sreda, december 30, 2015

Palestinci - tudi od Slovencev izdano ljudstvo!

Tudi v Palestini gre za otroke. Obljubili smo jim naše priznanje njihove države, pa smo svojo besedo požrli ter jih izdali.

Mi smo se ogradili sami, njih so ogradili drugi. Nas še ne raketirajo in pobijajo, njih že več desetletij.

Imamo pa državljanke in državljani Slovenije  pravico od naše državne politike in oblasti zahtevati, da nam povedo, kdo je državi Sloveniji prepovedal priznati palestinskemu ljudstvu obstoj njihove države in pravico živeti v miru? Vsaj to svojo državljansko pravico izkoristimo!

ponedeljek, december 28, 2015

Golazen pisunska!

Vir: REPORTER

Ljubljana: 27-12.2015

Županova farmacevtka: iskali smo usodno žensko iz seksualnega škandala Zorana Jankovića

Ljubljanski župan naj bi v zameno za spolne usluge farmacevtki uredil službo v javnem zavodu Lekarna Ljubljana.

Da je ljubljanski župan Zoran Janković v novem procesu osumljen prejemanja podkupnine, je pričakovano, nepričakovano pa je, da je tokrat vpleten tudi v spolni škandal. Farmacevtka, od katere naj bi v zameno za službo za nedoločen čas zahteval in tudi prejel spolne usluge, je privlačna K. R. Ženske so v takšnih primerih žrtev, opozarjajo strokovnjakinje. 
 *
Da so ženske v takšnih primerih žrtve ne opozarjajo le strokovnjakinje, temveč tudi strokovnjaki in vsi drugi moralni ter etični ljudje in vsi, ki premorejo vsaj še kanček čustvene inteligence. Reporter, ki že tako ne slovi po kakšni novinarski profesionalnosti in objektivnosti, naj bi se tako pognal v iskanje te nesrečne farmacevtke, od katere bi naj ljubljanski župan zahteval spolno uslugo za njegovo posredovanje v iskanju službe. Hvalijo se, da so nesrečnico našli, da poznajo njeno identiteto in sedaj objavljajo celo njeno ime in se verjetno ob tem počutijo kot kaki vrhunski raziskovalni novinarji. So pa izpadli kot čisto navadni bedniki in prava sramora slovenske medijske srenje. Kakor, da se slovenski mediji in v njih zaposleni novinarji in razni pisuni iz tragične mariborske zgodbe ne bi prav ničesar naučili in dobili prav nikakršnega poučnega nauka. 

Razen tega kar se je dalo prebrati iz medijev, ki so poročali o ugotovitvah policije v zadevi Jankovič, pridobljenih s prisluhi ali na kak drug način, da naj bi župan Jankovič od neke dame, da bi ji pomagal najti primerno službo, potem pričakoval plačilo v spolni uslugi, drugega ne vemo prav veliko. Ne bom branil in zagovarjal Jankoviča, ker ga osebno ne poznam in ne vem ali je kaj takšnega sposoben narediti in potem plačilo "v naravi" tudi izterjati in sprejeti. Mene v tej zgodbi ob vseh moralnih in etičnih vprašanjih zanimajo še nekatere druge okoliščine o katerih pa nihče nič ne poroča ali jih problematizira in ki se mi z objavo imena in priimka te nesrečne dame zdijo še kako zelo pomembne Najprej, zakaj je policija medijem sploh razkrila toliko podrobnosti, da so se sedaj ti s tako lahkoto dokopali do imena te ženske, ki bi naj bila spolno izsiljevana? Je imela policija kak poseben in seveda opravičljiv tehnično preiskovalni razlog za odkritje poti do identitete te nesrečnice? Če se je policija spustila z nivoja kazensko pravnega na nivo političnega, potem se nam državljankam in državljanom te države ne piše dobro in skrani čas je za hudo zaskrbljenost in tudi ukrepanje. Še posebej, ker se kaj takšnega, ko smo državljani dobili razloge in smeli podvomiti v korektnost dela preiskovalnih organov, ni dogodilo prvič. V nekaterih demokratičnih državah zaradi takšnih in še veliko bolj milih stvari,  padajo glave ministrov.

Predpostavimo, da bi Jankovič dami, ki naj bi ji pomagal najti službo, res direktno ali posredno, tako ali drugače, mogoče tudi v šali, nakazal oziroma omenil, da za povračilo pričakuje spolno uslugo. Jo je potem dobil? Kaj če je ni, in je v nadaljevanju tudi zahteval ali omenjal več ni,  in je vse skupaj potem izpadlo le kot slaba in neokusna šala na katero sta oba hitro pozabila? Je mogoč tudi takšen razlet te nesrečne zgodbe? Reporter gre celo še dalje in zapiše, da je Jankovič "prejel" spolno uslugo. Kdaj, kje in pod kakšnimi okoliščinami? Lahko avtor članka ali uredništvo Reporterja to tudi na sodišču dokaže? Je morebiti policija celo tajno posnela njuno spolno srečanje in o tem Reporterju kaj namignila? Sedaj pa sta na vrsti policija in policijska ministrica, da se oglasita in če dokazov o spolnem srečanju ne posedujeta, o tem obvestita javnost in s tem tudi odvetnika nesrečne gospe. Dovolj je bilo obtoževanja in uničevanja človeških usod kar tako vse povprek.

Nihče tudi  ne pomisli na žensko, ki se je prav mogoče ne po svoji volji ali morebiti  celo popolnoma nič kriva ter povsem nedolžna, sedaj znašla v hudih življenjskih težavah. Ne poznam te gospe in o njej ne vem nič. Tako niti ne vem, če je poročena in če ima morebiti celo otroke ali če ima še žive starše in ima brate in sestre. Ni žrtev le ona, ki jo sedaj Reporter z imenom in priimkov razkriva senzacij in slabih zgodb željnemu delu slovenske javnosti, temveč so žrtve medijskega linča ter posmehljivosti in primitivne privoščljivosti nekaterih  ljudi, prav vsi navedeni kot tudi mnogi njeni družinski dobri prijatelji ter znanci.  

Mnogi vplivnejši in modrejši od mene, so veliko povedali in napisali že v primeru mariborske zgodbe in priznam, da sem bil takrat prepričan, da se v slovenskih medijih kaj podobnega tako hitro ne bo več ponovilo. Kako zelo sem se motil. V Sloveniji je očitno omejena le pamet, neumnost,  primitivnost in nesramnost pa so brezmejne. Tvegal bom kritiko na svoj račun, pa bom vendarle zapisal. V Sloveniji se na tem področju očitno vse tako dolgo ne bo nič spremenilo, dokler nekemu oškodovancu ne bo "počil film" in bo kakšenega takšnega primitivnega medijskega pisuna in mogoče še njegovega šefa, krepko premlatil. Ker vsa druga sredstva pripričevanja, moraliziranja, sklicevanja na razne etične kodekse, kazenske zakonike in podobne metode, enostavno v tej državi niso učinkovita in ne delujejo. Ko odpove pravo in državne institucije, si ljudstvo pač vzame pravico v svoje roke. Šele, ko bodo na urgenco vsega polomljenega in krvavega pripeljali prvega takšnega primitivnega pisuna, se bodo v tej moralno in etično degradirani Sloveniji zganili tisti, ki se sedaj pišmeuhovsko in neprizadeto obnašajo ali pa le veliko čvekajo in ničesar ne storijo. Bomo res morali počakati na kak tak nesrečen dogodek, da se bo potem kaj spremenilo?

petek, december 25, 2015

Kako dolgo bo še molčal kmetijski minister mag. Dejan Židan?

Minister mag, Dejan Židan
Vir: MMC

Zaradi afere z medom poziv k razrešitvi Janeza Posedija

 
Zmanjšano povpraševanje po medu
24. december 2015

Ljubljana - MMC RTV SLO

Ekolog Gorazd Pretnar je premierju Cerarju in resornemu ministru Židanu poslal pismo, v katerem predlaga, naj se zaradi medene afere razreši generalnega drektorja uprave za varno hrano Janeza Posedija.

Razlog: Janez Posedi bi lahko ukrepal in sporni med čebelarjev, ki so kupovali doma narejena zdravila, umaknil s trgovskih polic. Pa tega ni storil. Direktor uprave za varno hrano to zanika. Po naših informacijah minister za kmetijstvo Dejan Židan Posedija zaradi pisma ne namerava razrešiti. Medtem pa čebelarji ugotavljajo škodo, ki jim jo je napravila afera. Povpraševanje po medu je namreč močno upadlo.
********* 


Dr. Gorazd Pretnar pri mnogih čebelarjih, ki so večkrat doživeli zastrupitve svojih čebel s FFS, uživa velik ugled. Največkrat je bil tudi edini od vidnih slovenskih znanstvenikov, ki se je zanje zavzel ter javnosti posredoval strokovne poglede na pojav zastrupljanja čebel ter pozival oblasti, da storijo kaj, da se ta kemična morija čebel konča.

S tem svojim pismom predsedniku vlade z zahtevo po zamenjavi direktorja urada za varno hrano mag. Janeza Posedija, katerega celotna vsebina pa javnosti ni poznana, dr. Gorazd Pretnar tudi zahteva, da se ves letos pridelan med čebelarjev, ki so dokazano uporabljali sporne Debevčeve palčke, umakne iz prodaje.  Odprto pa še ostaja vprašanje zakaj dr. Pretnar tako ostro zahteva odstavitev Posedija, ki je bil pred kratkim izbran na to funkcijo, ki jo je pred tem dolga leta opravljala znana ter pogosto kritizirana dr.Vida Čadonič Špelič in ki je tudi glavna krivka za vse kar se je v preteklih letih na tem področju nepravilnega dogajalo. Kot kandidata za to delovno mesto so takrat nekateri mediji omenjali  tudi dr. Pretnarja, ki pa zanika, da bi ga to zanimalo in da je nameraval kandidirati.  Zakaj torej zamenjava Posedija, ko pa je ta na tej funkciji tako kratek čas, da mu res težko očitamo krivdo za izbruh več let trajajoče krize na področju zagotavljanja sredstev za zatiranje varoje in danes imenovane"medena kriza" in ob tem niti prav ne vemo kaj so mu sodelavci in drugi igralci v tej nesrečni zgodbi, ob nastopu službe sploh povedali ter na kaj opozorili o razmerah na področju zdravstvenega varstva čebel.? Glavna krivka Čadoničeva se je pravočasno umaknila in danes mirno direktorjuje na Upravni enoti v Novem mestu, ter se dela kot, da se je vse to sploh nič ne tiče.

Pogrešate koga v vsej tej kolobociji, ki še ni nič pametnega javno povedal? Prav imate! Kmetijski minister mag Dejan Židan se še ni oglasil. Lepo molči in upa, da bo vse minilo in da se ga v tem cirkusu ne bo omenjalo in se bo vse izšlo brez zanj usodnih strokovnih ter političnih posledic. Naj kar molči in se tudi on dela, da se ga to nič ne tiče. Kar pa seveda ne drži in se ga še kako zelo tiče, ker je eden glavnih krivcev za izbruh te nesrečne "medene afere". Skupaj z nekaterimi funkcionarji ČZS je zrušil nacionalni program zatiranja varoje, podlegel je pritiskom nekaterih funkcionarjev ČZS in dovolil večletno popolno anarhijo na področju zagotavljanja sredstev za zatiranje varoje. Ni posegel v dalj časa trajajoč in slaboumen spopad med ČZS in NVI glede tega kdo bo glavni na področju zatiranja varoje v državi in v katerem so si nekateri s ČZS želeli prodobiti celo strokoven primat, čeprav je vsakomur kristalnio jasno kdo lahko na področju zdravsvenega varstva čebel deluje in kdo predstavlja veterinarsko stroko ( spomnite se samo zahteve ČZS, da v svoji svetovalni službi zaposli veterinarja, ki bo pokrival področje zdravstvenega varstva čebel ??!!). Vodstvu ČZS je minister ugodil skoraj v večini njihovih raznih zahtev od katerih so nekatere bile prav čudne.  Ni ukrepal, ko so začela prihajati prva opozorila, da nekateri strokovnjaki KIS prevzemajo ČZS in skozi čebelarsko organizacijo uresničujejo neke povsem svoje cilje in da skupaj s ČZS minirajo ugled in strokovnost NVI. In seznam grehov ministra Židana bi tako lahko še  nadaljevali. Pri tem pa je še posebej zanimivo, da je Židan tudi sam veterinar in je toliko večje lahko naše začudenje, odkod torej pri njem tak prikrit odpor do NVI? Seveda, pot na fotografiranje na sedež EU v Bruslju ter potem še obetajočo pot v palačo OZN v ZDA, so mu tlakovali na ČZS in ne na NVI.

Minister za kmetijstvo mag, Dejan Židan ni preprečil izbruha te načrtovane in namerno sproducirane "medene afere", za katero je danes že kristalno jasno, da se je nič krivim slovenskim čebelarjem dogodila kot stranski produkt več let trajajočih hudih medsebojnih nasprotij in konfliktov med  institucijami v sestavi njegovega kmetijskega ministrstva in njihovimi najvidnejšimi ter najodgovornejšimi ljudmi.

Kdo so glavni igralci te za čebelarje tako zelo nesrečne zgodbe:

1. ČZS in nekateri njeni vidni funkcionarji s predsednikom Boštjanom Noćem na čelu ter tudi nekateri funkcionarji regijskih čebelarskih organizacij in nekateri zaposleni v javni svetovalni službi ČZS, vplivni samooklicani eko čebelarji
2. Minister Dejan Židan kot odgovorna oseba kmetijskega ministrstva z nekaterimi svojimi visokimi državnimi uradniki zaposlenimi na svojem ministrstvu
3. Vodja KIS in nekateri tam zaposleni strokovnjaki, ki so sočasno tudi funkcionarji ČZS ali  s čebelarsko organizacijo sodelujejo kot strokovni sodelavci in so  čebelarsko organizacijo dobesedno ugrabili za svoje potrebe in interese
4. Inšpekcijske službe s svojo šefico Andrejo Bizjak na čelu
5. Vodstvo NVI, ki si je dovolilo zapletati se v povsem nekoristne in pogosto prav neumne konflikte z nekaterimi vidnimi predstavniki ČZS glede zdravstvenega varstva čebel in je pri tem celo javno degradiralo svoje lastne veterinarje, ki so opozarjali na škodljive posledice anarhije na področju zatiranja varoje in želeli pomagati čebelarjem ( primer veterinarke v Celju ) in ker je več let bilo povsem gluho za mnoga opozorila mnogih svojih terenskih veterinarjev, ki so zadolženi za zdravstveno varstvo čebel in je tako tudi sokrivo za nekaj tisoč praznih čebeljih panjev v preteklih letih


Janeza Posedija, direktorja direktorata za varno hrano, ki to delo opravlja zelo kratek čas, kot kakšnega posebnega krivca za to kar se je čebelarjem dogodilo, enostavno ne vidim.  V tem primeru "medene afere" gre preprosto za veliko in namerno sproducirano slovensko veterinarsko vojno v kateri se bojejo vsak proti vsakemu ter vsi proti vsem in vsi seveda to počnejo preko hrbtov ter v veliko škodo nič krivih slovenskih čebelarjev, ki bodo na koncu očitno edini plačali tudi najvišjo ceno na račun slovenskih davkoplačevalcev.

Kot sem obljubil že v prejšnjem prispevku, se tudi danes zavezujem, da bom o tej temi še pisal in se trudil razkriti "grehe" posameznih grešnikov, ki jih zgoraj navajam, s predstavitvijo nekaterih konkretnih dokazov njihove krivde, ki sem jih zbral v nekaj zadnjih letih trajanja te vsesplošne anarhije na področju zatiranja varoje. Skrajni čas je, da se molk prekine in se o vsem javno spregovori. Zaslužnim zasluge in krivim krivdo! Ker nedolžnih v tej "čebelarski aferi" seveda ni in to velja tudi za del čebelarjev, ki so se pač morali znajti kot so vedeli in znali. Nadaljevanja bodo torej na teh straneh še sledila. Skrajni čas pa bi tudi že bil. da novinarji elektronskih in tiskanih medijev prenehajo nekritično ter papagajsko prenašati izjave posameznih predstavnikov te velike slovenske veterinarske vojne in prisluhnejo tudi tistim, ki poznajo mnoga več let trajajoča ozadja tega kar se nam danes dogaja.

Večina velikih borcev te veterinarske vojne sedaj skozi medije kriči: med čebelarjev, ki so tiste zvarke kupovali pri Debevcu in jih vtikali v svoje panje, je potrebno umakniti iz prodaje.  Kako le, lepo vas prosim? Deset let bi naj Debevec nekatere čebelarje zalagal s tistimi palčkami in tistega medu že zdavnaj nikjer več ni. Tehnično bi se dalo morebiti umakniti le med iz letošnjega leta. Od količin letošnjega leta pa ga tudi veliko več ni, ker ga je nekaj odkupil Medex in drugi veliki odkupovalci in tudi ti, ki zalagajo slovenske trgovske verige v medu niso ugotovili ali našli nič spornega. Prav tako ti veliki borci kričijo: varen je med na trgovskih policah! Malo morgen, cenjene gospe in gospodje, dušebrižniki. Med slovenskih čebelarjev je najmanj toliko varen kot medovi pridelani v Romuniji, Bolgariji, Turčiji, na Kitajskem ali državah Južne Amerike, pripeljani  in potem ponujeni kupcem v Sloveniji. Kaj ti gospodje vedo o doktrinah in konkretni praksi zatiranja varoje ter o drugih higijensko sanitarnih standardih v teh navedenih in še mnogih drugih državah od koder se v Slovenijo uvaža med? Nič! Medex je ves ta čas vsako leto od slovenskih čebelarjev odkupoval med, propolis, cvetni prah in po njihovih javnih zatrjevanjih ves čas vzroce teh odkupljenih čebeljih proizvodov pošiljal na analize v laboratorij v Nemčijo. In nemški laboratorij ni nikoli doslej v teh vzorcih slovenskih čebelarjev odkril nič spornega ali zdravju škodljivega. Zakaj bi naj sedaj torej med z etiketo Medexa bil varen in neoporečen, medovi slovenskih čebelarjev pa ne, ko pa gre vendar za iste medove? Prenehajte se torej sramotiti pred slovensko javnostjo in ne zavajajte ter ne lažite ljudem in ne delajte slovenskim čebelarjem dodatne škode. Ker prava resnica te "medene afere" bo zagledala luč sveta in nekdo bo za to vsekakor moral prevzeti odgovornost. Najprej seveda vrhovni šef, minister Dejan Židan, potem pa še vsi ostali! Tako bi bilo edino prav! 

Sedaj, ko so grobarji slovenskega čebelarstva izčrpali temo okrog medu, so se spomnili še propolisa. Ostane pa jim še cvetni prah. Dajte tudi tega v res temeljite analize in potem pošteno povejte kaj ste vse našli v njem. Ne le tega kar naj bi v panj vnesel čebelar, temveč odkrito povejte in zapišite tudi, kaj vse so čebele s svetnim prahom prinesle v panje  iz okolja. Če ste že rekli A, bodite vsi vpleteni korektni in pošteni ne le do potrošnikov, temveč tudi do čebelarjev, naredite torej svoj čistunsko strokovni korak še proti B, C D in vse do konca. Saj poznate star ljudski rek, ki pravi: če je že šla krava, pa naj gre še štrik!



nedelja, december 20, 2015

Kdo je tako grdo nategnil te reveže?

Star slovenski pregovor pravi, da se klin s klinom izbija. S skoraj povsem enakim sporočilom poznamo rek, ki je nastal v času notranjih političnih in kulturnih spopadov v nekdanji Jugoslaviji in ki je glasil: le s knjigo nad knjigo.

Če vsa ta zgodba poskusa nekakšnega demonstriranja in kurjenja knjige na ulici pred zasebno hišo nekdanjega predsednika države Milana Kučana, ne bi bila svojevrstno zastraševanje in nasilje nad nekom, ki že dolgo časa ne opravlja več prav nobene pomembne družbene ali politične funkcije, bi lahko bilo, gledano od daleč, vse skupaj videli kot nekakšen ponesrečen politični cirkus v režiji nekih zdolgočasenih in ostarelih mestnih lumpenproletarcev. Seveda ni težko ugotoviti kdo in s kakšnim namenom je to krdelo nesrečnikov tja poslal in kakšni so nameni njihovega ideološkega in političnega botra iz ozadja.

Da pa jih je nekdo tako zelo ponižal ter osmešil, ko jim je podtaknil dejanje javnega sežiganja knjige, pa sam od prikritih organizatorjev in vodij te akcije, le ne bi pričakoval. In kot, da to še ne bi bilo dovolj,  je tem nasršenim jurišnikom "cvek v čelo" potem zabila še Kučanova žena Štefka, ki se je pogumno s pladnjem skodelic toplega čaja pojavila pred njimi in jim ga ponudila, da se okrepčajo ter ogrejejo. Od vsega tistega kar se je tam na ulici dogajalo, najbolj obžalujem, da nisem imel priložnosti videti ter doživeti trenutka, ko jim je Štefka z nasmehom na licu ponudila topel napitek. To je zagotovo bil edini trenutek, ki ga je bilo takrat tam res škoda zamuditi. Če je v tistih ljudeh, ki so se tam nekaj petelinili, ostalo še vsaj nekaj malega človeškega dostojanstva in če jim lasne samopodobe res še niso popolnoma zmaličili, potem jih je zagoto vsaj malo moralo biti sram. Mene bi namreč bilo zelo in bi jo hitro popihal od tam. Vse drugo kar se je potem na tisti ulici še dogajalo in kar naj bi se še, pa se ni, pa tako ni vredno kakšnega posebnega komentarja.

Že sama pomisel, da bi se javno kurila knjiga, je vredna vsega obžalovanja tako tistih revežev, ki jih je nekdo tako grdo namočil ter zlorabil in seveda še veliko bolj njihovih tihih liderjev iz ozadja, ki niti toliko poguma niso premogli, da bi tej ljudski "šaki jada" javno stopili na čelo in prevzeli odgovornost za to kar nameravajo tam pred Kučanovo hišo početi. Oče slovenskega naroda in pisec prve knjige v slovenskem jeziku, Primož Trubar, bi se včeraj tam v onostranstvu zagotovo odrekel temu svojemu podalpskemu plemenu, ki ga je nekoč, pred davnimi 465. leti, nagovoril z "moji lubi Slovenci" in nas s tem iz plemena prekrstil v narod ter nam podaril zgodovino. Pravi zaupanja vredni voditelji, tako vojaški kot politični,  ideološki ter vsaki drugi, ki jim kaže slediti, so lahko le tisti, ki poveljujejo in ukazujejo: junaki za mano in ne junaki naprej! Tako je bilo vso zgodovino doslej in tako bo tudi v bodoče. Junakom poveljuje junak in moralnim slabičem moralni slabič!

četrtek, december 17, 2015

Med slovenskih čebelarjev NI oporečen in NI zdravju škodljiv! Zakaj visoki državni uradniki javno lažejo?

Andreja Bizjak
Zakaj je direktorica inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin Andreja Bizjak sinoči v osrednjem dnevniku POP TV 24 UR lagala in grdo zavajala slovensko javnost, ko je v posnetem pogovoru z novinarji za navedeno oddajo povedala, da je ena tretina slovenskega medu oporečna in zdravju škodliva, ne vem. Ko sem slišal njeno izjavo sem  takoj poiskal ter si ogledal rezultate analiz teh nesrečnih 20 čebelarjev pri katerih so bili odvzeti vzorci in ki bi naj več let zapored za zatiranje varoje uporabljali tiste Debevčeve palčke. Pretežno je bila najdena aktivna snov amitraz, ki je registriran in dovoljen za uporabo. Vsi vzorci, ki so to aktivno snov vsebovali, pa kažejo, da je bila vsebnost amitraza pod dovoljeno mejo in tako ne gre za oporečen med, ki bi bil zdravju potrošnikov kakor koli nevaren. Zakaj torej takša   nesramna laž?

 Prav tako je zanimivo kaj se je med tem, ko je Bizjakova v kamero izustila to nesramno laž, ki so jo objavili v dnevniku 24 UR  in do njenega nastopa v živo na isti TV pri Urošu Slaku zvečer ob 23.20 uri dogodilo, ko vendarle skozi stisnjene zobe le izjavi, da med slovenskih čebelarjev ni oporečen in ni zdravju škodliv, ker so analize ugotovile vsebnosti pod dovoljenimi količinami. Vendar so mediji in javnost pograbili izjave iz njenega prvega nastopa in je danes celotna Slovenija prepričana, da je velika količina  medu slovenskih čebelarjev oporečna ter zdravju škodljiva. Med potrošniki medu je ta njena prva izjava v TV dnevniku vzbudila strah in hudo nelagodje ter sprožila nezaupanje v slovenske čebelarje ter njihov med, še posebej, ker se je potem našel nek tip, ki je na TV nakladal nekaj o hormonskih motilcih ter hudi škodljivosti za otroke. V obeh TV oddajah na POP TV in v drugih medijih, pa se je v tej zrežirani "slovenski medeni aferi" pojavilo še kar nekaj hudih in zelo zavajajočih laži.

Ena od teh je, da je Debevec iz Vrhnike, te svoje palčke namočene v koktelj različnih aktivnih snovi prodajal le zaupanja vrednim čebelarjem za katere je bil prepričan, da o tem ne bodo nikjer ter nikomur nič govorili. Velika laž! Čebelar in čebelarski podjetnik Debevec je več let zapored te kartonske palčke prodajal povsem javno, jih javno na svoji spletni strani tudi predstavljal in jih je predstavljal in prodajal tudi na čebelasrkem sejmu v Celju. Kupil jih je lahko vsak čebelar v Sloveniji, če je to želel in če je menil, da bo lahko z njimi rešil svoje čebele. Predsednik čebelarske zveze Slovenije ( ČZS ) Boštjan Noč je sinoči na TV v prisotnosti Andreje Bizjak in direktorja Nacionalnega veterinarskega inštituta ( NVI ) kar dvakrat povedal, da je ČZS že pred leti kar nekajkrat pristojne državne institucije opozorila na te Debevčeve palčke in v svojih dopisih zahtevala, da se to sredstvo pregleda in če ni primerno prepove ali pa se Debevcu da dovoljenje za proizvodnjo in distribucijo med čebelarji. Pa se v vseh teh letih ni nič dogodilo in nihče na to ni reagiral. Zakaj torej danes takšno veliko sprenevedanje začinjeno s kupom patoloških laži? Z vso osebno in pravno odgovornostjo lahko tukaj zapišem, da so že nekaj let za te Debevčeve palčke vedeli vsi od ČZS, NVI in njegovih terenskih veterinarjev zadolženih za zdravstveno varstvo čebel, da so zanje vedeli na Kmetijskem inštitutu Slovenije ( KIS ), pristojne inšpekcijske službe z njihovo direktorico Andrejo Bizjak na čelu, mnogi uradniki na kmetijskem ninistrstvu do slovenskih čebelarjev. Sam sem za te palčke vedel kar nekaj let in kar nekajkrat zasledil na spletu pisanja o njihovi predstavitvi in oglaševanju. Nisem se jih poslužil, ker sem za svoje potrebe malega števila čebeljih družin vsa ta leta  finančno zmogel nabavlajti registrirana sredstva za zatiranje varoje pri terenski veterinarki zadolženi za zdravstveno varstvo čebel in tudi zaradi tega, ker nisem verjel v njihovo učinkovitost in ker niso bila uradno dovoljena.

V tej novi "slovenski medeni aferi" nedolžnih ni. Svoj del odgovornosti nosijo vsi od vodstva ČZS, ki je po nagovoru KIS-a  ter v španovini s kmetijskim ministrstvom in ministrom Dejanom Židanom, zrušilo enoten nacionalni program zatiranja varoje, ravno takrat, ko je ta začel dajati prve pozitivne rezultate  in tako potem preusmeriti sredstva državnega proračuna v neke nikoli predstavljene raziskave na področju čebelarstva, ki naj bi jih opravlajal KIS. Svoj del in to ne mali, odgovornosti nosi tudi vodstvo NVI, ki je seveda vsa ta leta še kako dobro vedelo kaj se na terenu dogaja in ni ukrepalo, ker jim je bilo zdravstveno varstvo čebel zadnje okrog katerega bi želeli izgubljati čas in si delati skrbi. Prav tako sta se še ne tako dolgo nazaj ČZS in NVI bodla okrog tega kdo je na terenu med čebelarji prvestveno odgovoren za zdravstveno varstvo čebel, oba organizirala neka predavanja, si metala polena pod noge, zagovarjala vsak svojo doktrino zatiranja varoje in vse to v škodo okrog deset tisoč slovenskih čebelarjev. Teh slovenskih čebelarjev, ki bodo danes nič posebej krivi in dolžni, po tej namerno sproducirani medeni aferi edini plačali velik davek.

Postavlja pa se mi resno vprašanje kdo vse in iz kakšnih razlogov stoji za to sfabricirano "medeno afero"? Kdorkoli že je, mu je potrebno priznati uspešnost mobiliziranja medijev in odgovornih državnih institucij ter njihovih vidnih predstavnikov v tem nesramno orkestriranem napadu na celotno slovensko čebelarstvo. Zanimivo je tudi, kako se je novinar POP TV Uroš Slak sinoči s svojimi vprašanji in trditvami trudil krivdo ter odgovornsot za povzročitev in posledice te "medene afere" v celoti zvaliti na ČZS in predsednika Boštjana Noča, Ki pa očitno na kaj takega niti ni bil pripravljen in se zaradi tega tudi ni uspel dovolj uspešno braniti. Če se že išče glavne krivce za to "medeno afero", jih je potrebno iskati na NVI, KIS, kmetijskem ninistrsvu in inšpekcijskih službah z Andrejo Bizjak na čelu in šele na koncu morebiti tudi še v ČZS.

Kdo bo sedaj po vsem tem slovenskim čebelarjem povrnil nastalo škodo, kdo bo kril stroške kampanje povrnitve zaupanja potrošnikov v med slovenskih čebelarjev in kdo bo končno prevzel odgovornost za ureditev razmer na področju zdravstvenega varstva čebel? Mogoče je enega od razlogov  za izvruh te "medene afere" iskati tudi v okoliščini, da so v ČZS pred vrati volitve predsednika in organov te organizacije. Vsekakor pa ne le tukaj, ker očitno gre v ozadju še za nekaj več in neke druge prikrite interese posameznikov, skupin in lobijev. Škoda povzročena slovenskim čebelarjem je ogromna in nekaj let bo potrebnih, da si bodo povrnili zaupanje slovenskih potrošnikov. V pogojih hude anarhije, ki na tem področju vlada v Sloveniji, se čebelarjem ne obetajo prav nič rožnati časi in skrajni čas je, da se njihova organizacija ČZS preneha ukvarjati z demagogijo in svetovnim reševanjem čebele, temveč naj se raje posveti reševanju slovenskega čebelarstva in hudih težav, ki ga že nekaj let pestijo. O tej temi bom v kratkem vsekakor še pisal, ker o tem nekaj malega vem in nekatere zamolčane ter zavestno in namerno prikrite stvari poznem in skrajni čas je, da se začne o vsem tem javno govoriti in pisati. 

Za zaključek tega zapisa pa bom ponovil to kar sem zapisal 19. junija ob letošnjih pomorih čebel s FFS, kjer prav tako v zelo čudni vlogi srečamo to isto direktorico Andrejo Bizjak:
Skrajni čas bi že bil, da šefici inšpektorjev gospe Andreji Bizjak nekdo ponudi kako drugo primerno delo, ki ga bo obvladala in pri opravljanju katerega bo lahko koristna ter si res zaslužila svojo plačo.

Nedvomno najbolj odgovorna oseba v tej celotni zgodbi pa je kmetijski minister mag. Dejan Židan, ker kot glavni igralci v tej nesrečni čebelasko-medeni zgodbi v glavnih vlogah nastopajo resorji in v njih zaposleni odgovorni ljudje, ki vsi po vrsti spadajo pod okrilje njegovega ministrstva. Vključno s ČZS kateri se v celoti iz javnih sredstev financira svetovalna služba in še veliko kaj drugega. 

MED SLOVENSKIH ČEBELARJEV JE NEOPOREČEN IN SI GA KAR VESELO PRIVOŠČITE! NE NASEDAJTE LAŽEM, KI JIH ŠIRIJO DOBRO PLAČANI VISOKI DRŽAVNI URADNIKI IN ZAUPAJTE ČEBELARJEM! 

Vse o namerno zrežirani slovenski medeni aferi si lahko preberete na enem mestu!
Povezava:  http://ljubiteljskocebelarstvo.mojforum.si/ljubiteljskocebelarstvo-about208.html
 **************
 
Odziv Upravnega odbora Čebelarske zveze društev Maribor
Maribor, 18. 12. 2015

ZAPISNIK 26. izredne razširjene seje Upravnega odbora Čebelarske zveze društev Maribor

Sklep 3:
UO ČZD Maribor soglasno daje pobudo ČZS, da najame odvetnika, ki naj po pravni poti prouči možnost ovadbe odgovorne osebe ge. Andreje Bizjak, ki je s svojimi dezinformacijami v medijih povzročila veliko materialno in nematerialno škodo čebelarjem in zasadila dvom potrošnikov o varnosti uživanja slovenskega medu.Za škodo se mora obremeniti inštitucija in odgovorna oseba, ki jo vodi. Ni za prezreti, da je ga. Bizjak na odgovorni javni službi in da je v času podajanja zavajajoče in zelo škodljive izjave javnemu mediju poznala dejstva analiz in oblatila tretino slovenskega medu, kar pa pomeni za potrošnike praktično ves slovenski med in vse druge čebelje pridelke. Menimo, da tako nerazsodna oseba ne more biti na tako odgovornem mestu.

Zahtevamo tudi, da se v TV medijih, ki so s podajanjem dezinformacij v javnosti širili nezaupanje v slovensko čebelarstvo, ob istih terminih in v isti količini objavijo preverjene in korektne informacije in ugotovitve. Škoda, ki je nastala je nepopravljiva, vendar menimo, da bi morali mediji preveriti tudi na prizadeti strani vse informacije pred javno objavo v »prime time« terminih, kar pa sklepamo da niso, in jim je cilj le povzročitev afere

ponedeljek, december 14, 2015

Čas je ZA PROTI, drugi del!

Po objavi svojega prispevka z naslovom „Čas je ZA PROTI“ sem bil deležen kar nekaj kritike in iz objavljenega pisanja so nekateri kar zaključili, da sem PROTI ureditvi pravic istospolnih in da sem seveda tako ZA diskriminacijo in vse drugo kar tako veselo eni in drugi obešajo vsem, ki se v vsem ter v popolnosti ne strinjajo z zagovorniki ene ali druge strani. Ne bom se prav nič opravičeval in dokazoval za kaj se v tem obče narodnem ideološko konfliktnem kaosu zavzemam in kaj sam podpiram, ker sem o tem že vse povedal ter tudi precej obširno pisal v času sprejemanja Družinskega zakonika ter še potem v pred referendumskem času, ko je potem zakonik padel. Kogar res zanima kaj si sam o tej problematiki mislim in kakšna stališča zastopam, naj na teh straneh poišče moje takratne zapise in jih prebere. Prav nič me od takrat pa do danes ni prepričalo, da bi v bilo čem svoja stališča in poglede spremenil.Toliko za uvod in v pojasnilo vsem tistim zaslepljenim, ki s takšno lahkoto obkladajo z vsemi mogočimi žaljivimi pridevniki drugače misleče in jih pri tem sploh ne zanimajo razlogi zakaj nekdo misli ter javno izjavlja drugačna stališča kot so se jim, pogosto zelo nekritično ter prav papagajsko, priklonili sami.  

Pa začnimo pri začetku in si najprej na hitro oglejmo temeljno veljavno zakonsko ureditev:

Z A K O N o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, uradno prečiščeno besedilo, (ZZZDR-UPB1), Uradni list RS, št. 69/2004, z dne 24. 6. 2004

Poglavja:
  1. Uvodne določbe
  2. Zakonska zveza
  3. Razmerja med starši in otroci
  4. Posvojitev
  5. Rejništvo
  6. Skrbništvo
  7. Prehodne in končne določbe
Zakon ima okrog 200 členov. Koliko natančno jih je, je glede na anarhijo v slovenski zakonodaji res težko na hitro ugotoviti, ker bi bilo potrebno od vseh oštevilčenih členov odšteti tiste, ki so bili s predhodnimi novelami razveljavljeni. To seveda ni značilnost le tega zakona, temveč velike večine vseh naših v Uradnem listu objavljenih zakonov. Pogosto se sprašujem ali gre ta pojav v slovenski zakonodaji pripisati le lenobi državnih strokovnih uradnikov, da bi vsaj uradno prečiščena besedila zakonov bila pregledna in vsakomur razumljiva, ali za namerno povzročen pojav z namenom državljanom onemogočiti razumeti zakonska besedila ali pa gre morebiti za kakšno strokovno pravno doktrino, ki je pač laiki in pravno neuki ljudje ne razumemo. Zakaj pa naj bi preprosti ljudje zakon sploh razumeli, ko pa imamo za to pravnike, da nam proti plačilu vse lepo pojasnijo? Pa tudi tu nastopijo težave, ker boste v Sloveniji naleteli na težavo pri iskanju pravne resnice, ker koliko pravnikov boste o čem povprašali, skoraj toliko različnih odgovorov boste dobili. Tako je tudi glede sprememb tega nesrečnega ZZZDR, okrog katerih se sedaj v državi tako hudo prepiramo, ker tudi v tem primeru velja načelo, da ni nujno, da je v resnici vse tudi res tako kot lahko na prvi pogled preberemo ali kot nam govorijo in tolmačijo. Mogoče je tudi ali pa ravno zaradi tega zanimiva odsotnost komentarjev slovenskih pravnikov glede določil te ponesrečene novele ZZZDR.

Državljani bi morali biti vedno zelo pozorni, ko slišijo, da poslanci v Državnem zboru sprejemajo kakšen zakon po hitrem ali nujnem postopku in to celo v očitnem nasprotju z določili Poslovnika državnega zbora, ki so ga sami sprejeli in se z njim zavezali kako bodo postopali v primerih sprejemanja zakonskih aktov. Ta praksa sprejemanja zakonodaje se je v zadnjih nekaj mandatih tako razširila, da je že prava redkost zakon, ki se ga sprejema po ustaljenem več faznem postopku. Za nekaj zakonov bi lahko našli razumno razlago in osnovo v Poslovniku, da so bili sprejeti po nujnem ali hitrem postopku, za ogromno večino pa seveda ne. Za takšen rokohitrski postopek se Vlada in vladajoče parlamentarne koalicije v DZ vedno odločijo, ko želijo pred strokovno ali drugo zainteresirano javnostjo kaj prikriti in ju iz obravnave na hitro izločiti. Tu pa tudi Državni svet ne odigra svoje vloge, ki bi prav zaradi takšne nestrokovne in nedemokratične doktrine sprejemanja zakonodaje, lahko s pogostim vetom vsaj malo oviral zakonodajalca in s tem strokovni ter zainteresirani javnosti zagotovil potreben čas, da bi izvršila pritisk na zakonodajalca, da se takšni praksi sprejemanja zakonodaje , ki je v svetu  pretežno značilna za diktature, v bodoče odreče. 

 Pogeljmo pa si sedaj tudi kaj in kako se v tem zakonu kaj spreminja:

Spremembe ZZZDR ( z rdečo je označeno to kar se spreminja )

3. člen 

Zakonska zveza je z zakonom urejena življenjska skupnost moža in žene dveh oseb.

12. člen
Dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske dveh oseb, ki nista sklenila zakonske zveze, ima zanju enake pravne posledice po tem zakonu, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna; na drugih področjih pa ima taka skupnost pravne posledice, če zakon tako določa.

Prehodne določbe
Nanašajo se na prenehanje veljavnosti Zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti in preoblikovanje registrirane istospolne partnerske skupnosti v zakonsko zvezo.
Nobenih drugih določil zakon ne spreminja. ??????????

Kaj torej očitam predlagateljem in zakonodajalcu:

 1. Nekaj od teh očitkov sem že navedel v svojem prejšnjem zapisu na teh straneh. Stranka SMC, ki je postala članica ALDE, je dobila na kongresu te politične grupacije v Španiji nalogo, da to zadevo v svoji domači zakonodaji tako uredi. Zakaj tega niso pripravili sami in zakaj se je v vlogi predlagatelja potem pojavila koalicija strank Združena levica, pa mi ni znano. Ko je predlog novele zagledal luč sveta, ga je seveda takoj podprla takrat še obstoječa opozicijska stranka Alenke Bratušek, ki se je tudi nekaj prilizovala ALDE, da bi jo sprejeli v članstvo. Danes od te strančice "Zavezništvo AB" seveda ni ostalo več nič. S podporo pa so pohiteli tudi Erjavčevi v Desus-u in Židanovi Socialni demokrati ( SD ). Zanimivo pri vsem tem pa je tudi, da je ta ista ZL v državni zbor vložila zakon o oprostu ( odpisu ) nekaterih dolgov najsiromašnejšim, ki pa ga ni podprla prav nobena od prej navedenih političnih strank. Bilo je celo še huje, ministrica za delo Kopačeva iz stranke SD, je takoj pohitela z nekim zakonskim skrpucalom, ki so ga potem celo sprejeli, čeprav so vsi v koaliciji kot tudi mi državljani že takrat vedeli, da iz tega SD-jovskega pravnega umotvora ne more biti nič koristnega. In tako se je potem v praksi tudi res dogodilo. Prav grdo so se ponorčevali iz najbolj nesrečnih ljudi in njihove revščine.

2. Novelo zakona ZZZDR so v državnem zboru ob soglasju vseh koalicijskih strank in seveda dudi ZL ter Zavezništva Alenke Bratušek sprejemali po hitrem postopku in zainteresirani javnosti niso dovolili, da glede predlaganih rešitev pove svoje mnenje. Strašno se jim je mudilo in še v tistem kratkem času od vložitve predloga novele pa do sprejema v DZ niso nikomur dovolili, da bi smel izreči svoje mnenje. Če pa se je kdo že oglasil, pa so ga prav vulgarno zatrli z raznimi neprimernimi in celo žaljivimi oznakami ter skoraj izobčili iz slovenske družbe. In že takrat so se nekateri oglasili s koristnimi predlogi zakonskih rešitev, s katerimi bi dosegli skoraj popolnoma enak učinek in enake rešitve kot jih prinaša novela, le da bi v 3. členu novele bilo uporabljenih nekaj več besed in bolj določno navedeno kdo vse lahko sklepa zakonsko zvezo. Večina tistih, ki so se takrat oglasili, so želeli le eno in sicer, da se iz besedila zakona ne briše "moža" in "žene", temveč se doda le še navedba drugih možnosti sklenitev zakonske zveze ( dveh žensk in dveh moških ) in se potem v nadaljevanju v zakonu po posameznih poglavjih izvedejo še ustrezne ter potrebne dopolnitve in spremembe.

Rešitev v 3. členu novele zakona z navedbo "dveh oseb" je seveda za dosego njihovih ciljev bila tehnično veliko enostavnejša in je tudi zadovoljila njihove ambicije, ki pa so jih potem celo nesramno skrivali pred vedno bolj nestrpno javnostjo. Ker s tem, ko so iz 3. člena zakona črtali moža in ženo, so ju v resnici odstranili iz celotnega zakona in seveda iz vseh poglavij zakona. Zaradi tega tudi ni resnična navedba zgoraj, ki pravi: "Nobenih drugih določil zakon ne spreminja", ker se v resnici pravno spreminja ves zakon. Vse kar je doslej veljalo le za zakon sklenjen med možem in ženo, bo odslej, če bo zakon na referendumu potrjen, seveda veljalo za nov institut zakonske zveze dveh oseb. To pa je velika vsebinska sprememba zakona.

Določilo spremembe 12. člena pa se nanaša na institut izven zakonske skupnosti ( doslej moškega in ženske ), kar bo v praksi zagotovo prineslo kar nekaj težav in zanimivih pravnih zapletov. Podobno kot pri posvojitvah otrok kjer se bodo pristojni državni organi in mnogi drugi pogosto znašli v prav neprijetnih zagatah. Očitno se doslej iz rokohitrskega in nepremišljenega sprejemanja zakonodaje nismo še veliko naučili, ker iste napake se neprestano ponavljajo. Rešitve v Družinskem zakoniku so bile primerne in po svojih trdih ideoloških beticah bi se danes morali tolči vsi, ki imajo zasluge, da je bil na referendumu zavrnjen. Imelo me je, da bi še nekaj zapisal o čisto tehničnih in administrativno upravnih težavah in problemih, ki jih bo v praksi prinesel nov institut "dveh oseb", pa danes o tem ne bom nič. Zapišem naj le, da bo lahko še prav zanimivo in pogosto tudi morebiti precej komično, če bo novela ZZZDR obveljala. Preživeli smo že mnogo kaj pa bomo tudi še to.

Pripis:
Predlagam vam, da si preberete apel novinarjev na povezavi:  http://novinar.com/8892
Še en dokaz in potrditev nekaterih mojih gornjih navedb in očitkov.

sobota, december 12, 2015

Čas je ZA PROTI!

Ko je koalicija žepnih političnih strank imenovana Združena levica (ZL) v državnem zboru vložila novelo sprememb ZZZDR, sem na teh straneh zapisal, da so si poslansko politični mlečnozobci kar sami zadali stel v koleno. Že takrat nisem verjel, da je vse to zraslo le na  naivnem zelniku zaletavih članov ZL in sem zapisal, da so s svojo roko po kostanj segli v žerjavico za interese slovenskih liberalcev, članov ALDE, ki so sprejem takšnih zakonskih rešitev kot domačo nalogo dobili v Španiji na kongresu ALDE.

Vse kar je v državnem zboru sedelo liberalnega  ( beri: neoliberalnega ) se je takrat združilo okrog  tega predloga ZL in skozi noč je nastala močna interesna parlamentarna koalicija in novelo zakona ZZZDR sprejela po kratkem postopku ne, da bi dovolili o tej zelo občutljivi temi kakršno koli razpravo. Seveda so se zavedali kaj počno in tudi zakaj to na tak način počno in ob tem bili trdno prepričani, da Ustavno sodišče referenduma ne bo dovolilo. Pa se je dogodilo prav to, da je dovolilo  in sedaj nas le še dober teden loči do dne, ko bodo slovenske volivke in volivci dokončno odločili o usodi te nesrečne novele, ki med ostalim določa, da z ženo pred zakonom in državo ne bova nič več mož in žena, temveč le še "oseba 1" in "oseba 2".  Čaka nas torej še teden dni poslušanja primitivnih, neokusnih in vse prepogosto že krepko žaljivih ter pogosto tudi prav bebavo naivnih in lažnih ter zavajajočih razprav, zakaj se moramo na referendumu odločiti za ZA oziroma za PROTI.

Ogledal sem si dve takšni soočenji in sicer prvo na nacionalni TV ter potem še na seji komisije DZ za peticije in človekove pravice. Videl in slišal sem dovolj, da sem se odločil, da se pa tokrat referenduma udeležim, čeprav sem se že pred leti zaklel, da me na referendumih ne bodo več videli in sem svojo zavezo tudi doslej spoštoval. Da moram več let trajajoči čas svoje abstinence obiskovanja referendumov prekiniti. so me prepričali zagovorniki in propagandisti ene od zoperstavljenih stani, ki so mi s svojimi bahatimi nastopi ves čas dokazovali, da sem popoln idiot, ki ga je potrebno voditi za roko in bom kot suho zlato pokupil vse njihove laži, sprenevedanja ter njihovo oblastno ali popačeno strokovno nadutost. Gospe in gospodje, tokrat pa ste se krepko ušteli! Ker konec je s šalo, ko začnejo ljudstvu v obraz grdo lagati in se sprenevedati ministri in ministrice, državne sekretarke in sekretarji, visoki državni uradniki, poslanke in poslanci državnega zbora, zavajati ter zlorabljati avtoriteto stroke vidni predstavniki raznih strok in druge ugledne javne osebnosti. In to lažejo ter zavajajo tako nesramno ter tako diletantsko nespretno, da jih z lahkoto prezrejo celo tisti najmanj izobraženi.

Vesel pa sem tudi, da se je ta referendum res dogodil, ker se je sedaj prvič po osamosvojitvi dogodilo, da so se na eni ali drugi zoperstavljeni strani z roko v roki pomešali tudi najbolj zadrti slovenski levičarji in desničarji. V hipu so bile v ropotarnico zgodovine pospravljene vse rdeče zvezde in zastave, domobranci in partizani so legli k zasluženim počitkom, novodobni osamosvojitelji so pozabili na svoje razprtije, komunisti in Udba sta vsaj za nekaj časa odšla nazaj v ilegalo. Rdeči in rumeni so sedaj pomešani v eni ali drugi strani. Bodo še vedno trdili, da sprava v Sloveniji ni mogoča? Seveda je mogoča, le okrog prave stvari je potrebno ljudi združiti in jim pod nos pomoliti pravi izziv. Le naša draga cerkev se še ne more prav ujeti ter še vedno prav neokusno brca na vse strani in njeni najvidnejši predstavniki med ljudi mečejo podobne slaboumnosti kot njihovi nasprotniki. Oboji se tako le krepko smešijo in si zapravljajo še tisto malo ugleda, ki ga imajo med ljudmi.

Nimam vedeževalskih in tudi ne božjih lastnosti, da bi lahko napovedal kako se bo ljudstvo v nedeljo 20. tega meseca res odločilo. Vendar, če bi lahko stavil na stavnicah, bi na stavnem listku obkrožil PROTI in pričakoval dobitek. Zaradi predvidljivosti izida znesek dobitka verjetno res ne bi bil posebej visok, v minusu pa skoraj zagotovo ne bi bil. Bomo pa si verjetno ta referendum zapomnili tudi še po nečem drugem in nič manj zanimivem. Že nekaj dni namreč ugotavljam in še posebej po ogledu že omenjenih obeh soočenjih, da izida referenduma niso že vsaj teden dni v naprej določili  tisti PROTI, temveč zagovorniki in propagandisti ZA. Če bo torej na referendumu zmagala opcija PROTI, si njeni zagovorniki ne bodo imeli pravice lastiti velikih zaslug, ker so izid referenduma ves čas od vložitve novele zakona v državni zbor pa vse do danes tlakovali zagovorniki ZA s svojimi lažmi, oblastno bahatostjo, demagogijo, podcenjevanjem razuma volivk in volivcev, nasilnim posiljevanjem stroke in drugimi svojimi izjavami ter javnimi nastopanji. Če bo torej referendumska zmaga pripadla opciji PROTI, bodo šampanjce smeli upravičeno odpirati le zagovorniki opcije ZA. Zanimivo, kajne? O tej temi se slišimo oziroma se bomo prebirali ponovno po 20. decembru. Poskusite do referendumskega dne ostati normalni. Vem, da bo težko, pa vendar vzdržite še teh nekaj dni, potem pa se bomo vsi predali užitkom praznikov ter pričakovanju novega leta in šampanjce bomo ponovno družno odpirali vsi. In zemlja bo ponovno okrogla, pa tudi otroke bomo po dobri stari navadi še delali doma med rjuhami s svojo "osebo 1 ali osebo 2"!


torek, december 08, 2015

Mož, ki je napovedal uničenje neoliberalnega kapitalizma!

Danes neodvisnega poslanca v Državnem zboru Bojana Dobovška niti ni potrebno posebej na široko predstavljati. Državljani smo ga imeli priložnost spoznati že veliko pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami, ko se je občasno pojavil na TV in  s svojimi kritikami režima ter anomalij v slovenski družbi, pri mnogih vzbujal upanje, da pa se bo morebiti nekoč le kaj spremenilo na bolje. Zelo podobno upanje so državljani v tistem času polagali tudi v današnjega predsednika vlade in takratnega zelo cenjenega pravnika ter profesorja Mira Cerarja. Oba izhajata iz istih družbenih krogov in ni bilo kakšno posebno presenečenje, ko se nam je tik pred volitvami predstavila nova stranka SMC na čelu katere se je pojavil Miro Cerar in ob strani mu je strumno stal Bojan Dobovšek. To je to, je zakričal velik del slovenskega volilnega telesa in potem na volitvah množično glasoval za stranko SMC, ki sploh nikakršnega programa ni imela in so svoje zaveze slovenskemu ljudstvu temeljili le na neprestanem ponavljanju napovedi neusmiljenega boja proti korupciji, finančnemu kriminalu ter neformalnim mrežam, ki so nam ugrabile državo.

Stranka SMC je postala daleč najmočnejša parlamentarna stranka, Miro Cerar predsednik vlade in vse kar je sledilo tako veste in ne bom tukaj ponavljal. Hitro je prišlo do nesoglasij med Mirom Cerarjem in njegovim poslancem Bojanom Dobovškom, ki naj ne bi želel sprejeti ponujenega mesta policijskega ministra in v ozadju je zagotovo bilo še kaj. Dobovšek v javnosti govori, da sta se s Cerarjem razšla predvsem zaradi prakse nove vlade in stranke SMC, ki je odstopila od temeljnih načel in zavez danih volilnemu telesu pred volitvami. Vse skupaj pravzaprav nič posebej pretresljivega in nič česar slovensko volilno telo ne bi bilo že navajeno, ker še prav nobena dosedanja po osamosvojitvena vlada ni izpolnila niti trideset odstotkov svojih obljub in zavez danih ljudstvu pred volitvami. Tako pač funkcionira današnja sodobna neoliberalna demokracija v Sloveniji in je pri tem popolnoma nepomembno katera strankarska barva je na oblasti.

Tega današnjega zapisa sploh bilo ne bi, če bi poslanec Bojan Dobovšek, lepo sedel na sejah parlamenta kot neodvisni poslanec, vsak mesec dvignil svojo poslansko plačo ter užil druge pripadajoče ugodnosti in privilegije in mogoče še občasno med ljudstvo vrgel kakšno svojo modro misel in tako najedal živce svojim nekdanjim strankarskim in koalicijskim kolegom. Očitno pa mu hudiček v njemu ni dal miru in Bojan Dobovšek se je odločil, da skupaj s svojimi, zaenkrat še precej skrivnostnimi prijatelji, ustanovi nek zavod, ki bi se pozneje preoblikoval v politično stranko in tako ga bomo verjetno ponovno srečali kot predsednika stranke na naslednjih volitvah, ko te pač bodo. Tudi to ni nič pretresljivo novega in nekaj česar v naši kratki demokratični praksi še ne bi videli in preživeli.

Kar pa je lahko pritegnilo našo pozornost je, da Bojanu Dobovšku in njegovim sotrudnikom očitno zelo primanjkuje izvirnosti in predvsem politične inovativnosti. Za svoj politični in strankarski vzpon so si zastavili popolnoma enako programsko platformo, s katere želijo prepričati volilno telo,  kot pred njimi Cerarjeva SMC.  Tudi oni se nameravajo boriti proti korupciji, finančnemu kriminalu in neformalnim omrežjem. Ko je to pred zadnjimi volitvami obljubljal Miro Cerar in njegova SMC, smo v svoji ljudski preproščini in naivnosti še celo verjeli, da je kaj takega morebiti celo mogoče. Le dobro leto in še malo zraven, je preteklo od takrat in danes vemo in smo to tudi že krepko izkusili na svoji koži, da neoliberalni kapitalizem temelji prav na teh postulatih proti katerim bi se Dobovšek želel boriti. V svetu ne obstaja prav nobena znana pojavna oblika neoliberalnega kapitalizma brez dobro razvite korupcije, organiziranega mednarodnega in lokalnega finančnega kriminala ter neformalnih mrež, ki vse procese v družbi nadzorujejo in imajo pod kontrolo.

Kaj nam torej želi Bojan Dobovšek s svojo najavljeno politično platformo povedati? Da bo uničil neoliberalni kapitalizem le v Sloveniji ali ima morebiti celo ambicijo, da bi sesul svetovni neoliberalni družbeni red? Poslanec Bojan Dobovšek je seveda moder mož in ve kaj govori in zakaj to govori. Nisem pa prepričan, da se tudi zaveda, da sta skupaj s Cerarjem vse to pokurila že pred zadnjimi volitvami in da volilno telo na takšne finte več ne pada. Namesto, da je Dobovšek napovedal že izrabljeno bojevanje za izkoreninjenje finančnega kriminala, neformalnih mrež in korupcije, bi mogoče lahko bil vsaj malo politično inovativen ter napovedal odpravo zasebne lastnine, prepoved izkoriščanja človeka po človeku, neodvisno in miroljubno mednarodno politiko države Slovenije, izstop iz Nata in skupne valute evra ali celo iz EU. Če je že rekel A s katerim je napovedal uničenje neoliberalnega kapitalizma, naj bo pokončen ter pogumen mož in pove še B in C ter D in nam ob tem še pove kako se bo to novo sploh imenovalo in kako funkcioniralo. Država ter državljanke in državljani namreč od tega, da eno elito po volitvah zamenja druga enako slaba in škodljiva ali, da ena bančna, finančna, kapitalska in lastniška omrežja zamenjajo neka druga mogoče še hujša in bolj grabežljiva ali, da se o vedno bolj razširjeni korupciji le nekaj govori in nič ne stori na njenem preprečevanju, nimajo popolnoma nič koristnega.

Bojan bodi torej inovativen in prepričljiv, s tem kar si napovedal ti ne bo uspelo, ker to je neoliberalni kapitalizem!

ponedeljek, december 07, 2015

Reši se pred propagandističnim nasiljem, kdor se more!

Pomagajte! Del ljudstva ter z njim državne in civilne institucije je  skoraj povsem ponorelo! Prebivalstvu slovenske dežele se je v zadnjih tednih očitno že krepko  zmešalo. Pred referendumska propaganda dobiva tolikšne razsežnosti in postaja tako kruta, da počasi vse skupaj meji že na kolektivno blaznost ljudstva živečega na sončni strani Alp.

Vse v tej deželi se je razdelilo v dva povsem nepomirljiva tabora, ki se med sabo neusmiljeno obdelujeta, se pri tem zatekata k že skoraj patološkim lažem in propagandno terorizirata vse okrog sebe. Tisti, še navidez normalni del prebivalstva, se pred njimi nima več enostavno kam umakniti, jim ubežati v nek svoj povsem običajen družbeni vsakdan in mir, se posvetiti svojim vsakodnevnim predprazničnim skrbem in reševanju vsakodnevnih težav ter problemov.

Nasilnost tistih ZA in onih PROTI postaja že prav ogabna in vedno bolj nesramna. Res država in njeni organi oblasti nimajo na voljo več prav nobenih pravnih ali kakih drugih učinkovitih sredstev, da se ta družbena ter že prav patološka histerija, predčasno in še pred z zakonom zapovedanim volilnim molkom, konča? Nimajo vsi tisti ljudje v tej deželi, ki se ne želijo opredeljevati ne za ZA in ne za PROTI več nobenih pravic? Se jih res sme vsak dan in povsod propagandno terorizirati in od njih zahtevati, da se javno opredeljujejo za nekaj kar jih sploh ne zanima ali pa se o tem enostavno iz povsem zasebnih razlogov ne želijo javno izrekati in se tako izpostavljati grobim kritikam, poniževanjem ter drugim oblikam javnega zanićevanja.

Propagandisti ene in druge strani nam slikajo prav strahotne kataklizmične posledice, če na referendumu dvajsetega tega meseca na referendumu ne bo zmagala njihova opcija, ki je edina prava, je slovensko tradicionalna, evropsko demokratična in ne vem kakšne vse še ne. Z neverjetno medijsko propagandno nasilnostjo že prav zahtevajo od ljudi, da smejo biti le ZA ali PROTI, ker neopredeljeni ali  nezainteresirani enostavno naj ne bi imeli pravice biti. Ta, imenujmo ga kar tretji družbeni blok ljudstva, ki z vso to histerijo ne želi imeti popolnoma nič, enostavno nima pred temi nasilneži več kam pobegniti in v teh predprazničnih dneh najti nekaj svojega miru. Referendumski propagandisti jih prav vulgarno napadejo takoj, ko v svojem avtomobilu prižgejo radio ali doma v dnevni sobi televizor ali računalnik. Po njih udarijo, ko v nedeljo zjutraj stopijo skozi vrata svoje cerkve, po maši zavijejo v kakšen lokal na kavo, odprejo doma časopis ali zavijejo v kakšen svoj klub ali na sestanek društva. Propagandisti obeh taborov osvajajo celo šole in niti najmanjšim otrokom ne prizanašajo in ne dajo miru. Oni smejo očitno vse in njim je vse tudi dovoljeno. Ker svoboda javne besede, svoboda demokratičnega izražanja in delovanja so lahko zagotovljeni le takrat in le tistim, ki so ZA ali PROTI. Vsi drugi, ki se ne želijo javno opredeljevati ne za ZA in ne za PROTI, in se tako, po mnenju obojih propagandistov, sami izključujejo ter se prostovoljno in povsem zavestno odrekajo evropskemu načinu  demokratičnega javnega delovanja ali slovenskim krščanskim vrednotam, se s tem sami odrekajo tudi možnostim svobodnega javnega izražanja ter opredeljevanja.

Res me že danes zelo zanima kolikšen odstotek slovenskega prebivalstva bo v nedeljo dvajsetega tega meseca  lepo ostal doma in se referenduma ne bo udeležil. Osebni razlogi abstinence  vsakega izmed tistih, ki bo ostal doma in ne bo sledil zapovedim ene ali druge propagandistične strani, me sploh ne zanimajo in po njih je tudi vsakomur prepovedano spraševati. Bo pa odstotek teh, ki bodo na to referendumsko nedeljo lepo nekam poslali propagandiste ene ali druge strani in raje kot na volišče odšli s svojimi otroci na sprehod ali zavili na kavo ali pivo, dovolj zgovoren pokazatelj kako velik je ta tretji ljudski blok, ki ga danes nihče nič ne vpraša in nima najmanjših možnosti, da bi javno izpovedal kaj si o vsem tem nasilnem cirkusu resnično misli. Tega česar danes ne smejo in nimajo možnosti nikjer z besedo povedati, bodo s svojim molčečim dejanjem povedali na referendumsko nedeljo. Politiki levih in desnih parlamentarnih strank te države so jim družno in z roko v roki, z ustavo in zakonom prepovedali, da bi smeli na referendumih odločati o svojem in svojih otrok današnjem ter jutrišnjem življenju. O življenju drugih pa vsi ti, ki bodo ostali doma, odločati ne želijo.



nedelja, november 29, 2015

Primer nedemokratične demokracije Odbora za pravično in solidarno družbo!

Že kar nekaj časa je poteklo od takrat, ko so konfliktne socialne in politične razmere v Sloveniji toliko razburkale slovensko javnost, da se je ta odzvala in svojim oblastnim ter političnim elitam poslala dovolj zgovorno sporočilo, da se tega na tak način več ne gre. Takrat se je v tem ljudskem vrenju rodilo tudi jedro Odbora za pravično in solidarno družbo ter pozvalo državljanke in državljane, da se pridružimo in sooblikujemo ter podpremo manifest in programske temelje Odbora kot civilno družbenega demokratičnega gibanja v Sloveniji.

Sam sem se Odboru pridružil in se vanj včlanil razmeroma hitro, kot lahko še danes vidim na katerem mestu v seznamu članstva je zapisano moje ime na listi objavljeni na njihovi spletni strani. Včlanil sem se, ker sem res podpiral predstavljena programska izhodišča in ker sem nekako zaupal ljudem, ki so se podpisovali pod javna sporočila Odbora in druge dokumente ter so bila njihova imena zapisana na vrhu seznama članstva in ker sem ustanovitev Odbora razumel ter dojemal kot ljudsko politično gibanje in me nihče ni silil v kakšne strankarske okove. Pričakoval sem, da bom po elektronski pošti, ki sem jo moral ob prijavi v članstvo seveda tudi napisati, dobival kakšna sporočila vodstva Odbora, za katerega pa tudi nikoli do danes nisem uspel zvedeti, kdo, kdaj in na kak način je bilo imenovano. Vse do danes mi nihče nikoli ni posredoval predloga za izvolitev vodstva in drugih organov Odbora, me pozval, da predlog podprem ali dopolnim s kakšnim svojim predlogom. Pravzaprav me vse do danes v zvezi z delom, obstojem in kadrovskimi vprašanji Odbora  ni še nihče nič vprašal, me ne o čemer koli v zvezi s temi vprašanji obveščal. Iz liste članov Odbora pa je jasno razvidno, da sem njegov član. Prav zanima me, koliko na tej listi članstva še nas je takšnih, ki dajemo legitimnost nekomu, da tudi v našem imenu javno nastopa, objavlja stališča, mnenja in druge dokumente Odbora, voli ali imenuje organe in funkcionarje Odbora ter sprejema programske smernice in druge dokumente Odbora?

Na spletni strani odbora sem iskal možnost, da bi vodstvo Odbora zaprosil za izbris iz članstva, pa se mi ta možnost ne ponuja. Kako naj torej člani Odbora izstopijo in članstva in da se njihova imena iz seznama članstva brišejo? Nekdo tako danes v mojem kot tudi v imenu še mnogih drugih "članov"politično nastopa in v javnost pošilja razna politična ter druge vrste sporočila ne da bi ti člani imeli ob tem sploh kakšno besedo. Zadnja omembe vredna sporočila odbora so bila izdana v novembru 2015 in nekaj časa pred tem sem celo verjel, da se bo odbor počasi samoukinil oziroma razpustil, ker so se nekateri člani porazgubili po na novo ustanovljenih političnih strankah. Pa očitno temu ni tako, ker v javnost še vedno prihajajo sporočila Odbora. Seveda ne želim sedaj zapisati, da se z vsebino tej javnih sporočil Odbora ne strinjam ali da jim nasprotujem. Prej nasprotno. Z veliko večino javnih sporočil Odbora se še kako zelo strinjam. Želim pa le zapisati, da vsa ta sporočila ne morejo biti izdana oziroma javno objavljena tudi v mojem imenu, ker me k sodelovanju nikoli ni nihče povabil, me nikoli ni nihče ničesar vprašal, me zaprosil za kakšno mnenje in nikoli tudi nisem nikomur dal vnaprejšnjega ter nepreklicnega in neomejenega pooblastila za nastopanje v javnosti ter javno izražanje določenih političnih, ideoloških ali moralnih stališč v mojem imenu.

Kdo so gospe in gospodje, ki danes tudi v mojem imenu oblikujejo stališča Odbora, lahko zvem le iz imen, ki se pojavljajo v posameznih javnih objavah Odbora na njihovi spletni strani ali drugih spletnih medijih in straneh. Kljub temu, da  jih večino poznam in tudi zelo cenim, to še ni zadosten razlog, da bi bil lahko zadovoljen ter bi nekritično sprejel pasivno vlogo "člana" Odbora v imenu katerega Odbor v javnosti tudi nastopa. Vodstvu odbora tako predlagam, da na svoji spletni strani objavi obrazec ali kako drugo možnost za izstop iz članstva Odbora ter s tem za umik imen "članov" iz seznama članstva. Še posebej se mi to zdi pomembno, ker se Odbor v javnosti povezuje z nekaterimi političnimi strankami. Če bi sam čutil potrebo ali bi želel biti član kakšne politične stranke ali strankarske koalicije, bi se pač v katero od njih včlanil in se tako pač pustil ukalupiti v trdo logiko strankarskega načina funkcioniranja in razmišljanja ter delovanja. Ker pa se mi je skozi osebni razvoj zelo slabo razvil čredni nagon, mi takšen strankarski status nikakor ne bi odgovarjal in mi je celo zelo odvraten. Enostavno zapisano ali povedano, nisem najbolj priročen za okolja v katerih bi drugi razmišljali namesto mene in bi sam le bebavo povzemal njihova stališča in se venomer podrejal ter prilagajal ter prostovoljno izigraval slaboumnega strankarskega tepca.


sreda, november 25, 2015

Vse se vrača, vse se plača ali zgodovina v dveh slikah!

Vir: Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Križarske vojne so bili vojaški podvigi Latinske rimokatoliške cerkve od srede srednjega veka vse do konca poznega srednjega veka. Leta 1095 je Papež Urban II. pozval na prvo križarsko vojno, katere cilj je bil kristjanom zagotoviti dostop do svetih krajev v Jeruzalemu in njegovi bližini. Za številne zgodovinarje in nekatere sodobnike, kot je bil sveti Bernard iz Clairvauxa, so bile enako pomembne tudi druge vojaške operacije iz različnih verskih, ekonomskih in političnih razlogov, ki so dobile papežev blagoslov, kot je bila na primer križarska vojna proti Albigencem, Aragonska križarska vojna, rekonkvista in severne križarske vojne.[1] Po prvi križarski vojni se je s prekinitvami 200 let dolgo bojevalo za nadzor nad Sveto deželo, s še šestimi večjimi križarskimi vojnami in številnimi manj pomembnimi vojnami. Konflikta je bilo konec leta 1291, ko je padla zadnja krščanska trdnjava v Sveti deželi v Akri;

Z begunci in migranti iz arabskih dežel Sirije, Perzije, Iraka in drugih, se nam po dobrih 900 letih vračajo domov naši evropski geni, ki so jih tja enako masovno prinašali naši vrli in pogumni križarski vitezi in drugi bojevniki ter ogromne množice  njihovih spremljevalcev. Z njimi se nam tako sedaj domov posredno vračajo naši davni predniki. Bojimo se jih in strah nam povzročajo njihovi masovni prihodi, ker se verjetno v podzavesti celo zavedamo, da bi lahko res bili naši daljni sorodniki, ker so nam po mnogo čem tako zelo podobni. Predvsem po lastnostih, ki jih mi niti samim sebi ne želimo več priznati in jih skrbno prikrivamo ter jih želimo na vsak način zatajiti.

Razlika je le v tem, da so naši križarski predniki takrat v davnih časih k njim z ognjem in mečem vračali domov Kristusa, oni nam pa danes s sabo prinašajo Alaha, s katerim pa sedaj mi ne vemo kaj početi in se ga tudi malo bojimo.  Prihajajo torej iz dežel v katerih se je, po nauku in izročilu krščanske vere,  rodil in na križu umrl  Kristus. Torej lahko sklepamo, da ne le, da se nam domov vračajo naši evropski geni, temveč, da bi lahko mnogi izmed njih bili celo Kristusovi posredni sorodniki. Nad tem pa bi se vsekakor morali temeljito zamisliti vsaj verujoči, ker njegovo bi lahko bilo hudo maščevanje za njihovo beginsko trpljenje, ki jim ga povzročamo tukaj v Evropi in predvsem tam v njihovih nesrečnih deželah od koder prihajajo. Saj še verjamemo v krščanskega boga, ne? Ali se morebiti le delamo, da verjamemo oziroma vanj verjamemo le toliko in takrat, ko nam to lahko prinaša kake neposredne materialne koristi?

Muslimanskim prišlekom v Evropo in tudi tistim, ki ostajajo doma v njihovih porušenih deželah očitamo, da manipulirajo in zlorabljajo svojo islamsko vero. Ne počnemo mi z našo evropsko krščansko vero skozi vso našo zgodovino in tudi danes, skoraj povsem enako? Naši davni križarki predniki naj bi se takrat v njihovih deželah borili za dostop do svetih krajev Kristusove domovine in njegovega groba. Danes mi tam ponovno masovno sejemo strah, bolečino in smrt ter razseljujemo ljudstva in rušimo njihove dežele, da bi si prisvojili njihovo nafto in druge naravne dobrine. Od naših davnih križarskih prednikov se razlikujemo le po tem, da smo mi tokrat na svojih bojnih pohodih boj za Kristusa zamenjali s parolami boja za demokracijo in človekove pravice ter civilizacijo. Posledice naše današnje sodobne križarske vojne za vsa tista nesrečna ljudstva pa so enake ali vsaj zelo podobne. Pravi čudež je, da, če Bog, kateri koli, krščanski ali muslimanski, resnično obstaja, še ni nad nami obupal in nas neusmiljeno kaznoval. Mogoče pa celo božja kazen že prihaja, pa mi tega še ne vemo in je v svoji vase zagledani ošabnosti ter pogoltnosti ne pričakujemo. Res Evropejci verjamemo, da se nič od vsega hudega s čimer tako obilno že desetletja obdarujemo balkanske, arabske, afriške in mnoge druge dežele, ne more dogoditi tudi nam?



torek, november 24, 2015

Če bi ohranili nekatere jugoslovanske zakone, danes ne bi imeli težav in zadreg!

Priznam, da sta me Janez Janša in njegova SDS s včerajšnjim predlogom o zakonski prepovedi nošenja nikaba in burke na javnih mestih v Sloveniji presenetila. Lahko celo prav mirno zapišem, da so me dobili na levi nogi, ker nikoli doslej o tej posebnosti oblačenja muslimank nisem resno razmišljal in ker se v življenju tudi nisem posebej posvečal dogmam, zapovedim, tradiciji ter navadam sodržavljanov raznih verskih prepričanj. Vedno sem se pač v življenju držal načela: živi in pusti tudi drugim, da živijo! Še posebej, če ti drugi nikoli z ničemer niso ogrožali moje kulturne in narodne identitete, mojega slovenstva, mojega slovenskega jezika ter moje socialne varnosti ter blagostanja.

Danes celo malo osramočen priznavam, da vse do sinoči tudi nisem prav razumel v čem se razlikujeta oblačili žensk islamske veroizpovedi  imenovani nikab in burka. Nisem pa niti prepričan, da sem si že danes povsem na jasnem kako je s to stvarjo v resnici. Prebral sem, da naj bi se burka in nikab med sabo razlikovala le v tem, da je pri burki pri odprtini za oči dodana mrežica skozi katero ženska gleda, pri nikabu pa te mrežice ni.

Za pojav nikaba in burke kot tradicionalnem ter zapovedanem načinu oblačenja pripadnic muslimanske vere v javnosti sem seveda vedel in bil vse do zadnjih krvavih balkanskih vojn ter razpada Jugoslavije prepričan, da ta zapoved oblačenja velja le za muslimanke živeče v nekaterih arabskih državah. Spominjam se izjav nekaterih takrat vidnih predstavnikov ter predstavnic muslimanske veroizpovedi iz Bosne in Hercegovine v času obstoja nekdanje Jugoslavije, ki so se v javnih nastopih pogosto radi zahvaljevali Titu, ki naj bi jih rešil ter osvobodil nošenja nikaba in burk. Če me spomin ne vara je bilo takšno oblačenje v nekdanji Jugoslaviji celo z zakonom prepovedano, kar se je takrat seveda tudi utemeljevalo z osvoboditvijo žensk.

Od takrat pa do danes očitno nič tako zelo pretresljivo novega. Le s to razliko, da pa danes nekateri trdijo, da je osvoboditev ženske v ravno v tem, da smejo na javnih mestih tudi z oblačili neprestano dokazovati h kateri veri pripadajo in to seveda pripadnice muslimanske veroizpovedi lahko dokazujejo z nošenjem burke oziroma nikaba. Tiste, za muslimanke tako značilne in vsem dobro poznane rute, so bile dovoljene tudi že v rajnki Jugoslaviji in se vanje tokrat ne zaletavajo niti  današnji neoliberalci, drugi sodobni samo imenovani demokrati in razni zadrti desničarji. Osebno tako nimam težav z razlogom javne varnosti s katerim Janša in njegova SDS utemeljujejo svojo zahtevo po dopolnitvi zakona s katerim bi se v Sloveniji na javnih mestih prepovedalo nošenje burke in nikaba.

Srečujem pa se sedaj z drugo težavo za katero pa nisem tako zelo prepričan, da mi jo bo lahko kdo tako hitro pomagal razrešiti. Kaj je torej po današnjih razumevanjih pravic žensk o svobodnem odločanju v današnjem sodobnem svetu sedaj v resnici njihova neodtuljiva pravica, ki jim jo mora zagotavljati tudi država? Da so osvobojene nošenja teh z muslimansko versko dogmo zapovedanih tradicionalnih oblačil kot je to bilo zatrjevano v nekdanji komunistični Jugoslaviji ali, da smejo ta oblačila svobodno, vedno in povsod nositi in tako tudi vsem javno dokazovati kateri veroizpovedi pripadajo? Tukaj se seveda moram strinjati s predlogom Janše in njegove SDS o prepovedi nošenja teh tradicionalnih muslimanskih oblačil, čeprav so vzroki in razlogi našega navideznega strinjanja hudo različni in so si med sabo celo zelo konfliktni.

So pa malo mimo udarili Janša in njegovi SDS-ovci z navedbo razlogov kot so, da se moramo tudi mi, ko se znajdemo v nekaterih muslimanskih deželah tam prilagoditi njim ter njihovim navadam. Bom pa se tudi v tem strinjal z Janšo in njegovimi SDS-ovci ter jih javno podprl, če mi zagotovijo, da bo to načelo obvezne prilagoditve slovenskemu kulturnemu ter zgodovinsko tradicionalnemu izročilu veljalo ter bo v zakonu zapisano, tudi za vse druge, ki jih bomo v Sloveniji gostili ali jih za stalno sprejeli medse. Seveda mi tega zagotovila ne bodo dali, ker ga niti ne morejo in ker bi to potem povzročilo pravi verski, kulturni in še kakšen kaos v državi. Da pa bi samo eni skupini državljanov nekaj prepovedovali zaradi tega ker pač ni skladno z našim kulturnim, verskim ter zgodovinsko tradicionalnim izročilom, pa je lahko hudo nevarno. In to ne le za kakšno od verskih, kulturnih, nacionalnih in drugih manjšin živečih v Sloveniji, temveč imajo takšne prakse pogosto rade mlade in se potem "po potrebi" prenesejo tudi na ideološke, politične in druge manjšine ali skupine ljudi, ki pa niso nujno vedno tujega rodu. Tudi navajanje, da imajo takšno prakso prepovedi oblačenja burk in nikabov že uzakonjeno v Franciji, Belgiji ter španski deželi Kataloniji, ni ravno nek močan argument. Pa še v lastno rit so se s tem argumentom ugriznili, ker tudi zagovorniki izenačitve raznospolnih ter istospolnih parov svoj prav najpogosteje utemeljujejo s povsem enakim argumentom ob še mnogih drugih seveda. In pa Američani imajo uzakonjeno smrtno kazen, ki jo prav pridno tudi izvršujejo, pa jo bomo potem tudi mi v Sloveniji? Ne se hecat z zelo resnimi stvarmi. Tudi poležavanje in sprehajanje golih žensk in moških na divji in nelegalni morski plaži, recimo v Fiesi, ni ravno skladno s tradicionalnim razumevanjem slovenske krščanske morale in lahko torej sedaj pričakujemo tudi prepoved tega?

Ob kakih večjih srbskih verskih praznikih, kot je na primer srbsko novo leto, pogosto krat vidimo naše sodržavljane, da si nadenejo svoje tradicionalne šajkače. Bomo tudi to prepovedali z zakonom? Ne dvomim, da se nekaterim kolca tudi po čem takem. Pa Avstrijcem, Švicarjem in Nemcem bomo verjetno v Sloveniji prepovedali oblačiti njihove tradicionalne dindrle ter usnjene hlače, Američanom nositi tiste ogromne kavbojske klobuke in prav neokusno načičkane čevlje. Nabor možnih prepovedi za zavarovanje slovenske zgodovinske kulturne in narodne identitete je neizmerno dolg ter neizčrpen. Hudič je tudi v tem, da so nam prav vsi našteti in še mnogi drugi lahko povsem enako, če ne nekateri še veliko bolj, nevarni kot nekaj sodržavljank muslimanske veroizpovedi s svojo versko in oblačilno tradicijo ter folkloro. Pravzaprav pa smo si najbolj nevarni kar Slovenci sami in drugih sovražnikov za našo zgodovinsko samouničenje tako niti ne potrebujemo. Glede tega smo Slovenci res več ko samozadostni.

nedelja, november 22, 2015

Propagandna mašinerija pa neusmiljeno melje in melje!

Vsi, ki so prisesani le na sporočanja ter razlage  slovenskih medijev, blebetanja nekaterih slovenskih politikov ter njim podložnih raznih slinavih propagandistov, fašistoidnih političnih analitikov in podobnih neodgovornih nakladačev, imajo pač v razumevanju tega kar se nam v resnici dogaja, hude težave, ki se jih v tem trenutku verjetno niti še ne zavedajo. Kot vedno, streznitev pride veliko kasneje. Vemo le, da tam nekje daleč v arabskih in afriških deželah obstaja nek zločinski in krvoločni muslimanski ISIS s svojimi sestrskimi, enako zločinskimi organizacijami, ki se jim je očitno čez noč zmešalo in odločili so se, da uničijo zahodno civilizacijo in krščanstvo kot vedno pogosteje izpostavljen temelj te civilizacije. Z neizmerno krvoločnostjo ter hudimi zločini nam nedolžnim zahodnjakom sedaj zlobni islamisti tako vračajo vse tisto dobro in plemenito kar smo v preteklih letih in desetletjih storili zanje, ko smo jim ponudili sprejem svoje civilizacije, jih obdarovali z našim razumevanjem demokracije in človekovih pravic in sploh iz njih in njihovih dežel želeli narediti civilizacijski raj na zemlji. Prišli smo s svojimi vojskami v njihove dežele, jih osvobodili tiranov, ki so jim vladali in jim tako omogočili, da zaživijo v demokraciji, da
uveljavijo najvišje standarde človekovih pravic in prinesli smo  jim najdragocenejše kar pripada vsakemu človeku na tem svetu, to je svobodo. Seveda vse to le tistim, ki jim je naše številne humanitarne intervencije sploh uspelo preživeti.

Vse je bilo lepo in prav dokler smo k njim mi prihajali s tanki, letali opremljenimi s smrtonosnimi raketami in bombami, z izurjenimi vojaškimi enotami ter drugimi našimi učinkovitimi sredstvi za discipliniranje ter civilizacijsko razsvetljevanje zaostalih primitivnih ljudstev. Potem pa so se ti primitivni in nehvaležni arabski ter afriški muslimanski barbari odločili, da ustanovijo svoje militantne zločinske organizacije od Al Kaide do ISIS-a in še druge ter so nam za vsa naša dejanja plemenitosti in dobrote pričeli vračati s terorističnimi dejanji, masovnimi pomori naših nič krivih sodržavljanov ter sodržavljank in ob tem še hudo ogrozili same temelje naše zahodne in krščanske civilizacije. Pa v začetku temu ni bilo tako in je večina teh zločinskih organizacij bila naš zaveznik in so nastale. se krepile, financirale, oboroževale z našo pomočjo ter za namene uresničevanja naših interesov ter so bile mišljene kot vzporedni produkt  našega civiliziranja njihovih dežel in tam živečih ljudstev. Sedaj pa nam tako grdo vračajo.

Kot da to še ne bi bilo dovolj, se nam je potem dogodil še prav neverjeten fenomen preseljevanja ljudstev iz arabskih in afriških dežel v Evropo in sedaj oni masovno prihajajo k nam. Razni strokovnjaki si  razbijajo glavo ali pri tem masovnem preseljevanju ljudstev gre za popolnoma naraven pojav, ali mogoče za kak še ne povsem sociološko in antropološko raziskan pojav ali pa res za namerno sprožen pojav nenasilne okupacije demokratične in katoliške Evrope z namenom nas preplaviti z muslimanskimi vrednotami, muslimansko vero in nas popolnoma islamizirati. Prišlo jih je že več sto tisoč in še prihajajo in očitno bodo še kar nekaj časa prihajali. Mi pa ne najdemo rešitev kako te migracijske valove zaustaviti. Še včeraj smo jih vabili in jim izrekali dobrodošlico ter vzpodbujali njihovo prihajanje. Danes pa že svoje dežele in našo preljubo Evropo obdajamo z bodečo žico, policijskimi in vojaškimi enotami, se medsebojno prepiramo in paničarimo, prelagamo krivdo drug na drugega in pričakujemo, da bo nekdo drug naredil nekaj kar bi že zdavnaj pred tem morali narediti sami. Se ob vsem tem še prav grdo sprenevedamo, izigravamo lažne humanitarce, drugim privoščimo to česar si sami najmanj želimo, v ozadju pripravljamo ukrepe, ki smo jih že davno želeli izvesti, pa si jih nismo upali, da nam ne bi potem kdo nastavil ogledal v katerih bi videli svoje prave hinavske podobe.

Drago nas Evropejce plača vsakdo kdor nas ne pozna in kdor nam naivno verjame. Bolj se amerikaniziramo hujši smo in težje nas je razumeti in prepoznati. Ko smo v krizi, ne poznamo milosti in smo za lastne koristi pripravljeni žrtvovati tudi svoje manj močne ter vplivne partnerje, zaveznike in prijatelje. Sedaj, ko je migrantska kriza zrasla že krepko preko evropskih zabitih in neodgovornih ter egoističnih betic, se je začelo zvito in prav nesramno breme te krize valiti na Grčijo in Makedonijo, ki pa dolgo ne bosta vzdržali in se bosta hitro zlomili. Humanitarne razmere na meji Makedonije in Grčije postajajo iz ure v uro bolj travmatične, ker so se zviti Evropejci kar preko noči spomnili, da je te trume nesrečnih ljudi potrebno razdeliti na begunce in migrante in so deželam balkanske migrantske poti severnjaki sporočili ter zagrozili, da migrantov več ne bodo sprejemali. Odprta vrata severa Evrope so pustili odprta le že za begunce, ostale kategorije ljudi pa bodo zavračali izven meja Schengena. Najbolj izpostavljeni in povsem nemočni Grčija in Makedonija pa naj se sedaj znajdeta kakor vesta in znata in vse katastrofalne humanitarne posledice te odločitve bosta morali sprejeti nase. Mi severni zahodnjaki, ki smo očitno po razumevanju nekaterih , še edini prava Evropa, pa si bomo lepo umili roke in potem obema državama še desetletja prav hinavsko očitali za vse hudo kar se bo odslej tam na njuni medsebojni meji dogodilo.

Že nekaj krat sem na teh straneh zastavil vprašanje, naj vendar nekdo že pove kako, na kak način in s kakšnimi učinkovitimi sredstvi lahko Grčija prepreči prihod migrantov, beguncev, priseljencev in drugih kategorij ljudi, ki dnevno prečkajo morje in prihajajo na njene otoke? Odgovora pa ni. Vedno le eno in isto, da je Grčija glavni krivec, ki noče, ker se želi severni Evropi maščevati ali ker ni sposobna in ni zainteresirana ter podobne neumnosti. Toplo priporočam TV ekipam iz EU dežel v katerih jim je to še dovoljujejo, da se hitro odpravijo na Makedonsko - Grško mejo, posnamejo kaj se tam dogaja z ljudmi, ki se jim ne dovoli vstopa v Makedonijo. Na slovenske elektronske medije pri tem seveda sploh ne računam. Ti so zadnje čase bolj režimski od režima samega in so kot taki povsem neverodostojni.

In za konec tega zapisa še nekaj besed o Sloveniji v vsej tej zgodbi. To ali bomo na koncu ostali v okviru schengenske meje sploh ni odvisno od nas in naših žičnatih ograj, manjše ali večje brutalnosti slovenskih in tujih policistov ter vojakov na slovensko-hrvaški meji. Skozi Slovenijo vodi migrantski ali begunski koridor, pa če se to besedo želi ali sme uporabiti ali ne in schengenskega prava ni suspendirala Slovenija, temveč EU na čelu z Nemčijo. Nemškim politikom pa naj končno nekdo že pove, da se prenehajo, sprenevedati, sramotiti in iz sebe delati bebce ter tudi to, da za njihove interese, kakršni koli ti pač že so, drugi ne bomo več pripravljeni nastavljati svojih hrbtov ter prevzemati nase krivde za posledice njihove neumne politike. Manj dolgoročne škode za Slovenijo bo, če izpademo iz schengena kot pa, da nam naložijo bremena povzročitelja humanitarnih katastrof, nečloveškega in krutega ravnanja z ljudmi, nam potem še leta in leta preštevajo trupla in trupelca, ki bi jih pobirali v Sloveniji ali na Hrvaškem ter jih pokopavali. Pomembnejše od vsega je, da Slovenci ostanemo ljudje, pa če tudi bomo za to morali plačati visoko ceno. Ljudje imamo zelo kratek spomin, zgodovina ima pa zelo dolgega in neusmiljenega!


torek, november 17, 2015

Dvoličnost in hinavščina svetovne politike in medijev!

Žrtve v Siriji
Izpoved tega libanonskega dekleta, ki se je z javnim pismom na Facebooku odzvala na nedavne dogodke v Parizu, si vsekakor zasluži našo pozornost.  Še kako prav pa bi bilo, če se bomo ob prebiranju spodnjih vrstic tudi zamislili in se zavedli, da je v tem krutem in neusmiljenem propagandnem viharju, ki smo mu dnevno neusmiljeno izpostavljeni, še kako potrebno biti previden in kritičen ter, da se kaže predvsem zanašati na svoj zdrav razum.

Resnica je poteptana ter zmaličena in je že dolgo časa žrtev dvoličnosti ter neverjetne hinavščine svetovne politike, medijev ter raznih ideoloških ter političnih propagandistov. Ni jim dovolj, da neusmiljeno delijo žive. Tudi v smrti jih ( nas ) je potrebno deliti na tiste, ki bi si naj našo solzo zaslužili in tiste, ki so le statistične ali medijske številke. Gredo celo že tako daleč, da nam ukazujejo za kom kolektivno jokati in žalovati moramo in nasilne smrti katerih naj kar mirno prezremo, ker niso pomembni in si naših solza sploh ne zaslužijo. Tudi če so to dojenčki, mali otroci, ženske, mladostniki, bolniki, invalidi, civilisti  in mnogi drugi katerih edina krivda, zaradi katere so morali nasilno umreti, je, da so se rodili ter živeli v deželah z drugačno vero, drugačno kulturo, drugačnim zgodovinskim izročilom in predvsem, ker so imeli nekaj kar smo si zahodnjaki neizmerno želeli in smo si to tudi nasilno jemali. Oni nam jemali ali vsiljevali niso ničesar.

Vir: SAMEER AL-DOUMY / AFP
Roua Naboulsi, avtorica spodnjega zapisa na Facebooku. Zanimivo je, da je bil njen zapis hitro po objavi odstranjen s strani Facebooka in potem čez čas le ponovno objavljen. Kar pač dokazuje, da ima Veliki brat vse pod nadzorom in mu res prav nič ne uide. Zakaj je njeno pisanje bilo umaknjeno pa si težko razumsko razložimo. Zapisala namreč ni nič takega kar bi nežne militantne zahodne dušice lahko tako zelo dodatno ranilo ali vznemirilo ali kakor koli ogrozilo javno podobo zahodne civilizacije. Mrtve pač preštevajo na eni in drugi strani in temu se izogniti ni mogoče, ker so mediji že zdavnaj pred njo vse to objavili. Da pa si vsi mrtvi zaslužijo dostojno spoštovanje in enakopravno obravnavo, pa se menda tudi strinjamo.Še posebej, če so bili vsi žrtve strani, ki je zakrivila krvavi pariški pomor.

Roua Naboulsi je djevojka iz Libanona koja studira u Velikoj Britaniji na sveučilištu Sussex u Brightonu. Njezina objava na Facebooku, koju je napisala nakon terorističkih napada u Parizu, izazvala je mnogo pažnje i ponudila drukčiju sliku na napade u Parizu.

Dakle, moji osjećaji su me natjerali na pisanje do sada najdužeg Facebook statusa kojeg sam vidjela. Evo ga, sažetog onoliko koliko sam to bila u stanju. Oprostite.

Ono što se dogodilo u Parizu sinoć je grozno. Dugo sam bila budna prateći vijesti u nevjerici i žao mi je svake osobe koja je pogođena ovim napadima. Međunarodna zajednica odgovorila je, kako se i očekivalo, pokazujući veliku solidarnost s Parižanima.

Noć prije tog napada, bomba je eksplodirala u mojoj zemlji, Libanonu, ubivši 43 osobe. Nitko se za nas nije molio. Nitko na nas nije mislio. Niti jedan svjetski vođa nije usred noći dao izjavu novinarima zbog nas. Nitko nije mijenjao profilne slike. Nije bilo hashtaga. Facebook nije uveo opciju za traženje osoba. Samo tišina.

Sirija je propatila više nego što se može opisati riječima i podijetliti u jednom statusu na Facebooku. Ni oni nisu dobili ništa osim tišine. Izraelci su samo u listopadu ubili 73 Palestinca. Tišina.
Gotovo 100 ljudi je ubijeno u eksplozijama u Ankari. Samo tišina. najmanje 3.500 ljudi ubijeno je u Nigeriji, Kamerunu, Čadu i Nigeru tijekom sukoba ove godine. Tišina.

U ovom trenutku nisam ni ljuta, samo umorna. Iscrpljena. Iscrpljena jer napad na zatvor pod vedrim nebom u Gazi, u kojem pogine 2.300 ljudi dobije malo illi nimalo pažnje, ali čim se nešto dogodi u Europi ili se dogodi bijelcima, svi su slomljeni i potreseni.

Ne kažem da ne bi trebali biti. Ne kažem da za poginulima u Parizu ne treba tugovati i dati im počast. Bili su nevini i sad su mrtvi. Kao Arapkinja znam kako to boli i svi bismo trebali misliti na te žrtve.
Ali što je s nama? Zar mi ne zaslužujemo da nas se oplakuje? Zar mi nismo dovoljno ljudi? Jesmo li previše Arapi za vas? jesmo li previše crni? Jesmo li previše ''netko drugi''? Mislite li da je nemoguće suosjećati s nama jer nismo iste boje kože? Postoji riječ i za to.

I, na kraju svega ovoga, kada je sve rečeno. Kada shvatimo kako smo malo važni. Kako smo minorni i inferiorni kao ljudska bića. Tada dolazi najbolji dio. Moj najdraži dio. Isprika. Rečeno nam je da se ispričamo. To se od nas traži. Mi se moramo ispričati za djela barbara koji su nama nanosili najveće zlo dosad. Mi smo žrtve. Ono što su ekstremisti napravili vama, samo je djelić onoga što Sirija doživljava. Što doživljava Libanon. Što trpimo svakog dana. I sada, kao u nekoj čudnoj noćnoj mori, sada se od nas traži da se ispričamo. Nas se drži odgovornima. Najveće žrtve i izbjeglice moraju platiti. Kao da nismo platili dovoljno krvlju, zemljom i dostojanstvom.

Oprostite. Oprostite što ste okupirali našu zemlju, podijelili ju među sobom poput zlata. Ispričavamo se što ste nas opljačkali, naše bogatstvo, dostojanstvo i slobodu. Žao nam je što ste iza sebe ostavili samo ruševine i bijes. Žao nam je što su se ti razočarani i obespravljeni ljudi koji su to postali zahvaljujući vama, bacili u naručje ekstremizma. Žao nam je što imate koristi od njihovog barbarstva. Žao nam je što ste im omogućili da nam rade to što nam rade, što ih ohrabrujete u tome, što im osiguravate resurse potrebne da nam to čine. Ispričavamo se što su se oni na kraju okrenuli protiv vas. Žao nam je što su sad došli i po vas. Žao nam je. Nadamo se da ćete u sebi naći snage da nam oprostite.

Roua Naboulsi, University of Sussex, Brighton UK, Class 2015

četrtek, november 12, 2015

Vsaj malo bi nas pa le moralo biti sram!

Miroslav Lazanski, novinar in vojni analitik ter poročevalec
Vir; Blog LEBAN
http://www.ednevnik.si/?w=mehanikaleban

Bloger Leban na e-Dnevniku objavlja daljši kritičen zapis srbskega novinarja, vojnega analitika in vojnega poročevalca Miroslava Lazanskega v katerem ta izraža svoje ogorčenje nad ravnanjem slovenske diplomacije pred dnevi v Parizu, ko so na skupščini Uneska odločali o polnopravnem članstvu Kosova v tej  ugledni mednarodni organizaciji. Po opravljenem glasovanju predstavnikov držav članic OZN in Uneska na Skupščini, Kosovo ni dobilo dovolj glasov in je tako bila njihova kandidatura za članstvo zavrnjena. Sam menim, da povsem upravičeno.

Celoten zapis si lahko preberete na straneh zgoraj navedenega blogerja Lebana in priloženi povezavi.Sam sem kopiral odstavek, ki bi moral k razmišljanju vzpodbuditi sleherno državljanko in slehernega državljana Slovenije. Krepko pa bi se nad ravnanji države Slovenije v mednarodnem okolju morale zamisliti tudi slovenske politične in kulturne elite ter predvsem naše zunanje ministrstvo z ministrom Karlom Erjavcem na čelu.

Citat:
Srpski vojnici ginuli su 1918. za zapadne granice Slovenije, Mihajlo Pupin je direktno zaslužan što je Bled ostao u Sloveniji, to mu je uostalom priznato nedavno prilikom otkrivanja njegovog spomenika upravo na Bledu. Srbija je 1941. domaćinski primila na hiljade Slovenaca, koje je nacistička Nemačka prognala iz dela Slovenije koji je direktno priključen Trećem rajhu. A predstavnik Slovenije na glasanju u Unesku nije mogao barem da izađe do toaleta u momentu glasanja. Je l’ to, gospodo, opet pritišću Nemci? Kao 1941. godine. Makar do toaleta, ekselencijo!

Nismo Slovenci tako zelo pomembni kot si prepogosto domišljamo in kot slovenske politične elite želijo prebivalstvo prepričevati in tudi v mednarodnem okolju toliko zaupanja vrednih prijateljev in zaveznikov nimamo, da bi si lahko tiste, ki nam zavezništvo ter prijateljstvo ponujajo na tako lahek način odvračali ali celo ignorirali. Še posebej, če gre za naše nekdanje sodržavljane, ki bi jim morali biti za veliko kaj iz naše skupne pretekle zgodovine tudi hvaležni.in to hvaležnost kdaj znati tudi pokazati. 

Sploh pa ima mlada država Slovenija že od svoje osamosvojitve pa vse do danes hude težave z iskanjem pravih zavezništev in ne koristoljubnih prijateljev v mednarodnem prostoru. Vedno ko se Slovenija znajte v kakšnih hudih mednarodnih vojnih, političnih, ekonomskih, finančnih ter diplomatskih težavah, ugotovimo, da je nekdo v imenu nas državljank in državljanov v preteklosti ravnal zelo napačno, preveč interesno strankarsko ali celo osebno, ideološko in politično kratkoročno, preračunljivo in zavezništva sklepal s povsem napačnimi prijatelji ter zavezniki. In kar je pri vseh teh ravnanjih še najbolj tragično ter usodno, da predstavniki naše države na mednarodnem parketu in v mednarodnih odnosih vse prepogosto naše ključne dolgoročne državne in nacionalne interese podrejajo interesom drugih, ki smo jim pretirano uslužni ali pogosto že prav sramotno hlapčevski. Pri tem pa se očitno sploh ne zavedamo, da takšnih preveč uslužnih prijateljev in zaveznikov na daljši rok kaj veliko ne cenijo tudi tisti, ki jim venomer delamo kake usluge in jih podpiramo. S tem pa od sebe odvračamo vse tiste, ki nam nudijo prava ter naravna zavezništva in enakopravna prijateljstva ter za to ne pričakujejo ali celo zahtevajo kakih velikih in dolgoročno usodnih proti uslug. Kar smo sejali včeraj in sejemo danes, bomo jutri tudi želi. V primeru reševanja begunske krize nam prve račune naši prijatelji in zavezniki že pišejo in nam bodo v kratkem tudi izstavljeni. da jih poravnamo.