torek, september 12, 2017

Gornja Radgona - bo končno kdo že naredil konec širjenju hude gnilobe čebelje zalege

Huda gniloba čebelje zalege- kužna bolezen - na področju Gornje Radgone

Huda gniloba je bakterijska bolezen pokrite čebelje zalege, ki jo povzroča bacil Paenbacillus larve. To je bacil, ki v neugodnih razmerah za svoj razvoj, tvori spore ali trose, ki so glavni problem pri zatiranju te bolezni. Trosi so namreč zelo odporni na zunanje vplive in v vosku ali medu ostanejo sposobni za okužbo 50 let in več.

Bolezenski znaki so vidni le na pokrovčkih pokrite zalege, ki se spremenijo približno mesec dni po tem, ko je ličinka obolela. Pokrovčki celic v katerih so odmrle ličinke, so običajno nagrizeni in imajo luknjice nepravilne oblike ali pa so celi in vdrti. V obeh primerih lahko iz celice z vžigalico izvlečemo rjavo-zeleno brezoblično maso, ki se vleče v tanke niti. Zanesljivo diagnozo potrdimo le z laboratorijsko preiskavo. Bolezen se zatira po zakonu in spada na tako imenovano B listo bolezni. Sem spadajo praviloma kužne bolezni, katerih širjenje se da preprečiti z ustreznimi veterinarskimi ukrepi

Čebelarji, ki jih doleti ta nesreča so seveda besni na ves svet, svoje okoliške čebelarske kolege, državne institucije, veterinarje in tudi na svojo stanovsko organizacijo Čebelarsko zvezo Slovenije ( ČZS ), ker takrat, ko se jim v njihovem čebelarstvu dogodi huda gniloba ( HG ) ugotovijo, da so sami in ne morejo pričakovati pomoči od nikogar. Pogosto se jih izogibajo celo njihovi čebelarski kolegi, nihče jim s kakšno odškodnino ne poplača vsaj delne škode, ki so jo zaradi zatiranja HG utpeli in še veliko časa potem jih spremlja "sloves" tistega, ki je imel čebeljo kugo. Sam sem prepričan, da HG ni stvar s katero bi se naj ukvarjala ČZS, temveč je to problem Nacionalnega veterinarskega inštituta ( v nadaljevanju: NVI ) in Veterinarske inšpekcije in neposredno prizadetih ter ogroženih čebelarjev, kot tudi Upravne enote oziroma Občine v kateri se HG odkrije, ker gre za hudo kužno bolezen in so postopki zdravljenja ter preprečevanja bolezni zelo natančno zakonsko predpisani in to seveda še kako zadeva tudi teritorialna čebelarska društva, ki morajo pristojnim veterinarskim ustanovam nuditi vso potrebno pomoč. Vsak od navedenih subjektov ima zelo natančno predpisane obveznosti kaj mora in v kakšnem času ter na kakšen način storiti.

Pa smo malo bliže razumevanju razmer ter ključu rešitve težav, ki že nekaj let še kako zelo tarejo čebelarje na ožjem in širšem področju Upravne enote in Občine Gornja Radgona. Huda gniloba čebelje zalege se je pred leti na tem področju pojavila in kot kažejo razmere kar lepo udomačila, ker se nihče prav ne potrudi, da bi tej škodljivi nadlogi naredil konec. Razen terenskih veterinarjev NVI in potem delno še Veterinarske inšpekcije drugi svojega dela ne opravijo zadovoljivo ali pa ga opravijo površno in pišmeuhovsko. Vključno z mnogimi prizadetimi ter ogroženimi čebelarji ter njihovimi čebelarskimi društvi. Ne bom sedaj tukaj ponavljal in na drobno opisoval kaj bi moral kdo od navedenih zadolženih subjektov storiti, ker je vse to že napisano v zakonu in v podzakonskih predpisih. In drugih strokovnih veterinarskih pisnih navodilih ter napotilih. Na žalost pa ni nikogar v tej državi, ki bi dovolj odločno udaril po mizi in od vseh odgovornih zahteval, da svoje delo korektno opravijo in tiste, ki tega ne bi naredili tudi primerno sankcioniral. Od vseh navedenih se na koncu računi izstavijo le prizadetim in tudi ogroženim čebelarjem, vsi ostali pa se lepo tiho iz zgodbe umaknejo do nekega novega odkritja žarišča HG, ko se celotna neučinkovita zgodba ponovi. In tako v Gornji Radgoni iz leta v leto! Nikogar ne prizadene, da si prizadeti in ogroženi čebelarji, eni od prizadete nesreče in drugi od neizmernega strahu, da bo že jutri zadelo tudi njih, pulijo lase in obupujejo.

Kako se ravna v primeru izbruha kužne bolezni HG pokrite čebelje zalege je že dolgo znano in tudi v zakonskih ter podzakonskih ter drugih dokumentih zapisano ter predpisano. O tem torej razprave več ni in ne bi smelo biti. Zakaj pa sistem v praksi na terenu ne funkcionira bom prikazal na enem samem področju - to je informiranje prizadetih in ogroženih čebelarjev! V primeru Gornje Radgone je tako, da nihče nikogar o ničemer ne informira in velika večina ogroženih čebelarjev izve, da je v njihovi soseščini oziroma v oddaljenosti 3. km zaznano novo žarišče HG šele, ko jih pokliče veterinarka NVI z obvestilom, da bo opravila pregled čebeljih družin ali pa nekateri čebelarji že prej "nekaj slišijo" iz govoric, ki se med čebelarji neformalno širijo. Pa je način informiranja v tovrstnih in podobnih primerih z zakonom lepo predpisan in navedeno je kdo in v kakšnem času mora kaj storiti, ker gre za kužno bolezen.. V tem zadnjem primeru, ki se prav te dni na terenu rešuje, niti lokalno čebelarsko društvo svojih članov, ki so zajeti v nov 3 km krog, ni obvestilo, čeprav je predsednik društva od Veterinarske inšpekcije dobil pisne informacije z vsemi potrebnimi napotili in navodili. Na področju obveščanja čebelarjev o pojavih novih žarišč HG sta zatajili tako tudi Upravna enota kot Občina, ki ju zakonodaja prav tako zavezuje, da sta dolžni obveščati prizadete in ogrožene, ne le čebelarje, temveč vse občane, ker, ponavljam, gre za kužno bolezen katere zatiranje in preprečevanje določa in zapoveduje zakon in tudi zaradi tega, ker vsi čebelarji niso člani čebelarskih društev in teh društvo seveda ni dolžno obveščani, sta pa jih dolžni obvestiti državna in lokalna oblast.

Ta nesrečna že več let trajajoča zgodba z HG na ožjem in širšem področju Gornje Radgone traja že veliko preveč časa in ni videti, da bi v kratkem smeli upati na skorajšnji konec te čebelarske nesreče. Vse kar se nanaša na to nesrečno HG na področju Gornje Radgone je obravnavano kot največja državna skrivnost, nihče nikogar o ničemer ne obvešča in tako čebelarji ne vedo kako in na kak način se pristopa k sanaciji posameznih žarišč HG, kaj se na terenu res dogaja in kdo sploh nadzira ter kontrolira razmere na tem okuženem področju. Ob vsem tem se zadnje čase celo šušlja med čebelarji, da je teh žarišč HG nekaj več kot jih je uradno odkritih, ker naj bi nekateri čebelarji sami tiho ter skrivoma "reševali kar se pač rešiti da". Razlogov zakaj to na ta način počnejo je verjetno več. Eden od teh je zagotovo ta, da je še vedno med čebelarji razširjeno napačno mnenje, da je za vsak izbruh HG kriv izključno prizadeti čebelar. V določenih primerih je lahko res tako, v mnogih ali celo v večini primerov pa seveda ne. In drugi razlog zakaj čebelarji ne prijavijo ugotovitev, da imajo v svojem čebelarstvu HG je, ker naj bi se neizmerno bali temeljitega pregleda svojega čebelarstva in predvsem predpisane dokumentacije ( čebelarski dnevniki, razna potrdila, dokazila, računi in drugo za kar je predpisana dalj časa trajajoča hramba ) s strani Veterinarske inšpekcije. Koliko je takšen strah pri čebelarjih upravičen ne vem, vem pa, da je med veliko čebelarji strah zelo prisoten in to v zasebnih pogovorih nekateri čebelarji tudi odkrito priznajo.

Pri sanaciji žarišč HG sploh ni vprašanje ali čebelar kaj "hoče" ali nečesa "noče" izvršiti kot mu je z upravno odločbo predpisala in zaukazala Veterinarska inšpekcija! Po pripovedovanju nekaterih čebelarjev se težava pojavi potem pri izvršitvi tega kar se je z odločbo odredilo. To pa je seveda potem že vprašanje nadzora in sankcioniranja in prav možno je, da na tem področju potem ni vse tako kot bi moralo biti. Nekaj nam namreč mora biti jasno, da veterinarke NVI same na terenu HG brez pomoči vseh prizadetih ter pristojnih, ne bodo uspele izkoreniniti in zatreti.

Tukaj bo morala svoje opraviti prvenstveno Veterinarska inšpekcija in to ne tako, da se je bodo prizadeti ter ogroženi čebelarji bali kot hudič križa in se je, kot že kažejo nekateri znaki na terenu, sedaj skoraj enako kot čebelarji bojijo tudi že terenske veterinarke NVI. Veterinarska inšpekcija mora postati zaupanja vreden strokovni partner čebelarjem na terenu in tudi veterinarjem NVI, na strokovno in upravno pomoč katere se bo dalo računati v najbolj zapletenih ali kritičnih razmerah in ne institucija, ki bo okrog sebe sejala strah in katere se vsi neizmerno bojijo in pred njo vse skrivajo.

Nevzdržne razmere na področju zdravstvenega varstva čebel ter zatiranja hude gnilobe čebelje zalege na ožjem in širšem področju Gornje Radgone trajajo že predolgo in za to nevzdržno stanje ni strokovnega ali upravnega opravičila. Nekdo svojega dela ne opravi tako kot bi ga moral in kot ga zavezujejo strokovni standardi ter veljavna pozitivna zakonodaja. Zadnji čas je, da se pristojni državni organi ter institucije zganejo in z izvedbo radikalnih strokovno veterinarskih in upravnih ukrepov tej kužni moriji v Gornji Radgoni naredijo konec.

nedelja, avgust 20, 2017

Kdaj, zakaj in predvsem kako smo postali sužnji neoliberalnega režima EU!

dr. Boris Buden
Vir: VEČER, 19.08.2017

Povzemam po Večeru, ker sem prepričan, da bi to moral prebrati vsak, ki še ni ujetnik ter zasvojenec novodobnih ekonomističnih, političnih in ideoloških neoliberalističnih demagogij. Saj bolj jasno in razumljivo kaj se nam je v času od začetka razpada nekdanje skupne države Jugoslavije pa  do danes  resnično dogajalo in zakaj smo se kot narod in kot posamezniki znašli v v današnjih suženjskih razmerah, skoraj ni mogoče povedati.

Vzemite si čas, preberite pisanje v nadaljevanju in se predvsem zamislite nad povedanim. Koristno pa bi tudi bilo, da večino tega kar je dr. Buden povedal posvojimo in se tega potem spomnimo ob vsakih državnozborskih ali predsedniških volitvah, kakšnih referendumih ( 2. tir ), velikih investicijah multinacionalk v Sloveniji ( Magna ) in predvsem tudi ob raznih invalidnih "reformah" s katerimi nas vsake toliko časa želi osrečiti naš vladajoči družbeni razred. In seveda,  ko pripravljajo vedno nove  zakonske rešitve s katerimi urejajo, kontrolirajo in usmerjajo ter si nas podrejajo v vseh elementih našega vsakodnevnega osebnega in kolektivnega družbenega funkcioniranja in življenja. Nimamo več svobode odločanja o ničemer in kar je najhuje, da se tega zavemo šele takrat, ko smo osebno zelo prizadeti. Kako, kdaj in zakaj smo izgubili svojo svobodo ter postali sužnji neoliberalnega EU režima pa nam v nadaljevanju tega branja prav lepo in nazorno pojasni dr. Buden.








Ko smo rušili Jugoslavijo, smo ustvarili novi svet

Sobota, 19.8.2017


Zagrebški filozof dr. Boris Buden, ki že od konca 80. let živi v Berlinu, verjame, da je konec z iluzijami dobe postkomunizma, ki jo je analiziral v knjigi Cona prehoda. Jasno je, da so bile obljube ob prehodu v novi red, kako bo vse fantastično, prazne. "Imamo celo generacijo, ki se je osvobodila ideoloških plašnic. Glavni razlog za vstop Hrvaške v EU, se zdi, je bil, da lahko mladi najdejo službo v tujini. Obstaja le še turizem. Na trajektih Jadrolinije pripravljajo stavko, saj natakarji ne zaslužijo niti 350 evrov mesečno. Druge industrije ni. Na Hrvaškem je v turizmu prostor za KKK: kuharje, konobare (natakarje) in kurbe. To ti je prihodnost!" opisuje pogorišče, na katerem pa vendar vidi možnosti za gradnjo popolnoma novega časa.

Se je naivna vera v demokracijo in razvoj dokončno razblinila?
"Mislim, da. Obstaja le še lažni idealizem zmagovalcev, novih elit, ki ponavljajo, da še malo in bo vse prav: rešiti se moramo le še komunistov, ostankov Jugoslavije in stare družbe, socialistične mentalitete, vseh, ki mislijo, da obstaja družbena lastnina, ki hočejo javni prostor. Na Hrvaškem je danes ta boj proti komunizmu mnogo ostrejši kot pred 25 leti. Poleg teh elit obstajajo še klasični kompradorji, ki vztrajajo, da smo kulturnozgodovinsko še vedno zaostali. Gre za govorico normalizacije, ki elitam omogoča vzpostavljanje razlike med njimi in množicami, ki se še niso naučile. Elite so učitelji – predstavniki prihodnosti in zgodovine. Večina pa smo otroci, ki šele morajo skozi šolanje."

Kaj to prinaša?
"Gre za ideološko zanko, v katero se ulovijo ljudje – prepriča se jih, da morajo ves čas poskušati nadoknaditi zamujeno. Vse to služi enemu samemu namenu: zamegliti dejstvo, da sta bili leti 1990 in 1991 v vzhodnem bloku in Jugoslaviji trenutek končne, brezpogojne integracije v globalni neoliberalni kapitalizem. Leto 1991 ni leto zmage procesa narodne osvoboditve, ampak prav nasprotno. Procesa vzpostavljanja nacionalnih držav in nacionalne osvoboditve sta tekla med drugo svetovno vojno in po njej. Od Makedonije do Slovenije so se vzpostavile teritorialne države z vsemi ideološkimi aparati nacionalnih držav: z akademijami in univerzami, s šolskimi sistemi in jeziki. To je zgodovinski dosežek komunistov.
Na Hrvaškem je v turizmu prostor za KKK: kuharje, konobare (natakarje) in kurbe. To ti je prihodnost!

Za integracijo nacionalnih držav v globalni neoliberalni kapitalizem pa je treba žrtvovati suverenost. Danes je integracija bolj ali manj dokončana in na Hrvaškem so njene posledice katastrofalne. Elite se legitimirajo le še v odnosu do mednarodnih institucij kapitala in transnacionalnih institucij, kot sta EU in Nato. So kompradorji in kriminalci, saj je bila privatizacija skupnega, družbenega bogastva kriminalna. V Sloveniji morda najmanj očitno, a povsod, kjer je bila vojna, je šlo za čisti kriminal. Nujno je, da začnemo pripovedovati to zgodbo, ki je popolnoma drugačna od te, ki jo poznamo. Proces nacionalne osvoboditve se je zaključil v nekdanji Jugoslaviji in od devetdesetih let dalje se dogaja le še integracija suverenih, nacionalnih držav v globalni neoliberalni kapitalizem. To je konec suverenosti."
image

Kdaj se je ta konec začel?
"V šestdesetih je Jugoslavija vstopila v institucije mednarodnega kapitala in kot suverena država začela postajati del svetovnega kapitalizma. Naftna kriza leta 1973 je Jugoslavijo prisilila v dolžniško suženjstvo. V začetku osemdesetih pride IMF, kot pred leti v Grčijo. Zato je treba o tem govoriti. Le tako lahko razumemo zgodovinske kontinuitete in to, kako je naša situacija povezana s stanjem v Grčiji. Naša zgodovinska izkušnja bi nam morala služiti, da prepoznamo in razumemo varčevalne ukrepe. Padec življenjskega standarda za 40 odstotkov v osemdesetih v Jugoslaviji je bil uvod v razpad in vojno. Problemi, ki jih ustvarjata trg in mednarodna trgovina, v povezavi z ekonomskimi razlikami med severom in jugom, ostajajo. Razlike le rastejo. S tem ima danes težave EU in zato govori o Evropah dveh hitrosti. Za zgodovinsko zavedanje in razumevanje lastnega položaja je ključno, da se osredotočimo na kontinuitete. Kontinuitete dominacije, podjarmljenja in bojev.

Veljalo bi pogledati, kako je v Jugoslaviji socializem vzpostavil materialne predpogoje, da se je oblikoval srednji sloj, ki je bil materialni temelj državljanstva. Vzpostavil je kulturne in ideološke institucije nacionalnih držav: nacionalne zgodovine, kulture, književnosti, jezike, akademije znanosti in umetnosti. A s tem je Jugoslaviji uspelo ustvariti svojega grobarja – nacionalni sloj, ki je nosil idejo nacionalizma. Slobodanu Miloševiću se ni bilo treba izmisliti srbske akademije znanosti in umetnosti, bila je že tam kot institucija nacionalizma. Komunisti niso nikoli postavili pod vprašaj ideje nacionalnih institucij. Hkrati je v Jugoslaviji obstajala unikatna izkušnja samoupravljanja in neuvrščenosti, ki se je po koncu hladne vojne popolnoma razgradila. Samoupravljanje je dokončno razpadlo s privatizacijo. Ostal je le nacionalni okvir: meščanstvo, kulturniška civilna družba, nacionalni srednji sloj. A ti so z vstopom v globalni kapitalizem začeli izgubljati. Globalni kapitalizem srednjega sloja pač ne potrebuje. Potrebuje kompradorske elite in morda kuharje, kelnarje in kurbe.

Ivica Todorić je bil zadnja personifikacija iluzije, da je mogoč lokalni kapitalistični sloj. Nekdo, ki je naš, spreten in podjeten. Hrvatje so verjeli, da imajo svojega kapitalista. Pokazalo pa se je, da to ni bil genialni podjetnik, ampak koruptiven kriminalec, prepleten s politiko. Ta kriminalna zgodba je obstajala le, dokler ni prišlo do trenutka resnice: suverenosti v kapitalizmu ni. Ni hrvaškega kapitalizma – kapitalizem je le globalen. Država pa služi temu, da intervenira in kapitalizem rešuje. V Nemčiji in Franciji morda obstaja sloj meščanskih kapitalistov, deloma v Britaniji, v Rusiji so to oligarhi in Putin je njihov predstavnik. Mi v prostoru nekdanje Jugoslavije tega nimamo. Imamo le kompradorsko-kriminalne elite. Ob tem korupcija ni bolezensko stanje, ampak temelj kapitalističnega sistema. Sistem je koruptiven.

Množice so žrtvovane."
Pred stoletjem so obstajale različne ideje alternativ in upora proti krivični akumulaciji kapitala. Kje so danes? Edini upor, se zdi, temelji na nacionalizmu. Je lahko ta kot nasprotovanje globalnemu neoliberalnemu kapitalizmu kadarkoli napredna sila?
"Zgodovinsko obdobje, ko je imel nacionalizem v naših krajih pozitivno vlogo, je bil čas nekdanje Jugoslavije. Tisto je bil nacionalizem – ideja nacionalne osvoboditve."

Jugoslovanski nacionalizem?
"Nacionalizem ni zla ideologija. V osnovi gre za osvoboditev in suverenost nacije."
Globalni kapitalizem srednjega sloja pač ne potrebuje. Potrebuje kompradorske elite in morda, kuharje, kelnarje in kurbe

A kdo je lahko del nacije?
"Nacija se vseskozi artikulira in gradi v svoji suvereni državi skozi lastne institucije. Retorika političnega boja v nekdanjem jugoslovanskem komunizmu je ves čas trdila, da je nacionalizem ne-prijatelj socializma. A narodnoosvobodilni boj, antifašistična, narodnoosvobodilna borba je imela funkcijo narodne osvoboditve. Nikjer drugje bolj očitno kot v Sloveniji. Šlo je za klasičen nacionalizem 19. stoletja, utemeljen na isti ideji kot francoska nacija – enakost, bratstvo, svoboda. Ko so komunisti prišli v Zagreb, so glavni trg poimenovali Trg republike. Republika je bila ideal, abstrakcija države, v kateri so vsi enaki pred zakonom. Kaj se zgodi leta 1990? Trg republike preimenujejo v Trg bana Jelačića. Josip Jelačić se je sredi 19. stoletja boril v imenu avstrijskega cesarstva proti tistim, ki so hoteli nacionalno osvoboditev in meščansko demokracijo na Madžarskem in na Dunaju. Antifevdalno, anticaristično, republikansko idejo je zadušil v imenu fevdalnega imperija.

A leta 1990 ni nihče vprašal, kaj je narobe z republiko. To še dodatno potrjuje analizo, da smo v Jugoslaviji dosegli vrh nacionalnih državljanskih osvoboditev. Zato je pomembno razumeti, da zgodovinski revizionizem ni obrobna ideja. Z njo je začel Ernst Nolte v osemdesetih v Nemčiji, ko je trdil, da je bil nacifašizem le pretiran odziv na izziv, ki ga je predstavljal komunistični avtoritarizem gulagov. Oblikuje se ideja dveh totalitarizmov. Domenico Losurdo pa je pokazal, da se zgodovinski revizionizem nikoli ne ustavi na tezi, da naj bi bil prvi in osnovni zločin komunistični. Ne, zgodovinski revizionizem gre dlje, vse do francoske revolucije. V Ameriki danes revizionistični zgodovinarji trdijo, da so gulagi teror enciklopedije – izvor totalitarizma naj bi bili francoski enciklopedisti."

Kako se to prevede v naš prostor?
"Tudi tu ne gre le za očrnitev komunizma. Na kocki je mnogo več. Zbrisati se želi celotna tradicija francoske revolucije, državljanske osvoboditve, pravic posameznika in državljanskih svoboščin. Zato moramo govoriti o tem, o čemer piše Rastko Močnik – o refevdalizaciji naših družb. Na Hrvaškem je to zelo očitno. Obstajajo privilegirani, ki se reproducirajo, in nato podložni, ki niso niti razred, saj razrednega boja ni več. Oblast na Hrvaškem se prek HDZ ves čas obnavlja prek reprodukcije privilegiranih: kriminalnih zmagovalcev tranzicije, intelektualno-nacionalističnih kulturnikov in veteranov. Te tri skupine imajo državo, za druge pa ta opravlja funkcijo, ki jo ima v neoliberalnem globalnem kapitalizmu: prodaja jih kot poceni delovno silo na globalnem trgu. To je usoda večine. Odnosi so iz časa fevdalizma."

Kako se to povezuje z zgodovinskim revizionizmom?
"Zgodovinski revizionizem ni le stvar frikov, kot so nekdanji hrvaški kulturni minister Zlatan Hasanbegović. Evropski parlament je leta 2009 sprejel resolucijo, s katero je EU utemeljil na zapuščini dveh totalitarizmov: nacistično-fašističnega in komunističnega. V tem razumevanju zgodovine ni prostora za antifašizem, kakršen je bil jugoslovanski. Nedavno so se v Slunju zbrali slavilci ustašev na koncertu Thompsona in zahtevali, da se iz ustave izbriše vsaka omemba antifašizma. Oni predstavljajo prevladujočo logiko. Niso Antievropejci, ki bi jih bilo treba pacifirati, da bi začeli razmišljati na evropski način. Oni do ekstrema razumejo, kaj je EU, saj so proizvod dokončne evropeizacije – ideološke pacifikacije tega prostora, ki zahteva, da se je vnaprej treba odreči vsaki ideji revolucije, vsaki ideji povezave med svobodo in komunizmom. Zlatan Hasanbegović, ki mu pravijo Titov Nietzsche, je radikalni Evropejec, ki Hrvaško na simbolni ravni končno vodi v Evropo s tem, da likvidira maršala Tita. Gre za simbolno čiščenje in ideološko integracijo."

Zakaj?
"V vseh evropskih državah so med letoma 1941 in 1945 obstajali kvizlinški nacistični režimi. Nikjer ni bilo nič podobnega antifastičnemu, narodnoosvobodilnemu boju, ki je obstajal v Jugoslaviji. In za to ni mesta v Evropi. Neuvrščenost, obrnjenost k tretjemu svetu, k državam, ki so prihodnost. Vse to se briše. Zdaj smo Evropa in pripadamo evropskemu kulturnemu krogu. Vedno se sprašujem, zakaj krog. Zakaj ne pravokotnik ali kvadrat?
Hrvaška ugotavlja, da bi morala uvoziti tuje delavce za sektor turizma. Filipinci bi delali ceneje kot domači delavci in to bi se domačim elitam splačalo. Tako kot se jim splača iz Ukrajine uvažati varilce. A po drugi strani je ogromno prebivalcev Hrvaške, ki potrebujejo delo, tako begunci kot brezposelni, a njih potrebujejo za grožnjo zaposlenim. Hkrati poslušamo ministra, ki svari, da ne smemo uvoziti muslimanskih delavcev, saj bi lahko prišlo do kulturnega šoka. Istočasno smo veseli tujcev – Evropejcev in Britancev, ki bruhajo po ulicah, se tam onegavijo in iztrebljajo ... To ni kulturni šok."

To je naša kultura.
"Da. Če je evropski, nam očitno diši tudi drek. To so rasistične matrice. Gre za temelj globalne desnice, katere del so Trump, čajankarji, Putin, poljski konservativci, Viktor Orban, Marine Le Pen, HDZ ... Globalna skrajna desnica deluje kot politični odgovor na krizo kapitalizma. S tem se vrneva na vaše vprašanje, ali je v naciji rešitev. Ekstremna desnica verjame, da lahko nacija, kot jo razumejo – etnično čista – ponudi rešitev. Da je rešitev v tem, da se prepreči vsako mešanje etničnih skupin. Gre za rasizem, ki zahteva nasilje. Vseeno je, ali to nasilje poteka na mejah Evrope ali s čiščenjem po državah. O tem sanjajo in govorijo. In to je popolnoma skladno z idejo, ki jo je Franjo Tuđman zapisal v svoji leta 1989 izdani knjigi Bespuća povijesne zbiljnosti (Brezpotja zgodovinske resničnosti), namreč da je Nemčija uspešna in bogata država, ker se je med drugo svetovno vojno rešila svojih manjšin. S tem ni imel nihče težav, ko so priznavali hrvaško državo. Obstaja kontinuiteta rasizma, ki jo najočitneje vidimo v odnosu do beguncev. Begunci in migranti so nujni mehanizem globalizacije. Brez migracij ni globalnega kapitalizma. A z njimi pridejo nadzor na mejah in poskusi kontrole. Zidovi so nujni mehanizem sodobnega kapitalizma, ki omogočajo nadzor nad vsem: razslojuješ družbo, držiš ob strani rezervne delavce, ki vskočijo, če se delavstvo začne upirati in zahtevati boljše pogoje za delo ter višje plače. Sodobni kapitalizem deluje le tako. Potrebuje rasizem, ki je instrument oblasti."

image
Je od ideje internacionalizma še kaj ostalo?
"Mislim, da obstaja le še desni, fašistični internacionalizem. Ideja, da je globalni svet mogoč kot internacionala etnično čistih držav."

Etnopluralizem.
"Da. Ideja etnično, rasno čistih držav, ki obstaja od Amerike do vzhodnoevropskih in ruske desnice. Željka Markić je povezana z ameriškimi čajankarji in neokonservativci. Preigravajo iste teme: prevprašujejo pravico do splava in enakopravnost ljudi. To odmeva na Poljskem in Madžarskem. To je sodobna internacionala. Zato stara ideja internacionalizma ne more biti več pozicija levice. Svobodne nacije, ki vsaka v svoji državi ustvarjajo svoj socialni sistem in se nato na temelju načela suverenosti dogovarjajo med seboj, zagotavljajo mir na svetu in socialno varnost, ekonomsko blaginjo, širitev pravic in kulturni napredek. To je stara ideja."

Jugoslovanska?
"In širše. To je bil komunistični internacionalizem. Zgodovinski komunizem je bil skladen in združljiv z idejo nacionalne osvoboditve. Boljševiki so se borili proti carističnemu unitarizmu. Kot so se jugoslovanski komunisti borili proti srbskemu unitarizmu. Problem danes je odsotnost levega odpora in leve politične alternative. Ni ju ne globalno ne lokalno. Imamo točke, poskuse upora, a to je vse. Te točke so pomembne, a ni koncepta, ki bi jih povezoval. Geopolitično levice ni. V trenutku, ko se je kriza zaostrila, je obstajal le desni odgovor – to je klasično. Zato na Hrvaškem ljudje sprejemajo, da je kriza posledica tega, da imamo še vedno ostanke komunizma in manjšine. Zato obstane ideja zapiranja in gradnje mej, kar pomeni uporabo masovnega nasilja."

To nasilje je dovolj daleč in ne vidno.
"Morda za nas, ki smo znotraj mej, a zelo vidno in občutno za vse, ki umirajo na Sredozemlju. Gre za tisoče ljudi. Zakaj umirajo? Poslušamo, da bi lahko ostali, kjer so bili. A zakaj niso? Ker nimajo izbire. To je nasilje. Evropske meje so nasilne. Schengen je orožje, ki ubija. Ne vseh, a ubija množice ljudi. Vsa okolica Evrope je danes ustvarjena in zaznamovana z nasiljem, ki ga ustvarja in širi Evropa. Severna Afrika, Bližnji vzhod, Ukrajina ... to so cone nasilja, v katerem je Zahod sodeloval in še vedno sodeluje.

In spet je treba pogledati razpad nekdanje Jugoslavije. Kaj je danes Bosna? Država, protektorat? Kaj je Kosovo? Kakšno prihodnost imajo ti prostori? To so nove, politično nedefinirane cone. Podobno kot Libija in Sirija. Cone nasilja, ki jih ni več mogoče vključiti v režim suverenih nacionalnih držav. Nikoli več. Ne Libije, ne Sirije, ne Makedonije, ne Bosne – v teh krajih se ne more več vzpostaviti idealni model suverene, nacionalne države. Da je ta režim iluzija, nam pričajo že naše kvazisuverene države, ali Slovenija ali Hrvaška.
Podobno kot Trump, ki zanika segrevanje podnebja, naši politiki, ki se borijo z duhovi komunistov, zanikajo resnične izzive – nimajo niti idej niti koncepta za dolgoročni razvoj nacije. Imajo le načrt, kako ostati na oblasti. Perspektive prihodnosti ni. Politiki nimajo nobenih načrtov blaginje, ki bi koristila prebivalcem republike. Nobenih načrtov, kako obogatiti kulturo in jezik, ki je še vedno pomemben. Celo v Nemčiji govorijo o dometu nemščine. Poleg francoščine je ob angleščini najmočnejši jezik, a izgublja svojo relevantnost celo v Nemčiji. Iztiska se ga iz glavnih debat – ekonomskih, političnih, iz proizvodnje znanja, kulture, umetnosti. Ostaja jezik vsakdana; v nemščini naročiš pivo, a o prihodnosti Evrope, sodobni umetnosti in mednarodnih finančnih problemih debatiraš v angleščini. Z jeziki se danes dogaja podobno kot v srednjem veku. V refevdaliziranem prostoru služijo le za vsakdanje življenje, v njih in z njimi pa se ne ustvarja nič pomembnega. Kaj to pomeni za nacionalno kulturo, suverenost, za prihodnost? Vračamo se v trenutek, ko ni bilo vezi med jezikom in narodom, v čas pred koncem 18. stoletja."

Te razprave, ali o številu "domačega" prebivalstva ali o izumiranju jezika, so hitro izrabljene za razpihovanje ideologije bele nadvlade in rasizma. A tako prebivalstvo kot jezik se vseskozi spreminjata – v Ameriki so nekoč za "rjave", nebelce, veljali priseljenci iz Italije, Nizozemske, Avstro-Ogrske ... Razumevanje lastne ali tuje pripadnosti jeziku, določeni rasi in naciji se spreminja. Družbe so lahko vključujoče. Kako govoriti o tem, ne da postane govorica rasistična, etnocentrična in sovražna do vsega tujega?
"To je ključni izziv za levico. Predstaviti vsaj neko obliko alternativne vizije desničarskemu pogledu na svet, ki zagovarja vrnitev k zagrajenim, nacionalnim, etničnim in identitarnim skupnostim, ki so 'zaščitene' od preostanka sveta. Multikulturnost ni rešitev, saj moramo sprejeti dejstvo, da besedo kultura uporabljamo v množini šele od konca 19. stoletja. Ideja, da imamo različne kulture, slovensko, hrvaško, belsko, žensko ..., ni od nekdaj."

Je treba govoriti o radikalni enakopravnosti?
"O radikalni enakopravnosti se ni nikoli govorilo onkraj lokalnih in konkretnih situacij, v katerih je obstajala. A kaj se zgodi, če je družba razpadla? Radikalna enakopravnost je lahko in bi morala biti vrednota ter načelo levice. Problem je, kako jo artikulirati – ali gre za radikalno enakopravnost znotraj družbe, ki obstaja v okviru nacionalne države, ki se prepozna kot identitetna skupnost? Ali jo definiramo kako drugače? To je odprto vprašanje. Radikalna enakopravnost je bojni klic, poziv k borbi. Wolfgang Streeck verjame, da je ideja socialne nacionalne države še vedno nekaj, kar mora levica braniti, a zame ostaja odprto vprašanje, kako braniti nekaj, kar lahko prevzame desnica.

Desnica nima koncepta in načrta radikalne enakopravnosti, verjame pa v načrt naravne neenakopravnosti in ima ta koncept; obstajajo vodje in sledilci – to je ideja klasičnega neokonservativizma. Resnično želijo radikalne spremembe, od temeljev gor in od zapuščine francoske revolucije naprej.

Zato moramo o pojmu refevdalizacije razmišljati in govoriti. Pozabiti na vse, kar slišimo, in ozavestiti, da je konec obdobja, ko smo živeli kot svobodni in enakopravni posamezniki znotraj nacionalnih držav, ki so tudi politično prepoznane kot svobodne, enakopravne in suverene. Ta klasična politična kategorija evropske meščanske države svobodnih in enakopravnih posameznikov izumira. Zamenjujejo jo identitarne skupnosti. Politična, abstraktna enakopravnost je vse bolj irelevantna. Misli se etnično. Neokonservativci svobodnih in enakopravnih posameznikov ne potrebujejo."

Moč, ki jo oblast želi projicirati na posameznika, je, da moči onkraj upravljanja sebe nima, saj je, globalno gledano, vse preveč kompleksno.
"To je klasika. Moč politične sfere meščanske države je bila v enakopravnosti in vrednoti en človek – en glas. Ni bilo važno, ali je državljan ženska ali moški, zelen ali roza, črn ali bel, oblečen v burko ali toples. Abstraktna figura posameznika, ki je nosilec državljanskih pravic in enakopravnosti, izumira. Odmirajo abstraktni pojmi. Na Hrvaškem so abstraktni spomeniki narodnoosvobodilni borbi v javnem prostoru izginili. Leta 1992 so zminirali spomenik Vojina Bakića v Kamenski. Hrvaška vojska je več dni nastavljala eksploziv na avantgardni spomenik revoluciji. Šlo je za največjo in verjetno najlepšo abstraktno plastiko v Evropi, ki je bila v celoti jugoslovanski know-how: s posebnimi kovinskimi nosilci, domačim inženirskim znanjem.

Danes naše države nimajo ne tehnologije ne znanja, da bi naredile kaj podobnega. Oficir, ki je spomenik zminiral, pa je danes ugleden general. Simbolno je to pomembno: sovraštvo do abstrakcije. Rušili so spomenike in na njihovo mesto postavljali katoliške križe, z idejama meščanske države in abstraktnega, svobodnega in enakopravnega posameznika je bilo konec. Uničevala se je ideja republike. Gre za sovraštvo do avantgarde in to sovraštvo je avtentično, neokonservativno in rasistično. Uničuje politično sfero. Ni bilo osvoboditve od komunističnega totalitarizma, ni se zgodilo ustvarjanje ideala državljanske svobode. Ne, z zemljo se je zravnala ideja meščanske družbe politično enakopravnih državljanov. Vpeljal se je etnični ključ.

Danes, 27 let po vzpostavitvi hrvaške samostojnosti, je vsem jasno, da biti etnični, katoliški Hrvat pomeni največ v odnosu do vseh privilegijev in položajev družbenih skupin. Tu gre za etnično načelo. Podobno se je dogajalo v Sloveniji z izbrisom. Ne gre le za etnično čiščenje, temveč za avtentično nezaupanje in zanikanje politične sfere enakopravnih posameznikov, za sovraštvo do abstraktne politične moči ljudi. V tem nismo zaostali za Evropo in globalnim kapitalizmom. Naši kraji so pionirji."

Tu se dogaja eksperiment prihodnosti?
"Dogaja se kaos, ki opisuje, kar prihaja. Tomislav Sunić v razpadu nekdanje Jugoslavije vidi dokaz, da multikulturna tvorba ni mogoča. Njegovo ustaštvo in fašizem, ki sta avtentična, sta zanj v zgodovinski optiki pionirska: Hrvatje smo bili pionirji. Najavili smo, kar zdaj pravijo Trump, Marine Le Pen in drugi. Že pred desetletji, ko smo rušili Jugoslavijo, smo ustvarili novi svet. In v tej luči je treba videti nove cone. Prihodnost Sirije je v najboljšem primeru Bosna – nekakšen mir, a nacionalna, suverena država ne bo nikoli več mogoča."

Ali identitetno pripadnost sistem vedno uporabi za krepitev lastne moči z razdvajanjem?
"Neoliberalizem ne potrebuje družbe. To je najpomembnejše, da razumemo. Ne gre za preoblikovanje ene oblike družbe v drugačno, ampak je družba kot taka uničena. To so besede Margaret Thatcher: ni družbe, so le posamezniki in družine. Konservativna ideja in ideja neoliberalizma sovpadeta. A ideja neoliberalizma je v krizi. Celo britanski konservativci govorijo kritično o svobodnem trgu in da je treba divje, korumpirano kapitalistično vztrajanje na svobodnem trgu, brez intervencij države, omejiti. Ideja absolutne deregulacije in odsotnosti državnih intervencij v svobodni trg je mrtva."

Ampak saj tega ni nihče zares želel. Neoliberalci in kapitalistične elite potrebujejo nacionalno državo.
"Da, gre le za del ideologije. Ali v globalnem neoliberalnem kapitalizmu izgine pomen države? Nikakor. Ta ostaja enako pomembna, a počne druge stvari. Kot hrvaška in slovenska, ne skrbi za socialno in družbeno enakost, za izobraževanje in zdravje družbe. V koordinaciji s transnacionalnimi institucijami globalnega kapitalizma v interesu kapitala regulira trg in odnose ter izpolnjuje svoje naloge, ko je treba pravno omogočiti širitev in možnosti globalnega kapitala. To obvlada.

Hrvaške oblasti so sprejele novi zakon o koncesijah, ki omogoča privatizacijo tudi javne obale. Država širi prostor svobode za globalni kapital. V Pulju so staro vilo, ki so jo 1945. nacionalizirali in je delovala kot dom za starejše, dali Cerkvi, da bo tam bivala in delala cerkvena birokracija. Podobno se je zgodilo v Splitu z nadbiskupsko palačo – nekoč so bile tam javne institucije, knjižnica, fakulteta, zdaj so tam privatizirani, zasebni apartmaji za primer, če nas obišče papež. Gre za privatizacijo javnih prostorov. V zameno bo Cerkev podprla režim. Za ljudi, stare, bolne in onemogle ne skrbita ne Cerkev ne država – to je zasebni problem teh ljudi in interes zasebnih zavarovalnic: z razgradnjo državnega socialnega sistema, oni prevzemajo vse sisteme zavarovanj."

Kakšna oblika suverenosti je potrebna za sodobnega, svobodnega človeka?
"To je vprašanje za arheologe. Forenzike. Kategoriji svobodnega človeka in suverenosti sta le še del kulturnega spomina. To so ideje, ki so kot dinozavri. Svobodni človek v svobodni družbi – to je danes radikalna, ultralevičarska ideja, ki nima za seboj nobene politične moči niti reprezentacije. Ni niti ene države, ki bi zasledovala ti dve ideji."
Kje pa obstaja emancipacijski potencial?

"To je raziskovalna naloga levice. Danes se že beseda emancipacija ne uporablja več. Akademija in univerze so polne leve misli, ki pa nima ne družbenega ne političnega učinka. Ne komunicira z resničnostjo, ne govori z ljudmi. Ljudi nagovarja govorica Trumpa, Le Penove, Putina, desničarjev. Oni nagovarjajo množice. Temu rečemo danes populizem. Nekoč sem zapisal, da levica govori latinsko, kot v srednjem veku. Vprašanje je, kako in kdaj bo to spoznala in se odločila spregovoriti v jeziku, ki bo razumljiv in relevanten za ljudi. Tu ne gre za nacionalne jezike, gre za to, ali bo znala najti besede in povedati, kar ljudje živijo – bo spregovorila za vse, ki so poraženci globalizacije? Od migrantov do brezposelnih, ljudi, ki jim ni uspelo ... Na Hrvaškem jih je polno. Vemo, da problem ni v fašistih, ampak v večini, ki se ne upre, ne zoperstavi politikam sovraštva. Te množice ne razumejo Slavoja Žižka."

Pa razumejo, o čemer se midva pogovarjava? Je to govorica, ki lahko nagovori ljudi?
"Ne vem. A ne gre samo za govor. Gre za politične prakse, prakse socializacije, za politične in socialne prakse, prakse ustvarjanja teorije in znanja. Akademizacija leve misli je del problema."

A ljudje se zdijo utrujeni, dovolj imajo krize. Želijo si udobja in ugodja, obet možnosti, da uspejo, morda postanejo del elit.
"Tako je na Zahodu."

Tudi tu.
"To je Zahod. A milijarde imajo podoben sen, ki ga ne morejo uresničiti. Globalni neoliberalni kapitalizem ni rešitev. Privilegiranim prinaša blagostanje, poglablja in širi pa razredne razlike, ustvarja družbene napetosti, ima zločinske učinke na množice in ni v stanju, da bi zagotovil vsaj minimum, ki bi mu lahko rekli politika miru. Neoliberalni kapitalizem refevdalizira. Otroško delo ni posledica tradicionalizma, ampak je novoustvarjena posledica vstopa neoliberalnega kapitala v države, kjer ustvarja razmere, ko je otroško delo mogoče. Neoliberalni kapitalizem odvzema otrokom otroštvo in mi kupujemo v H&M kavbojke, ki jih otroci s kemikalijami preparirajo, da nato umirajo kot muhe. To so resnične družbene razlike.
Mi lahko sanjamo sanje srednjega razreda, ampak ali je mogoče, da tak sistem obstane v režimu tako radikalnih in še poglabljajočih se razlik? To vprašanje se vse bolj zastavlja ne le na ravni globalnih odnosov, ampak tudi znotraj držav. V Ameriki in na Balkanu vidimo, kako nam družbe razpadajo, razlike se poglabljajo. Del ljudi se marginalizira. Ljudje nimajo prihodnosti. Na Hrvaškem se ne ve, kako in od česa bodo živeli upokojenci. Ni idej, ni perspektiv, ni možnosti."

Je tudi zato optimizem danes del drže upora?
"Optimizem je možnost misliti prihodnost. V naših krajih prihodnosti ni. A pogoj za to je poskusiti rešiti probleme pred nami. Postkomunizem je pomenil prav obračanje stran od prihodnosti. Prihodnost naj bi bila iluzija moderne. O tem govorijo neokonservativci – da se moramo osvoboditi ideje napredka in misliti svet brez prihodnosti. Zanje ni potrebna, saj si želijo le obnove obstoječih in nekdanjih odnosov – naravnih neenakosti, danih od boga in narave, ki naj bi bile transčasovne. Radikalna sočasnost bi zato pomenila ponovno misliti življenje tudi v času, ki ima dimenzijo radikalne spremembe, dimenzijo prihodnosti."



sobota, avgust 05, 2017

Za dobro babo se je vredno stepsti!

( Za povečavo klikni na sliko )

















Orehovski vrh, 05.08.2017

Danes zjutraj je v naselju Orehovski vrh pri Gornji Radgoni prišlo do hudega fizičnega spopada med dvema mladcema za naklonjenost in še kaj več seveda, simpatične in voljne srnje mladenke. Zaradi moje vsiljene mirovniške intervencije do kakih večjih fizičnih poškodb ni prišlo, razen seveda, če spopada potem kje na kaki drugi lokaciji nista nadaljevala. Današnji dogodek ponovno potrjujejo staro štajersko resnico, da se je za dobro babo vredno kadarkoli in kjerkoli pošteno stepsti. Kateri od njiju je bil na koncu nagrajen s prijaznostjo ter radodarnostjo srnje mladenke pa ostaja skrivnost. Skoraj zagotovo bo srnja mladenka mamica postala. O očetovstvu pa lahko le ugibamo in še najbolj verjetno je, da gre tudi v tem primeru za delovanje starega reka, ki pravi, da kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima. Ni pa tudi izključeno, da je ta ravs srnjih mladcev kje iz prijetne sence listov vinograda ter udobno zleknjen v od jutranje rose ohlajeni travi in prijetno omamljen od strastne utrujenosti, prav mirno opazoval star moder orehovskovrški srnjak.

četrtek, junij 15, 2017

Ruski pogled na Slovence!

Vir: RBTH Slovenija, junij 2017

Za velik del prebivalcev Slovenije je današnja sodobna Rusija še vedno precej skrivnostna dežela o kateri sicer pretežno vemo le toliko kot nam občasno poročajo slovenski mediji. Tako kot ima kdo iz Rusije stereotipe o Slovencih in Sloveniji imamo seveda tudi Slovenci svoje stereotipe o Rusih in Rusiji. Da povprečen državljan Slovenije danes precej slabo pozna sodobno Rusijo pa niso krivi le slovenski mediji, temveč bi sam krivdo pripisal predvsem ruski strani, čeprav se tudi tukaj zadnje čase razmere zelo hitro spreminjajo. To je seveda dobro in koristno. 

Tako je te dni ruski spletni portal RBTH Slovenija, ki nagovarja slovenske bralce in se ga zaradi tega dežurni  slovenski politični ter ideološki dušebrižniki neizmerno bojijo in z grozo opozarjajo na njegov vpliv na ideološko zdravje Slovencev, objavil prav zanimiv prispevek o tem kako Rusi vidijo in doživljajo Slovenijo in Slovence ter nekaj stereotipov, ki so si jih o nas ustvarili. V nadaljevanju ta prispevek objavljam in si bom dovolil nekatere najbolj značilne stereotipe ali ugotovitve tudi malo pokomentirati in tako relativizirati ta nadvse simpatičen "ruski pogled" na Slovenijo in Slovence.

32 stvari, ki presenetijo Ruse v Sloveniji

Življenje Rusov v Sloveniji je zelo udobno: veliko je mešanih zakonov, veliko Rusov živi in dela v Sloveniji, mnogi so Slovenijo sprejeli za svojo drugo domovino. Rusi in Slovenci brez težav najdejo skupni jezik, vseeno pa imajo Slovenci svoje "cvetke", ki Ruse zabavajo in čudijo. Predstavljamo vam nabor najznačilnejših lastnosti slovenskega življenja, ki Rusom padejo v oči takoj, ko pridejo v Slovenijo.


1. Slovenija je dežela vasic, posledice, ki izhajajo iz takšnega okolja, pa so čist zrak, čiste reke in odlična živila – to je država s čudovito ekologijo. Ko v Slovenijo pride prebivalec Moskve, se mu zdi, da je padel v raj, letovišče ali v naravni rezervat (kar pravzaprav ustreza resničnosti). V Sloveniji si želite preprosto globoko dihati in občudovati pokrajino, ki vas obdaja.

2. Vsak vikend Slovenci iz nekega razloga hodijo v hribe, prosto ali s palicami za nordijsko hojo, na gorskih kolesih, z dojenčki, ki jih mama ali oče nosita v kenguruju … Vsak Slovenec že od malih nog hodi v hribe, to je posebna nacionalna zabava. Obstajajo tudi ljudje, ki se vsakodnevno povzpnejo na najljubši vrh, kar zabeležijo v posebni knjigi, ki je shranjena v posebnem železnem predalčku. To je čudovito!

3. Poleg športa je najljubše preživljanje prostega časa Slovencev – pijača, kar običajno ne pomeni le alkoholnih pijač. Na pijačo hodijo iz različnih razlogov: klepet s prijateljico, med vikendi, po službi, v času odmora za kosilo, zvečer ali pa zato, ker so zunaj srečali prijatelja. Vse to je precej čudno za Rusa (Moskovčana), ki ves čas nekam teče, hiti in zamuja, medtem ko Slovenec v lokalih preživi znaten delež svojega prostega časa. Gremo na pijačo?
** seveda, z veseljem! Ti plačaš? Šalim se in z veseljem grem s tabo na pijačo tako kot bi te z  veseljem na pijačo povabila velika večina mojih sonarodnjakov. Nikoli nam ni žal časa ali denarja, ki bi ga porabili za druženje s prijatelji, znanci ter predvsem s prijaznimi tujci oziroma tujkami.

4. V Sloveniji je malo kadilcev. Zdrav način življenja je nacionalna lastnost Slovencev.
** uh, da bi le bilo tako. Pa na žalost kadilcev ni tako malo in še te zadnje čase preganjajo kakor kakšne vojne zločince. In če h kadilcem prištejemo še malo večje potrošnike alkohola, prepovedanih drog in zaradi socialnih razmer nezdravo prehranjevanje, pa je podoba slovenskega "zdravega načina življenja" že veliko manj bleščeča.

5. Kozarec vina je za Slovence sveto opravilo, ob osebnih priložnostih pa si ga lahko privoščijo že zjutraj. "Poživljajoča kapljica," pravijo Slovenci. Sprva celo zavidaš takšnemu neobremenjenemu načinu življenja. Najbolj neverjetno pa je to, da lahko spijejo kozarec vina in se vrnejo na delo, v Rusiji pa te hitro odpustijo za kaj takšnega. Morda se zato Rusi ne moremo ustaliti?
** nisem prepričan, da so slovenski delodajalci kaj veliko bolj tolerantni do alkohola na delovnem mestu od ruskih. Vsaj v zadnjih letih bijejo slovenski delodajalci oster boj proti alkoholiziranosti na delovnem mestu in ta pojav preganjajo celo s pomočjo privatnih detektivov ter drugimi ukrepi.

6. Slovenci niso nagnjeni k igram na srečo (morda so zato v Sloveniji dovoljene igralnice?), kljub temu pa mnogi sanjajo o glavnem dobitku na jackpotu, zato kupujejo loterijske srečke. Ne bomo pretiravali, če rečemo, da bi vsak Slovenec z veseljem zadel milijon evrov.
** tukaj pa se naša draga ruska prijateljica zelo moti. Slovenci so še pred časom bili prav patološki hazarderji in še krepko naivni in pogoltni za povrh. Nategnil in iz žepov izpulil denar jim je lahko vsak, ki je imel pet minut časa ter malo sposobnosti sladkega ter prepričljivega govora. Koliko težko privarčevanega denarja so naivni Slovenci v preteklosti izgubili v raznih verižnih igrah, lažnih zasebnih ter hitro bankrotiranih skladih, bančnih in drugih delnicah in na ostalih borznih finančnih dokumentih, vlaganjih v družbe v zasebni ter cerkveni lasti in še bi lahko naštevali. Danes temu seveda ni več tako, ker Slovenci tudi denarja več nimajo toliko in malo jih je vendarle že srečala pamet in tudi naivni niso več tako zelo. Vsaka šola pač nekaj stane in svojo kapitalistično smo Slovenci izredno drago plačali.

7. Malica je slovenska dragocenost in bolje, da vanjo ne posegate. Malica je poseben obrok med 11. in 12. uro. Za Slovenca, ki je šel na malico, ni važno, kaj se dogaja okoli njega. To je sveto! V slovenskih šolah obstaja celo dan slovenskega zajtrka, nekakšen praznik, ob katerem otrokom delijo tradicionalno slovensko malico: kruh z medom in kozarec mleka ali kaj drugega, samo da je zajtrk sestavljen iz tradicionalnih slovenskih živil, proizvedenih v Sloveniji.

8. Če že govorimo o hrani, moramo nujno omeniti tudi njihov odnos do hrane, ki je preprosto neverjeten! Ni pomembno, ali je to malica, kosilo ali večerja – obrok je za Slovence zelo pomemben. Večina slovenskih družin pripravlja obroke vedno ob istem času, kar je še posebej nenavadno za Ruse, ki običajno jedo kar med potjo in kadar imajo čas.

9. Skoraj povsod po Sloveniji lahko pijete vodo iz pipe, ki je nenavadno okusna.
** res si zelo želimo, da bi tako tudi ostalo in da bi tudi naši otroci ter vnuki lahko čisto pitno vodo pili iz vodovodnih pip. Zadnji dogodki na področju varovanja okolja v Sloveniji in v svetu, pohlep vulgarnega neoliberalnega kapitala, hlapčevska cincavost slovenske politike in pogoltnost finančnih ter gospodarskih domačih ter EU elit pa nas opozarjajo, da se to lahko kaj hitro spremeni.

10. Če se vam kam zelo mudi ali morate nujno nekaj narediti (popraviti avto, natisniti vizitke, popraviti vodovodno pipo), vedite, da priganjanje ne bo pomagalo. Slovenci so se navadili vse delati počasi, njihov način pa je edini pravilen.
*** vsako delo pač svoj čas potrebuje in seveda tudi svojega mojstra.

11. Slovenci ljubijo svoje vrtove. Za delo na vrtu so pripravljeni porabiti cel dan. Red in natančnost, s katerima je pri njih vse urejeno, zbujata pri Rusih spoštovanje.
** lastna hišica ( stanovanje ) in vrt ( vikend ) so sanje skoraj vsakega Slovenca, ki se na žalost mnogim ne uresničijo. Vendar sanjati o tem vse do smrti pa vendarle ni prepovedano.

12. Če govorimo o slovenskih ženskah, moramo povedati, da so one tukaj glavne. Tako za Slovenko kot za Rusinjo lahko rečemo, da bi "še konja ustavile in stekle v gorečo hišo". Slovenke so močne, delavne, vzdržljive in odgovorne. So lepe, ampak ne punčkaste. So naravne. Pravzaprav med Slovenkami ne boste našli ženske z botoksom v gubah, kot je to trenutno popularno v Rusiji. Za ruske moške so tako še bolj privlačne. Če se Rus oženi s Slovenko, je padel v varne roke.

13. Mladostniki preklinjajo v prisotnosti starejših in jih ni niti malo sram. V Rusiji otroci in mladostniki običajno ne uporabljajo kletvic pred odraslimi. Če upoštevamo še bližino korenin grdih ruskih in slovenskih besed, je večina Rusov zares zmedenih.
** pred časom od politike in nacionalnih moralističnih diktatorjev zapovedana permisivna vzgoja otrok je seveda pustila določene posledice in ta o preklinjanju mladih v prisotnosti starejših je še najmanj skrb vzbujajoča in bi bila tudi najlaže rešljiva. So še druge posledice, ki so veliko usodnejše s katerimi se bomo v bližnji prihodnosti v Sloveniji še dolgo ukvarjali, se z njimi spopadali ter jih bolj ali manj uspešno razreševali.

14. Mnogi Slovenci, ki so stari okoli 50 let, se z nostalgijo spominjajo časov nekdanje Jugoslavije in še danes spoštujejo Tita.

15. Slovenci niso agresivni ljudje. Zelo težko boste videli koga, ki se dere na ulici.

16. Za Slovence je značilna pridnost. Pomembno se jim zdi, kaj si o njih mislijo drugi, kako izpadejo v očeh sosedov, prijateljev in sorodnikov. Od tod verjetno izvira njihova zadržanost.

17. Slovenci te hitro začnejo tikati. Nič ni narobe, če se nenadoma začnejo s teboj pogovarjati na "ti", še posebej, če pripadaš mlajši generaciji.

18. Slovenci vas bodo začudeno pogledali, ko ugotovijo, da je mlada ženska v državo prišla s svojim možem, ki je za povrhu še Rus!
** ???!!!

19. Ruse zelo čudi tudi to, da v Sloveniji večina državnih ustanov dela le do 16. ure. To, in dejstvo, da se delovni dan običajno začne ob 7.30. Slovenci so zgodnje ptice.

20. Slovenci so zelo gostoljubni, vendar se za obisk pri njih dogovorite že prej. Slovenci sicer ne poznajo pregovora, da je nepovabljen gost hujši od Tatara, vendar nepovabljeni gostje vseeno ne pridejo v poštev.
** tega pregovora o Tataru Slovenci res ne poznamo, smo pa posvojili srbski rek, ki glasi : "svakog gosta tri dana dosta", ki je prav tako zelo poveden in ga ob obisku kaže upoštevati. Še posebej, kot že avtorica ugotavlja, če ste prišli na obisk predhodno ne najavljeni ali nepovabljeni.

21. Skoraj vsi Slovenci odlično govorijo angleško, s čimer se ne moreta pohvaliti celo Moskva in Peterburg.

22. Slovenci ne marajo, kadar jim rečejo, da so Balkanci. V Rusiji je to geografski izraz, ki se nanaša na celoten Balkanski polotok, v Sloveniji pa ima zgodovinsko-kulturni pomen. Pravzaprav lahko s tem izrazom užalite tudi nekatere Hrvate in Srbe.

23. Slovenci so zelo ponosni na vse, kar je slovenskega – od svoje narodnosti do živilskih produktov.
 ** gornji zapis avtorice bi lahko vzeli kot enega od dokazov, da videz pogosto lahko prevara, ker Slovenci smo v zadnjih dveh desetletjih zapravili, zabarantali, pod ceno razprodali ali kako drugače uničili največji del svojega nacionalnega bogastva, ki smo ga iz ene države prenesli v drugo. Kakega velikega nacionalnega ponosa ob teh uničevalnih rabotah seveda nismo izkazovali, ker smo najprej uničili ter popolnoma zatrli nacionalni interes. Brez terana, kranjske klobase in potice bi lažje preživeli kot moramo sedaj brez nekoč razvitega gospodarstva in z zelo omejeno državno suverenostjo.

24. V Sloveniji obstaja posebna tradicija izdelovanja cvetličnih šopkov. Pogosto je to lahko samo en cvet, ovit s trakovi in drugimi okraski. Za rusko gospodično, ki je navajena na milijone vrtnic, je lahko sprva to malo nenavadno, potem se pa že navadi.

25. V navadi je, da se na hišo umrlega izobesi zastava, na kar se Rusi pogosto odzovejo z vprašanjem: "Je danes kakšen državni praznik?"
** priznam, da me je ta ugotovitev avtorice krepko presenetila, ker sam tega običaja namreč ne poznam in mi tako ni znano v katerem delu Slovenije naj bi bil uveljavljen običaj, da bi na hiše umrlih izobešali slovenske zastave? Slovenci smo namreč znani po tem, da nacionalnih zastav ne izobešajo niti za največje državne praznike in zaman so prizadevanja politikov in drugih, ki se že leta trudijo Slovence nekako prepričati naj vendar ob praznikih izobesijo zastave na svojih hišah. Vendar Slovenci večinsko ostajajo neomajni in gluhi za vsa tovrstna priporočila in prošnje. Tako je pred dnevi šefica opozicijske stranke NSI Ljudmila Novak spravila v smeh največji del Slovencev, ko je predlagala, da bi država vsakemu mlado poročenemu paru ob poroki podarila slovensko zastavo. Družbena omrežja so preplavili različni "dodatni domoljubni predlogi" in nacija se je nekaj dni na ves glas krohotala.

26. Slovenci so katoliki, vendar niso preveč verni (v primerjavi s svojimi sosedi Italijani).

27. Ne želimo ničesar prehitro reči, vendar v Sloveniji zelo malo kradejo. Tudi sami Slovenci niso nagnjeni k temu. Če v košari svojega kolesa pozabiš dežnik, medtem pa skočiš v trgovino, te bo ta najverjetneje pričakal na istem mestu. Prijetno presenečenje za Ruse.
** tega pa raje ne bom preveč komentiral, ker o tem ali se je oziroma se v Sloveniji še krade, imajo Slovenci jasno in trdno vedenje ter izkušnjo. Verjamem, da vam preprost državljan pred trgovino marele iz vozička ne bo ukradel. Kaj pa si o tej starodavni pridobitniški veščini svojih politikov in drugih družbenih privilegirancev mislijo povprečni Slovenci pa je tudi dobro znano.

28. Slovenci se običajno pozdravljajo z rokovanjem, tudi z ženskami. Na to se je morda težko navaditi, ampak kaj kmalu začneš segati v roko tudi ruskim moškim, ki te čudno pogledajo in ti nato stisnejo roko ali pa te ignorirajo.
** z ženskami ( s svojimi in tujimi ) se Slovenci tudi z veseljem objemamo. še posebej če so lepe in urejene. Tako, da ni problema. Enako velja za naše ženske in tuje moške.

29. Mnogi Slovenci verjamejo stereotipom o Rusih. Prepričani so, da Rusi že zjutraj začnejo s pitjem vodke, da je v Rusiji vedno mraz, da se Sibirija nahaja takoj za Moskvo. Kljub temu imajo Slovenci radi Rusijo in si pogosto želijo, da bi lahko prečkali Rusijo na Transibirski železnici.
** mnogi Slovenci imajo Rusijo in Ruse radi še iz veliko zgodovinskih, kulturnih, političnih ter mnogih drugih razlogov in na tem tradicionalnem medsebojnem spoštovanju bi kazalo bolj pospešeno graditi različna sodelovanja med obema narodoma. Saj tudi Slovenci v šali pogosto radi rečemo, da je nas in Rusov toliko in toliko milijonov in da nas je skupaj pač potrebno upoštevati in spoštovati.

30. Mnogi starejši prebivalci znajo brati po rusko in razumejo nekatere besede, saj so se ruščine učili v šoli. Mladina pa pogosto pravi, da je za njih cirilica isto kot kitajski hieroglifi.

31. Za ruskega človeka je slovenska zastava povsem domača. To, da je na ruski zastavi upodobljen Triglav, slovenski simbol, nima nobenega pomena (samo šala …).
** pravzaprav imajo Rusi srečo, da jim Slovenci dovolimo uporabljati svojo zastavo in bi nam morali biti za to hvaležni  ( samo šala...! ).

32. Med Slovenci se je iz neznanega razloga zakoreninil stereotip, da je večina Rusov, ki pride v Slovenijo, zelo bogatih in razmetavajo z denarjem levo in desno.
** ne gre za stereotip. Takšne goste si kot turiste želimo in jih potrebujemo. Revežev imamo sami dovolj.

ponedeljek, maj 29, 2017

Nedvoumno sporočilo KEMISA Vrhnika prebivalcem Slovenije!

ZASTRAŠUJOČE SPOROČILO, KI NAM GA JE PRED DOBRIM TEDNOM POSLAL VRHNIŠKI KEMIS!

Tako ali vsaj zelo podobno kot so pristojne državne institucije s slovensko Vlado na čelu ukrepale v primeru hude kemijske ekološke katastrofe po požaru v Kemisu na Vrhniki, lahko pričakujemo, da se nam bo zgodilo in bo ukrepanje, če se nam pripeti nesreča v nuklearni elektrarni Krško.

Po nedavni katastrofalni izkušnji na Vrhniki nimamo državljani te države prav nobenega razloga, da bi smeli danes verjeti ali upati, da bodo pristojne državne institucije in slovenska oblast sposobne ukrepati kaj veliko drugače in v korist ter v zavarovanje zdravja in življenja državljank in državljanov Slovenije, če se kaj hudega zalomi v nuklearni elektrarni Krško in nam deželo pokrije radioaktiven oblak. Kdo in kako bi nam v tem primeru sploh lahko pomagal? Odgovor je: nihče! V primeru nuklearne nesreče v Krškem se tudi na naše vsemogočne gasilce ne bomo mogli zanašati in upati, da bi nam lahko pričarali kako rešitev. Razen, da bodo prve žrtve, kaj več od naših sodobnih narodnih junakov ne smemo in ne moremo pričakovati. Že s tem kar so storili na Vrhniki so praktično presegli svoje objektivne operativne sposobnosti in tega v primeru morebitne nesreče v nuklearki ponoviti ne bi mogli, pa če se bi ali se bodo še tako zelo potrudili in se osebno žrtvovali za obče narodovo dobro. Nedavna Japonska izkušnja je več kot dovolj zgovorna in predvsem tragično poučna.

In prav ta čas, ko spremljamo posledice hude ekološke nesreče na Vrhniki in se upravičeno zgražamo nad operativno nesposobnostjo oblasti, ministrice za okolje in načelniki raznih državnih inšpekcij ter drugih strokovnih ter upravnih institucij, si nekateri predstavniki nuklearnega lobija in oblasti drznejo ponovno javno govoriti o nujnosti izgradnje drugega bloka nuklearne elektrarne Krško. Ti nuklearni tepci nas očitno res želijo kot narod zbrisati z zemeljskega obličja in državljani Slovenije tako lahko rešitev iščemo le še v osveščenosti ter odločnosti politikov in stroke v naših "zalednih državah", ki se očitno bolj kot naša oblast, politika, nuklearni lobi in stroka zavedajo, hude nevarnosti, ki nam ter tako tudi njim preti iz Slovenije.

Prav mirno lahko danes, ko že poznamo nekatere okoliščine preteklih dogajanj v podjetju Kemis na Vrhniki, zapišemo, da bi bilo to ekološko nesrečo mogoče preprečiti, če bi le pristojni državni inšpekcijski in drugi organi opravili svoje delo. Pa ga na žalost niso kot še v premnogih drugih podobnih primerih, ki pa se na srečo niso končali s tako tragičnimi dogodki. Od tragičnega dogodka v Kemisu na Vrhniki dalje ne more več biti nekritičnega zaupanja slovenske javnosti v poročila vladnih in drugih  državnih ter strokovnih institucij. Še najmanj pa v poročila o zagotavljanju varnosti na področjih kot so nuklearna elektrarna Krško, o posledicah masovne uporabe FFS v kmetijstvu, vinogradništvu in sadjarstvu, zagotavljanju neoporečnosti pitne vode ter drugih vodnih virov in življenja v vodi ter mokriščih, na področjih varne in neoporečne hrane in ostalih podobnih naravovarstvenih področjih. Nujno potrebno je začeti dvomiti in potem v skladu z dvomi tudi v praksi ravnati! Vnaprejšnja in neomajna vera javnosti v poročila in zagotovila pristojnih vladnih in strokovnih institucij morajo biti od Vrhnike dalje le še preteklost.


sobota, maj 20, 2017

Zloraba javnega medija za poveličevanje zločinskega ustaštva!

Igor Pirkovič, urednik in novinar na RTV SLO
Vir: MLADINA

Jure Trampuš
19. 5. 2017

»Globoko me je sram«

Kako je TV Slovenija naklonila Thompsonu 12 minut reklame

Igor Pirkovič, urednik in novinar Tednika v eni osebi, glasbenik in avtor himne SDS Za Slovenijo živim, je v Tedniku objavil prispevek o Thompsonu, hrvaškem domoljubnem pevcu, ki je odkrito naklonjen ustaškemu gibanju, ljubezen do domovine, o kateri pridiga, pa je krinka za širjenje, kot pravi kulturolog dr. Mitja Velikonja, »skrajnega šovinizma in neofašizma«. Thompson je hujskač za mikrofonom.

"Nekaterim na  Slovenskem se je očitno zmešalo in ni nam skoraj več pomoči":, mi je pred dnevi dejal znanec, ko sva komentirala odločitev Upravne enote Maribor, da prepove hujskaško ustaški  nastop hrvaškega pevca Thomsona. Skrajno nerazumna se normalnemu človeku zdi že sama ideja, da se nekdo odloči v Sloveniji organizirati koncert tega hrvaškega pevca, ki v svojih pesmih slavi ustaštvo ter klanje Srbov. V podporo tej ideji, da se v Maribor povabi Thomsona in organizira njegov koncert, prav na dan, ko ima v tem mestu svoj kongres Janševa stranka SDS, se je na nacionalni TV s svojim zavajajočim prispevkom vključil še urednik in novinar Igor Pirkovič. Ob tem pa se mi postavlja vprašanje ali se kongres SDS in ta Thomsonov koncert v Mariboru  res datumsko le slučajno pokrivata in ali morebiti ne gre za namerno režijo obeh dogodkov ob istem času v istem mestu? Potem lahko k tej "slučajnosti" prav mirno dodamo še Pirkovičevo zlorabo njegovega službenega  položaja na nacionalni TV  in predvajanje njegovega prispevka o Thomsonu. Verjetno pa nekateri razmišljajo tudi tako, da če Štajerci že nekoč in tako tudi še danes, masovno ne primejo na idejo slovenskega domobranstva, mogoče pa bodo zagrabili ponujeno idejo hrvaškega ustaštva.

Pirkovičev prispevek v oddaji Tednik je čisto navaden novinarski propagandni zmazek v katerem prav nič ne pove o vsebinah pesmi, ki jih Thomson prepeva, pove in potem še ponovi pa, da na Thomsonovih koncertih sploh ni prisotne ustaške ikonografije, razen kakšnega posameznika kje v ozadju. Halo, politični domoljub, novinar in urednik Igor Pirkovič! Nas to imaš ti Pirkovič za popolne tepce? Nagledali smo se v preteklosti in bližnji sedanjosti posnetkov hrvaške nacionalne in drugih TV s koncertov tega nesrečnega Thomsona in seveda imeli kaj videti in tudi kaj slišati. Če na hrvaškem želijo ponovno obuditi duh ustaštva za svoje  ideološke ter notranje in zunanje politične potrebe, potem naj to pač še nekaj časa počnejo, ker dolgo tako ne bodo mogli, ker čas streznitve bo prišel. V Sloveniji pa tega res ne potrebujemo in se je potrebno proti vsakršnemu ponovnemu oživljanju ustaštva, domobranstva, nacizma in fašizma odločno upreti in takšne poskuse v kali zatreti, ne glede s katere strani prihajajo in kdo so avtorji ali pobudniki ponovnega oživljanja takšnih idej.

Zavedati se je že enkrat potrebno, da nobena civilizirana in sodobna evropska družba ne more dovoliti, da bi se pod krinko lažne demokracije uveljavljalo in oživljalo zločinske ideologije in celo javno pozivalo k nasilnim obračunom z nasprotniki teh ideologij in njihovih političnih ter ideoloških praks. Sistem demokratične družbe z vsemi zanjo značilnimi vrednotami in doseženimi človekovimi pravicami ne more sočasno obstajati s sistemom oživljanja ustaštva, domobranstva, fašizma in nacizma, ker takšno stanje nujno vodi v hude družbene in medčloveške konflikte, ki jih na kocu ni več mogoče obvladovati s prav nobenimi demokratičnimi sredstvi. Nekaj podobnega smo Slovenci pred desetletji v prejšnjem stoletju že izkusili in na srečo preživeli. Prav nobenih zagotovil pa nimamo in nam jih tudi nihče ne more dati, da bomo kot država in narod preživeli tudi kak naslednji tak ali podoben notranji ideološko političen nacionalni spopad v katerem bi ponovno brat ubijal brata. Danes so razmere v svetu precej drugačne in tudi razmerja moči svetovnih ekonomskih, finančnih in vojaških sil so razporejena bistveno drugače kot pred skoraj sto leti. Skrajni čas je, da se Slovenci prenehamo zanašati na srečo in začnemo sami skrbeti za svojo bodočnost tako, da si svoje prijatelje in zaveznike tudi sami izberemo in se več ne zanašamo na to ali bodo drugi izbrali nas. Na pot v varno prihodnost naroda in države pa seveda ne bomo mogli vstopiti z navlako dediščine ustaštva, domobranstva, fašizma in nacizma.

četrtek, maj 04, 2017

Na današnji dan pred 37. leti je umrl Tito in začel se je razpad Jugoslavije!!

Tito obiskal Gornjo Radgono 12.10.1969
04. maja 1980 je ob 15.05 uri v Ljubljani umrl predsednik Socialistične federativne republike Jugoslavije in predsednik Zveze komunistov  Jugoslavije Josip Broz - Tito!

Dan smrti Tita lahko smatramo kod dan, ko je začela razpadati federativna republika Jugoslavija in dan, ko so na površje v vseh jugoslovanskih republikah izbruhnili do takrat prikriti in od zunaj spodbujeni nacionalizmi, vojni spopadi, zverinska pobijanja, rušenja in mučenja do takrat v sožitju živečih ljudi.

To je tudi dan, ko so država Jugoslavija in posamezne njene republike,  postale plen zunanjih in notranjih vojaških, političnih, ekonomskih in finančnih elit, ki so v kratkem času in  le z na videz  demokratičnimi postopki ter političnimi in demagoško ideološkimi prevarami razlastninile ljudstvo njegovega dotedanjega minulega in živega dela ter uvedle sistem značilen za zgodovinsko najbolj vulgarno obliko kapitalizma.

04. maj. 1980 je pred časom starejši možakar označil za dan, ko je v republikah bivše Jugoslavije zašlo sonce in vse do danes še ni vzšlo! Ker razpad Jugoslavije še vedno ni končan v prav nobeni od takratnih njenih republik oziroma današnjih samostojnih balkanskih državicah. V vseh državah nekdanje Jugoslavije je stanje zamrznjenih vojaških, političnih, ideoloških in predvsem socialnih spopadov, ki lahko kjer koli in kadar koli ponovno izbruhnejo in celoten Balkan ali le njegove posamezne dele ponovno poženejo v neusmiljeno medsebojno pobijanje in rušenje. Vse posamezne države nekdanje skupne države so tako ves čas le drobiž v igri interesov velikih svetovnih vojaških in ekonomsko finančnih mednarodnih organizacij ter držav, čeprav so nekoč združeni v skupni državi  tudi sami pomenili na teh mednarodnih vplivnih področjih kar pomembnega in upoštevanja vrednega igralca.

Zaradi naših otrok in vnukov, si danes lahko le močno želimo, da brexit 2017 ne bi za Združeno Evropo postal to kar je bil 04. maj 1980 za nekdanjo Jugoslavijo. Zagotovil, da se kaj takšnega ne bo zgodilo pa nimamo prav nobenih, ker tudi moči vplivati, da bi kaj takšnega lahko preprečili, nimamo skoraj prav nobene. Ni namreč pomembno kaj si mi o svoji pomembnosti domišljamo in kaj svojemu ljudstvu naši politiki govorijo, ker pomembne in usodne odločitve se namreč sprejemajo tam kjer nas ni in smo o njih kot poslušni izvrševalci potem le obveščeni.


petek, april 28, 2017

Praznovanje 1. maja v starih dobrih časih in danes!

Pogled z določene časovne distance  na praznovanje praznika na malo drugačen in humorno realističen način!

V nekdanji  Jugoslaviji je bil delavski praznik 1. maj pomemben praznik, ki smo ga vsi po celotni državi veselo praznovali. Ne pa vsi popolnoma na enaka način, temveč so se naša praznovanja razlikovala pač glede na lokalno in zgodovinsko ter kulturno  tradicijo praznovanj tovrstnih državnih praznikov v posameznih življenjskih okoljih. Skupno pa jim je bilo med ostalim predvsem to, da so vsi nekaj vrteli.

Tako so za praznik 1. maja naši sosedje Hrvati masovno vrteli jagenjčke na žaru.







V Srbiji so na ražnje veselo natikali in vrteli odojke.







Slovenci pa so za prvomajske praznike po celotni svoji Deželi pridno vrteli mešalce za beton.





Kako danes v naši nekdanji skupni državi delavci ( vseh dežel združite se ) praznujejo svoj največji delavski praznik pa ne vem. Vem le, da imajo danes prav v vseh teh okoljih ljudje vsak dan več razlogov, da začnejo svoj praznik 1. maj ponovno praznovati v njegovem izvornem in vsebinskem  mednarodnem sporočilu izkoriščanim in ekonomsko, politično, socialno ter pravno zatiranim. Tako kot vse drugo so jim mednarodne in nacionalne politične, oblastne in kapitalsko ter finančno privilegirane elite ukradle tudi ta praznik in ga podredile svojim potrebam ter interesom. V teh predprazničnih in prazničnih dneh se bo dalo ponovno naposlušati govorov govorcev, ki s tem praznikom nimajo popolnoma nič in so le novodobni dediči zatiralskih kapitalističnih prednikov, zaradi katerih je ta praznik sploh nastal in ga tako v resnici vsako leto znova le grdo zlorabljajo za zavajanje ljudi z obljubami lepše prihodnosti.

Vsem nesramno slabo plačanim in izkoriščanim delavcem, prekarcem, upokojencem z mizernimi pokojninami, nezaposlenim in vsem, ki životarite na samem robu preživetja, želim lep vaš praznik 1. maj!

sreda, april 26, 2017

Zorijo v Sloveniji razmere za kakšno Novo OF?

Prispevek k prazniku 27. aprilu- dnevu OF, po starem in izvornem pojmovanju ter praznovanju!

Kdor nima poguma in znanja svojih pogledov in dejanj usmerjati naprej ter v bodočnost, jih pač usmerja nazaj v preteklost To velja tako za vsakega posameznika kot za državno politiko in narod. Ker o svoji usodi že kar lep čas kot narod več ne odločamo sami in na nič v svojem okolju ali v svetu odločilno ne vplivamo, se pač neprestano oziramo nazaj in iščemo na smetišču zgodovine kaj kar bi na novo restavrirali in s čimer bi prav samomorilno v narodovo nacionalno, moralno, politično, ideološko, socialno in še kakšno razklanost, zabili še kakšno krepko zagozdo. V tem smo res izredni mojstri in se ob tem sploh ne zavedamo, da tako sebi kot tudi svojim najdražjim in našim zanamcem ter tako celotnemu narodu delamo neizmerno zgodovinsko škodo. Prenehajmo torej že enkrat obsojati svoje očete, dedke in ostale naše prednike za njihova dejanja ter ravnanja, ki so jih storili v nekih starih časih in  okoliščinah, ki jih sami niti prav ne poznamo in še manj razumemo. Spremeniti za nazaj ni mogoče več ničesar. Naša današnja naloga pa je, da poskrbimo zase, za bodočnost svojih otrok in svojih  vnukov ter za obstoj naroda in države Slovenije, ki nam jo je usoda tako radodarno podarila.

Zdrave sile na levi in zdrave sile na desni pa potem še zdrave sile, ki so glede na trenutne okoliščine in interese  enkrat malo tu, da bi jih potem že našli ponovno kje drugje. Temu se pač reče pragmatičnost in prilagodljivost ter poslušnost birokratskim elitam EU, mednarodnim finančnim, političnim, gospodarskim in celo ideološkim centrom moči. Nacionalni interes smo samo Slovenci v celotnem civiliziranem svetu razglasili za komunistično, ideološko in škodljivo parolo ter se mu v celoti odrekli in uspeli celo veliko ljudi prepričali, da kot država in narod nacionalnega interesa nimamo, ker ga naj sploh ne bi potrebovali. In to trditev že dve desetletji tako trdovratno zagovarjajo, da je postala dogma in so prestrašeno obmolknili tudi filozofi, sociologi in celo psihiatri. Z državo in usodo v njej živečih ljudi že četrt stoletja katastrofalno upravljajo nekompetentni ter slabo izobraženi  in strokovno nerazgledani ekonomisti in pravniki ter amaterski in popolnoma nesposobni politiki starih in novih obrazov. Politiki brez dolgoročnih vizij, ki zmago na volitvah razumejo kot pravico upravljanja z državo in njenimi državljani kot s plenom in ki jih skrbi le čas do naslednjih volitev in ne prihajajoči  čas življenja naslednje generacije državljank in državljanov.

Ker tako vztrajno obnavljamo in restavriramo domobranstvo, ustaštvo, elemente nacizma in fašizma, verskega fanatizma, neokolonializma, zatiranja in izkoriščanja človeka po človeku, reformnega zmanjševanja že zdavnaj pridobljenih temeljih človekovih, delavskih in socialnih pravic in vse to vedno bolj uspešno cepimo na nove doktrine vulgarnega neoliberalnega kapitalizma ter od zunaj vsiljenega vojaškega, ekonomskega in finančnega globalizma, nujno zorijo razmere tudi za ustanovitev neke Nove OF, če želimo Slovenci kot država in narod sploh še preživeti. Klin se pač s klinom izbija pravi star pregovor, ker vsi drugi poskusi, kako se tem izkoriščevalskim in zatiralskim kapitalistično političnim in ideološkim zasužnjevalnim novotarijam uspešno upreti ter preživeti,  doslej niso  bili uspešni.

Ker nekaj bi se doslej Slovenci v svoji državi Sloveniji že morali naučiti in spoznati, da se na takšne svoje politike kot smo jih imeli doslej, zanašati res več ne gre in da vedno bolj zori čas, ko bo nekaj potrebno storiti in temeljito spremeniti. To smo dolžni svojim otrokom in vnukom ter jim zapustiti državo v kateri bodo radi živeli in bodo srečni, se izobraževali, delali in rojevali svoje otroke. Pri vsem tem pa je še najmanj pomembno kdo vse bodo v prihodnosti naši zunanji mednarodni  prijatelji, poslovni partnerji ali vojaški zavezniki, ker so ti pomembni le v pogojih mednarodnega miru in sodelovanja. V kakšni novi morebitni svetovni poglobljeni hladni ali vroči nuklearni vojni, namreč zmagovalcev ne bo, ker bomo vsi, tako veliki kot tudi mali mednarodni vojaški igralci, le skupni veliki poraženci. Vedno ko se doma ali kjerkoli drugje zazrete v nedolžne oči svojih otrok in vnukov, pomislite na to. Smo jih res le za to rodili, da jih bomo pustili pobiti?


torek, april 04, 2017

PAZITE NA ČEBELE IN NE MORITE JIH!

PAZITE NA ČEBELE!

Prišel je čas ponovne masovne uporabe FFS. Kmetje, vinogradniki, sadjarji in vrtičkarji, bodite previdni pri uporabi strupov ter ne morite čebel in ne onesnažujte okolja. Predvsem spoštujte navodila in napotila proizvajalcev FFS in pristojnih državnih organov. Globe za nespoštovanje v primerih povzročene škode v naravnem okolju so zelo visoke.

Čebelarji, v primeru padanja čebel zaradi zastrupitev, takoj pokličite 112 in sprožile se bodo aktivnosti predpisane z zakonom in poiskalo se bo povzročitelja ter se ga tudi primerno kaznovalo. 

Pri uporabi takih sredstev mora uporabnik FFS upoštevati predvsem naslednja navodila:

- Uporaba sistematičnih, čebelam nevarnih FFS, je prepovedana v času cvetenja gojenih rastlin,

- Cvetočo podrast v trajnih nasadih mora biti v času tretiranja s FFS, ki so za čebele nevarna, pokošena oz. mora biti na drugi način prepečeno, da bi jo FFS doseglo,


- Uporaba kontaktnih, čebelam nevarnih FFS je v času gojenja rastlin dovoljena le v nočnem času od dve uri po sončnem zahodu do dve uri pred sončnim vzhodom, razen če je na etiketi in navodilu za uporabo navedeno, da je uporaba tega FFS v celoti prepovedana v času cvetenja.

sobota, februar 18, 2017

Kviz za slovenske volivke in volivce!

Rešitev kviza: Ministrica Alenka Smerkolj - ministrstvo za področje razvoja, strateške projekte in kohezijo.













Spoštovane slovenske volivke in volivci, ponujam v rešitev vam mali kviz s področja poznavanja naših oblastnikov.

Poznate gospo na fotografiji? Ste jo že kdaj videli ali poslušali njen nastop na TV ali kaj izpod njenega peresa prebrali v tiskanih medijih? Poznate kak njen oblastniški, strokovni ali politični izdelek oziroma prispevek k naši državni ter narodovi blaginji v zadnjih dveh in pol letih? Veste kaj o tem ministrstvu? Kaj dela, s čim se ukvarja, koliko ima zaposlenih državnih uradnikov, za kaj uporablja davkoplačevalski denar?

Potrudite se malo. Res, da ni lahko in enostavno, pa vendar poskusite rešiti to uganko. Kdo je torej dama na fotografiji in kakšno delo za našo skupno korist bi naj opravljala?

Potrebujete skromen namig? Naj vam bo. V Google zapišite: Vizija Slovenije 2050 - Slovenija 2050 in dobili boste zadetek, ki vas potem z malo dodatnega truda lahko popelje do rešitve. To kar se vam bo na povezavi odprlo res ni vredno veliko vašega časa, da bi se ukvarjali še s prebiranjem, čeprav je stalo skoraj pol milijona vaših davkoplačevalskih evrov. Je pa lahko pot do razrešitve tega državljanskega kviza. In kaj se vam bo odprlo?
 
(Vir: MLADINA Vizija Slovenije 2050 je proces in dokument, ki si zasluži resno obravnavo kriminalistov. Ni namreč mogoče izključiti, da gre za zlorabo javnega denarja. Dokument na 88 straneh je morda vreden 20.000 evrov – a zgolj, če smo zelo dobrodušni in prijazni. Vlada je za ta neresni in vsebinsko ubogi dokument, kot ga ocenjujejo vsi resni sogovorniki, dala enormnih 454.000 evrov. 360.000 evrov je od tega dobila OECD – kar ne spremeni ničesar.
Porabili so pol milijona evrov za nekaj, kar nima strokovnih temeljev, gre za gradivo, ki je popolnoma nereferenčno, neverodostojno, dejansko že kar smešno, skupaj zmetano, kot bi kdo to vladi dejansko podtaknil, da bi se lahko naknadno norčeval iz nje. In ker je bil pred kratkim ravno kulturni praznik: zgolj za moderiranje in stike z javnostmi so namenili slabih 35.000 evrov, skupaj z izdelavo spletne strani pa 47.000 evrov. Zveni kot slaba šala. Ni ga vrhunskega kulturnika ali znanstvenika, ki bi na tako lahkoten in nereferenčen način lahko dobil toliko sredstev za morebitno resno umetniško delo ali raziskavo. Ni.
Takšno ravnanje z javnim denarjem ni le norčevanje, ampak je treba izraziti globok sum, da je pri tem prišlo do zlorabe javnih sredstev v korist tretjih oseb, pravnih ali fizičnih.¨..................)

Kdo je torej gospa na fotografiji in kakšno delo v naše skupno dobro opravlja? Še vedno ne gre in potrebujete še en namig? Dobro, razumem vas in seveda tako tudi vašo zadrego! Torej še en namig: njen šef je predsednik vlade dr. Miro Cerar. Od tu dalje pa se boste prav zares morali sami prebiti do rešitve kviza. Ste namreč kot davkoplačevalci  in kot volivke in volivci posredno tudi njen delodajalec ter tako soodgovorni za rezultate njenega dela. Ne poskušajte goljufati in o njej spraševati kakšnih poslank in poslancev Državnega zbora, ker gospe tudi večina njih ne pozna, saj je v Državnem zboru skoraj niso imeli priložnosti v živo videti ali poslušati.

Reševanje začnite na način, da si skušate najprej odgovoriti koliko ministrstev ima Cerarjeva vlada? Potem nadaljujte, po spominu seveda, kdo so ministri ali ministrice, ki ta ministrstva vodijo? Sedaj pa ste že skoraj blizu rešitve kviza. Tudi, če vam brez goljufanja z dodatnim klikanjem na spletne strani slovenske vlade ne uspe priti do rešitve, nimate razloga za slab občutek ali celo kakšno samoobtoževanje. Slabe občutke prepustite kar njej sami in njenemu šefu. Ker ona dva pa bi morala  imeti  takšnih razlogov več kot dovolj.

Prenehajte obremenjevati svoje sive celice, ker skrivnostni misterij kdo je oseba na fotografiji je razkrit. Sedaj veste tudi kje ter kaj naj bi delala, ne veste pa seveda koliko vašega denarja je pognala za takšne in podobne projekte kot je ta utopična Vizija 2050. In ne veste koliko vas ( nas ) bo kot davkoplačevalce skupaj s svojimi zaposlenimi na ministrstvu še stala in še manj veste kakšna bo od tega splošna korist. Tega pa seveda ne boste nikoli zvedeli.

četrtek, februar 16, 2017

Rusi pripravite se! Šale je konec, ker prihajajo Slovenci!

Vir: Facebook

Slovenski politiki se je očitno že do konca utrgalo.Sedaj s svojimi dejanji niso več nevarni le sami sebi, temveč že vsem nam živečim v Republiki Sloveniji. Od Američanov  do predstavnikov Nata in naših politikov vsak dan vedno bolj glasno slišimo, da je potrebno od davkoplačevalskega denarja nameniti več denarja za obrambo. Za obrambo? Pred kom? Kdo nas to ogroža, ko pa vendar naši politiki z napotitvijo slovenskih vojakov kot slinavi sluge Nata, sedaj hitijo izzivat Ruse na njihovo mejo? Torej potrebujejo denar za napad in ne obrambo. Res kdo z zdravo pametjo v tej državi še misli ali verjame, da se da Ruse kar tako prestrašiti? Lahko pa se Rusom po vseh teh vedno bolj naraščajočih izzivanjih tudi utrga in se jih toliko razbesni, da bodo tam v tej nesrečni Latviji vse stolkli in poklali ter s tem jezdece vojne apokalipse pognali po celotni sfrustrirani Evropi. Če je Nato napadalna vojaška organizacija in to seveda očitno je, potem je skrajni čas, da v Sloveniji resno razmislimo o svojem nadaljnjem članstvu v tej mednarodni militaristični ter vojno hujskaški organizaciji. Želel bi slišati ali prebrati vsaj en sam dober razlog, zakaj bi moral en sam slovenski vojak ali morebiti celo kak civilist, tam na daljnem severu Evrope umreti zaradi globalističnih in  kapitalističnih interesov Američanov in zahodnih Evropejcev. 

Očitno pa se Slovenci ne bomo opametili dokler kaj bolečega ne bo padlo po naših beticah. In to se nam kaj lahko dogodi. Potem, ko bomo preštevali mrtve ter pohabljene in delali inventuro porušenega ter uničenega, bo pa jok in stok in vsi drugi bodo krivi le mi seveda po naši stari oportunistični navadi, ponovno ničesar. Le malo še manjka, da ponovno izbruhnejo spopadi na vojno zamrznjenem Balkanu, da nas ponovno preplavijo trume beguncev in mi bi hodili vojno dražit Ruse na njihovo mejo. Namesto da bi vedno in povsod iskali zaveznike in prijatelje, bi se mi dvomilijončki radi malo vojaško šopirili in celo izzivali eno največjih in najmočnejših držav na svetu. Razumi kdor zmore! Sedaj vedno bolj tudi sam verjamem, da sta neskonča res le vesolje in neumnost slovenskih političnih elit.

Povzeto:

SLOVENSKA VOJSKA SE ODPRAVLJA NA TUJE

Vojaki nočejo na misijo proti Rusom »Z novimi puškami že dve leti ne streljajo, ker ni streliva, spet nosijo stare puške AK 47. Neprebojnih jopičev ni, ker so ploščam v njih potekli roki, terenska in druga vozila so že tako uničena, da so neuporabna.«

Ciril Brajer
»Nočemo v Latvijo, za misijo Nata ne najdejo ljudi. Odkar smo za gor planirani, se tu dogaja burleska. Moj vodni podčastnik noče tja, sam si je našel zamenjavo; super, so mu zabrusili, gresta pa kar oba!«
»Vojakov za Latvijo ne najdejo, tudi sredstev ne. Ta teden imamo streljanje s staro puško AK 47, ker ni denarja za naboje za novo f 2000, s katero se gre na misijo.«
»Zdravo, Zoran, imeli smo sestanek s poveljnikom čete, spet ima težave s kadrovsko listo. Ljudje nočejo v Latvijo. Marca se gremo za tri tedne urit v Nemčijo, vsaj 80 odstotkov se nas bo izognilo misiji z zdravniškimi. Žal drugače ne gre, šef nima posluha za opravičila.«
»Imel sem že dve operaciji hrbtenice, imam resne težave, čakam na pregled v UKC, pa me kljub vsemu silijo na misijo. Vsi jo zavračajo. Lahko ti pomagaš, se pogovoriš z novinarjem, sam se bojim za službo.«

Izbranci se branijo
Takšna in podobna pisma vojakov s klici na pomoč te dni dobiva kranjski občinski svetnik Zoran Stevanović. Pomagajo?
»Poskusil sem pomagati, a o tej zadevi naši proameriški mediji niti ne želijo poročati. Od več virov sem bil kot mestni svetnik MO Kranj obveščen o nekaterih nepravilnostih pri napotitvi slovenskih vojakov na Natovo misijo v Latviji, v zvezi z okrepitvijo zavezniške vojaške prisotnosti na meji z Rusijo.«

O kakšnih nepravilnostih?
»Po mojih informacijah je za napotitev izbranih 34 vojakov bataljona kranjske vojašnice. Med vsemi izbranci je ogorčeno negodovanje, nihče noče biti izbran, sploh ne ob zavedanju, da so v tem primeru Natove akcije usmerjene proti Rusiji.
Od vseh 34 vojakov se z napotitvijo strinja le 10 vojakov, le poveljniški kader, pa še ti si ne želijo iti, le strinjajo se v strahu za kariero.«
Zanič oprema najboljše opremljenih
Vsi so iz Kranja?
»Vojake so seznanili s tem, da morajo iti v največji meri iz kranjske vojašnice, ker so najbolje opremljeni.«

Kako, če še nabojev za nove puške nimajo?
»Zato je ta informacija zbudila gromek smeh in bridek posmeh. Od petih vozil kobra niti eno ne deluje brezhibno, v okvari so motorji vozil, puške na pokrovih, ki so vodene s konzolo, in druga oprema. Ta vozila tako in tako niso namenjena za borbeno delovanje, pač pa le za detekcijo bioloških, radioloških in kemičnih strupov. Z novimi puškami že dve leti ne streljajo, ker ni streliva, nosijo spet stare puške AK 47. Neprebojnih jopičev ni, ker so ploščam v njih potekli roki, terenska in druga vozila so že tako uničena, da so neuporabna. Še strgane obutve ni več mogoče zamenjati.«
Kot bi jih Ruse dražit pošiljali s fračami.
»V dobri veri, da jim v Latviji vsaj kamenja zanje ne manjka. Na osnovi vsega navedenega smo bili logično obveščeni, da je morala med napotenimi vojaki izredno nizka, da ne želijo v misijo.«
Kdo ima visoko moralo
Je pa hec, da je morala naših političnih strank na visoki ravni, razen Združene levice so vse za pošiljanje vojakov na tuje.
»Zanimivo, res, tudi to, da ima taka napotitev največ odobravanja prav pri pomladnih strankah, ki so ob osamosvojitvi gromko zatrjevale, da slovenski fantje ne bodo nikdar več služili vojske na tujih tleh.«

Vi ste očitno proti tej misiji ali se motimo in vas bodejo le nepravilnosti?
»Menim, da take napotitve Sloveniji ne prinašajo nikakršne koristi! Tudi v sami misiji ne vidim nič dobrega, nasprotno, lahko le pridobimo ogromnega in zelo močnega sovražnika, ki je bil v preteklosti naš zaveznik.«
Ste z obrambnega ministrstva že dobili kakšen odgovor? Mi se že dober teden dni zaman trudimo priti do njega.
»Na mojo pobudo je Mors o vseh teh očitkih povprašala novinarka Urša Zupan. Ocenite, ali temu, kar je dobila, lahko rečemo odgovor:
'Za udeležbo Slovenske vojske na misiji, po kateri sprašujete, je SV skladno z usmeritvijo ministrice za obrambo misijo tudi načrtovala v poslovnem planiranju za leto 2017. Natančne morebitne naloge, sestava misije in oprema pa še niso definirane. Zaradi tega v SV dokončno še nismo oblikovali kadrovskega sestava in opreme za izvedbo prihajajoče naloge.'«
Vse še v zraku

Trdijo torej, da sploh še ni natančno določeno, kdo gre?
»S tem odgovorom sem seveda seznanil enega od vojakov, ki prosijo za pomoč. Besede ministrstva je označil za ogromno laž!«
Pisala nam je Združena levica: »Brez pristanka javnosti, brez resne javne razprave bo vlada v Latvijo napotila 50 vojakov in porabila 14 milijonov evrov. Pri tem očitno niti sami ne vedo, kako bo rožljanje z orožjem na ruski meji vplivalo na naše odnose z Rusijo ter na mir in stabilnost v Evropi.«
Tako so spregovorili po seji odbora za obrambo, ki je, vrag vedi zakaj, potekala za tesno zaprtimi vrati. Njihov glas proti sporni in pregrešno dragi operaciji je bil edini: »Stroški enega leta bodo znašali 4,5 milijona evrov, vlada pa za enoletno osebno asistenco 1125 invalidov nameni 3,1 milijona evrov. Sodelovanje v tej operaciji je že zavrnilo 12 od 27 držav Severnoatlantskega zavezništva, med njimi Slovaška, Češka, Madžarska. Vlada niti sama ne ve, zakaj pošilja vojake v Latvijo. Po eni strani poudarja, da namen Natove operacije na meji z Rusijo ni zaostrovanje odnosov z njo, po drugi pa, da gre za odziv Nata na povečano vojaško aktivnost Rusije v vzhodni Evropi ter povečan občutek ogroženosti v baltskih državah.«
Skrivnostno
Res, to dvoje gre težko skupaj, in če se vlada sama s seboj tako grobo spre v enem samem stavku, ne čudi zavijanje v skrivnost.
»Celoten postopek napotitve je potekal tako, kot smo videli; za zaprtimi vrati, brez javne razprave. V Združeni levici na to opozarjamo že dolgo in smo med drugim v parlamentu predlagali, da uveljavimo demokratični standard, ki ga poznajo nekatere najpomembnejše članice Nata, med njimi Nemčija in Velika Britanija; da mora sodelovanje države v akcijah Nata odobriti parlament. Vlada in desnica sta predlog enoglasno zavrnili. Brez razprave, kot neprimeren za nadaljnjo obravnavo.«

Vojaški klic na pomoč
Zakaj vojaki kličejo na pomoč Zorana Stevanovića? »Zato, ker to vse pove o naši vojski. Če vojaki ne zaupajo svojim poveljnikom, vse tja do vrhovnega, ampak raje kličejo na pomoč občinskega svetnika in novinarja, nekaj gotovo ni v redu,« se posmeje Zoran Stevanović. »Tudi z mediji ni v redu, v nekaterih se lahko pojavim le, če me zbije pijani župan. Vojaki me kličejo tudi zato, ker jih razumem. Dvanajst let sem delal v policiji, dobro vem, kako delujejo zaprti hierarhični sistemi, kako ustrahujejo ljudi in jih prisilijo v ravnanja proti njihovi vesti.« Zdaj je Zoran Stevanović varnostni menedžer v podjetju, za to področje je opravil magisterij. Je tudi kranjski občinski svetnik in pravi:»Za svoj boj v politiki ne dobim nikakršnega plačila, le 100 občinskih evrov mesečno za stroške. Vendar vztrajam in bom vztrajal, plačilo je na desetine sporočil podpore, ki jih dobivam vsak dan. Nekoč bomo ustavili politični kriminal. Tako ali drugače. Plača šefa državne slabe banke je 20.000 evrov. Kdor misli, da je to veliko, naj odbije 3000 za življenje, 3000 za nočno življenje in 15.000 za podkupnine politikom, da ostane na položaju. Na koncu tipu ne ostane niti evro, še jurja je dolžan. Tako se očitno vrti ta naš svet.«Le naš? »V Bukarešti se je spontano zbralo 300.000 ljudi na protestih proti vladi. Nas se ne bi toliko zbralo niti na brezplačnem pivu na Beer festu.«

Osebno mnenje
Vlada Republike Slovenije je sklep o sodelovanju Republike Slovenije v okviru Natove okrepljene prednje prisotnosti v Latviji sprejela 9. februarja. »Slovenska vojska bo na podlagi sklepa Vlade RS oblikovala kontingent, ga ustrezno usposobila in opremila za varno in učinkovito izvedbo dodeljene naloge – izvajanje mirnodobnih aktivnosti sil eFP. Mnenje vojaka, o katerem pišete, je lahko osebno videnje, ki pa nikakor ne odraža dejanskega stanja v omenjeni zadevi,« pravi tiskovni predstavnik Slovenske vojske Simon Korez