma nič, da bi takšno ropanje svojih državljanov preprečile in na tem področju naredile red in naročnike zaščitile. Ne bodimo torej ovce in se temu načinu ropanja odločno uprimo.

četrtek, januar 05, 2017

Arhivirana narodova junaštva in osebne tragedije!

Vir. Arhivi
Da se ne pozabi in da se današnje generacije dostojno poklonijo junakom!

8. januar 1943 - poslednji boj Pohorskega bataljona

V Arhivu Republike Slovenije se hrani povelje št. 106, ki ga je izdal Poveljnik redarstvene policije okrožja Alpenland (Befehlshaber der Ordnungspolizei Alpenland), generalmajor Knofe. S poveljem se je začela akcija za uničenje Pohorskega bataljona, ki se je decembra 1942 utaboril na Osankarici. Priloga povelja je navodilo poveljnika varnostne policije in varnostne službe v Mariboru, Otta Lurkerja, da je treba ob vojaških dejavnostih identificirati tudi civiliste, ki žive na tistem območju.

Urad redarstvene policije je bil tako kot Glavni urad varnostne policije podrejen vrhovnemu šefu policije, reichsführerju SS Heinrichu Himmlerju, ki je to funkcijo prevzel že leta 1936, od leta 1943 pa je vodil tudi ministrstvo za notranje zadeve. Redarstvena policija na zasedenih ozemljih Spodnje Štajerske, Gorenjske in slovenske Koroške je spadala v 18. vojno okrožje; to se je glede na območje, ki ga je pokrivalo, imenovalo Alpenland. Himmler je na sedežih vojnih okrožij imenoval višje SS in policijske vodje; v okrožju Alpenland je to funkcijo opravljal SS gruppenführer in generalporočnik Erwin Rösener. Pod redarstveno policijo sta sodili upravna policija in uniformirana redarstvena policija z žandarmerijo, zaščitno policijo, tehnično službo in požarno policijo. Poveljnik redarstvene policije okročja Alpenland je bil od 1. oktobra 1942 policijski generalmajor Knofe, samo povelje pa je podpisal njegov pooblaščenec, stotnik Blank.

Pohorski bataljon oziroma uradno poimenovani 1. bataljon Pohorskega odreda pod poveljstvom Rudolfa Medeta – Groge je nastal po preureditvi partizanskih čet na Štajerskem 11. septembra 1942 v Dobrovljah. Pozneje so mu bile dodeljene še Savinjska, Šaleška in Ruška četa. Bataljon je začel z močno odporniško dejavnostjo na področju Pohorja. Vzpostavil je obveščevalno dejavnost, preganjal nemške učitelje in ovaduhe, širil letake in različno propagandno gradivo ter propagiral protinacistične ideje. Nemcem je povzročal tudi materialno škodo; borci tega bataljona so se namreč preskrbovali s hrano in drugimi potrebščinami predvsem tako, da so ropali nemška skladišča s hrano in domove nemških simpatizerjev. Decembra 1942 se je bataljon utaboril na Osankarici, kjer naj bi prezimil. Borci so zgradili taborišče s premerom okrog 100 metrov. Izkopali so 26 približno meter globokih zemljank, ki so jih pokrili s tankimi smrekovimi debli. V vsaki od njih so uredili ležišča za pet do osem ljudi, pred vhodom pa izkopali jamo, kjer so lahko kurili. Zemljanke so bile obdane s strelskimi zakloni in strojničnimi gnezdi. Tu so nameravali preživeti najhujše zimske mesece, zato so zbrali precej hrane, ki so jo shranili v skritih skladiščih. Konec leta 1942 je bilo v bataljonu 96 borcev in bork.

Knofe je organiziral obveščevalno službo, ki je locirala položaj partizanskih enot. Rezultati so razvidni v prvi točki povelja. Vse bandite je bilo treba prijeti ali ubiti, območje v obkolitvenem obroču pa natančno preiskati.

Za vojaški pohod so bile predvidene te enote: tri čete policijskih stražarskih bataljonov (Wien, Wiesbaden in Alpenland), ena četa 19. policijskega polka, motorizirana rezervna orožniška četa Alpenland, četa orožniškega okrožja Maribor, bataljon Wehrmannschafta, 350 mož Wehrmachta, čete deželnih strelcev Krško, Laško, Slovenska Bistrica, Radlje, dopolnilni kolesarski vod Slovenj Gradec, dva voda I. bataljona 19. policijskega polka. Knofe je prav tako ukazal, naj se oblikujeta dva smučarska voda, ki naj bi bila pripravljena 7. 1. 1943 ob 18. uri.

Povelje odraža izredno natančnost pri načrtovanju akcije. Podana so bila podrobna navodila glede prevoza oboroženih enot, natančno so bili navedeni prihodi vlakov, kraji zbirališč in poveljniških položajev. Točno je bilo določeno, kdo, kdaj in kje mora prevzeti opremo za komunikacijo. Ukazana je bila preskrba s hrano za tri dni, kolikor naj bi trajala celotna akcija. 1. bataljon policijskega polka v Oplotnici naj bi uredil bolniški prostor za oskrbo ranjencev, zbirna mesta za ujetnike pa naj bi določili poveljniki posameznih odsekov. Prav nič ni bilo prepuščeno naključju! Za boljšo orientacijo nemških čet na neznanem teritoriju naj bi poskrbeli vodiči, ki so jih poiskali med lokalnim prebivalstvom. Povelje se zaključuje z navedbo varnostnih gesel, in sicer po posameznih dnevih. Prejeli so ga vsi poveljniki sodelujočih enot, v vednost pa je bil poslan višjemu vodji SS in policije, zveznemu vodji Štajerske domovinske zveze, vodjem Wehrmannschafta, oficirju za zvezo pri višjem vodji SS in policije, komandantu varnostne policije in varnostne službe v Mariboru, predstojnikom glavnih carinskih uradov v Mariboru in Celju ter komandantu 922. bataljona deželnih strelcev in njegovim enotam. Skupaj je bilo poslanih 59 izvodov ukaza.

8. 1. 1943 zjutraj so bile priprave na napad zaključene. Ob 11.45 je padel prvi strel. Sledil je srdit boj, ki je trajal dobri dve uri. Skrbno načrtovan napad je bil izredno uspešen. Bataljon, ki je v času bitke štel 70 borcev in bork, je bil uničen. 69 jih je padlo, le enega so Nemci ujeli živega in ga julija 1943 ustrelili kot talca. Na nemški strani je bilo 19 mrtvih in 31 ranjenih. Posebnost tega boja je, da je bilo poleg odraslih moških in 10 žensk ubitih še precej mladoletnikov. Najmlajši med njimi, Ivan Šarh – Vanček, je bil star 13 let, februarja pa bi 15 let dopolnila Vanček Kotnik – Pašo in Pepček Šarh – Jožek.

Nemci so partizane očitno imeli za omembe vredne nasprotnike. O tem priča poleg skrbno načrtovanega napada tudi številčna premoč napadalcev (po grobi oceni naj bi jih bilo okoli 2000, vsekakor pa bistveno več kot borcev Pohorskega bataljona). Rösener je od Himmlerja prejel izrecno pohvalo za odlično izpeljano akcijo zoper bandite na področju Pohorja, o uničenju bataljona pa je bil obveščen tudi sam Adolf Hitler.

nedelja, december 18, 2016

Tajna seja Sveta za čebelarstvo pri MKGP RS!

Vir: spletna stran ČZS, 18.12.2016

Seja Sveta za čebelarstvo

ČZS je v svojem dopisu - http://www.czs.si/Upload/Resevanje%20problematike%20varoje%2012-16.pdf zahtevala izredno sejo Sveta za čebelarstvo pri MKGP. Seja je že sklicana in sicer v torek.

Torek, 20. 12. 2016 ob 13.00 Minister mag. Dejan Židan se bo udeležil izredne seje Sveta za čebelarstvo glede evalvacije veterinarske službe in predlogov ČZS glede zdravstvenega varstva čebel.

ZAPRTO ZA JAVNOST – MOŽNOST FOTOTERMINA na začetku

Lokacija: MKGP (5. nadstropje, sejna soba 533), Dunajska 22, Ljubljana

*************
Strogo zaupno torej!

Saj lahko razumemo, da imajo mnogi državni in oblastni organi pogosto sestanke, seje, srečanja, razprave in sprejemanja pomembnih in za državo ter narod ključnih odločitev in takšni dogodki pač morajo biti zaprti za javnost. Še posebej, če gre za vsebine, ki so pomembne z vidika mednarodne politike ali zaradi strateških ekonomskih, političnih, vojaško obrambnih ter varnostnih in drugih podobnih  razlogov. Da pa se odvije seja Sveta za čebelarstvo na ministrstvu za kmetijstvo v strogo zaupnih pogojih in zaprta za javnost, kar seveda pomeni, da prisotnost medijev ni dovoljena, pa seveda že krepko presega okvire našega razumevanja demokracije, pravne države in predvsem našega razumevanja ustavne pravice javnosti do obveščenosti.

Novinarjem je tako dovoljeno, da se tam narišejo pred samo sejo, udeležence tajnega sestanka fotografirajo in seveda fotografije potem v medijih objavijo, potem pa se morajo odstraniti, ker to kar se bo na tej seji Sveta za čebelarstvo govorilo in odločalo, ni za vsaka ušesa in oči. Le kaj tako zelo skrivnostno pomembnega in strogo zaupnega se bo na tej seji govorilo, o čem tako zelo skrivnostnem odločalo in sklepalo? Tuje varnostne službe sedaj gotovo že strižejo z ušesi in njihovi agenti gotovo dobivajo tajna navodila kako prestreči vsebine tega skrivnostnega sestanka in predvsem kako se dokopati do vsebine odločitev tega nadvse pomembnega organa slovenskih oblasti in jih takoj dostaviti v centre svojih obveščevalni služb v ZDA, Rusijo, Nemčijo, Kitajsko, Veliko Britanijo, Francijo in druge. Ker Slovenci imajo ter zagotovo pred svetom prikrivajo veliko skrivnost na področju čebelarstva, ki bi lahko bila usodna za mednarodne odnose ter vojaške in varnostne razmere v svetu ali bi morebiti lahko celo vplivala na svetovna tržna razmerje moči na področju čebelarske konkurenčnosti ali celo v samih mednarodnih odnosih.

Prav tako je skrivnost kdo vse je na to tajno sejo vabljen. Bodo ponovno zaplotniško udrihali po Nacionalnem veterinarjem inštitutu (NVI), ki bi ga radi kot strokovno institucijo izrinili in kar sami prevzeli pristojnosti na področju zdravstvenega varstva čebel? Kdo pa potrebuje veterinarsko stroko, ko vse to modrijani na ČZS sami dovolj dobro obvladajo. Pa še kakšnega veterinarja bi radi zaposlili, ki bi ga seveda sami nadzorovali in usmerjali, ker si to lahko privoščijo, saj jih minister Židan izdatno  zalaga z davkoplačevalskim denarjem iz državnega proračuna. Veterinarji NVI pa naj se ukvarjajo s kravami, ovcami, prašiči, psi, mačkami in podobnimi živalskimi osebki in njihovimi zdravstvenimi težavami, ker o čebelah najmanjšega pojma nimajo. Kdo pa v čebelarstvu sploh še potrebuje veterinarsko stroko, ko pa imajo čebelarji vendar svojo ČZS in kopico velikih interdisciplinarnih strokovnjakov pod njenim okriljem? Dokler bodo slovenski čebelarji imeli takšno svojo krovno organizacijo kot je aktualna ČZS in ministra Dejana Židana na kmetijskem ministrstvu, sploh ne potrebujejo več varoje, panjskega hrošča, hude gnilobe in drugih zdravstvenih čebeljih nadlog, ker je žalostna usoda slovenskih čebel in čebelarstva zapečatena že z navedenima institutoma.


Ali pa nam bodo na tem skrivnostnem sestanku ponovno zakuhali kakšno novo afero podobno tisti pod imenom "debevec" od katere si slovenski čebelarji še vedno niso popolnoma opomogli? Takšnih "strogo zaupnih" sej tega organa na katerih meglo mešajo predvsem predstavniki ČZS, je bilo v preteklosti že kar nekaj in po vsaki so potem kratko potegnili slovenski čebelarji. Upamo lahko le, da funkcionarjem ČZS ne bodo na podoben način sedaj sledili še slovenski mesarji in iz bolnišničnih operacijskih dvoran izrinili kirurgov ter sami prevzeli njihovega dela. V Sloveniji je zadnje čase res že skoraj vse mogoče in nas skoraj nobena stvar več posebej ne preseneti.

četrtek, december 08, 2016

Kdo je Kekca poslal na začasno delo v Avstrijo?

Če zgodba z našim otroškim in že skoraj narodnim junakom Kekcem, ki ga je nekdo poslal na začasno delo v Avstrijo, da tam Avstrijcem krade delovna mesta in nadleguje njihove brhke žene ter dekleta, ne bi imela mednarodne in celo nacionalistične razsežnosti , bi bila prav smešna. Ne morem se otresti suma, da bi temeljita politična forenzična preiskava tega smešnega plakata, na njem našla kar slovenske prstne odtise.

Ni še tako dolgo nazaj, ko je nekdo iz okolja slovenske politične greznice  dobršen del državljank in državljanov Slovenije javno označil  za Kekce, ker pač slepo ne sledijo njegovim oziroma njihovim ideološkim in političnim napotilom. Verjetno mi takrat to v spominu ne bi niti  tako močno ostalo, če me ne bi presenetila prav ta označba političnih in ideoloških neistomišljenikov, da so vsi tisti, ki z neko politiko ne delijo njihovih ideoloških in političnih stališč, označeni za "Kekce". Zakaj prav za Kekce, sem se že takrat spraševal, ko pa je vendar v zavesti velike večine slovenskih državljank in državljanov že dolga leta lik Kekca prisoten kot zelo pozitiven in so njegovi filmi po toliko desetletjih od nastanka še vedno izredno priljubljeni. In to ne le med otroci, temveč si jih radi ob njihovih ponovitvah na TV ogledajo tudi starejši. Prav tako ti Kekčevi filmi nimajo nobenih ideoloških ali političnih sporočil, v njih ne nastopajo in se niti ne omenjajo partizani, socializem, ni prisotnih komunistov in ne rdeče zvezde ter popolnoma nič takega kar bi lahko danes nekoga motilo. Gre enostavno za otroške pravljične filme v katerih glavne junake igrajo otroci in so tudi vloge odraslih nadvse pozitivne ter brez vsakršne ideološke ali politične navlake. Če filmi o Kekcu ne bi bili posneti po literarni podlogi slovenskega avtorja, v Sloveniji in v slovenskem jeziku, bi Kekec prav mirno lahko bil tudi Francoz, Švicar, Avstrijec ali Nemec.

Pravzaprav me slovenski filmi o dogodivščinah Kekca še najbolj spominjajo na film o deklici Heidi, ki je bil posnet v nemškem jeziku in za nemško govorno področje in je deklica Heidi med tamkajšnjim prebivalstvom še danes zelo priljubljen otroški filmski lik. Zelo podobno kot pri nas naš Kekec. Heidi in Kekec sta prav ljubek otroški filmski pravljični par in filmi v katerih nastopata nosijo sama, sicer res zelo pravljična, pa vendar  zelo pozitivna ter tudi za otroške gledalce primerna vzgojna sporočila. Kdo je torej padel tako zelo nizko in Kekca zlorabil za prav nesramno nacionalistično ter proti slovensko propagando? Avtorji tega plakata pa so tudi hudo podcenili inteligenco največjega dela naših avstrijskih sosedov, ki skupaj s Slovenci živijo, delajo, izmenjujejo svoja kulturna izročila že več stoletij. Tam kjer med ljudmi z obeh strani državne meje ni prisotne politike in vsiljevanja raznih ideologij, tudi ni mogoče najti kakih nacionalističnih, kulturnih ali drugih nasprotij ali sovražnosti.

Verjetno avtorjev teh plakatnih zmazkov ne bodo odkrili, ker je bilo plakatov na avstrijskem Štajerskem izobešenih zelo malo in še to, po doslej znanem, le v dveh mestih. Kraja kjer so se plakati pojavili seveda nista bila izbrana naključno. Vse dotlej dokler se avtorji teh plakatnih zmazkov ne odkrijejo, pa si bom lastil pravico verjeti, da je bil plakat ustvarjen v Sloveniji in potem v nekaj  izvodih skrivoma izobešen v obeh avstrijskih mestih. Nekaj podobnega temu smo namreč v preteklosti že doživeli in tudi na tistih sramotnih proti slovenskih aktivnostih so bili jasno vidni slovenski prstni odtisi. Ne le avstrijski varnostni organi, temveč predvsem slovenski imajo nalogo, da v tej plakatni zgodbi odkrijejo glavne igralce.

sreda, november 30, 2016

Pravega prijatelja ali zaveznika predvsem v težavah spoznaš!

Tudi mali in komaj dvomilijonski narod, kot smo Slovenci, ima pravico do korektnih zaveznikov in poštenih prijateljev, ki si jih sme sam izbrati. Prijateljstva in spoštovanja si tudi še tako veliki in močni ne morejo izsiliti. Tudi javne izjave politikov in diplomatov  niso vedno skladne ter v sozvočju z občutki dobršnega dela državljank in državljanov.

Kdo je Hrvatom posredoval nesrečne prisluhe in tako spravil v težave Slovenijo ter ogrozil arbitražni sporazum je še vedno vprašanje, ki buri dobršen del slovenske javnosti. Čeprav se slovenska politika v javnosti tej občutljivi temi izogiba huje kot hudič križu, si javnost to vprašanje vedno znova zastavlja in ji tudi namerni molk oblasti ne umiri zanimanja kdo nam je to zgodbo tako hinavsko podtakni. Tudi slovenski mediji, tako tisti, ki naj bi bili levi kot oni, ki se predstavljajo kot desni, se okrog tega delikatnega vprašanja obnašajo zelo  neobičajno in prav nič državotvorno. Jim je morebiti bilo iz različnih političnih okolij diskretno namignjeno, da naj tej občutljivi temi ne posvečajo pozornosti in ne vznemirjajo že tako nezaupljive slovenske javnosti? In tako naj s poročanjem o tem kako so Hrvati prisluhe dobili, ne poglabljajo naraščajočega nezaupanja, ki ga vedno večji del slovenske javnosti izraža tako do mednarodne politike ZDA kot tudi do  vojaškega zavezništva NATO. 

Da so Američani pred časom ob pomoči tajnih služb Nemčije prisluškovali državnikom vseh članic EU in celo sami nemški kanclerki Merklovi, seveda že dolgo ni več nobena skrivnost. Tako ne more biti tudi prav nobeno presenečenje, da sta se takrat v to mrežo prisluhov ujela tudi neprevidna slovenska diplomata in s tem državi Sloveniji zakuhala prav grdo godljo. In nobeno veliko presenečenje potem tudi ne more biti, da so Američani to zlorabili in prisluhe izročili Hrvatom z namenom disciplinirati tako slovensko politiko, njeno diplomacijo in se maščevati dobršnemu delu slovenskih državljank in državljanov, ki že zgodovinsko gojijo simpatije do ruskega naroda in tudi do njegovega aktualnega vodstva. 

Zaradi navedena povzemam komentar na to temo, ki ga je objavil portal RTBH:

Vir: RTBH Slovenija, 25. november 2016

"ZDA so dale posnetek Hrvatom, da bi disciplinirale Slovenijo zaradi Rusije"

Ustavni sodnik je zatrdil, da so Hrvatom posnetek spornih pogovorov med slovenskim članom arbitražnega sodišča in slovensko agentko priskrbele ZDA, da bi disciplinirale Slovenijo, ker je nasprotovala sankcijam in ameriškim stališčem do Rusije.

Ustavni sodnik Mitja Deisinger je v pogovoru za tednik Demokracija izjavil, da so posnetek telefonskih pogovorov med slovenskim članom arbitražnega sodišča Jernejem Sekolcem in agentko Simono Drenik naredile Združene države Amerike in ga posredovale Hrvaški, poroča RTV Slovenija.
Deisingerja je o tem na protokolarni večerji na Bledu ob 25-letnici slovenskega ustavnega sodišča obvestil hrvaški ustavni sodnik Mato Arlović, svetovalec hrvaške predsednice Kolinde Grabar-Kitarović in član ekipe, ki je sodelovala pri sporazumu Drnovšek-Račan.
»Njega so takrat poklicali na zunanje ministrstvo, prišli so Američani, njihove tajne službe so sledile in odkrile ta posnetek ter ga dale Hrvaški z nasvetom, naj zdaj škodujejo Sloveniji v arbitražnem sporazumu, saj gre Slovenija mimo sankcij Evropske unije in nasprotuje ZDA v odnosu do Rusije. Naj zaradi našega odnosa z Rusijo izkoristijo to zoper Slovenijo,« je dejal Deisinger.

Dodal je, da so »Američani pretirano ocenili, da v času, ko je zaostrena zasedba Krima in položaj z Ukrajino, ko so uvedene sankcije EU-ja v odnosu ZDA do Rusije, ne smeš tako izstopati, kot je to počela Slovenija«. Izrazil je mnenje, da ZDA nimajo interesov pri vprašanju slovensko-hrvaške  meje na morju: »Izbrali so le občutljivo temo za Slovenijo, da jo malce disciplinirajo.«
Hrvaška je od arbitražnega sporazuma iz leta 2009 odstopila lani po incidentu, ko sta se v prisluhe med telefonskim pogovorom na navadni liniji med Dunajem in Ljubljano ujela slovenski arbiter Jernej Sekolec in slovenska agentka Simona Drenik. Šlo je za pogovora 5. novembra 2014 in 11. januarja 2015, transkripte pogovorov pa so 22. julija lani prvi objavili hrvaški mediji, še pojasnjuje portal slovenske radiotelevizije. Kljub odstopu Hrvaške se arbitražni proces nadaljuje. Odnosi med Zahodom in Rusijo so se zaostrili potem, ko si je Rusija marca 2014 priključila ukrajinski polotok Krim.

Takšna razlaga za dogodek se sicer ni pojavila prvič, saj se je podobna zgodba v medijih pojavila že lani. Na slovenskem portalu Geopolitika so na primer v bolj sarkastično obarvanem prispevku podobno namignili, da so ZDA storile to dejanje z namenom kaznovanja Slovenije, ker je njen politični vrh gostil predsednika vlade RF Dmitrija Medvedjeva in omenili celo morebiten umik sankcij proti Rusiji.

Ameriški diplomat Hoyt Yee je lani ob obisku Strateškega foruma Bled tovrstne obtožbe zanikal in izjavil, da »ZDA niso odgovorne za vohunjenje slovenskemu arbitru Jerneju Sekolcu in agentki Simoni Drenik«. Razlago o vohunjenju je označil za plod domišljije in dodal, da ZDA ne želijo sprožati medsebojnih sporov med članicami Nata. Ob tem je povedal, da ima Slovenija pravico do lastnih odnosov z Rusijo, kot jih imajo tudi ZDA, a dodal, da si ZDA želijo, da bi vse evropske države izkazovale solidarnost z Ukrajino. »Rusija podpira separatiste v Ukrajini na način, ki zelo destabilizira razmere, ki je zelo agresiven in je v nasprotju z vsem, za kar si prizadevata Nato in EU,« je izjavil.

»Tega, kar počne Rusija, ne bi smela sprejeti nobena evropska država. Iz slovenskih izjav, vključno z izjavami premierja Mira Cerarja, je razvidno, da Slovenija podpira suverenost in ozemeljsko celovitost Ukrajine, da ne sprejema tega, kar Rusija počne v Ukrajini. Slovenija podpira sankcije proti Rusiji s ciljem, da bi jo prepričali, da ne more še naprej destabilizirati Ukrajine,« je dejal ameriški diplomat.

četrtek, november 17, 2016

Le kako bo videti slovenska osamosvojitev, ko ji bomo slekli vsa lepa oblačila?

Lojze Peterle
Objava na Facebooku: Ciril Brajer

TOLE SO PA RESNE STVARI

Lojze Peterle bi moral odgovarjati!

Notifikacija avstrijske državne pogodbe je potrebna za prevzem suverenega položaja Slovenije v razmerju do Avstrije, kakršnega je imela na podlagi te pogodbe Jugoslavija

Ciril Brajer
Prva knjiga dr. Ivana Kristana o slovenskem osamosvajanju je bila razprodana, zdaj je izšla druga. Pisec pravi, da zato, ker se je zgodba, povezana z notifikacijo avstrijske državne pogodbe (ADP), začela čedalje bolj zapletati. Opazil je, da pozivi k notifikaciji pri pristojnih organih niti po petindvajsetih letih niso doživeli nobenega odziva.

Kaj je v knjigi novega? Da se »pristojni organi« za to ne zanimajo, da se skrivajo, na vse načine otepajo, sva ugotovila že po prvi knjigi.
»Tarča je nasledstvo Slovenije po Jugoslaviji glede avstrijske državne pogodbe. Namen knjige ni ponoviti obširnega opusa problematike, ampak opozoriti na dogajanje v zvezi z notifikacijo, saj bi osamosvajanje brez te ostalo samo politična parola za predvolilno propagando.«
Knjiga je razdeljena na dva dela?
»V prvem je razvoj slovenske države v petih razdobjih, drugi je posvečen poosamosvojitvenemu razvoju in dogajanju, osrednje vprašanje knjige pa je prav nasledstvo ADP.«
Torej ni učbenik, prej protest?
»Reciva del akcijskega projekta, ki sem se ga ob podpori somišljenikov res lotil iz protesta proti neizvršitvi 3. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Zaboli popolnoma neprofesionalen, neprizadeven odnos poklicnega kadra na zunanjem ministrstvu. Nekateri so mi celo prijateljsko svetovali, naj vse skupaj pustim, ker se ne da nič narediti, saj se je za takšno ravnanje odločil vrh politike.«
Očitno tem nasvetom niste podlegli. Zakaj ne?
»Ker je notifikacija ADP pomembno ustavnopravno vprašanje, kot profesor ustavnega prava in zaslužni profesor Univerze v Ljubljani torej ne smem odnehati, ampak bom vztrajal. Notifikacija je potrebna za prevzem suverenega položaja Slovenije v razmerju do Avstrije, kakršnega je imela na podlagi te pogodbe Jugoslavija. Z notifikacijo bo torej dosežena polna državna osamosvojitev Slovenije.«
Nismo neodvisna država
Omenjali ste akcijski program…
»S somišljeniki si bom prizadeval za troje. Prvič, da se bo uresničila zahteva pesnika Toneta Pavčka, ki jo je izrekel 8. maja 1989 na mitingu na Kongresnem trgu v Ljubljani, namreč zahteva po samostojni in neodvisni državi Republiki Sloveniji.
Drugič, da se bo uresničila volja volilcev, ki smo jo izrekli na plebiscitu 23. decembra 1990 z 88,5 odstotka glasov, torej da naj bo Republika Slovenija samostojna in neodvisna država, ta volja pa je materializirana tudi v temeljni ustavni listini o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.
Tretjič, da bo uresničena določba 3. člena ustavnega zakona temeljne ustavne listine, ki določa, da veljajo na ozemlju Republike Slovenije mednarodne pogodbe, ki jih je sklenila Jugoslavija in se nanašajo na Slovenijo.«
Med njimi je avstrijska državna pogodba pomembna, zakaj?
»Ker ureja dve pomembni vprašanji: državno mejo z Avstrijo in položaj Slovenije kot zaščitnice slovenske manjšine v Avstriji.«
Zakaj tega ne uveljavimo?
»Ker imamo nekompetentno zunanjo politiko, tako v strokovnem kot političnem pogledu. To je za našo mlado državo sramota, še huje, je žalitev spomina na vse žrtve, padle v štiriletnem narodnoosvobodilnem boju proti okupatorju, ki je slovenski narod obsodil na smrt, in spomina na vse tiste rodoljube, ki so v naši zgodovini gojili misel o svobodi slovenskega naroda.«
Oblast nas nekaznovano sramoti
Zakaj vendar se tako sramotimo?
»Že izvršni svet skupščine Republike Slovenije, ki mu je predsedoval Lojze Peterle, bi moral skupščini v treh mesecih predložiti v notifikacijo poleg drugih pogodb tudi ADP, vendar je ni.«
Zakaj ne?
»Javnosti doslej ni bilo predloženo nobeno gradivo pa tudi ne pojasnilo. Kot ustavni pravnik si preprosto ne znam razložiti, kako se lahko ustavna zapoved tako lahkotno prezre, brez najmanjšega skrupula.«
Saj pravijo, da je vrag vzel pravno državo, če smo jo sploh kdaj imeli.
»Tako neodgovoren odnos do izvršitve ustavnega zakona je najučinkovitejše vabilo vsem kršiteljem pravnih norm, da naj to mirno počnejo, saj niti za to, da tako pomembna pogodba ni bila predložena v notifikacijo, ni nihče odgovarjal.«
Kdo pa bi moral odgovarjati?
»Po ustavnem zakonu izvršni svet, njegov predsednik je bil Lojze Peterle. Zdaj kot evropski poslanec razglaša, da mu je v ponos in veselje, da je kot evropski poslanec iz Slovenije soodgovoren za več kot 500 milijonov državljank in državljanov Evropske unije. Zato mu ne bo težko pojasniti, zakaj pred petindvajsetimi leti ni izpolnil jasne naloge.«
Toda Peterle je predložil skupščini v notifikacijo pogodbi z Italijo in Madžarsko.
»Zato je toliko bolj nelogično, celo sumljivo, da ne tudi z Avstrijo. Ni samo prekršil izrecne ustavne zapovedi, ampak je povzročil, da Republika Slovenija v odnosu do Avstrije ni postala suverena naslednica Jugoslavije.«
Krivci za sramoto so znani
Kaj pa nasledniki?
»Prvi bi to moral storiti Janez Janša, potem ko je predsednik avstrijskega parlamenta Andreas Khol slovenski parlamentarni delegaciji, ki se je želela pogovarjati o položaju slovenske manjšine v Avstriji na podlagi 7. člena ADP, povedal, da Slovenija ni pravna naslednica ADP. Takrat bi moral Janša ADP notificirati kot znak samospoštovanja Slovenije. Pozneje bi to najlaže storil Borut Pahor, saj je to možnost celo nakazal predsednik Republike Avstrije dr. Heinz Fischer ob obisku v Ljubljani aprila 2011.
Ta je imel še dodaten vzrok za pripravo akta o notifikaciji nasledstva ADP, to je izjavo predsednika Republike Avstrije v Ljubljani, da pravno stališče Avstrije o nasledstvu ni ovira za Slovenijo, da notificira nasledstvo ADP po Jugoslaviji. Avstrija bo notifikacijo vzela na znanje in odnosi med državama se ne bodo spremenili.«
Zdaj je tu Cerar.
»To, česar niso storile dosedanje vlade, ki so padle na izpitu državotvorne politike, bo vsekakor morala storiti vlada Mira Cerarja. Ne predstavljam si, da te državotvorne naloge, ki bi morala biti opravljena že pred petindvajsetimi leti, ne bi opravila sedanja vlada.«
Zbudili pa ste civilno družbo.
»To gotovo. Nekdanja ravnateljica osnovne šole Vič Ana Vehar je v Pravni praksi leta 2014 prebrala moj članek Naša državna suverenost je invalidna – notificirati je treba ADP. Poklicala me je, ker se je čudila, da je to sploh mogoče. 'Mi, navadni državljani, ne vemo, da država še ni uredila tega, kar bi morala že zdavnaj urediti. Ogorčeni smo,' je rekla.«
Vi tudi, očitno, obupani pa ne?
»Skupaj s pokojnim dr. Francetom Bučarjem sva pripravila argumentiran poziv k notifikaciji, ki ga sedaj podpira visoko število domoljubnih Slovencev. Med njimi so številni pravniki, profesorji mednarodnega prava, nekdanji zunanji minister, nekdanji predsednik republike, nekdanji diplomati in drugi. Priključil se je tudi slovenski pisatelj iz Trsta Boris Pahor. Verjamem, da bo državni zbor sedanjega sklica vladi brez odlašanja naložil, naj pripravi akt o notifikaciji in ga po diplomatski pošti pošlje depozitarju, Ruski federaciji v Moskvo.«
Lani smo praznovali 60 let od podpisa ADP, bila je lepa priložnost.
»Zamujena, pa opravimo to letos, ob šestdesetletnici jugoslovanske ratifikacije ADP.«
Nas bo osramotil tudi Cerar?
»Menim, da bo tako prepričljivo podprt javni poziv za notifikacijo prepričal predsednika vlade Mira Cerarja, ki se doslej osebno ni izpostavljal glede notifikacije, da bo predložil državnemu zboru predlog za notifikacijo.«
Zakaj pa je bila notifikacija tako skrivnostna?
»To je težko razumeti. Dejansko je bila to neke vrste tajna zadeva. Sklicevali so zaprte seje komisij državnega zbora, na katerih je gradivo, ki ga predloži vlada, zaupno. Da gre za zaupno zadevo, o kateri javnost ne more nič izvedeti, je posebej poudarjal predsednik odbora za zunanje zadeve DZ Jožef Horvat, ki je na vseslovenskem srečanju zdomcev celo poudaril, da o zunanjepolitičnih zadevah po ustavi ni dovoljen referendum.«
Za to je zaslužen tudi dr. Andreas Khol?
»Dejansko je zasluga dr. Andreasa Khola, da je slovenska javnost sploh izvedela, da med Avstrijo in Slovenijo obstaja spor o notifikaciji. Če ne bi leta 2005 na Dunaju povedal slovenski parlamentarni delegaciji, da Slovenija ni pravna naslednica Jugoslavije, javnost tega sploh ne bi vedela. Kaj šele, zakaj je tako.«
Kot da se je predlog za notifikacijo znašel pred neprebojnim zidom.
»Na pravni fakulteti nas je profesor Viktor Korošec učil latinskih izrekov, iz katerih se vidi bistvo posameznega problema. Eden od teh izrekov je Roma locuta, causa finita.«
Po domače?
»Mi smo svoje povedali, zadeva je končana.«
Kdo so tu in danes Rimljani?
»Predvsem Karl Erjavec, minister za zunanje zadeve, in Jožef Horvat, predsednik odbora za zunanjo politiko državnega zbora.«
Kaj pa slovenska manjšina v Avstriji?
»Menim, da nasprotniki notifikacije ADP izkoriščajo slovensko manjšino v Avstriji. Poudarjajo, da bi bila notifikacija ADP škodljiva za slovensko manjšino. Resnica je ravno nasprotna: samo notifikacija koristi manjšini, brez nje pa Slovenija ni zaščitnica manjšine na podlagi 7. člena ADP.«
Skrivnosti ADP
Pogodba je bila nekakšen obliž, ki so ga velesile nalepile na rano, ker Jugoslaviji niso vrnile dela Koroške, ki so ga osvobodili partizani. Avstrija se je s pogodbo strinjala, bila je dovolj rahla in luknjasta, da jo je vedno lahko tolmačila, kot se je trenutni oblasti zdelo primerno. Rudi Vouk iz Narodnega sveta koroških Slovencev je razočaran nad mlado slovensko državo: »Krepko pretirani so bili upi narodne skupnosti. Republika Slovenija se je zaradi nujnega upoštevanja nadrejenih interesov – pristop k EU, odnosi do Avstrije kot gospodarsko prevladujočega partnerja – pokazala kot nesposobna, da bi učinkovito zagovarjala interese slovenske narodne skupnosti.«Janez Stergar z Inštituta za narodnostna vprašanja, predsednik Kluba koroških Slovencev: »Že od osamosvojitve se pridružujem vsem pobudam za notifikacijo avstrijske državne pogodbe, zraven sem tudi pri nedavni pobudi Franceta Bučarja in Ivana Kristana. Dostojna, že polnoletna država se ne bi smela smešiti z neuresničenimi najavami pošte k depozitarju v Moskvo!« Pobudo Franceta Bučarja in Ivana Kristana je že na začetku podpisalo 130 uglednih akademikov, pravnikov, diplomatov, civilnodružbena pobuda zavezništva za ADP je zbrala kar 250.000 podpisnikov. Vendar je upanje, da ne bo obveljalo to, kar je govoril predsednik odbora za zunanjo politiko državnega zbora Jožef Horvat: »Roma locuta, causa finita. Mi smo svoje povedali, zadeva je končana.«

Dr. Ivan Kristan: »Sklenitev državne pogodbe je nujno pravno dejanje. Češka, ki je v enakem položaju kot Slovenija, je notificirala nasledstvo ADP in odnosi z Avstrijo so ostali normalni.«
Bojan Velikonja