sobota, september 29, 2012

Manifest proti lakoti med slovenskimi otroci!

Doslej nisem še nikoli na teh straneh v celoti povzel kakšnega pisanja objavljenega v drugih medijih. Tokrat bom to storil, ker gre za odličen prispevek Grega Repovža objavljen v MLADINI na temo o kateri sem tudi sam že na teh straneh dvakrat pisal in opozarjal - na problem lakote med slovenskimi otroki. Njegov klic k streznitvi in razumu ter takojšnjemu ukrepanju sem sam naslovil kot Manifest proti lakoti med slovenskimi otroci.

Toplo priporočam v branje v upanju, da se bomo Slovenci končno že prebudili in takoj ukrepali. Ne potrebujemo države v kateri bi kdorkoli moral stradati, še najmanj pa naši otroci!


Grega REPOVŽ

Lakota

Najlaže pa je gledati stran.

V času krize postanemo ljudje samoobrambni, sebični, malce manj občutljivi. In gledamo stran. Skrbimo zase, pazimo na svoje bližnje, na ohranjanje svoje blaginje in varnosti in upamo, da ne bomo nikoli pristali med tistimi drugimi, ki jim to ni uspelo. A s tem že ustvarjamo novo družbo, kajne? Rekli smo, da nam sedanja družba ni všeč, da hočemo alternativo, dejansko pa smo jo že začeli ustvarjati. To je ta nova družba - v resnici diametralno nasprotna od želene. Saj morda je njen povzročitelj kriza, a ustvarjamo jo večidel sami.

Zato ker nismo zavezani enakosti in pravičnosti? Malo verjetno je, da bi se ljudje sploh lahko tako zelo spremenili, da bi se odrekli tema svojima temeljema. Večina nedvomno verjame vanju toliko kot pred krizo. Največja težava je v tretjem pojmu med tistimi, ki jih je poudaril Dolar: v pogumu. Ko ni poguma, se vse sfiži. Še dobri nameni.

A nobenega dvoma ni: še vsaka politika, še vsaka najhujša oblast je padla, ko se je vzpostavil pogum. Ni bilo pomembno, koliko tankov je imela, pogum je vse premagal - navsezadnje tudi tukaj, v tej državi. Pogum je to državico ne nazadnje naredil. In v tem trenutku prestrukturiranja Slovenije v neko družbo bi vsako zoper prebivalce usmerjeno potezo v trenutku ustavil le pogum. Elementaren državljanski in osebni pogum.
Treba bo začeti pri majhnih stvareh. Najprej bo treba zagotoviti malico vsem otrokom.

Vsa Slovenija danes ve, da so nekateri otroci zaradi neumnih ukrepov dveh vlad ostali brez plačanih malic, čeprav so njihovi starši brez služb in brez dohodkov, socialne pomoči pa so tako okleščene, da niti za hrano nimajo dovolj. In zdaj so ti otroci lačni. Pridejo v šolo lačni in ostanejo do popoldneva lačni.

Kako temeljna razprava. Kako smo lahko nenadoma padli tako nizko, da se nam niti osnovna prehrana tistih, ki nimajo, ne zdi samoumevna? To imajo vendar urejeno vse države v uniji. Mi pa ne.

Ni je preklete krize in ni ga varčevalnega ukrepa, zaradi katerega bi morali biti otroci lačni. Niso bili lačni v veliko trših časih in ni je ekonomije, ki bi to zmogla zagovarjati s kakršnimikoli pravili tržne družbe. Sodobna družba pač nima lačnih otrok v šolah.

Če ta država ne zmore odpraviti te težave, potem naj zaprosi za pomoč. Mednarodni rdeči križ in Rdeči polmesec; naj predsednik vlade Janez Janša nemudoma zaprosi za pakete s hrano sosednje države. Če so nam pomagali leta 1946 in so nam Američani dostavili pakete z rdečim sirom, jih lahko dobimo tudi tokrat.

V resnici ni mogoče imeti za takšne razmere nobenega razumevanja, ni mogoča nobena toleranca. Kako se nam je to lahko zgodilo? In predvsem, kako to, da to stanje, to lakoto, to nezadovoljeno temeljno potrebo kot nacija dopuščamo? Zakaj vsi gledamo stran in se nam dozdeva, da gre za posamične primere? In kaj potem, četudi bi šlo le za posamične primere? Je kaj laže?

Zakaj je razprava o tem, koliko dni bo Franc Pukšič v Južni Ameriki, ob vsem tem sploh lahko kakorkoli relevantna? Smo res takšni tepci? Kje smo se kot družba izgubili, da ne zmoremo znoreti zaradi te neumne lakote po šolah? Je to pogum? Njegova odsotnost? Je to razum? Njegova odsotnost?

„Država me žali. Medtem ko se ljudje pehajo za življenje in za prihodnost svojih otrok, se država ukvarja s seboj,“ je leta 2007, ko je bilo vse skupaj samo neumno, pa je bilo že to grozljivo, zapisal pokojni Marko Zorko. A prav za to gre: ta država v resnici svoje državljane žali. Ker danes s strahom pred prihajajočim iz nas dela čustvene pokveke, ker ne jemlje dostojanstva le tistim, ki so v krizi padli v brezno, ampak ker tudi vsem drugim ne daje možnosti za temeljno dostojanstvo. Ko plačamo davke, jih plačamo tudi zato, da nihče v tej državi ni lačen - celo ko je najbolj na robu. Seveda tudi iz preračunljivosti, ker se vsak izmed nas jutri lahko sam znajde tam, predvsem pa zato, ker to iz države dela družbo. Če je država le ožilje za potovanje denarja, potem je ne potrebujemo. Potem smo jo že zavrgli, potem je to država nekih drugih ljudi.

Slovenija ni revna država. Samo neizmerno nesramna. Toliko denarja ima večina držav sveta, tudi v najhujši krizi. Nismo v najhujši krizi in smo po vseh mednarodnih merilih med najbogatejšimi državami na svetu. Vse drugo je licemerje.

Upornik ob pravem času in proti pravim stvarem!


DELO, 29.09.2012

Ljubljana – Po četrtkovi kriminalistični preiskavi zaradi projekta Stožice je župan Zoran Janković v petek 28.09.2012 ob 9. uri v mestni hiši sklical posvet z direktorji ljubljanskih javnih podjetij, holdingi, občinskimi funkcionarji, javnimi zavodi, tudi ravnatelji ljubljanskih šol in vrtcev. Takšnemu posvetu je edini javno nasprotoval ravnatelj OŠ Prule Dušan Merc, ki županu očita, da jih s posvetom želi »instrumentalizirati oziroma zlorabiti«.

Medijsko pojavljanje tega gospoda spremljam že lep čas. Pravzaprav moram priznati, da mu celo malo zavidam njegovo intelektualno okretnost v lovljenju pravega vetra v svoja jadra. Ko so mediji objavili kako je nastopil na tem ponesrečenem zboru v ljubljanski mestni hiši pri županu Jankoviču in sem slišal njegovo izjavo na TV ter potem to isti izjavo še nekajkrat ponovljeno in malo spremenjeno, mi je šlo pa res krepko na smeh. V prvi izjavi se mu je očitno malo zaletelo in je zahteval ob odstopu Zorana Jankoviča tudi odstop Janeza Janše. V javnosti se je verjetno želel prikazati kot politično in ideološko neodvisen in korekten ter do vseh političnih in oblastnih grešnikov enako kritičen ter načelen.

Ko je svojo izjavo za medije v drugo in tretje ponovil, pa o zahtevi po kakšnem odstopu Janeza Janše ni bilo več nič govora. Le še Zoran Jankovič naj bi po njegovem moral odstopiti. V prvo mu je očitno jezik malo prehitel sive celice in te napake potem seveda ni več ponovil. Janša je le Janša in njemu se zameriti ne bi bilo dobro. Ko vsi mlatijo po Jankoviču se tudi kritika nekega Dušana sčasoma utopi v poplavi drugih in če bi se kdaj politične razmere obrnile, bo to njegovo izjavljanje že pozabljeno. Važno je, da je bil sedaj ob pravem času in na pravem mestu ter ob pravi priložnosti na »pravi« strani in si s tem zaslužil tako želeno in  notranje potrebovano javno medijsko pozornost. Tega seveda tudi Janez Janša in njegovi politično ideološki psi čuvaji medijskih ter drugih javnih sporočanj ne morejo in ne bodo spregledali. Sedaj vedo kako junaško in odločno se je Dušan postavil in to je v tem času od vsega še najpomembnejše. Ob tem pa naj zapišem še, da sem sam vedno veliko bolj cenil ljudi, ki so se v kritičnih ali težkih trenutkih upali postaviti ob stran šibkejšega in sataniziranega, ne glede na morebitne posledice, od tistih, ki vedno iščejo le varnost ter se neprestano postavljajo ob stran močnejših in vplivnejših.

Zloben kot sem, se mi nekako dozdeva, da če bi se na tistem srečanju pri Jankoviču vsi prisotni postavili zoper svojega župana in predsednika PS ter zahtevali njegov odstop z vseh funkcij, bi pa bil naš  Dušan Merc skoraj gotovo ponovno nasprotnega mnenja in bi si tako ponovno zagotovil medijsko pozornost in odmevnost svojega nasprotovanja. Vedno, ko o njem kaj preberem v medijih ali ga poslušam na TV, se ne morem znebiti občutka, da spada v tisto kategorijo ljudi, ki zjutraj, ko se prebudijo, najprej prižgejo radio, da slišijo, če se slučajno oblast skozi noč ni zamenjala in si šele potem izberejo barvo kravate za tisti dan.

V spomin na velikana slovenske narodno zabavne glasbe!

Legenda slovenskih narodnozabavnih godcev Lojze Slak je izgubil svojo bitko z boleznijo na današnji dan 29. septembra 2011.

Rodil 23. julija 1932 v vasi Jordankal blizu Mirne peči na Dolenjskem. Svojo mladost pa je v glavnem preživel pri stari mami na Malem Kalu, kajti Slakova družina je štela deset otrok in mali Lojzek je moral zaradi mamine bolezni od doma, še preden je dopolnil prvo leto življenja

Prelomno leto v njegovi karieri je bilo 1957, ko je prvič nastopil kot samostojni harmonikar na javni radijski oddaji »Pokaži, kaj znaš!« in takoj očaral tako strokovno javnost kot radijsko občinstvo. V letu 1964 se je Lojze na enem od njegovih nastopanj na radiu Ljubljana spoznal s pevsko skupino Fantje s Praprotna in takoj so si bili všeč. Kaj kmalu so priredili nekaj pesmi in se dogovorili za skupno nastopanje. Tako je nastal eden naših najboljših in hkrati najbolj izvirnih domačih ansamblov.

Lojze Slak je za svojo glasbeno ustvarjalnost prejel številna domača in tuja priznanja. Poleg zlatih odličij za prodane izvode plošč in kaset in glasbenih priznanj, kot so Zlati petelin, Zlata čaplja, Slovenski slavček in Lojtrca domačih ter Viktorji, je zagotovo največje priznanje tisto, ki mu ga je podelil predsednik republike Slovenije: Častni znak svobode Republike Slovenije.
.
V domovini je ansambel Lojzeta Slaka postal pojem narodno zabavne glasbe, njihove viže so bile redno na programu vseh radijskih oddaj, še posebno radi so jih imeli poslušalci najbolj popularnih oddaj, kot so bile: »V četrtek zvečer« in »Po željah«. Tudi Slovenci po svetu so oboževali Lojzeta Slaka in ga redno vabili na turneje v ZDA, Kanado in Avstralijo. Zlasti priljubljen je postal v ZDA, kjer je prejel številna glasbena odličja in osvojil celo prestolnico country glasbe – Nashwille.

Med številnimi slovenskimi ljubitelji te zvrsti glasbe bodo skladbe Lojzeta Slaka in njegovih Fantov s Praprotna, od katerih jih je veliko število tudi že ponarodelo,  še veliko let preigravali drugi ansambli in peli ljudje ob različnih priložnostih družinskih ali drugih družabnih srečanjih. V slovensko glasbo je vrnil diatonično harmoniko in s tem sprožil neverjetno množično učenje tega instrumenta med mladimi. Slovenci smo tako ob Avsenikovi kultni polki Na Golici dobili še Slakov kultni valček V dolini tihi.


petek, september 28, 2012

Minister Gorenak zahteva takojšnjo zamenjavo Barbare Brezigar!

Ljubljana, 28.09.2012 ( ŠPA )


Dr. Vinko Gorenak, policijski in tožilski minister v slovenski vladi, na bi danes zjutraj v kabinet predsednika vlade Janeza Janše poslal ostro pisno zahtevo po takojšnji zamenjavi Barbare Brezigar, njegove tesne sodelavke in odgovorne za discipliniranje ter usmerjanje tožilk in tožilcev.

Kot razlog za takojšnjo zamenjavo Brezigarjeve minister v svoji zahtevi navaja, da naj bi svoje delo opravljala izredno površno in neodgovorno. Tako naj bi mu včeraj popoldan , ko mu je na mizo dostavila v podpis cel kup nalogov za nove preiskave in priprtja osumljenih za razne zločine in druga kazniva dejanja, bil med temi dokumenti tudi nalog z njegovim imenom.

Zavedeni minister je tako nevede podpisal nalog o začetku  kazenske preiskave proti samemu sebi. Le pozorni in vestni tajnici, ki je potem dokumente sortirala po naslovnikih, se lahko zahvali, da mu danes zjutraj na vrata niso potrkali kriminalisti in ga na dvorišču hiše  čakali novinarji s kamerami in fotoaparati. 

Vinko Gorenak s svojo grožnjo izrečeno doma povzročil pravi vihar v mednarodnih diplomatskih krogih!


 V oddaji Pogledi Slovenije so obudili spomin na Gorenakove besede, izrečene v ponedeljek na seji državnega zbora med odgovarjanjem na poslanska vprašanja. Takrat je dejal, da je njegova naloga, da od vseh, ki preiskujejo ta dejanja, zahteva hitrejše, boljše in učinkovitejše delo. “Nekaj ste že videli. Začelo se je v Mariboru. Obljubljam vam, da se bo nadaljevalo. Bliža se čas resnice, vsaj za tiste, ki bodo prvi na vrsti. Vrsta pa bo dolga. Za tiste, ki so državo pokradli, bodo stekli procesi«, je še povedal.

Ko so premiera Janeza Janšo, ki se nahaja v ZDA, seznanili z grožnjami njegovega ministra za policijo in tožilstvo Vinka Gorenaka, je po poročanju tajnih in neimenovanih ter dobro obveščenih virov, takoj zaprosil za politični azil v ZDA. Azil naj bi mu baje brez vseh omejitev in pogojev ponudila Nigerija, pa se ji je Janša zaenkrat vljudno zahvalil in dejal, da bo o ponudbi res temeljito premislil. Priložnost za dodelitev politično ekonomskega azila Janši naj bi baje želel izrabiti tudi Kuvajt, ki pa je postavil pogoj, da mora s sabo obvezno pripeljati glavno ideologinjo slovenske desnice Majo Sunčič, da bi jim pomagala pred mednarodno in predvsem zahodno javnostjo satanizirati Iran in njegovo vodstvo. To ponudbo Kuvajta naj bi Janša takoj kategorično zavrnil, ker se je bal reakcije svoje Urške, ki naj bi imela njegovih nekdanjih in sedanjih ženskih oboževalk že krepko preko glave.

S tajno diplomatsko pošto pa naj bi Janši ponudbo za dodelitev azila poslali tudi Albanija in najbolj demokratična in razvita balkanska država v nastajanju Kosovo. Ko je predsednik generalne skupščine OZN srbski diplomat Jeremič bil  seznanjen s ponudbo Kosova Janši, je takoj obvestil generalnega sekretarja OZN, da bo v primeru, če Janša res tam na Kosovu dobi politični azil ter tja tudi odide,  bo Srbija to svojo nekdanjo južno pokrajino takoj priznala kot neodvisno in mednarodno priznano državo. Ko so diplomati v OZN Jeremiča vprašali odkod ta nenadna sprememba v odnosu Srbije do Kosova, jim je odgovoril, da je Srbija demokratična država in usmerjena v EU integracije in če si katera država zasluži njihovo pomoč ter solidarnost je to vsekakor Slovenija in so za to pripravljeni tudi kaj žrtvovati.



četrtek, september 27, 2012

Rodeta dokončno pokopali njegovi zaleteni pristaši!


Nekateri novinarji so, verjetno v prepričanju, da bodo kardinalu Francu Rodetu najbolj pomagali iz neprijetne zagate v katero se je zapletel tako, da so pohiteli javnost obveščati, da je testiranje opravljeno in je rezultat negativen. Pri tem so seveda uporabili previdnostno načelo ter dopisali, da rezultati sicer še niso uradni ter, da je Rode že v naprej vedel kakšen bo rezultat testiranja, ker seveda ve kako je živel in kaj je res. Ker so slovenski mediji, predvsem Večer in desno usmerjeni, o tem včeraj veliko pisali tukaj njihovih pisanj ne nameravam povzemati ter ponavljati. Dodam naj le še, da je Rodetova odvetnica poročanje medijev zanikala in povedala, da rezultati testiranja še niso znani.

Pravzaprav mi je popolnoma vseeno ali Rode je temu Petru oče ali ni. Tako kot me ne zanima Peter me tudi veliko bolj ne zanima Rode in njegove mladostne spolne avanture. Edino kar me v tej zgodbi zanima je dogodek sam in še to le zaradi družbenega položaja vpletenih oseb in institucij. V tej medijsko zelo odmevni zgodbi me sedaj zanimajo tudi še njena prikrita ozadja. Zakaj so mediji tako pohiteli z obveščanjem o nečem o čemer v resnici nič uradno ne vedo? Tako je včeraj v Večeru njihova novinarka Vanessa Čokl, ki je znana po tem, da si je zelo blizu s cerkveno vrhuško v Sloveniji, pohitela s poročanjem, da je test negativen in je Rode končno opran vse krivde in vseh sumov. Za njo so to potem precej nekritično in čredno povzeli še nekateri drugi mediji. Potem pa proti večeru tega dne na TV Rodetova odvetnica Zidarjeva pove, da rezultati testa niso znani. Kdo torej laže in s kakšnim namenom?

Iz katerih krogov je Čoklova dobila namig, da naj v javnost pošlje to lažno sporočilo in s kakšnim namenom? Tega seveda ne vem in lahko le predvidevam. Vendar so s tem naredili Rodetu veliko škodo. Tudi, če se čez nekaj dni pojavi rezultat tega testa in bo resnično negativen, slovenska javnost v največjem delu temu ne bo več verjela. Ne glede kaj bo resnično rezultata testa pokazal, od danes in nadalje kardinal Rode za velik del javnosti Petru je oče. Vse drugo kar bo potem po objavi morebitnega negativnega rezultata testa sledilo bo razumljeno ter  označeno za izmotavanje slovenske RKC in prikrivanje prave resnice. Pika! Lahko se potem kardinal Rode, vrh slovenske RKC in njim zvesti novinarji z Vanesso Čokl na čelu na glavo postavijo in pišejo ter objavljajo karkoli, jim vse to ne bo več prav nič pomagalo.

Rode in Peter imata tudi pravico do dogovora, da rezultat testa, ne glede kaj bo pokazal, javnosti nikoli ne bo razkrit in bosta vsa njuna medsebojna razmerja urejala daleč vstran od medijev in javnosti. Strategija zavarovanja kardinala Rodeta pred rezultatom testa, ki so jo v nekih krogih pripravili in z njo v slovenskih medijih udarili te dni, je dosegla ravno nasprotni učinek od pričakovanega in želenega. Javnost sedaj ne bo verjela več niti, če se naslednji teden res pojavi uradni test z negativnim rezultatom. Vendar panika in velika skrb glede rezultatov tega nesrečnega testa in želja to medijsko odmevno zgodbo čim prej zapreti ter na vse skupaj kar najhitreje pozabiti in ob tem za vsako ceno ubraniti dobro ime in ugled kardinala Rodeta ter s tem seveda tudi same RKC, sta jih je prisilila v nepopravljive napake. Namesto, da bi z modro, umirjeno ter skrbno premišljeno strategijo duhove umirili in računali na postopno pozabo vsega skupaj, so sedaj sami zgodbo ponovno odprli na zelo ponesrečen način ter s tem kardinalovo usodo dokončno zapečatili.

Od včeraj in nadalje sploh ni več tako zelo pomembno ali je rezultat testa res negativen ( dogovorno ali strokovno ), ali je morebiti celo pozitiven, kar niti ne bi bilo več  neko veliko presenečenje za nikogar, oziroma tudi, če rezultat testa javnosti nikoli ne bo uradno predstavljen. V vsakem primeru bo ostal v javnosti občutek dvoma, nejevere, prikrite zarote in obveljalo bo splošno prepričanje, da Rode je Petrov oče. Ne poznam nikogar dovolj verodostojnega in moralno avtoritativnega v čigar »resnico« bi ljudje verjeli ter jo kolektivno sprejeli. Sedaj več ne. Vanessa iz Večera je dokončno pokopala kardinala Rodeta. Mogoče pa bi bilo bolje če bi odslej pisala o presajanju balkonskih rožic?

sreda, september 26, 2012

Slovenke in Slovenci vi ste krivi in odgovorni!

 Lakota v šoli ( in tudi doma )

Ljubljana, 25.09.2012

 

Zaradi strožjih pogojev za subvencije pri šolski prehrani so nekateri otroci v šoli lačni. Učiteljice malčke, ki nimajo kosil, jemljejo iz vrste, kamor se otroci postavijo tako kot njihovi sošolci. Po drugi strani država širokogrudno daje podporo pri drugih stvareh vsem, tudi bogatim.


Janez Janša, Borut Pahor, Gregor Virant, Ljudmila Novak, Karel Erjavec, Radovan Žerjav, Zoran Jankovič, Igor Lukšič, poslanke in poslanci državnega zbora Republike Slovenije, sindikati, razumniki in intelektualci, verniki političnih strank, člani raznih civilno družbenih združenj z RKC in drugimi verskimi skupnostmi na čelu, vi ste krivi in odgovorni, da je v Sloveniji vedno več lačnih otrok.

Naši slovenski otroci so žrtve vaše in naše skupne nesposobnosti, požrešnosti, oportunizma, posamične in kolektivne neumnosti in bebavosti. Vsak lačen ter nesrečen otrok v tej deželi je na duši vsake posameznice in posameznika v slovenski družbi in tega greha ne moremo prenesti na nikogar drugega. Ne na EU, ne na OECD, ne na svetovno banko ali kakšno drugo mednarodno izkoriščevalko organizacijo, na na NATO, ne na Ameriko, ne na svetovno krizo, ne na Tita, ne na nekdanji socializem, ne na komuniste in rdečo zvezdo, ne na partizane, ne na nekdanjo Jugoslavijo, ne na muslimane ali pravoslavce, ne na Vatikan  in ne na nikogar drugega. 

Podarjena nam je bila država in v njej smo želeli biti gospodarji na svojem. Ravnali in delali s to ljubo državo pa smo vseh preteklih dvajset let tako, da smo danes večinsko hlapci in vedno večji reveži. Da bi bili vsaj siti hlapci. Hlapci, ki bi imeli vsaj kakšno bodočnost. Pa smo sami iz sebe naredili lačne hlapce brez sleherne optimistične bodočnosti. Pa nismo hlapci le na materialnem področju, temveč smo še veliko večji hlapci in prava revšeta na moralnem, intelektualnem, ideološkem, političnem, nacionalnem in seveda tudi na finančno gospodarskem ter družbeno socialnem področju. Iz ponosnih ter optimizma polnih Slovenk in Slovencev izpred dvajset let smo danes postali "niko i ništa". Vsak dan z vedno več in bolj lačnimi otroci, revnimi državljankami in državljani, s prihajajočimi generacijami, ki smo jim zapacali sedanjost in uničili bodočnost ter zapravili državo. Sramovati bi se morali vsi skupaj in vsak med nami posebej.

Kako dolgo še ?

torek, september 25, 2012

Kdo se je v resnici komu odpovedal?



Predsednik stranke SD Igor Lukšič se je malo ponesrečeno odzval na poziv Janeza Stanovnika, da Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije na jesenskih volitvah za predsednika države podpre aktualnega predsednika Danila Türka in ne Boruta Pahorja.

To je Igor Lukšič ponazoril z besedami, da je ta odločitev primerljiva z očetom, ki se je odrekel otroku. Zakaj pa ne bi stvari malo obrnili in morebiti rekli, če se ni ta nesrečni sin v svoji politični in ideološki praksi odrekel svojemu očetu in ga ob tem še prav grdo izneveril ter razočaral. Videz je že tak, da se je sin v resnici že zdavnaj prav nečastno odrekel svojemu očetu. Je razhod Pahorja z velikim delom svojega članstva v SD, ki mu ni več zaupalo in ga ni izvolilo za predsednika in še večjim delom tistih, ki niso člani prav nobene stranke in so malo bolj demokratično usmerjeni ter se niso pripravljeni odreči vrednotam spomina na NOB, tudi mogoče enačiti z razhodom sina z mnogimi očeti? Težko bi sprejeli kakšno razlago iz katere bi izhajalo, da ima vedno prav le Borut Pahor, ves čas pa se motijo člani SD, DeSUS-a, PS in še na tisoče strankarsko neopredeljenih državljank in državljanov Slovenije.

Pri tem se prav tako postavlja resno vprašanje kaj imajo zraven pri odločitvi ali voliti  Pahorja ali pa Türka še osebni, nacionalni in strankarski interes? Mar interes slovenskih političnih strank ni sočasno enak tudi slovenskemu nacionalnemu interesu? Vedno bolj očitno je, da sta to dva popolnoma ločena svetova in res hudo različna interesa. Bi bila morebiti lahko odločitev ljudi, da na volitvah  volijo za enega ali drugega oziroma  tretjega kandidata, celo v nasprotju z nacionalnim interesom kot ga pojmujejo posamične politične elite?  S tem ljubim nacionalnim interesom nekam preveč in prepogosto radi opletamo, ne da bi pri tem sploh vedeli kaj v tej ljubi državi nacionalni interes sploh je. Nekaj pa je vsekakor gotovo, takšna kot danes Slovenija je, zagotovo ni slovenski nacionalni interes. Vse drugo pa je lahko ali pa tudi ne. Vendar bo o tem kaj resnično je slovenski nacionalni interes na koncu odločilo ljudstvo in ne posamezna politična stranka ali kakšna strankarska koalicija, kak posamični bahati ter vase zagledan politik, ne grabežljive in izkoriščevalske finančne in kapitalske elite in ne papagajski neoliberalni politični ekonomisti.

Kdo od velike množice preprostih slovenskih volivcev bi lahko pri izvolitvi predsednika države pa imel še osebni interes in bi se na volitve odpravil zaradi preračunljivosti? Malokdo! Razen nekaj ozkih skupin tistih v slovenskih političnih in drugih elitah, ki bi se lahko nadejali od izvolitve enega ali drugega ali celo tretjega kandidata kakšnih osebnih in tudi kolektivnih koristi. Ozki strankarski interesi pravzaprav večine slovenskih volivk in volivcev  niti preveč ne zanimajo in bolj močno so ti javno izraženi ter vsiljevani, bolj prav bi bilo, da se jih na volitvah z voljo volivk in volivcev izniči ter potlači.

Prav na kandidata Boruta Pahorja pa se v zadnjem času lepi vse več osebnih in javnih pa tudi prikritih strankarskih interesov ter interesov raznih elit. Od morebitne izvolitve dr. Danila Türka za predsednika države pa prav ti osebki in nekatere elite ter vrhuške koalicijskih političnih strank ne morejo pričakovati kakih posebnih političnih in podobnih koncesij ali celo ideološkega enoumja in zaradi tega so vse pogostejši napadi nanj kot na osebo in kot aktualnega predsednika države. Enkrat sem že zapisal in bom tokrat ponovil, da se prav zgrozim nad usodo te uboge države Slovenije, ko le pomislim, da bi se  nam lahko zgodil Borut Pahor kot predsednik države in sočasno Janez Janša kot predsednik vlade. Mogoče pa smo si kaj takšnega celo že zaslužili.

Južna Amerika si je končno lahko oddahnila!



Predsednik Komisije DZ RS za Slovence v zamejstvu in po svetu Franc Pukšič: "Franca Pukšiča v Južni Ameriki ne bo!"

 

Pukšičev Franci se je odločil, da 13. potovanja v tem poslanskem mandatu ne opravi in je tako zelo razveselil južno Američane slovenskega rodu in seveda tudi Slovence doma v domovini, ki bi vse to morali ponovno plačati. Oboji so si zelo oddahnili. 

 

Jih je pa baje doma krepko slišal in bo moral nekaj noči  prespati v dnevni sobi na kavču, ker se je s simpatično novinarko pred kamerami javno dogovarjal o njunem skupnem romantičnem potovanju v te eksotične kraje v lastni režiji. Novinarka je celo pristala na njegovo ponudbo in rekla: velja! Problem je potem hitro razrešil predsednik parlamenta Gregor Virant, ki Pukšiču za takšen prekooceanski skok čez plot ni odobril poslanskega dopusta. Faušija res ni lepa lastnost!!

Gospa Pukšičeva pa je  takoj iz Destrnika poslal Virantu v Ljubljano brzojavko zahvale in olajšanja.

ponedeljek, september 24, 2012

Tokrat o dimu in ognju malo drugače!



Vsi, ki ne prebivamo v Ljubljani smo seveda prikrajšani za malomeščanske čveke, govorice pa tudi informacije za katere se kasneje izkaže, da temeljijo na resničnih dogodkih ali političnih, gospodarskih in drugih družbenih razmerjih in odnosih. Sam tako občasno prav neizprosno izkoristim kakšen obisk domačih krajev moje dobre znanke, ki je v Ljubljani zaposlena na enem od ministrstev in še veliko bolj njenega moža, ki tudi dela v javnem sektorju. Znankine informacije o dogajanjih v Ljubljani in znanih ljudeh so bolj takšne vrste, ki jih mirno lahko označim za tipično ljubljansko malomeščanske in bi jih verjetno slišal ob  šanku kakšnega ljubljanskega srednje dobrega in znanega lokala, če bi mi pripovedovalci seveda dovolj zaupali. Informacije njenega moža so veliko bolj verodostojne in profesionalno kompetentne in o nekaterih potem čez čas kaj preberemo tudi v kakšnem časopisu ali slišimo po TV.

Ko se je na svetovnem spletu pojavil in začel svoje bloge pisati Mitja Kustelj ter so me znanci nanj opozorili, sem začel njegova pisanja tudi sam spremljati in prebirati. V začetku sem bil kar krepko presenečen, ker na takšen odkrit in izzivalen stil pisanja pač nisem bil navajen. Še posebej, ker Kunstelj uporablja stil ter jezik pisanja, ki mi je do takrat bil in je meni osebno še danes, tuj ter navaja dogodke in v njih vpletene ali nastopajoče osebe s polnimi ter pravimi imeni in priimki.

Dalj časa je Mitja Kunstelj, o katerem do začetka prebiranja njegovih blogov nisem vedel prav ničesar in ga nisem poznal, objavljal svoja pisanja, bolj sem bil presenečen. Med dogodki in osebami je namreč pisal tudi o takšnih stvareh in dogodkih o katerih sem nekaj malega tudi sam že nekaj vedel in sem bil prepričan, da so produkt ljubljanskih šank tračev ter ljudsko prirejenih polresnic.

Ker Kunstelj piše pretežno o dogodkih in ljudeh iz političnih, vojaških, policijskih, odvetniških in novinarskih krogov, sem bil prepričan, da me s svojimi zgodbami zagotovo dolgo ne bo osrečeval, ker mu bodo slej ali prej zavili vrat in ga utišali. Seveda tega z zavijanjem vratu ne mislim dobesedno, čeprav tudi kaj takega ter skrbno režiranega in izvedenega ne bi bilo kakšno posebej veliko presenečenje v današnjih kaotičnih časih. Temveč imam v mislih sodne prepovedi, odškodninske tožbe, kakšne dobre in učinkovite grožnje in podobne predvsem tudi pravne prijeme s kateri se danes da skoraj vsakega utišati in umiriti ter pokoriti.

Ko sem danes zjutraj ponovno kliknil na njegovo spletno stran »mikistone blog« in začel prebirati njegov zapis, sem od presenečenja kar zinil. Ni me toliko presenetilo to o čemer piše, ker sem večino tega tudi sam pred časom že slišal, temveč, da si to sploh upa na takšen način zapisati in javno objaviti. Med ostalim se je v tem pisanju lotil pisanja o odnosu nekaj zelo znanih slovenskih javnih osebnosti do svojih partnerk in žena. To je namreč v Sloveniji velika tabu tema in kdor se tukaj pregreši se mu potem praviloma ne piše posebej dobro.

Iz njegovega pisanja povzemam ta občutljivi del ter ga objavljam v sklopu tega zapisa, ker se nekako ne morem znebiti neprijetnega občutka, da se blogerju Mitji ne obeta nič dobrega:

Ivan Janez Janša, moj bivši šef, idol in mentor! Slišim, da mlatiš soprogo Urško! Je to res? Se nisi spremenil? Špeli si prebil ustnico, Melita se je teden dni skrivala na bolniški! Nika Dolinar jih je fasala vpričo tvojih varnostnikov in mene večkrat! Te dohiteva preteklost? Spet izgubljaš nadzor nad seboj. Vem, da hodiš k psihiatru V Polje zato, ker je bil to Urškin pogoj, da se ne loči. Potem, ko si jo premlatil, psihopat!

 Anton Krkovič je mlatil svojo ženo, ki se je zaradi tega ločila. Danes prodaja rože v Leclercu na Rudniku. Kar vprašajte žensko, če vas zanima. 

Darko Njavro je pretepal Matejo Fajs, ki je bila sekretarka vlade v prejšnjem sklicu. Dokler jo ni odnesla njena trma. Pa ne bom tega pogreval. Ko ji je bilo dovolj nasilja Dareta, ga je postavila pred vrata. Na vratih stanovanja na Viču je zamenjala ključavnice in obvestila viško policijo. Njavro se je preselil k teti v ljubljansko Polje. Na Rjavi cesti pri teti je bival, dokler se ni priženil v Grosuplje.

Milan Zver je mlatil bivšo ženo in silil v hčerko Manco, ki je zaradi tega pobegnila od doma. Res elita tipov, ki svoje frustracije in komplekse zdravijo z nasiljem nad ženskami. Bedniki, marš!
* ( poudarki z mastnimi črkami so poseg Plagiatorja )

Da vsi tokrat navedeni in mnogi ( tudi mnoge zelo znane dame ) navedeni v Kunstljevih predhodnih zapisih ne bi udarili nazaj, se mi zdi prav neverjetno. Enostavno nimam dobrega občutka in Kunstlju bi svetoval, da temeljito poskrbi za svojo pravno in predvsem tudi fizično varnost. Postal je državni sovražnik številka 1 in upam, da se tega zaveda. Na vrat si je nakopal cel kup najvidnejših in najvplivnejših slovenskih politikov, nekaj odvetnikov in znanih ter vplivnih odvetnic, nekaj svojih kolegov iz nekdanjih vojaških in para vojaških struktur, nekaj premožnih orožarskih trgovcev, nekaj hudo prizadetih novinark in novinarjev ter urednikov, nekaj nekdanjih ljubljanskih dežurnih priležnic, članov raznih zanimivih spolno aktivnih omizij, ko le slišijo zanj pobesni ves vrh slovenske RKC  in še veliko drugih, ki  bi jim njegovo utišanje pomenilo pravo malo malico ter zanje potem veliko olajšanje.

Mitja bo verjetno moral ponovno obuditi že zagotovo malo zarjavela znanja in veščine iz njegovih najbolj razburljivih let življenja in si za zaščito hrbta pridobiti še kakšne sposobne ter zaupanja vredne zaveznike. V takšnih razmerah in okoliščinah največkrat  tudi ure tiktakajo veliko hitreje kot običajno.









nedelja, september 23, 2012

Borut Pahor končno le med svojimi!

Fotografija: v prvi vrsti kandidat za predsednika države Borut Pahor in za njim v drugi vrsti Virantov čudežni deček Tomaž Štih



20.09.2012 je Virantova stranka DL ( Državljanska lista ) v Mariboru organizirala večer DL z naslovom » Kdo pravi, da se ne da?« Eden od gostov večera ob nekaterih lokalnih gospodarstvenikih je bil tudi njihov kandidat za predsednika države na jesenskih volitvah Borut Pahor, ki je prisotnim poklonil zelo globoko misel, ko je povedal, da lahko uspemo le skupaj ( z njim seveda, da ne bo napačno razumljeno ), sicer pa bomo razklani propadli ( kot on na volitvah za predsednika svoje stranke ali še prej kot predsednik slovenske vlade ), je verjetno imel v mislih.

Plagiator pa je prepričan, čeprav nima prav nobenih vedeževalskih sposobnosti, da bomo zagotovo propadli z Janezom Janšo kot predsednikom vlade in sočasno z Borutom Pahorjem kot predsednikom države. Kombinacija, ki ji projekt propada države Slovenije v nobenem primeru ne more spodleteti.

Sem pa kar zadovoljen, da je Pahor naposled le našel sebi primerno politično okolje v Virantovi DL in se bo Lukšičeva SD končno tako počasi lahko začela otresati njegove politične dediščine, ki jo hromi in ji jemlje potrebno verodostojnost. Ob Virantu in DL pa bo Pahor tako lahko ponovno na polno zadihal s svojimi političnimi pljuči v varnem opozicijskem zavetju po prvih naslednjih volitvah. Prav očitno je že, da potrebuje precej dolg politični počitek in veliko miru.

sobota, september 22, 2012

V Vatikanu Sveti oče napovedal nove velike kadrovske čistke!


Sveti oče  in njegova svetost Benedikt XVI. je včeraj, ko so mu predložili program obiskov in avdienc za danes v soboto 22.09.2012, opazil na seznamu ljudi, ki jih bo moral sprejeti, med napisanimi imeni kot so Viktor Orban, madžarski predsednik vlade, Antonis Samaras, predsednik grške vlade, Sali Beriša, predsednik albanske vlade in še nekaj drugih tem navedenim podobnih kalibrov, tudi ime za katero še nikoli ni slišal in nikjer nič prebral. Na seznamu  je namreč zaznal ime Milan Zver, ki pa svetemu očetu ni povedalo nič.

Sveti oče je takoj poklical svoje pribočnike in druge odgovorne za protokol in jih s strogim glasom povprašal kdo mu je podtaknil na seznam tega neznanca in kdo to tako neodgovorno ter potratno zapravlja njegov strogo odmerjeni sveti čas? Skušali so mu pojasniti, da gre za evropskega poslanca in slovenskega politika, ki je tudi kandidat za predsednika države in bi mu doma v domovini lahko obisk svetega očeta v Vatikanu zelo pomagal na bližajočih se  volitvah.

Sveti oče  je kot velik pravičnik in svetovljan bil besen že zaradi ostalih imen te druščine s katero ga bodo danes morili ter mu kradli dragocen čas. Tako, da ga je to dodatno podtikanje na seznam nekakšnih anonimusov iz žepnih ter moralno in gospodarsko zbankrotiranih državic, ki ga želijo le izrabiti za svoje politične ambicije doma v svojih deželah, le še dodatno razkačilo. V svoji sveti jezi je ukazal, da se takoj naredi seznam odgovornih za to protokolarno šlamastiko in se jih v ponedeljek vse po vrsti zamenja. Pa naj sedaj še kdo reče, da slovenska politika nima dolge in težke roke.

petek, september 21, 2012

Državni zbor kot turistična agencija za poslanke in poslance!


Pukšič v času krize na drago potovanje

Ljubljana, 21.09.2012,  24UR/STA

Poslanec Franc Pukšič kot predstavnik komisije za Slovence po svetu želi na drago potovanje po Južni Ameriki, ki je po njegovem mnenju nujno in lahko reši naše gospodarstvo. Potem ko so na noge skočili njegovi poslanski kolegi, so mu potovanje skrajšali za tri dni, razred pa iz poslovnega spremenili v ekonomskega.
V času krize in ostrih varčevalnih ukrepov se je Franc Pukšič kot predstavnik komisije za Slovence po svetu odločil, da bo obiskal Argentino, Urugvaj, Brazilijo in Čile.
To bo že Pukšičevo 12. potovanje v tem mandatu.

V letošnjem letu so skupni stroški državnega zbora za mednarodno dejavnost skupaj znašali že 290.000 evrov.

Res ne vem več v kateri državi to živim. Zagotovo pa ne v isti  kot živi Franc Pukšič in njegove poslanske kolegice in kolegi. To je ta isti Pukšič, ki je glasoval za tisti oderuški zakon o izravnavi javnih financ, ki v državnem zboru rohni kako moram varčevati in se odrekati, da bomo rešili državo. To je poslanec Franc Pukšič, ki je nekoč bil eden najbolj vnetih in zagretih vojščakov Janševih SDS-ovcev, da bi potem presedlal k Radovanu Žerjavu in njegovi SLS in tam nadaljeval svojo koristolovno poslansko kariero.

V času, ko sto tisoči v Sloveniji nimajo dela, so zaposleni mizerno slabo plačani, mnogi otroci lačni in bosi, upokojenci na robu preživetja, mladi brez služb in brez prihodnosti, država pred bankrotom, se sesuvajo pokojninski, izobraževalni in zdravstveni sistem (ker naj ne bi bilo denarja),  je pred dokončnim sesutjem realni sektor, je že sesut bančni sektor, se grozi z odpuščanji v javnem sektorju, nam grozi prisilna uprava od mednarodnih finančnih in političnih institucij, se bahate in polnoritne poslanke in poslanci z blagoslovom svojih parlamentarnih političnih strank in njihovih liderjev ter vodstva državnega zbora gredo politično poslanski turizem na račun in v breme obubožanega ljudstva.

Skrajni čas je, da se ta zgodba konča in da se zgodi kaj kar bo zagotovilo, da začne Slovenija postajati normalna država. Pa naj se to zgodi skozi volilne skrinjice ali s pomočjo ulice sploh ni več pomembno. Pomembno je samo še, da se to kar se mora čim prej zgodi.



Virantov in Šušteršičev "wunder kind"!



Tomaž Štih je podpornik stranke Državljanska lista (DL). Sodeloval je na njenih predstavitvah in tako ga je na finančnem ministrstvu zaposlil minister Janez Šušteršič. "Pomaga zlasti pri horizontalnem povezovanju z drugimi ministrstvi, pri skupnih reformah in projektih, ki jih moramo speljati, ker zlasti za to v ministrstvu za finance ni bilo dovolj dobrih kadrov," je dejal Šušteršič.
Uradniška služba Štihu prinese 800 evrov neto mesečno. A Štih hkrati opravlja še svetovanje za poslansko skupino DL, ki ga plačuje še 1680 evrov neto mesečno.
Kako je torej mogoče dobivati iz dveh državnih blagajn hkrati? "Gospod Štih je pač tako kot vsi v mojem kabinetu zelo deloven človek in opravi običajno dva delovnika v enem dnevu, tako da tukaj ne vidim nobenih problemov," odgovarja Šušteršič.

Očitno smo slovenske državljanke in državljani pravi debili, ali pa si Virant in nekateri njegovi strankarski potrčkoti le mislijo, da to smo. Ker drugače si takšne bebave razlage finančnega ministra Šušteršiča o svojem in Virantovem "wunder kindu" Tomažu Štihu, največjem slovenskem libertarcu in blogerju ter gorečem zagovorniku uvajanja kapitalističnega suženjstva in tlačanstva za ljudstvo, ki nam jo ponuja, ne moremo razlagati. Za slovenske tepce je pač vsaka razlaga dobra, pa če jo tudi pes na repu prinese, pravi star pregovor in tako verjetno mislita tudi Virant in Šušteršič kot avtorja gornjih slaboumnih razlag.





Kdo mu je podtaknil sina?


Zaposlovanje po krvni liniji!

Tako ni težav, če je brez razpisa in brez referenc v poslanski skupini SDS zaposlen sin generalnega sekretarja vlade Boža Predaliča, Gašper Predalič. Božo Predalič sicer zatrjuje, da nič ne ve o sinovi službi. "Ne vem, vprašajte njega," je dejal Predalič, ki ni točno vedel niti tega, kaj je njegov sin po izobrazbi. "Mislim, da je tehnik," je povedal.

Ti novinarji pa so res tečnobe. Kako pa naj ubogi oče Božo ve kje in zakaj se je zaposlil njegov sin Gašper in ob tem naj bi moral še vedeti kakšne šole je sinček končal.  To je bilo že zdavnaj, ko je njegov pridni Gašper obiskoval neke šole in skozi čas seveda pozabiš kam si otroka posla na šolanje in kaj je kje končal, če je sploh kje kaj končal. Verjetno bi mama bolj vedela odgovoriti na ta vprašanja, ker je ona bila za te obstranske in manj pomembne stvari zadolžena v družini.

 Še sreča, da se je atek Božo ob vseh državniških, političnih in strankarskih skrbeh ter dolžnostih,  ki jih ima in jih mora opravljati, sploh uspel spomniti, da sina ima. Ali pa bi tudi o tem očetovstvu bilo primerneje vprašati kar mamo? Očitno imajo nekateri slovenski očetje zadnje čase velike težave s svojimi sinovi. Nekateri jih ne priznajo, drugim se iznenada dogodijo, tretji se komaj še spomnijo, da jih imajo in naslednji, ki sicer vedo, da jih imajo, čeprav v to ves čas dvomijo.......... itd.

Kot se je župan Ivanček naučil, tako Ivan kot poslanec deluje!



Nova poslanska afera: Svetovanje na račun davkoplačevalcev?

Ljubljana, 21.09.2012,  24UR

Zadolženi poslanec Ivan Vogrin je kmalu po izstopu iz poslanske skupine Državljanske liste za domnevno svetovanje plačal osem tisoč proračunskih evrov podjetju, ki nima niti svojega poštnega nabiralnika. Vogrin trdi, da je bilo svetovanje opravljeno.

Čemu čudenje in sprenevedanje? Zakaj bi poslanec Ivan ravnal drugače kot ravna dobršen del njegovih poslanskih kolegov in kolegic?

Naš Ivan je bil kot politični pripravnik na funkciji župana v Lenartu in si je tam nabiral začetne prepotrebne izkušnje, znanja in veščine kako se je potrebno v politiki obračati, da si potem kot državni politik in poslanec lahko uspešen. Ivan ima res dobro ter hvalevredno lastnost, da se hitro uči in mu nekaterih svari ni potrebno večkrat dopovedovati ali prikazovati. Če je potreboval svetovanje za karkoli pač že, ker vsega pač nihče ne ve, da bi lahko bil uspešen poslanec in poslovni človek, si je v skladu z uveljavljeno prakso potrebna znanja pač v breme davkoplačevalcev dokupil. Če mu uveljavljen sistem tega ne bi omogočal, si tega pač naš Ivan ne bi mogel tudi privoščiti.

Tako ravna in se te prakse obilno poslužuje tudi večina njegovih poslanskih kolegic in kolegov, s to razliko, da njim razne tečaje, treninge, za državo izredno koristna poslanska potovanja po svetu ter podobne oblike pridobivanja novih oblastnih znanj, izkušenj in veščin organizirajo šefi državnega zbora ob pomoči ustreznih strokovnih služb. On pa si je to kot samostojni in organizacijsko izobčen poslanec pač moral sam. Oboji pa seveda na račun in v breme osiromašenih davkoplačevalcev, ki pa bomo te stroške nekako že prenesli, če želimo, da nas naše vrle poslanke in zavzeti poslanci z modro Janševo vladno koalicijo na čelu, izvlečejo iz težav v katerih smo se kot ljudstvo znašli. Saj znanje je naše in bo kmalu le še edino, bogastvo v katerega bomo lahko vlagali. Drugega, razen naših politikov ter njihovih znanj in siromašnega ljudstva, kmalu ne bomo imeli več nič.

sreda, september 19, 2012

Kdo to tako grdo laže?



Siol.net
18.09.2012

Se Peter Stelzer izogiba testu DNK?

Ljubljana - Peter Stelzer, domnevni sin Franca Rodeta, še ni sporočil termina, ko bi lahko skupaj s kardinalom oddala vzorca DNK.
Rodetova odvetnica Nina Zidar Klemenčič je za STA dejala, da Peter Stelzer, ki je od kardinala Franceta Rodeta konec avgusta javno zahteval test očetovstva, še vedno ni sporočil termina, ko bi lahko skupaj z Rodetom oddala vzorca DNK. Na njegov odgovor namreč čakajo že skoraj 14 dni.

Mikstone blog, 18.09.2012
Avtor: Mitja Kunstelj

Iz zanesljivih virov, tako rekoč iz prve roke vam bom zaupal nekaj podatkov, ki naj jih javnost ne sme izvedeti! Kardinal Franc Rode je v Nemčiji obiskal Tanja Bredo Stelzer. Milostno ji je kupil računalnik oz. notebook. Da bosta na elektronski zvezi. Plačal ji je tečaj računalništva, ker ženska živi skromno in nikoli ni uporabljala ali imela računalnika. Ob odhodu ji je stisnil nekaj denarja in odšel. Dogovor, da bodo vse naprej reševali brez javnosti, zaenkrat spoštujejo vsi. Test sta že prejšnji teden opravila oba, Peter in kardinal Rode. ( povdaril Plagiator )

Peter s svojim očetom kardinalom ne govori. Po rezultatu, ki je bil vnaprej znan, je najel znano nemško odvetnico Ute Dikman, ki slovi po pregonih pedofilije in spolnih zlorab, ki so jih zagrešili božji poslanci. Rodeta bodo tožili zaradi posilstva Tanje Brede in njene sestrične. Tudi ona je v Nemčiji potrdila, da je Rode prisilil v spolne odnose obe dekleti. Tanja Breda je bila stara 14 let, ko jo je Rode prvič prisilil v odnos. Res me zanima, koliko časa bodo še uspeli zavajati javnost in čakati plašč pozabe.

Nadaljevanje zgodbe se sliši še bolj neverjetno. Je pa žalostno in resnično. Kardinal Franc Rode ima v resnici dva sina. Delo je prišlo tudi do drugega sina, ki mu je oče Franc lani uredil delo v Vatikanu. Drugi sin je monsignor in stopa po očetovih stopinjah. Bil sem presenečen, da to ni neka velika skrivnost. Ko sem pregledoval te stvari, je mimo prineslo starega orožarskega asa Ludvika Zvonarja. Njemu je bilo smešno, da tega nismo vedeli že prej

Nekdo torej grdo laže. Kdo?

Jankoviču in njegovim »pozitivcem« ter nekaterim sindikatom le omehčali hrbtenice!



Pred časom sem na teh straneh v enem od svojih prispevkov že zapisal, da Lukšičevim SD-jevcem in Jankovičevom PS-ovcem kot parlamentarni opoziciji ne kaže preveč verjeti in da se lahko kar pripravimo na neprijetna presenečenja. Janševa strategija lomljenja ali vsaj krepkega mehčanja hrbtenice obema opozicijskima liderjema ter s tem tudi njunim poslancem v državnem zboru, je ob izdatni podpori Borisa Pahorja in še koga vplivnega ter močnega iz ozadja, rodila uspehe. Skoraj ni več nobenega dvoma, da so slovenski konji pametnejši ter dalekovidnejši od slovenskih državljank in državljanov. 

Prav presenetljivo je kako, da se obema opozicijskima liderjema ter njunim kolegom v grlu ne zaleti, ko požirajo lastne besede, obljube in zaveze s katerimi so se še pred kratkim tako odločno razmetavali in zavajali tisti del slovenske javnosti, ki jim je še vsaj malo verjel.

Pozitivna Slovenija (PS) bo počasi v državnem zboru podprla vse kar si bo Janša zaželel in za kar jih bo prepričeval, da je nujno za dajanje oziroma pošiljanje signalov. Tudi vse ustavne spremembe, ki si jih je Janša zamislil, bodo na koncu dobile potrebno podporo opozicijskih poslancev. Lukšičeva SD je v Janševo neformalno in prikrito »koalicijo« vstopila že nekaj prej. Tudi sindikati so naenkrat postali zeli mehki in začeli izražati strinjanje z ukrepi in namerami Janševe vlade za katere so še ne tako dolgo nazaj javno trdili, da so nesprejemljivi in da bodo pogajanja trda. Pridružili so se jim iznenada celo še delodajalci, ki so prav tako še pred nekaj dnevi odločno trdili, da so predlogi reform Janševe vlade kot mlačna voda. Kaj se torej dogaja v ozadju? Diktatura vstopa v deželo skozi velika vrata.

Razmere v državi in EU so v hudem strahu pred finančnim kolapsom, popolnim razpadom družbenega sistema ter s tem morebitnim začetkom družbene katarze in polaganja računov ter odkrivanja krivcev za propad države, združile vse politične elite. Niso se politiki združili in poenotili zaradi cilja rešitve države temveč, ker so jih k temu prisilile ogrožene kapitalske, finančne ter druge izkoriščevalske elite doma kot tudi zunanji politični botri, ki Evropo rešujejo na način, da jo bo kar najhitreje pobralo ter pahnilo v nenadzorovan splošni kaos in v diktaturo.

Stanje v državi je vsak dan bolj kaotično in lačnih, golih, bosih ter ljudi brez perspektive in jasne bodočnosti, ne bo več mogoče, kot se je to dokaj uspešno počelo doslej, zavajati z rdečimi zvezdami, križi, kaj se bo pelo v himni, takšnimi ali drugačnimi proslavami in še drugimi podobnimi ideološko demagoškimi slaboumnostmi. Tudi  politično ideološka ter domoljubna ljubezen gre skozi želodec.

Vstopamo v čas, ko ljudstvo ne bo več imelo zaščitnikov ter zaveznikov ne v političnih elitah, ne v cerkvi in ne v sindikatih. Vsi ti in še premnogi drugi, ki so se zadnjih dvajset let obilno redili na dobrinah, ki jih je v preteklosti ustvarilo ljudstvo, bodo sedaj reševali in ščitili le še sebe in svoje interese. Za te svoje eksistenčne cilje pa bodo pripravljeni žrtvovati tudi državo Slovenijo in v njej živeče državljanke in državljane. Doslej hudo razdvojeni ter kulturno sprti  državljani, ki so ob vsem tem še hudo politično ter ideološko nasilno razdeljeni na »leve« in »desne«, bodo odslej združeni v bedi in eksistenčni brezizhodnosti ter trpljenju.

torek, september 18, 2012

Kaj bo naš Matej storil, ko mu bo zmanjkalo strank?



Dr. Matej Lahovnik, profesor, nekdanji član Zares-a in minister za gospodarstvo, pred tem odkrit simpatizer LDS-a in potem SD-ja, ter Viranta in takrat njegove stranke LD v ustanavljanju, član ekipe modrecev, ki je želela resetirati Slovenijo za svoje potrebe in koristi,  večni politik torej, ki venomer zamenjuje strani in išče osebne koristi ter tega nikakor ne želi priznati, v prostem času tudi član kakšnega nadzornega sveta, se sedaj prav neokusno prilizuje Janševi SDS  in se jim pridružuje v neokusnih ali že kar primitivnih napadih na aktualnega predsednika države.

Na ponedeljkovi javni tribuni na kateri je s predsedniškim kandidatom SDS Milanom Zverom razpravljal o rešitvah za izhod iz gospodarske in finančne krize je ob strokovnih ter  ekonomistično vedeževalskih rešitvah ponujal seveda tudi politične. Tako bi naš vsestranski Matej najraje zamenjal tudi predsednika države in je ob tem malo hvale zapel svojemu sogovorniku in kandidatu za predsednika države Milanu Zveru.

Vendar naš neoliberalni ekonomski gromovnik Matej lahko hitro zaide v težave, ker mu bo kmalu zmanjkalo političnih strank na oblasti, ki bi se jim prilizoval in si utrjeval svoj vsakokratni družbeni položaj. Tudi večnih kritikov, ki neprestano kritizirajo, praviloma najraje tiste, ki takrat na oblasti niso, se ljudje sčasoma naveličajo poslušati. Še posebej, ker je Matej kot minister imel kar nekaj priložnosti, da za to državo naredi kaj koristnega in jo je potem raje z ministrskega mesta popihal nazaj na veliko bolj varno in manj stresno  profesorsko mesto. Odkoder je potem po svojih nekdanjih strankarskih in ministrskih kolegih veselo udrihal iz varnega zavetja ter čakal na volitve in spremembo oblasti, da si ponovno da duška ter utrdi svoj osebni in karierni položaj.

Prav zanimivo bo videti kako se bo naš Matej obračal in vrtel, ko Janša in njegova stranka SDS ne bosta več na oblasti in če vodenje države slučajno prevzamejo ljudje, ki so ga doslej uspeli spregledati. Kot ekonomski strokovnjak se doslej ni uspel ravno uspešno profilirati  in na tem področju mu bodo novi oblastniki ali tisti stari kolegi, ki jih je v preteklosti tako grdo obdeloval, težko priznali kake posebne reference. Kot politika pa ga tudi poznajo in vedo, da je nezanesljiv in zelo nepredvidljiv in si ga gotovo ne bodo želeli v svoji sredi ali, da bi mu celo zaupali kakšne odgovorne naloge v oblastnih strukturah. Ostala mu bo tako le še neformalna družbena funkcija večnega kritika vseh in vsakega, ki ga nihče več resno ne jemlje in ne posluša. To bi bila pa res žalostna zgodba za tako zelo ambicioznega človeka kot je Matej.


Grožnje nekomu ali nečemu!



Slovenski mediji te dni:

Uporabnik z imenom Jaka JakaJaka je v soboto na svoji Facebook strani zapisal, da je treba Janšo "nemudoma odstraniti s slovenskega političnega prostora, ker dela samo škodo slovenskemu narodu" ter "smrt Janezu Ivanu Janši - slovenskemu voluharju in uničevalcu sprave med Slovenci".

Še ni minilo veliko dni, ko so ti isti mediji pisali, da je po spletu Janezu Janši grozil nek Radgončan in takrat nisem zasledil objave njegovega grozilnega teksta. Verjetno sem spregledal. O tem se potem sploh ni več pisalo in tako niti ne vemo kako je njegovo »grožnjo« okvalificiralo tožilstvo in ali je oziroma sploh bo vložilo obtožnico. Radgonski terorist je kar naenkrat padel v pozabo.

Tokrat mediji objavljajo celotno vsebino spornega zapisa, ki je dvignil prah v deželi. Verjetno je s kazensko pravnega vidika sporna le ena sama beseda » smrt« nekomu, čeprav se mi pri tem zastavlja kar nekaj vprašanj. Kako okvalificirati komu in kakšno »smrt« je v resnici imel pisec v mislih? Če je ta zapis mogoče razumeti kot napoved fizične smrti neki konkretni osebi, v tem primeru Janezu Janši kot politiku, državljanu, možu, očetu,......., potem je zaskrbljenost te osebe, organov pregona in tudi javnosti seveda na mestu in država mora v skladu s svojim pravnim redom intervenirati.

Če pa je pisec teh spornih besed  z besedo »smrt« imel v mislih in želel javnosti povedati, da tej konkretni osebi želi »politično smrt« in je beseda »smrt« v spornem besedilu njegove objave malo nesrečno figurativno uporabljena, potem bi tudi pravna kvalifikacija njegovega dejanja morala biti temu primerna. Ne more biti kaznivo dejanje, če si nekdo res še tako močno želi in to tudi javno izrazi, da bi kak nepriljubljen politik izgubil svoje družbene in oblastne funkcije ter doživel »politično smrt«, kar bi pomenilo, da nima več osebnega vpliva  na družbena in politična dogajanja v državi.

Strinjamo se lahko, da smo z uporabo besede »smrt« v naši družbeni , politični in ideološki stvarnosti zelo radi razmetujemo in vedno do njene uporabe nimamo enakega odnosa ali občutljivosti. Spomnim se kako je določena skupina državljank in državljanov pred leti, ki Janezu Janši seveda niti pod razno ni sovražna, ob neki priložnosti javno nosila transparente na katerih je pisalo: smrt komunistom in njihovim mladičem! Sporočilo v katerem je bila uporabljena beseda »smrt«  je bilo seveda jasno in nedvoumno ter ni ciljalo le na enega samega človeka, temveč na celotno množico ljudi in celo na njihove otroke. Nobenega posebnega viharja v medijih ta javna grožnja takrat ni povzročila, čeprav je potrebno zapisati, da se je ob prebiranju tega grozečega sporočila veliko ljudi v državi zelo tesnobno počutilo. Pa tudi razmere v državi so takrat bile takšne, da so nekateri imeli kar nekaj razloga za zaskrbljenost. S smrtjo se je na javnih zborovanjih, ki so jih organizirali razni desni ekstremisti, grozilo tudi Milanu Kučanu in še komu, pa se zaradi tega ni nihče v tej državi kaj posebej vznemirjal in tudi kazenskih postopkov ni nihče sprožal.

Iz naše pretekle in ter tudi bližnje zgodovine poznamo veliko primerov javnih sporočil političnih grupacij s katerimi svojim nasprotnikom kaj sporočajo in je v teh sporočilih uporabljena beseda »smrt«. Ne bom jih tukaj navajal, ker jih večina bralcev tako ali tako dobro pozna. Gre predvsem za to, da skušamo v takih primerih obdržati hladno glavo ter sposobnost objektivnega vrednotenja tovrstnih neumestnih sporočil in družbenega trenutka v katerem so nastala.

Lahko je razmeti, da je aktualni slovenski režim vedno bolj nervozen, ker se srečuje s premnogimi težavami in problemi, ki jim ni kos in zanje nima ustreznih rešitev. Na podoben način pa je potrebno razumeti tudi vedno hujše stiske ljudi, ki se dnevno srečujejo s problemom kako preživeti, plačati položnice, dobiti ali obdržati zaposlitev in njihovih težav, ki so vsak dan hujše, je vedno več. Tako pač nekateri v hudih trenutkih stiske svoje notranje napetosti sproščajo tudi na način, da ob šanku v druščini sebi enakih glasno preklinjajo vse od EU, Janše in vseh drugih politikov pa tja do zadnjega državnega uradnika. Drugi pa pač udarijo po tipkovnici in po spletu pošljejo kakšno neprimerno ter nespretno napisano sporočilo besa in jeze, čeprav v resnici niti tako kot so zapisali ne mislijo.

Ni se treba bati tistih, ki glasno kričijo ali po spletu tako oziroma drugače grozijo vsem in vsakomur za katerega so prepričani, da je ali bi lahko bil kriv za njihovo nesrečo. Razlog za zaskrbljenost bo nastopil takrat, ko teh javno izrečenih ali zapisanih groženj več ne bo. Ko bo ljudstvo obmolknilo, takrat pa bo nastopil čas za zaskrbljenost in tudi upravičen strah pri vseh tistih, ki lahko pričakujejo, da jih bo ljudstvo za svojo nesrečo okrivilo.Ta nesrečni trikratni Jaka se je pač v trenutku slabosti zaletel ali kot radi rečemo, so mu prsti krepko prehiteli možgane in je tako dosegel ravno nasprotno od tega kar bi si verjetno v resnici želel. Njegov "sovražnik" Janez Janša ravno takšna grozilna sporočila v tem občutljivem političnem trenutku še kako potrebuje.

sobota, september 15, 2012

Čestitka Primorkam in Primorcem za njihov pogum in odločno držo!



Predsednik pokrajinskega odbora zveze borcev NOB za južno Primorsko in koordinator prireditve Jerko Čehovin je poudaril, da so ljudje na Primorskem v rdeči zvezdi po vojni videli svobodo, konec fašističnega terorja. "Zgodovinsko gledano smo se osvobajali pod rdečo zvezdo. Takoj po vojni, ko se še ni vedelo, ali bo pariška mirovna pogodba Primorsko priključila novi državi, je zvezda na Primorskem krasila številne napise, kot so Živel Tito, Živela Primorska in podobne. Primorci se z rdečo zvezdo zato identificiramo," je pojasnil Čehovin.

Ne le vi, drage Primorke in cenjeni Primorci, z rdečo zvezdo se vedno bolj identificirajo tudi mnogi v drugih deželah naše ljube in nesrečne domovine Slovenije. 

Iskrene čestitke ob vašem in našem skupnem velikem prazniku! 

Pred časom so na podoben način ter primerno svečano svoj veliki zgodovinski dan proslavili tudi naši vrli Prekmurci. Oboji brez kulturnega in političnega blagoslova aktualnega režima. Tako kot je v primeru proslavitve dneva priključitve Prekmurja k matici Sloveniji v mislih in srcih z njimi praznoval tudi velik del ostalih Slovenk in Slovencev, smo enako vsi v mislih danes z vami. Z vami danes v zavednih slovenskih srcih proslavljajo mnogi po celotni Sloveniji in se vam zahvaljujejo za vaš pogum in pokončnost ter narodno odločnost.


petek, september 14, 2012

Slovenijo damo, evra ne damo!

Rok trajanje države Slovenije se je očitno začel iztekati. Združene države Evrope so postala vsakodnevna mantra slovenskih evro janičarjev in evropskih kapitalskih, političnih in finančnih veljakov. Po celotni Evropi se pripravlja ljudi na nasilno združevanje in unitarizacijo v neko novo federalno (ali nekaj temu podobnega) državno tvorbo. Kar nekoč ni uspelo s tanki in soldatesko se želi sedaj doseči z na prefinjen način podtaknjeno skupno valuto evro.

Še tako slabo izobraženemu državljanu je pred leti, ko so uvedli evro, bilo nerazumljivo kako jim bo uspelo tako veliko različnosti združiti v eno uspešno enotnost. Nekateri so sicer že takrat previdno opozarjali na to okoliščino in bili seveda tudi takoj uspešno utišani. Slovenci smo za sprejem evra plačali zelo visoko ceno in čeprav ekonomsko in finančno niti nismo bili za ta prevzem sposobni ter pripravljeni, smo bili kljub temu v evro druščino sprejeti. Z velikim politikantsko ideološkim pompom smo evro dobili in bili ob tem neizmerno ponosni in do nekaterih naših sosed tudi bahati, ne da bi se takrat zavedali, da smo sebe in svojo državo poslali na boben. Ljudstvo je vsako leto bolj zatiskalo pasove in dvigalo obrvi ob vedno novih ukrepih za rešitev evra in finančno gospodarske krize, ki so se nam vsiljevali od zunaj ter sočasno nerazumno lahkem dostopu do denarja. Vsak klošar, ki razen bolh ni premogel ničesar drugega, je lahko dobil kredit. Če ne v domačih bankah v Sloveniji, pa so nas vabile številne banke v Avstriji, ki so naše ljudi bogato zalagale z denarjem in se zavarovale s hipotekarnimi jamstvi. Posledice teh finančnih manevrov tujih bank in zavarovalnic poznamo. Potem se je čez noč našel krivec v ameriškem finančnem marketingu in ameriških finančnih institucijah, le v Evropi naj za nič ne bi bil nihče kriv.

Doma v Sloveniji pa se je prodajalo in na prav kriminalen način privatiziralo vse kar je bilo še kaj vrednega. Sočasno pa se je tudi vse uničevalo in so nam tako propadli celi sektorji gospodarstva, stečaji velikih gospodarskih družb so postali nekaj vsakdanjega. Korupcija je postala del našega družbenega in gospodarsko finančnega sistema, povečevalo se je število brezposelnih, krčil se je obseg realnega gospodarstva medtem, ko se nam je javni sektor povečeval, Nihče ni preganjal gospodarskega kriminala, blokiral se je sodni sistem, z neprestanimi kadrovskimi in organizacijskimi posegi v policiji ter tožilstvu so obe organizaciji prisilili, da sta se ukvarjali sami s sabo in se ob tem še hudo politizirali. Vlada in parlament sta masovno sprejemala vedno nove zakone, ki so si mnogi in najpomembnejši bili med sabo še v nasprotju, ministrstva so vodili razni lobiji iz ozadij. Država je bila vseh dvajset let ujetnica prav vulgarne strankokracije in neprestane politizacije ter vzpodbujanju kulturnega boja in ideološke delitve državljanov na naše in njihove.

Namesto, da bi se odločno borili proti revščini, izkoriščanju, zlorabam, korupciji in klientelizmu, kriminalu, kršenju ustave in zakonov, malverzacijam v finančnem in gospodarskem sektorju, tehnokratizmu in vedno večjemu birokratizmu v javni in državni upravi, smo se ves čas raje tolkli z nekimi nevidnimi udbaši, komunisti, jugonostalgiki, socialisti, preganjali spomin na Tita, partizane, rdečo zvezdo, ker vsi dosedanji naši oblastniki so vedeli početi in bili usposobljeni le za to.

V času, ko se drugi v Evropi s tem nimajo časa ukvarjati, se mi ne damo. Delamo to kar vemo in znamo. Zganjamo demagogijo, še bi nadalje prodajali kar je kje še za prodati, propada nam realni sektor, in ker nimamo več potrebnega denarja se bodo sedaj lotili še javnega sektorja. Na koncu nam bosta namesto današnje države Slovenije in našega slovenstva ostali le še frajtonerica, narodna noša in kranjska klobasa ter pogovorni slovenski jezik v nižjih slojih prebivalstva.

Vse le tako dolgo dokler tudi Evropa in predvsem njen elitni evro del ni padel na kolena. Pa se je hitro zgodila Grčija, ki je razkrila ves blišč in vso ogromno bedo funkcioniranja največjih ( predvsem Nemških in Francoskih ter tudi nekaterih drugih ) evropskih bank, ki so leta in leta nekritično ter prav diletantsko prevzemale ameriški model v hitenju za čim večjimi dobički. Pa se je zgodila Irska in ji sledila nesrečna Grčiji in potem  Portugalska, pa Španija, pa potem še Italija in Slovenija in je na samem pragu kolapsa tudi že Francija. Prav nič presenečeni ne bodimo, če se bo tej druščini v kratkem pridružila še kakšna država. Kot da bi se nam začela ponavljati zgodovina druge polovice tridesetih let prejšnjega stoletja.

Potem pa je na temnem evropskem nebu zasijala zvezda rešiteljica imenovana Združene države Evrope, ki ima zaenkrat še kar nekaj delovno idejnih imen kot so finančna unija in podobna. Vse z enim samim namenom, da se ne izzove panika in se prehitro ne pojavijo nasprotovanja tej ideji, ki je očitno nastala že veliko let prej preden se je sedaj obelodanila.

Prihaja čas, ko se bomo tudi Slovenci morali odločiti za evro in Združene države Evrope ali za Slovenijo in slovenstvo. Eno ali drugo, ker oboje hkrati na daljši rok ne bo šlo.