sreda, december 18, 2013

Nekaj domoljubnega tudi za nepovabljene!


Puntarska za današnji čas!

Le vkup, le vkup, uboga slovenska gmajna!
Heja, hejo!
Za staro pravdo zdaj bo drajna.
Heja, hejo!
Položnice, sodne in izvršne naloge za klobuk!
Punt naj reši nas kapitalistično tlačanskih muk!



Le vkup, v poslednji boj vsi slovenski reveži in tlačani!
Heja, hejo!
Sedaj se intelektualna, delavska in kmečka gmajna brani!
Heja, hejo!
Knjigo, puško, meč in kopje v dlan!
Za svobodo in kruh vsakdanji bije slovenski se kapitalistični tlačan!

V bruseljskih in ljubljanskih kvedrih teče peneče vino,
Heja, Hejo!
Zažgali bomo političnim grofom, kapitalistom in EU tiranom graščino,
Heja, hejo!
Krvosesov grad gori, tiran beži,
vino teče, naj še teče kri!

Smo pač v času izražanja domoljubja in petja domoljubnih pesmi. Ker pa vsi nismo povabljeni, da bi lahko skupaj z Janšo in Pahorjem uživali v poslušanju domoljubnih pesmi, ki bi nam jih prepevali drugi ter bi se ob tem lahko počutili pomembne in cenjene, je kar prav, da si nekaj domoljubnega zapojemo kar sami. Mogoče naše petje ne bo tako ubrano in milozvočno zvenelo, bo pa zapeto s strastjo in iz srca. Pa še zelo daleč se bo slišalo in zagotovo mu bodo prisluhnili še mnogi kapitalistični  reveži v soseščini ter se nam skoraj zagotovo v pesmi pridružili.


nedelja, december 15, 2013

So Američani pričeli čipirati otroke?

Nekateri tuji spletni mediji poročajo, da so Američani pričeli s propagandno akcijo po šolah širom ZDA v kateri otroke prepričujejo v koristnost čipiranja. V kampanji, ki jo izvajajo pod sloganom " Čipi je moj novi prijatelj in živi v meni", posebne skupine propagandnih  strokovnjakov obiskujejo šole in prepričujejo otroke in tako zagotovo tudi njihove starše, v koristnost tega početja.

Vsa ta kampanja naj bi tudi tokrat bila premazana s floskulami o osebni  in nacionalni varnosti ter podobnimi slaboumnostmi s katerimi poneumljajo najprej otroke in posledično tudi njihove starše. In kako naj bi to bilo videti v praksi? Celotna kampanja naj bi bila podprta s simpatično maskoto Čipi ( Chippie ), s pomočjo katere se otrokom prikaže postopek kako se čip vstavi pod kožo in potem se jim še predvaja polurni propagandni filmček. Otroci smejo potem prisrčnemu Čipku postavljati razna vprašanja na katera jim odgovarja in na koncu otrokom podelijo še propagandni pisni material s za njihove starše. Seveda po končani propagandni obdelavi vsak otrok domov nese tudi podarjenega malega Čipka.

Velik odziv otrok ter celo staršev na to kampanjo,  naj bi najprej presenetil celo organizatorje in izvajalce same. Obstaja pa tudi druga stran, ki nad vsem tem le ni tako vzhičena in opozarja na resne posledice tovrstnih početij in ki se očitno zaveda velikih nevarnosti. Ti so to kampanjo ter čipiranje otrok poimenovali " žig zveri", ker bodo čipi v telesih otrok, ki bodo jutri odrasli državljani, ostali do konca njihovih življenj.Prva faza te slaboumne in zlovešče kampanje čipiranja otrok naj bi sedaj bila nekje na polovici predvidenih aktivnosti. V nekaterih državah ZDA nad tem nevarnim početjem tudi posamezne oblasti naj ne bi bile posebej navdušene. Tako v nekaterih mestih obstajajo že skupine ljudi, ki se odkrito zoperstavljajo temu početju in so s svojimi aktivnostmi dosegli, da se je na prezentacijah na šolah začelo pojavljati vedno manj otrok in staršev. Vmešavati pa naj bi se začele tudi razne verske skupnosti in verske sekte, ki jim tudi  pripisujejo avtorstvo  nasprotnega slogana s katerim so to čipiranje otrok poimenovali "žig zveri".

Vse bolj očitno postaja, da otrokom simpatični Čipi, nima nasprotnikov le v skupinah resnih, osveščenih ter svobodoljubnih ljudi, temveč so njegovi najhujši nasprotniki prav v teh verskih in njim podobnih organizacijah, ki v vsem vidijo hudičevo delo. Tukaj bi se z njimi skoraj morali strinjati, ker vsakršna tovrstna početja so res lahko le hudičevo delo. S to razliko, da te verske skupnosti še vedno verjamejo v tistega hudiča, ki naj bi domoval tem nekje daleč v onostranstvu in med ljudi na zemljo prihaja le občasno, da jim malo zagreni življenje in Bogu ukrade njihove nežne dušice. Ostali pa pač bolj verjamemo v hudiča, ki prebiva danes in tukaj med nami in mu je za naše dušice eno figo mar. Njega zanima le naše delo in koristi od tega dela, ki se stekajo v njegovo malho. Ker pa smo ljudje zelo nestanovitna bitja, ki se niti Boga več prav ne bojimo in se tako tudi tega tuzemskega hudiča bojimo vedno manj, nas je pač potrebno ves čas imeti pod kontrolo in nadzorom. Tuzemski hudič ima pač z ljudmi že iz zgodovine bogate izkušnje in prav dobro ve, da se kljub velikim tehnološkim in drugim dosežkom človeštva, v svoji osnovni naravni biti ljudje niti nismo tako zelo spremenili in poboljšali.

Vsaj eno dobro lastnost pa bi temu ljubemu čipu, s katerim naj bi nas in naše potomce v bodočnosti  opremili, le lahko pripisali. Le čipirati bi morali dojenčke takoj ob rojstvu in potem bi odpadle vse bojazni, da so koga v porodnišnici po pomoti ali tudi namerno zamenjali. Pa tudi papirnatih osebnih dokumentov kot so osebne izkaznice, vozniška dovoljenja, potni listi in vso drugo papirnato kramo bi lahko skoraj v celoti odpravili. Na bankah, uradih, policiji, carini, uradih državne uprave, občinah in vseh drugih ustanovah, ki si jih je tuzemski hudič omislil res veliko, bi uradniki proti nam pomolili le ustrezen čitalnik in takoj bi vedeli ali smo tisti za kogar se izdajamo ali pa smo v resnici nekdo drug.









torek, december 10, 2013

Kje bodo jemali, da bodo lahko še dajali?

Državljanke in državljane Slovenije bo oblast že v pomladanskih mesecih prihajajočega leta osrečila s položnicami za plačilo davka na nepremičnine. Šok, ki ga bodo mnogi takrat doživeli bo hud in zelo stresen. Pa ga bodo nekako pač že morali prestati in preživeti ter nekje privarčevati zahtevane zneske za plačilo davka.

Pa vrla domača in EU oblast ves čas mislita na ljudi in njihovo korist in jim tako pripravljata novo presenečenje o katerem se v javnosti doslej ni veliko govorilo. Se je pa v ozadju pridno delalo in pripravljalo vse potrebno, da bo vse nared za novo ropanje že tako do konca obubožanih latnikov stanovanjskih hiš in blokovskih stanovanj. Prihajajo namreč energetske izkaznice, ki jih boste morali imeti, njihovo izdelavo naročiti in vse skupaj seveda tudi mastno plačati. Kar vidim vas kako vam raste pritisk od jeze in se vse besni sprašujete kje za boga milega pa naj še jemljete? Koga pa to zanima? Če imaš hišo ali stanovanje v bloku boš pač plačal davek in boš seveda plačal tudi izdelavo te energetske izkaznice. Če nimaš nobenega premoženja, pa ti pač ne bo potrebno nič od tega plačati. Sedaj se pa sam odloči kako in kaj. Draga državljanka in cenjeni državljan, naslednjič pa, ko bosta odhajala na volitve, se napotita na volišče z mislijo na kup položnic, ki vaju doma čakajo in ne na lažne obljube politične opcije ter njenih liderjev, ki jim nameravata pokloniti svoj glas.To seveda velja tudi za volitve EU poslank in poslancev, ki bodo naslednje leto. Mislim, da meseca maja. Prav njim gre namreč velika zasluga za vašo novo finančno obremenitev, ki so jo tam v Bruslju izglasovali in kot nov strošek obesili vam za vrat.

Naši dragi EU poslanci in še veliko bolj drage EU poslanke, so torej izglasovali direktivo in zakon s katerima so uvedli te nesrečne energetske izkaznice in vam naložili nova denarna bremena. Naše domače poslanke in poslanci v slovenskem parlamentu pa so seveda veselo vse to takoj povzeli in izglasovali v Energetskem zakonu. Sedaj pa so pripravili še spremembe izvedbenega  podzakonskega akta imenovanega Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o metodologiji izdelave in izdelave energetskih izkaznic stavb. Energetska izkaznica je javna listina s podatki o energetski učinkovitosti stavbe in s priporočili za povečanje energetske učinkovitosti. Izdelujejo jo lahko neodvisni strokovnjaki z licenco ter na zahtevo stranke. Energetsko izkaznico lahko izdajajo le pooblaščene pravne osebe, ki jim pooblastilo za izdajo energetske izkaznice stavbe podeli pristojni minister po izvedenem javnem natečaju.

In vse to bo seveda lastnike stanovanjskih hiš ter stanovanj v več stanovanjskih objektih dodatno krepko obremenilo. Mediji poročajo, da naj bi za 200 kvadratnih metrov veliko hišo izdelava stala okoli 400 evrov. Izkaznica pa bo veljala deset let. Tisti, ki je ne bodo imeli, jih utegne doleteti kazen. Pa tudi GURS bi po predvidevanjih nekaterih, lahko na osnovi teh pregledov objektov za izdelavo energetske izkaznice, potem celo spreminjal vrednosti posameznih stanovanjskih objektov, ki so osnova za izračun nepremičninskega davka. Tako, da je veselje tistih, ki so danes z ovrednotenjem svoje stanovanjske nepremičnine morebiti zadovoljni in se tiho hahljajo kako dobro, da so jo pri popisu odnesli, še preuranjeno. Hudič ima namreč lahko tudi zelo dolg rep.

Energetska izkaznica stavbe bo obvezna pri prodaji stavbe ali njenega posameznega dela in pri oddaji v najem za obdobje enega leta ali več Predvideno je, da mora večstanovanjski objekt z vsaj štirimi etažnimi enotami, ki je bil zgrajen do leta 1980, pridobiti energetsko izkaznico najkasneje do leta 2015. Večstanovanjski objekt z vsaj štirimi etažnimi enotami, ki je bil zgrajen po letu 1980, mora pridobiti energetsko izkaznico najkasneje do leta 2030.

Ministrstvo pristojno za energijo naj bi že izdalo več kot sto licenc neodvisnim strokovnjakom ter okoli 80 pooblastil pravnim osebam izdajateljem energetskih izkaznic. Tisti, ki bodo veselo služili na vaš račun so v glavnem torej že izbrani in se pridno pripravljajo na nov odličen posel. Prav bi bilo, da se pripravite tudi vsi vi, ki boste to plačevali.

Pa to seveda še zdaleč niso vse nesreče, ki vas bodo v naslednjem letu doletele. Politična oblast v Bruslju in ta doma v Ljubljani ter pri njiju zaposleni uradniki pridno delajo in pripravljajo nova presenečenja. Kruha bo res veliko manj, bo pa zaradi tega položnic toliko več.









ponedeljek, december 09, 2013

Pred uveljavitvijo davka na nepremičnine!

Predstavniki ljudstva v slovenskem parlamentu so tudi v drugič s krepko večino podprli oderuški in diletantsko spacan davek na nepremičnine, ki bo svojo uničujočo pot po deželi pričel s 01.01.2014.

Hiš, stanovanj, zemlje in drugih nepremičnin ni mogoče enostavno nakazati ali v kovčkih odnesti v tuje banke v tako imenovanih bančnih oazah ali kam drugam na varno. Pa tudi doma jih ni mogoče skriti v kakšne zasebne trezorje ali v nogavice. To je mogoče narediti le z denarjem, zlatom in drugimi vrednimi predmeti in jih tako skriti pred obdavčitvijo grabežljive države. Ljudstvo si seveda svojih domov ter drugega premoženja ni gradilo ali kupovalo in se zanj žrtvovalo, da bi ga skrivalo, ker je vse to kar nekaj generacij počelo za svoje in svojih potomcev normalno in sodobnega človeka vredno življenje.

Vse od osamosvojitve Slovenije je bilo moč zaznati velike apetite domačih in  tudi tujih finančnih in kapitalskih pogoltnežev,  po zasebnem premoženju državljank in državljanov. Najprej so s sprejetimi revolucionarnimi ukrepi denacionalizacije, privatizacije in drugimi, ljudstvo razlastili vsega tako imenovanega družbenega premoženja in si ga lepo med sabo porazdelili. Nekaj tega premoženja v katerem je bilo vsaj petinštirideset let minulega dela in velikih odrekanj državljank in državljanov je postalo državna lastnina, veliko tega pa  so si nove elite porazdelile med sabo, kar precej se ga je polastila slovenska katoliška cerkev in z nekaj tega premoženja so poplačali pretekle "dobre usluge"  zunanjih EU prijateljev. Nič ni veljalo, da so po drugi svetovni vojni porušeno deželo ljudje "družbeno premoženje" ustvarjali s prostovoljnim delom, vsa štiri desetletja s premnogimi samoprispevki, se v podjetjih in ustanovah odrekali plačilu premnogih  delovnih dni v korist splošne družbene koristi in družbenega standarda.Tako se je ustvarjalo "družbeno premoženje" s pomočjo katerega je nastala država Slovenija in ni padlo z neba ali bilo podarjeno od boga.

Pokradli so jim v podjetjih in ustanovah celo sredstva tako imenovanega "sklada skupne porabe", v  katerega so zaposleni prostovoljno z delom ob prostih sobotah ali pa z odtegovanjem od plač in iz drugih virov, kot je bil tako imenovani regres za letni dopust, nalagali svoja "zasebna sredstva", ki bi jih v nasprotnem dobili izplačana v plači. Tako zbrana sredstva so potem uporabljali za nakupe stanovanj za zaposlene, dajanje kreditov zaposlenim ob gradnji stanovanjskih hiš, zagotavljanje počitniških kapacitete na morju, v planinah in zdraviliščih ter druge potrebe s področja družbenega standarda. Vse ogromno premoženje "skladov skupne porabe" je bilo privatizirano, razprodano, pokradeno ali kako drugače uničeno in nikoli ni bilo predmet kake posebne razprave ali celo kakšne posebne zakonske ureditve s katero bi se ljudem, ki so v te sklade vlagali "svoj denar in svoje živo delo" priznala kakšna pravična nadomestila ali odškodnine. Pravzaprav se o denarnih in drugih sredstvih velikih vrednosti teh skladov nikoli niti ni nič govorilo ali pisalo. Kakor, da jih nikoli ne bi bilo. Nasilno so premoženja teh skladov zlili v premoženje podjetja ali institucije, čeprav je šlo za dve popolnoma različni lastnini, da bi potem to pograbili ter s tem mešetarili.

Režim v novonastali državi Sloveniji je že od vsega začetka vedel kako bo ravnal z družbenim premoženjem in očitno tudi že določil usodo zasebnemu premoženju večine državljank in državljanov. V zakon o dedovanju so hitro zapisali in tega ne prav glasno javno razlagali, da bodo ljudem, ki jim bo država zaradi socialnih stisk pomagala, potem si to poplačali iz premoženja teh nesrečnikov. Potem je čez leta sledil šok, ko so dediči spoznali, da je na tisti nepremičninski revščini, ki naj bi jo podedovali po svojih preminulih sorodnikih, s svojimi kremplji že sedela grabežljiva država. Pogledali so v uradne dokumente na osnovi katerih je država njihovim sorodnikom te državne socialne pomoči priznala in izplačevala in nikjer ni bilo niti z besedico navedeno, da si bo vse nakazane državne socialne pomoči po njihovi smrti vzela nazaj. Hinavščina novega slovenskega "demokratičnega" režima je bila skoraj brez primere. Slovensko pravično pravo pa je molčalo in molči še danes.

In sedaj z uveljavitvijo tega novega zakona o davku na nepremičnine, pričenja slovenski režim nov proces postopnega razlaščanja vseh tistih svojih državljank in državljanov, ki zaradi socialnih in drugih nesrečnih okoliščin, za katere pa v veliki večini niso niti sami krivi, ne bodo mogli plačevati državi oderuških dajatev, s katerimi je obremenila njihovo lastnino. Posledice tega za ljudi uničujočega davka se bodo videle šele čez nekaj let. Iz slovenskih državljank ter državljanov se načrtno in premišljeno dela brezpravno in revno rajo, v popolnosti podrejeno in odvisno od finančnih kapitalskih ter političnih domačih in tujih elit. Iz nekoč ponosnih, marljivih in delovnih državljanov se iz  ljudi v Sloveniji sedaj dela kapitalistične tlačane in novodobne sužnje. Vzeli so že  vse kar se je kje vzeti dalo in sedaj se ljudem jemlje še človeka vredna bodočnost. Več Evrope - več Slovenije,vendar le za izkoriščevalno in grabežljivo domačo in tujo elitistično manjšino.

nedelja, december 08, 2013

Sem kar vesel, da nam ni uspelo!

Na TV sem spremljal žreb  reprezentanc za turnir na svetovnem nogometnem prvenstvu, ki bo  naslednje leto v Braziliji. Pri tem pa sem ves čas razmišljal ter špekuliral v kateri skupini bi se lahko znašla slovenska reprezentanca, če bi nam bila sreča v predtekmovanju ter še potem v dodatnih kvalifikacijah naklonjena in bi se na turnir uvrstili.

V katero koli od izžrebanih skupin bi že padli, v nobeni se nam ne bi posebej dobro pisalo. Na obeh predhodnih svetovnih prvenstvih smo bili opažena reprezentanca in na dosežke naših fantov na igrišču smemo biti upravičeno ponosni. Na neljube dogodke izven igrišč pa smo tako že pozabili in verjamem, da se nam ne bodo več ponovili.

Kakor za večino držav v katerih je nogomet šport številka ena, velja tudi za Slovenijo, da se na nogomet skoraj vsi zelo spoznamo in smo vsi tudi pravi  mali selektorji. V takem vzdušju nam praviloma zmanjka občutka za realnost in sami sebe ter vse druge okrog nas prepričujemo, ter mnogi celo verjamejo, da smo v nogometu veliko boljši kot v resnici smo in zaradi tega od fantov in selektorja pričakujemo nemogoče. Prav zgrozim se že ob pomisli, če bi se slučajno igra naključij z nami malo poigrala in nam namenila vlogo ter mesto, ki je bilo z žrebom sedaj dodeljeno naši sosedi Hrvaški. In prav lahko bi se nam kaj takega primerilo, če ga na samem začetku kvalifikacij ne bi tako grdo lomili. Na našo srečo se je vse izteklo tako kot je prav in pred nami je nova priložnost, da se res dobro pripravimo za kvalifikacije za evropsko prvenstvo in dosežemo rezultat, ki bo odražal naše zmožnosti v kvaliteti nogometne igre ter športnega obnašanja na igrišču ter izven njega.

Vsi ljubitelji nogometa pa bomo sedaj seveda nestrpno pričakovali enega največjih športnih spektaklov naslednjega leta in mnogi bodo temu dogodku skušali podrediti vse od planiranja koriščenja dopustov do drugih čisto družinskih ter poslovnih obveznosti. Tako nam bo poklonjenega  vsaj nekaj časa v naslednjem letu, ko bomo pozabili na vse muke in težave s katerimi se vsakodnevno ukvarjamo in nam grenijo življenje.  Popolnoma pa le ne pozabimo na življenje okrog nas in z enim očesom pa le opazujmo kaj bodo takrat počeli naši vrli oblastniki, politiki in drugi mešetarji z našimi usodami, da ne izkoristijo odsotnosti naše pozornosti in nam ponovno kaj ne podtaknejo. Da nas potem po končanem nogometnem prvenstvu, ko se bomo ponovno vrnili v realen slovenski vsakdan,  le ne bo preveč glava bolela.

Popolnoma neprizadeto pa seveda tako velikega nogometnega turnirja le ni mogoče spremljati in da ob tem ne bi vsaj malo tudi navijali ali vsaj kakšni reprezentanci poklanjali svojih simpatij ter jim želeli, da jim uspe.  Moje navijaške simpatije bo sabo v Brazilijo ponesla reprezentanca Bosne in Hercegovine. Vse tako dolgo dokler bom lahko doma v svoji dnevni sobi pred TV navijal za njih bodo moje najboljše želje z njimi. Res jim privoščim, da bi jim uspelo odigrati dobre igre in doseči lepe rezultate. Ko pa bodo v zaključku turnirja v igri ostale le še najboljše ter velike svetovne nogometne nacionalne ekipe, pa bom verjetno kar največ sreče zaželel tisti reprezentanci, ki se mi bo do takrat najbolj prikupila.

sreda, december 04, 2013

Za koristi dugih Ukrajina trpi!

Velika dežela je ta Ukrajina okrog katere se že nekaj časa prerivata EU in Rusija. V slovenskih medijih lahko o Ukrajini in dogajanjih v njej slišimo le leporečje, ki godi interesom trenutno prevladujočim političnim grupacijam EU. Bolj malo pa o razlogih zaradi katerih je prebivalstvo te dežele tako hudo razklano in si nekateri po vsej sili želijo v članstvo EU in približno druga polovica v carinsko unijo z Rusijo ter še z nekaterimi državami tistega področja.

Tako EU kot Rusi jih stiskajo za vrat in izsiljujejo ter pogojujejo. Razlika je le v tem, da Rusi Ukrajincem imajo kaj ponuditi in brez njihovih energetskih virov ter drugih pomoči bi država le stežka preživela. In kaj jim ponuja EU? Nič takšnega kar bi se lahko dalo v lonec in nasitilo ali ogrelo nekaj milijonov Ukrajink in Ukrajincev. Zaradi tega in še mnogih drugih zunanjih ter predvsem čisto notranjih domačih političnih ter ekonomskih razlogov je oblast v Ukrajini v velikih težavah. Od demagogije in političnih floskul ter utopističnih idealov se živeti ne da. Z morebitnim vstopom v EU bi Ukrajina postala le še ena od južnih držav EU, ki bi za razliko od ostalih imela za soseda vedno bolj gospodarsko in vojaško močno ter zelo jezno Rusijo. Državljanke in državljani Ukrajine pa bi živeli veliko slabše kot živijo danes, čeprav jim tudi standarda, ki ga imajo danes ne moremo zavidati.

Mnogi poznavalci razmer v Ukrajini pravijo, da so notranje politične in gospodarske razmere zelo primerljive in podobne razmeram v Sloveniji. Bi se kar strinjal. Veliko vzporednic bi bilo mogoče potegniti in veliko sličnosti najti, čeprav je Ukrajina teritorialno velika država z mnogimi gospodarskimi potenciali. Prav zaradi tega in zaradi njene geografske lege kjer se nahaja ter še neizživetih frustracij ljudi zaradi zapuščine razpadle nekdanje Sovjetske zveze in režima, ki je v njej vladal, je Ukrajina strateško zelo zanimiva za  EU. Ne le z gospodarskega in trgovinskega vidika, temveč očitno še veliko bolj z vojaškega. Občutek imam, da EU v resnici želi tlakovati pot vojaškemu stroju Nato in ZDA v Ukrajino in s tem ogroziti strateško zelo občutljiv trebuh Rusije. Rusi tega ne morejo in tudi ne bodo dovolili. Posledice tega prerivanja pa bodo občutili izključno le prebivalci Ukrajine.

Tako so danes pač Ukrajinci pod raznimi pritiski in manipulacijami svetovnih interesnih skupin kot so EU, Nato in ZDA ter Rusija na drugi strani, na veliki preizkušnji. Prebivalci zahodnega dela Ukrajine bi želeli v EU, ker so prepričani, da je tukaj njihova lepa bodočnost. Zahodna EU propaganda jim pač prikazuje razmere kot so v severnem delu Evrope vladale pred kakšnimi dvajsetimi in več leti. Zagotovo pa jim bolj malo povedo o tem, da se je po tistem, ko so Američani v svetovno ureditev instalirali finančno in gospodarsko krizo, veliko spremenilo in celo sama EU je bila okrutno razdeljena na razviti Sever EU ter nerazviti in ponižan ter zaničevan Jug EU. Njihovo mesto bi bilo v druščini tega nesrečnega Juga EU z vsemi posledicami izkoriščanja ter ropanja države in ljudi s strani domačih in predvsem tujih gospodarskih, finančnih ter vojaških EU in svetovnih mogočnežev. Finančno, gospodarsko, energetsko, politično in ni izključeno tudi vojaško, maščevanje Rusije pa bi jih dokončno dotolklo. Ker jim EU, Nato in ZDA tega kar za življenje in razvoj države ter ljudi v njej nujno potrebujejo, ne bodo mogli in ne želeli zagotoviti, in ker jim to lahko zagotavlja le Rusija, so Ukrajinci v velikih težavah in njihova odločitev nikakor ni lahka.

Matrica po kateri sedaj EU osvaja Ukrajino je zelo podobna matricam po katerih so bile "osvobojene" države nastale na tleh nekdanje Jugoslavije vključno z Madžarsko in še katero vzhodno državo. Vendar takrat Rusija še ni bila to kar je danes in verjetno tudi ni imela ne vojaške moči ter ne takšnega strateškega interesa do teh področij, da bi se bolj aktivno vključevala v novo svetovno politično, gospodarsko ter vojaško razdelitev sveta. Med tem časom pa so Američani ob izdatni pomoči EU in Nata razsuli skoraj celotni arabski svet in tam povzročili ogromno gorja ter ljudstva teh dežel pahnili v veliko nesrečo. Veliki svetovni finančni, gospodarski in vojaški igralci so zaenkrat složni le še v ropanju in uničevanju Afrike. Samo vprašanje časa je kako dolgo bo ta uničevalna in roparska interesna sloga še trajala. Očitno se tega že zelo zavedajo in že pogledujejo proti Južni Ameriki kjer imajo zaenkrat še največ vpliva ter koristi Američani, ki pa jim tam delajo težave razni hibridni socialistično kapitalistični družbeni sistemi oblasti.

Kdor bi v resnici želel državi Ukrajini in v njej živečim ljudem dobro, bi jih v teh danih kaotičnih razmerah pustil lepo pri miru. Morebitno nasilno instaliranje kakih novih marionetnih oblasti ter neprestano vzpodbujanje notranjih napetosti in delitev prebivalstva, Ukrajincem ne bo prineslo prav nič dobrega. V EU bi se morali zavedati, da je Ukrajina izredno pomembno strateško področje Rusije in si tega ne bo pustila odvzeti za nobeno ceno. Saj ni pomembno, če se s Putinom strinjamo ali ne, vendar je dejstvo, da se je Rusija zaradi mnogih razlogov v preteklosti že veliko čemu morala odreči in požreti kar nekaj grenkih. Očitno se je sedaj Rusija odločila, da je neprestanega popuščanja in poniževanja konec, ker imajo tudi oni pravico do zavarovanja svojih teritorialnih in državnih interesov. Rusi enostavno želijo svoje mesto in vpliv v procesih preurejanja svetovnega reda, ker so prepričani, da jim to glede na njihovo velikost ter vojaško, gospodarsko in finančno moč pripada. Ali povedano drugače, tudi Rusi vse bolj verjamejo, da imajo pravico braniti svoje nacionalne in vse druge interese enako kot to počnejo ZDA, EU in v zadnjem času vse bolj tudi Kitajska.




torek, december 03, 2013

Pomembno srečanje tet in stricev iz ospredja!

Dve teti in nekaj stricev iz ospredja je na pomemben posvet poklical prvi med enakimi. Vsi so prišli, čeprav se nimajo ravno preveč radi. O čem vse so se pogovarjali ne vemo. Vemo le to kar so nam sami povedali. Če je to vse, potem bi prvi med enakimi lahko mirno to srečanje preimenoval v prednovoletno kramljanje udeležencev zaslužnih za propad države.

Gospe in gospodje so v kamere kazali zaskrbljene obraze in njihove besede preko TV namenjene ljudstvu, so bile skrbno odmerjene in skoraj odrešujoče. Dogovorili naj bi se, da se bodo še dogovarjali kako spremeniti volilno zakonodajo. S ponujenimi predlogi naj bi pogojno soglašal celo Veliki Janez, ki ima prav te dni veliko opravka z raznimi resolucijami in dokumentarnimi filmi in si je res težko vzel čas za to pomembno srečanje. Teta Ljudmila je vsa blažena v TV kamere dahnila kako je srečna, ker je bila prav ona tista, ki je prvemu med enakimi predlagala, da se dobijo pri njem in se kaj pametnega dogovorijo. Radostna čustva so premagala tudi prvega med enakimi, ki je kar žarel od ponosa, ko je povedal, da še nikoli doslej niso bili tako enotni in tako blizu, da končno spremenijo volilno zakonodajo. Ljudstvo, ki je vse to gledalo, se je začudeno spraševalo, zakaj pa je to naenkrat tako zelo pomembno in bilo sočasno zelo zaskrbljeno, ker vedno doslej, ko so ti razglasili, da so enotni, takrat se praviloma državljankam in državljanom ni pisalo dobro? Kaj bomo državljanke in državljani imeli od tega, če se bodo ukinili volilni okraji, se dvignil prag za vstop v parlament na 5 odstotkov in se bo okrepila moč preferenčnega glasu? S tem kaj bi ljudje s temi spremembami pravil za izvolitev predstavnikov ljudstva v nacionalni parlament  dobili in kaj vse izgubili, se bomo tukaj ukvarjali kdaj drugič. Najprej počakajmo, kaj se bo modrim voditeljicam in voditeljem strank sploh uspelo dogovoriti in kakšen predlog pripraviti. Že sedaj pa lahko prav mirno zapišemo, da jih bodo v pisanje kakšnih novih pravil volilne igre vodili predvsem njihovi lastni interesi in interesi njihovih najzvestejših strankarskih kolegic in kolegov, ki tvorijo srčiko politične stranke. Interesi državljank in državljanov bodo tu popolnoma nepomembni in bo z njimi vse skupaj le demagoško ter propagandno premazano.

Teti in strici iz ospredja, zbrani pri prvem med enakimi, pa so malo pokramljali tudi o zagati, ki jo jim je s svojim odstopom povzročil tisti nesrečni Klemenčič s svojim senatom KPK. Saj ni problem v tem, da je senat KPK kolektivno odstopil, ker jih tako nihče od zbranih za omizjem pri prvem med enakimi, ni ne upošteval,  spoštoval in ne cenil. V resnici je ta nadležni senat KPK s Klemenčičem na čelu, prav vsem, ki se morajo sedaj ukvarjati s posledicami njegovega kolektivnega odstopa, ves čas povzročal same težave in skrbi. Ker bi, če bi šlo tako dalje kot si je ta senat dovoljeval,  prav vsi prisotni lahko skupaj s svojimi najožjimi sodelavci ter zunanjimi podporniki postali v kratkem njegove stranke.  No, resnici na ljubo, nekateri ta nehvaležen status celo že imajo. Tako, da sam odstop Klemenčiča in njegovih dveh sodelavcev lahko prav mirno smatramo za dobro in koristno dejanje. Težava je le v tem kdaj in kako so to storili ter v njihovi napovedi, da bodo pred svojim dokončnim odhodom,  slovenski javnosti odkrili še nekaj skrivnosti. Popolnoma nepomembno pa je zakaj so to storili.

In še v nečem je bil kolektivni odstop senata KPK zelo koristen. Naenkrat so se združili vsi za katere smo doslej menili, da so popolnoma nezdružljivi in da se sploh ne prenašajo ter se niti videti skoraj ne morejo. Levičarji, desničarji, liberalci, neoliberalci, komunisti, fašisti in mnoge druge nadloge ljudstva so se pa tokrat le združili in poenotili v skupni oceni, da je vso dosedanje delo KPK ustavno in zakonsko zelo sporno. Predvsem pa jih druži tudi okoliščina, da so nekateri že stranke KPK ali so nekateri vsaj zelo resni kandidati, da to kmalu postanejo. Vse česar Klemenčič doslej o sebi in svoji družini še ni vedel, bo v naslednjih dneh vsekakor zvedel. Mogoče pa bomo kaj zanimivega in koristnega zvedeli tudi še državljanke in državljani.

Veliki Janez, ki ima še največ razlogov, da je besen na Klemenčiča in njegovo KPK, bi to institucijo kar ukinil. Saj bi jo tudi vsi ostali zbrani pri prvem med enakimi in bi Janezu z veseljem pritrdili, pa si tega ne upajo, ker bi lahko odzivi doma ter v tujimi bili zelo neprijetni. Tega pa si ravno v tem času nikakor ne morejo privoščiti. Alenkin Zoran, ki dela, bi od veselja visoko skočil v zrak, če bi se želje Velikega Janeza lahko uresničile. Prvi med enakimi je zbranemu ter pomembnemu omizju naznanil in Alenka je potrdila, da bodo v prihodnje malo ponovno pregledali veljavno zakonodajo in upoštevali predloge KPK po njenih potrebnih spremembah in dopolnitvah. Kdaj bodo to naredili pa se še ne ve. Bo pa prvi med enakimi takoj začel postopek za imenovanje novih članov senata KPK, ki bo nadomestil odstopajoče. Tokrat bodo tete in strici iz ospredja verjetno veliko bolj pazljivi pri izbiri kandidatov, da si ponovno ne nakopljejo kakšnih tečnežev in dlakocepcev, ki bi potem preiskovali njihove kolege, prijatelje, donatorje, mentorje ali, bog nas obvaruj, celo njih same.



sobota, november 30, 2013

Stopili smo v čas pričakovanja črnega petka in veličastne zmage Korupcije!

V slovenski politiki zadnjih let  je malo dogodkov za katere bi smeli ravnodušno trditi, da so naključni in niso med sabo povezani. Veliki režiserji naših posamičnih ter skupnih usod ne počivajo in ne izbirajo sredstev, da si zagotovijo svoja politična in elitističa preživetja po črnem decemberskem petku, ko nič več ne bo tako kot je bilo še pred tem dnem.

Nezadržno se nam približuje dan, ki ga bomo Slovenci še dolgo pomnili in preklinjali vse dneve pred njim vse tja do dne, ko smo razglasili svojo nacionalno in državno samostojnost in do tistih nesrečnih referendumov za vstop v EU ter NATO in potem še vstop v skupno EU valuto evro. Ter ob tem še kako obžalovali vse zamujene priložnosti, ki smo jih vsaj na vsakih volitvah imeli in jih nismo znali izkoristiti, ker smo namesto z razumom ter skrbjo za bodočnost, na volitve hodili  prežeti z ideološkimi in politično demagoškimi čustvi. Ves čas smo nasedali raznim pokvarjencem, ki so se nam neprestano vsiljevali ter dobrikali in nam razlagali pravljice. Se spomnite kaj so vam govorili, da slovensko gospodarstvo skoraj velikih in uspešnih podjetij ne potrebuje, ker da bomo čudovito živeli s srednjimi in malimi podjetji ter obrtniki. Da se bomo pretežno ukvarjali s finančnimi operacijami na borzah in preštevilnih finančnih institucijah, ki smo jih ustanovili in imeli toliko, da se jih danes le še malo kdo vseh sploh spomni. Na vrat na nos smo drveli v nepremišljene privatizacije, razdeljevanje in podarjanje ter uničevanje najboljših in najperspektivnejših slovenskih podjetij. Česar se je slovenska politika v teh dvajset in nekaj letih dotaknila, je bilo uničeno ali pod vsako razumno ceno prodano ali podarjeno raznim tujcem in domačim lakomnežem, ki so pač imeli to srečo, da so bili na pravem mestu ob pravem času in so prijateljevali s pravimi ljudmi. Pa kaj to sploh danes pišem, ko pa vse to tako dobro veste in tisti redki, ki pa morebiti še tega ne vedo ali se ne zavedajo razsežnosti naših zablod, pa bodo to v kratkem zvedeli in krepko skupaj z nami občutili.

Petek 13.12.2013 bo dan, ki bo nedvomno po svoji pomembnosti in usodnosti zasenčil vse naše dosedanje zgodovinske dni, ki smo jih razglasili za praznike in mejnike in katerim v čast ter slavo organiziramo proslave in druge veličastne prireditve. V hipu boste pozabili na tista slaboumna čreva imenovana resolucija EPP in še veliko bolj slaboumen filmček, ki so ga nekateri razglasili celo za dokumentarec ter prevedli celo v več jezikov. Ne boste pa tako hitro pozabili včerajšnjega dne, ko je zmagala slovenska Korupcija in so svoj poraz razglasili njeni redki nasprotniki. Včerajšnji kolektivni odstop KPK s Klemenčičem na čelu bi moral zdramiti sleherno državljanko in državljana, ker je napoved nečesa kar smo doslej videli le  na TV ali brali v časopisih, ki so nam prikazovali razmere v Grčiji, Španiji, na Portugalskem in še kje. O razmerah v Bolgariji, Romuniji, na Malti in Cipru pa tako skoraj ni več nihče poročal. Verjetno, da se ne bi preveč po nepotrebnem vznemirjali. Sedaj se bomo morali spomniti tudi naših javnih besed, ki smo jih pred kakšnim letom in pol naslavljali na nesrečne Grke. Morali bi se jih sramovali in se Grkom javno ter iskreno opravičiti.

Banka Slovenije in Vlada seveda že zelo dobro vesta kaj se nam bo razkrilo na ta črni decembrski petek, ko bodo slovenske oblastne in EU vedeževalke in vedeževalci na mizo vrgli svoje zlovešče karte ter nam napovedali bodočnost. Ni naključje, da je Vlada v svoji tovarni zakonov pognala tekoči trak s polno paro in da poslanke in poslanci vladajoče koalicije rok sploh več ne spuščajo in jih imajo verjetno še med spanjem dvignjene. Do tega nesrečnega petka mora biti vse pripravljeno, ustvarjene zakonske in druge pravne podlage, ker nihče prav ne ve kaj vse bi se po tem petku lahko dogodilo in v kakšnih razmerah se bo država znašla ter kako bodo na vse to potem še odreagirali ljudje in kako ter s kakšnim rezultatom se bo odvil notranji boj med oblastnimi političnimi, gospodarskimi, finančnimi ter drugimi ogroženimi elitami.V nastopih liderjev oblastnih političnih strank je že prav jasno zaznati veliko nervozo, če že ne kar patološki strah, kaj vse bi lahko prinesel črni petek. Opozicijske stranke in njene poslanke ter poslanci pa v TV kamere s slabo prikritim strahom blebetajo neumnosti in se želijo na vsak način distancirati od vsega kar se te dni dogaja v državi, z  velikim upanjem, da so ljudje morebiti pa le že pozabili njihove pretekle zasluge za uničenje države in  osiromašenje državljank in državljanov.

Včerajšnji kolektivni odstop KPK ter predvsem razlogi za to dejanje, bi v vsaki vsaj malo normalni državi pognal na ulice ogromne množice državljank in državljanov in stopili bi v bran ter zaščito še edini instituciji v državi, ki ji je bilo moč verjeti ter ji zaupati. Nekoč smo državljani še verjeli Ustavnemu sodišču in celo sodni veji oblasti, ker nad izvršno ter zakonodajno vejo oblasti in političnimi elitami smo obupali že zdavnaj. Po spremembi ustave in referendumske zakonodaje ter že pred tem nekaterih odločitvah Ustavnega sodišča in nemočnem opazovanju neučinkovitosti policije, tožilstev in sodišč, smo državljani verjeli le še v KPK. Verjeli smo tako lahko le še v edino institucijo, ki nas ni razočarala in ki je pred obrazom zgodovine rešila dobro ime in čast lanskoletnim vseslovenskim vstajam ter vodstvom vstajniških skupin. Vstajniki pa so se raje spolitizirali in so z odločitvijo, da se organizirajo v politične stranke, stopili v krog tistih proti katerim naj bi se lansko jesen tako goreče borili. Pripravljajo se torej na sprejem pravil, ki jih je določila in uveljavila dosedanja slovenska politična nomenklatura ter se tako uklonili načelu, da če nasprotnika ne moreš premagati, pa se mu pridruži. KPK vstajnikov takrat in vse do včeraj ni pustila na cedilu. Očitno vstajniki sedaj KPK bodo.

Janša in njegovi domači ter EU desničarski telebani želijo in celo zahtevajo lustracijo v Sloveniji. Po črnem decembrskem petku ne bo več prav nobenega razloga, da jim slovenske državljanke ter državljani te velike želje ne bi uresničili. Iz slovenskega političnega življenja bi bilo treba takoj in brez kakšnih posebnih čustvenih, političnih, ideoloških in drugih obremenjevanj, za večno odstraniti vse, ki so doslej na lokalnih in državnih nivojih opravljali kakršne koli pomembnejše funkcije, na katere so prišli s pomočjo politike ali članstva v političnih strankah. Temeljito pa bi bilo potrebno prečistiti celoten javni sektor in v njem še posebej državno upravo.

Korupcija ni prisotna le v institucijah na državnem političnem in oblastnem nivoju ter njenih sistemih in podsistemih. Nič manj je ni na lokalni ravni v vseh teh preštevilnih občinah. Tudi na lokalnem nivoju je sistemska in kriminalna ter jo je veliko krat še težje prepoznati in se proti njej boriti. Korupcija v državi Sloveniji je primerljiva z  visokim stadijem obolelosti za rakom in premagala nas je. Včeraj je padel še zadnji vojščak, ki se ji je zoperstavljal. Korupcija v Sloveniji danes slavi svojo veličastno zmago in državljanke ter državljani smo veliki poraženci. Živela Korupcija! Sedaj bo naša draga država Slovenija in mi z njo, dobila prisilno upravo. Nastopil je nov čas v katerem tista zlovešča Trojka več ne prihaja v državo, da bi tam "na licu mesta" delala red, temveč odgovorni iz takšne države neprestano ponižno tekajo k njej po nove in nove ukaze ter navodila kako iz že tako izmozganega prebivalstva iztisniti še kaj.


P.S.: Sedaj razumem. Znanka, ki je v Ljubljani zaposlena v sektorju državne uprave, mi je pred dnevi med klepetom omenila, da če slučajno nameravam v kratkem opraviti kak večji nakup, naj dvignem denar, ker bi lahko v naslednjih treh do štirih mesecih pri tem imel težave. Takrat nisem razumel.




ponedeljek, november 25, 2013

Prebujanje slovenskega študentskega gibanja!


Vir: 1. številka študentskega glasila Iskra, marec 2013
( več na:  http://studentska-iskra.org/ )

Kaj je Iskra!

Iskra je politična struktura. V času, ko je pojem političnega dobil negativno konotacijo, se v Iskri ne slepimo z iluzijami apolitičnega. Politično je namreč osnovni eksistenčni pojem vsakega subjekta in ne obstaja interes, ki bi bil brez politične razsežnosti. Sledimo skoraj že pozabljeni razsvetljenski tradiciji in vztrajamo pri pomembnosti racionalnega diskurza ter celostne skrbi za naš politični in družbeni organizem.

Iskra smo študentje. Primarno delujemo na partikularnem področju študentskega organiziranja, ki pa ne more biti popolnoma neodvisen od aktualnega političnega dogajanja v celoti. Zato je Iskra aktivno vpeta tudi v ostale dele političnega udejstvovanja

Iskra je inkubator družbene iniciative. Članstvo je namreč aktivno ob vseh premikih v naši družbi, najsi gre za zbiranje podpisov v podporo lajšanju prehoda v višji letnik na eni izmed fakultet, ali pa za simbolično masovno prinašanje škarij ministru, ki je dodobra obrezal javno šolstvo

Iskra pomeni aktivno politično participacijo. Edina omejitev za delovanje je pomanjkanje samoiniciativnosti. Iskra namreč uspeva zaradi nenehne izmenjave mnenj ter angažmaja vseh članov, ki skupno oblikujemo politično telo strukture in tako njeno celostno delovanje.

Iskra zapolnjuje družbeno vrzel. Aktualna socialna in politična situacija sili posameznike, da se definirajo skozi vedno močnejše družbene tokove. Iskra tukaj obstaja kot zapolnitev družbene vrzeli, kjer se srečujemo politično aktivni in socialno usmerjeni mladi. Profil ljudi, ki je skozi celotno prejšnje stoletje spreminjal družbo, je danes namreč najmanj aktiven in najbolj izkoriščan. Iskra obrača mizo in vrača vajeti v roke najbolj perspektivnega dela družbe.

Drobtinice iz programa Iskre:

Problematika visokega šolstva, univerze, stanovanj, štipendij, študentskega dela in zaposlitve je širša od delovanja študentskih struktur, kot se je to začrtalo v preteklih letih. Posamezne volitve zato niso cilj, marveč le eno od področij delovanja Iskre, sredstvo za uresničevanje konkretnih ciljev, zapisanih v pričujoči brošuri.

Program ni skupek nepovezanih dobrih idej, temveč je treba nanje gledati v medsebojni odvisnosti. Vsak uspešno izvršen korak namreč olajša naslednjega, ta naslednjega in tako dalje. Namen bo dosežen, ko se bodo vsi načrtovani koraki udejanjili in sestavili v čvrsto povezano celoto.

Kaj je torej ta celota in kako gledati nanjo? Odgovor je najlažje zajeti v pojem študentske javnosti, za razumevanje pa se je treba sprehoditi po zgodovini množičnega študija.

Po drugi svetovni vojni se je tako na Zahodu kot Vzhodu razmahnila tako imenovana država blaginje. V drugem primeru v obliki realno obstoječih socializmov, v prvem v obliki socialne države. Posledica vzpostavitve države blaginje je bila, da se je na podlagi zagotovljenih zaposlitev, sistema socialnih transferjev, visokih plač in javnega financiranja visokega šolstva razmahnil množični študij.
Našteti razlogi so mladostnikom hkrati omogočili, da se jim ni bilo treba ukvarjati ne s prihodnostjo ne s skrbjo za lastno preživetje. Posledično so se lahko študiju popolnoma posvetili. Študentje kot statusna skupina, identiteta, so bili rojeni.

S propadom države blaginje, ki se je odvil in se še odvija med drugim tudi v Sloveniji, so pogoji konstitucije študentov kot identitetne skupine izginili. Študij ni več namenjen znanju za znanje in prostemu raziskovanju, marveč je pojmovan kot naložba samega vase za prihajajočo kariero. Poleg tega mora tretjina študentov delati v izkoriščevalskih razmerah študentskega dela, da sploh lahko študira. Sam študij je usmerjen vedno bolj »piflarsko« in neustvarjalno, študenti pa na zadeve univerze nimamo praktično nikakršnega vpliva.

Predstavniki v študentskih institucijah še vedno tičijo v identitetni opredelitvi študenta. A študent dandanes pred nas stopa povsem drugačen, konkreten v konkretnih razmerah: kot delavec, kot bodoči delavec in kot integralni del fakultete. Iskra je zavezana prav temu konkretnemu študentu in njegovim objektivnim interesom.

Tri dimenzije študenta potrebujejo še vezivo: vprašanja skupnosti, ki zadevajo skupnost kot celoto in prav vsakega posameznika v njej. Ali drugače: skupni imenovalec tako za študentsko organiziranje kot za samo univerzo je študentska javnost. Javnost, ki v tem trenutku ne obstaja, razlog pa se skriva ravno v padcu tako imenovanega moratorija na odraslost, kar je včasih študij bil, in zaprti, anahronistični strukturi študentskih institucij ter univerze.

torek, november 19, 2013

Pravna država je kot hlebec kruha!

Kot hlebec kruha spečen iz tisoč pšeničnih zrn. Če manjka eno zrno, hlebec ni popoln. Če jih manjka veliko, pa ni več hlebec, temveč rogljiček ali žemljica.

Slovenska javnost je od začudenja odprla usta, ko so ji mediji prenesli vest, da je policija odkrila široko razvejano mrežo ponarejanja dokumentov s pomočjo katerih se lahko dokoplješ do tako zelo željenega vozniškega dovoljenja in celo ponarejanja vozniških dovoljenj samih. Tista manjšina državljank in državljanov, ki še vedno nasedajo floskulam, da je Slovenija pravna država, je bila celo naivno prepričana, da bodo vsi, ki so si na tak način ta dovoljenja pridobili, v nekaj dneh tudi brez njih.

Ljudje so razmišljali nekako takole. če me policisti dobijo med vožnjo z enim popitim pivom več kot je dovoljeno, takoj izgubim vozniško dovoljenje in potem moram celo še noč prespati na policijski postaji, doleti me ogromna denarna kazen in šele po preteku z zakonom določenega časa smem potem ponovno opraviti vozniški izpit. Pa so se ljudje celo nekako, čeprav neradi in godrnjaje, le sprijaznili s temi drastičnimi zakonskimi ukrepi, ki jih je država pred časom uvedla. Sprejeli so vse te in še druge rigorozne ukrepe, da bo le manj smrtnih žrtev na slovenskih cestah, kot so jim takrat po medijih vsak dan zabijali v njihove možgane profesionalni in volonterski pripadniki "prometno moralistične" sekte in razni samooklicani strokovnjaki. Na našo veliko žalost, se sedaj ugotavlja, da mrtvih ni ravno veliko manj in kažejo se tudi druge neželjene posledice tako rigorozne in nedomišljene kaznovalne zakonodaje.

Še veliko bolj začudeni pa so ljudje sedaj, ko ugotavljajo, da je ta naša pravna država luknjava kot švicarski sir in da najbolj odgovorni v državi naj sploh ne bi vedeli kako sedaj tem nepridipravom vozniška dovoljenja odvzeti. In ponovno se nam na TV kažejo isti obrazi kot pred časom in nam razlagajo pravljice. Le, da tokrat s prav slabo prikritim strahom na svojih obrazih, ker se zavedajo, če bo preiskava tega odkritega pojava res temeljita in strokovno korektna, potem se nekaterim med njimi ne bo dobro pisalo. Najprej so nas skušali prepričati, da bo tem lumpom, ki so si na nepošten način pridobili vozniška dovoljenja, ta mogoče odvzeti le v sodnem postopku in je eden celo že stekel. Kot kaže so potem hitro ugotovili, da na sodiščih le ne gre vse tako po kratkem postopku in bi se lahko prav grdo zapletlo, ko bi se obtoženi branil in skušal svojo krivdo omiliti na način, da bi v godljo potegnil vse tiste, ki so mu lumparijo omogočili in ti potem še tiste "od zgoraj", ki so ustvarili pogoje, da so to lahko počeli. Pa so modri možje "od zgoraj" potem hitro pogruntali način kako pobrati vozniška dovoljenja mimo sodišč in sodnih postopkov, v katerih bi se ugotavljalo vse neposredne in tudi posredne krivce.

Pravna država je tako ponovno na hudi preizkušnji. Ker steči bi morali takoj vsi postopki, tako tisti upravni s pomočjo katerih bi takoj pobrali vsa na nezakonit način dobljena vozniška dovoljenja in potem še kazensko sodni postopki v katerih bi svoje fasali še vsi lumpi, ki so v tem vede ali nevede sodelovali oziroma niso storili vsega kar so bili dolžni storiti, da bi se takšno trgovanje z vozniškimi dovoljenji in izigravanje zakona ter pooblastil preprečilo ali vsaj zelo omejilo. Gospodje državni uradniki in njihovi pomagači pa so ubrali staro in dobro preizkušeno pot svoje rešitve. Doslej je namreč veljalo načelo, da če kakšnega neprijetnega problema ne želiš razrešiti, potem ustanoviš komisijo za njegovo razrešitev. V to nesrečno zgodbo vpleteni gospodje so to načelo sedaj nadgradili z novim in sicer, da je luknjasto, nedorečeno ter neuporabno  zakonodajo, ki so jo sami spisali in podtaknili poslankam in poslancem v sprejem, sedaj potrebno nadomestiti z drugo, ki jo bodo seveda ponovno sami spisali. Državljanke in državljani pa smo se v teh letih tako že navadili, da se je vsaka oblastna garnitura po določenem času po prevzemu oblasti, lotila med ostalim tudi spreminjanja prometne zakonodaje in zaostrovanja ter višanja kazni. Razen prejšnje Janševe, ki je nekaj kazni omilila.

Kakšen zaključek te zgodbe torej smemo v nadaljevanju pričakovati? Nezakonito pridobljena vozniška dovoljenja bodo skoraj zagotovo njihovim kupcem pobrali. To je dobro. Nekaj avtošolam bodo odvzeli licence in jih izbrisali s trga ponudnikov storitev izobraževanj ter usposabljanj za pridobitev vozniškega dovoljenja. Tudi to je dobro. Mogoče bo odletelo tudi kaj članov komisij za opravljanje vozniških izpitov. Tudi to verjetno ni slabo. Na hitro se bo ponovno planilo v spreminjanje prometne in še kakšne zakonodaje. To pa več ni tako zelo dobro. Zelo malo je verjetno, da se bo celotno zgodbo res do konca in nepristransko ter korektno raziskalo in ugotovilo vse vpletene, ki so v tem direktno in posredno sodelovali oziroma so za pojav subjektivno ali objektivno odgovorni. To pa je zelo slabo. Na koncu zgodbe bomo imeli kaznovane le kupce in prodajalce vozniških dovoljenj. Kakšna pa bo usoda nekaterih  institucij in v njih zaposlenih posameznikov, ki so se podpisovali pod razne spremljajoče lažne dokumente, potrebne za pristop k opravljanju vozniškega izpita, pa je velika neznanka, ker se o teh še najmanj govori in piše? Tudi vse to bi lahko bilo zelo slabo in še dodatno omajalo vero v pravno državo.

Napovemo lahko torej kaznovanje imetnikov teh spornih vozniških dovoljenje in kaznovanje nekaterih neposrednih udeležencev v avto šolah, ki so jim tak način pridobitve omogočili. In napovemo lahko ponovno spreminjanje zakonodaje na tem področju z razlogom, da se kakšne pravne luknje morebiti res zapolnijo in predvsem da se opere vsakršne krivde in odgovornosti vse tiste, ki so bili in so za funkcioniranje sistema odgovorni, pa svojega dela niso opravili ali pa so ga opravljali zelo slabo. Ne policija, temveč ti gospodje državni uradniki bi morali prvi zaznati nepravilnosti. V te njihove današnje izgovore, da so za nepravilnosti vedeli in niso ukrepali, ker niso želeli policiji povzročiti težav v preiskavi, pa res malo kdo verjame.


nedelja, november 17, 2013

Lasanje v slovenski kinološki organizaciji!

Kinološka zveza Slovenija ( KZS ) je osrednja slovenska organizacija, ki združuje športne in lovske kinologe, teritorialno organizirane v društva in zveze ter druge organizacijske oblike povezane s kinologijo. Nasprotja med športnimi in lovskimi kinologi so verjetno stara vsaj toliko kot organizacija sama. Lovski kinologi, ki se večinsko v tej skupni organizaciji ne počutijo ravno najbolje, so se v preteklosti že nekaj krat skušali izločiti in ustanoviti svojo organizacijo, pa jim to zaradi mednarodnega statusa ter organizacijskih in pravnih zadržkov in pooblastil ter pristojnosti KZS nikoli ni uspelo.

Pa kot vse kaže vedno ne gre le za konflikt med športnimi in lovskimi kinologi, temveč organizacijo še veliko bolj hromijo notranji konflikti v organizacijski strukturi tako športnih kot tudi lovskih kinologov. Vsake toliko časa ti konflikti dosežejo vrelišče in takrat izbije na svetlo vse kar se je slabega ali nedorečenega do takrat nakopičilo in to potem vedno s sabo potegne še tisto kar že leta tišči tako športne kot lovske kinologe in ne uspevajo razrešiti. Očitno je tudi tokrat tako. V KZS ponovno vre in sklicujejo se organi organizacije, ki razpravljajo, sprejemajo odločitve, ki jih potem drugi razveljavljajo ali razglašajo za neveljavne in nezakonite ter si med sabo grozijo.

Nadzorni odbor ( NO ) KZS naj bi v skladu s svojimi pooblastili ter na osnovi ocene razmer v organizaciji za 29.11.2013 sklical izredno skupščino KZS. Takoj se je oglasil predsednik KZS Blaž Kavčič in Nadzornemu odboru očital, da je hudo prekoračil svoja pooblastila ter kršil določila Statuta organizacije in sklicano izredno skupščino razglasil za nezakonito. Vse, ki pa bi se te "nezakonite" skupščine udeležili pa je okvalificiral kot rušitelje slovenske kinološke organizacije, ki podpirajo kršitve Statuta in nezakonitega delovanja Skupščine KZS.

Da bi bilo v slovenski kinološki organizaciji vse pod nadzorom in kontrolo ter seveda zakonito in skladno s statutom, je predsednik KZS Blaž Kavčič sklical "zakonito" skupščino KZS za 14.12.2013 in na kateri bi obravnavali razmere na Kinološki zvezi Slovenije. Če želiš imeti dogajanja na izredni skupščini pod nadzorom in vsaj okvirno vedeti kako "diha" baza, da te potem kaj neprijetnega ne preseneti, je predsednik Blaž Kavčič v duhu in skladno s staro ter preverjeno doktrino lastno izkušenim politikom, pred izredno skupščino sklical za 22.11.2013 posvet članic KZS. Na tem posvetu naj bi "strokovnjaki za razna področja" seveda na objektiven in nepristranski način udeležence malce obdelali. Predsednik Kavčič v vabilu na posvet tudi zapiše, da je prepričan, da bodo predstavljena izhodišča "strokovnjakov" pomagala udeležencem posveta oblikovati prava stališča do razmer v KZS. Ker pa kinološki "pučisti" kar resno grozijo predsedniku Kavčiču z odstavitvijo z mesta predsednika KZS, je seveda potrebno pravočasno poskrbeti, da se na izredno skupščino delegirajo pravi delegati, ki bodo prevzeli mesta v organih izredne skupščine in seveda glasovali tako kot se pričakuje in kot je lahko edino prav. S "pučisti" pa se bo opravilo potem, ko bo predsednik Blaž Kavčič ponovno trdno v sedlu in ko bo zagotovo vedel kateri so tisti "njegovi" in na katere se lahko zanese in kdo vse so oni drugi.

Zanimalo me je kako se bodo tudi tokrat obrnili lovski kinologi, ki so v preteklosti že nekajkrat reševali vodstva KZS, ko so jih hoteli športni kinologi reformirati. Včasih je bilo dovolj, da je vodstvo KZS nekaterim najvplivnejšim lovskim kinologom in delegatom na skupščini KZS, tik pred skupščino podelilo nekaj kinoloških odličij in zadeva je bila rešena. Športni kinologi pa so ostali z dolgimi nosovi ter težavami in problemi, ki so potem sledili. Področji športne in lovske kinologije sta si tako zelo različni in imata tako malo skupnih organizacijskih, kadrovskih ter tudi strokovnih in interesnih skupnih točk, da so konflikti neizbežni. V skupni organizaciji KZS živita in delujeta druga ob drugi ali celo vse prevečkrat druga mimo druge in ne druga z drugo.

Ob vsem tem pa seveda ni mogoče mimo ugotovitve, da se je KZS vse doslej precej neuspešno lotevala zbliževanja obeh vej slovenske kinologije. Ker se lovski kinologi v KZS nikoli niso počutili preveč domače in so venomer težili k iskanju poti kako se iz objema te organizacije nekako izviti, je tako bil tudi njihov prispevek h krepitvi. stabilnosti ter mednarodnemu ugledu organizacije temu primeren. To vrzel so potem seveda s kar veliko uspešnostjo zapolnjevali športni kinologi, ki so tako, čeprav ne vedno z največjim veseljem, morali prevzemati tudi največja bremena za uspešno funkcioniranje organizacije ter krepitev njenega mednarodnega ugleda. Ob vsem tem pa imata obe veji slovenske kinologije še ogromno notranjih in prav svojevrstnih ter specifičnih težav in problemov na področju vzreje, šolanja, preizkušenj, sodniškega in drugega strokovnega kadra, razstav in še bi lahko naštevali. Na teh navedenih in še kakšnih notranjih težavah še najbolj šepa prav lovska kinologija, ki že nekaj let občutno nazaduje. Vzrokov za to je veliko in jih sedaj tukaj niti ne kaže navajati. Velika večina vodnikov lovskih psov je v glavnem prepuščena sama sebi in lovsko kinologijo obvladujejo pretežno lovski sodniki, ki odločajo skoraj o vsem. Pri tem pa se prav trudijo kako lovsko kinologijo kar najbolj zbirokratizirati in jo stlačiti v kalupe, ki jih ne poznajo skoraj nikjer v Evropi. S tem seveda spravljajo v obup starejše lovske kinologe in odvračajo mlade, da bi se na to negotovo pot sploh podali. Ob krovni organizaciji kot je KZS, raznih sodniških organizacijah za področje lovske kinologije in njihovih teritorialnih kinoloških organizacijah LKD-jih se na področju lovske kinologije v to vmešava še neka komisija pri Lovski zvezi Slovenije ( LZS ). Tako imajo kar prav nekateri lovski kinologi, ki ogorčeno zatrjujejo, da manj je dobrih in uspešnih lovsko kinoloških vodnikov in psov, več je raznih organizacij, komisij in drugih, ki si domišljajo, da imajo na tem področju kaj za početi in o čem odločati.


 



petek, november 15, 2013

Oblastniška bahatost brez primere!

Veseli ministri: Stanko STEPIŠNIK, Roman JAKIČ, Tina KOMEL in Uroš GRILC
Predsednica vlade Alenka Bratušek je sinoči dobila zaupnico in bo politično ter oblastno še nekaj časa torej živela in z njo tudi njeni koalicijski partnerji ter seveda tudi njeni veselo razpoloženi ter udobno zleknjeni ministri in ministrice. Prav krepko mi gre na smeh ob današnjih poročanjih o dobljeni zaupnici predsednici vlade kakor, da bi ta bila od kogar koli ali kakor koli ogrožena. Če bi namreč pri koalicijskih partnerjih obstajal najmanjši dvom ali strah, da bi morebiti lahko šlo kaj narobe, včeraj o kakšni nezaupnici oziroma zaupnici ne bi nihče črhnil niti besedice.

Ogledate si lahko fotografijo, ki naj bi jo na Twitterju nekdo objavil ( naj bi to bil Gorenak, čeprav ni znano kako je do te fotografije prišel ) in ki prikazuje ministre ter ministrico PS kako sproščeno ter brezskrbno spremljajo dogajanje v Državnem zboru. Fotografija naj bi bila potem hitro umaknjena, ker je verjetno nekdo, ki se mu um zaradi oblastniške bahatosti ni še popolnoma zamračil, ugotovil, da ministrov slovenske vlade v javnosti le ne kaže prikazovati na način kot jih na fotografiji lahko vidimo. Zgrožene državljanke in državljani se ob gledanju gornje fotografije sedaj seveda upravičeno smemo vprašati kaj za boga milega je bilo sinoči v Državnem zboru tako zabavnega in smešnega, kar je tako zelo razveseljevalo in zabavalo ljubko ministrico in njene ministrske kolege? Jih je morebiti zabavala razprava ob sprejemu diletantskega in oderuškega davka na nepremičnine, z uveljavitvijo katerega bodo največji del državljank in državljanov spravili v hude denarne ter eksistenčne težave? So se mogoče zabavali nad slaboumnimi retoričnimi izbruhi svojih in koalicijskih strankarskih kolegic in kolegov, s katerimi so ti skušali opozicijskim nasprotnikom tega davka dokazati kakšni veliki bedaki da so vsi,  ki opozarjajo na hude posledice tega davka? Mogoče pa jim je te velike nasmeške na lica zvabilo spremljanje dogovorno režiranega koalicijskega cirkusa sprejema proračuna in podeljevanja zaupnice predsednici vlade in s tem seveda tudi njim samim? Verjetno vse kar navajam in še veliko kaj drugega, kar bi večino državljank in državljanov danes moralo hudo vsaj zaskrbeti, če ne že kar krepko razjeziti.

Star pregovor pravi, da ima vsako ljudstvo tako oblast kot si jo zasluži. Od včeraj v sporočilo tega ljudskega reka več prav nič ne verjamem. Državljanke in državljani Slovenije si takšnih oblasti kot jim vladajo zadnjih dvajset in nekaj let enostavno nikoli niso zaslužili. Spremljal sem včerajšnje dogajanje v našem parlamentu in to kar sem videl ter slišal potem primerjal z dogajanji in slišanim pred dobrim letom, ko je v parlamentu glavno besedo imela stranka SDS in je vlado vodil Janez Janša. Sam nisem opazil ene same razlike med tistim Janševim in današnjim Alenkinim časom. Ste jo morebiti vi? Zamenjane so le vloge, da so sedaj tisti, ki so bili takrat opozicija sedaj pozicija in tisti, ki so bili takrat pozicija so sedaj opozicija. Nekaj pa jih je bilo pozicija takrat in so pozicija tudi sedaj. Pustimo tokrat ob strani politikantsko in zavajajočo demagoško desničarsko ideologijo s katero so prejšnji oblastniki okraševali svoj čas vladanja in s tem spravljali v obup ljudske množice. Tega tokrat res ni toliko, ker aktualni koalicijski oblastniki ta čas prav dobro vedo, da ljudstvo še ne bo masovno šlo na ulice ter jih ne bo nagnalo z oblasti, ker jih nima s kom zamenjati in se jim zaradi tega zaenkrat še ni potrebno zatekati v politikantsko ter ideološko zavajanje ter poneumljanje ljudstva.

Pravzaprav sedanjim oblastnikom pri tem še najbolj pomaga kar njihov politični in ideološki nasprotnik Janez Janša s svojimi domačimi ter  evropskimi desničarskimi talibani, ki vsake toliko časa uprizorijo kak napad na rdeče komunistične mline na veter in ob tem še spišejo kakšno slaboumno resolucijo ali kakšen drug temu podoben pamflet. Tako se potem pač vedno bolj lačno, golo in boso ljudstvo na slovenskem, namesto s pravimi težavami, še nadalje ukvarja s komunisti ter raznimi nevarnimi levičarji, ki jih že dolgo več nikjer ni in pa seveda z rdečo zvezdo ali srpom in kladivom ter rdečimi zastavami, modrimi kapami in rdečimi rutkami in podobno nikogar ogrožajočo zgodovinsko ikonografijo. Politični in ideološki desničarski EU eksorcisti so si pač zadali nalogo, da bodo iskali in izganjali rdečega hudiča iz vseh lukenj in špranj v katerih bi se morebiti lahko potuhnil ali vanje zavlekel. Vse to seveda počnejo na račun svojih davkoplačevalcev. Tudi slovenskih. Takšnemu pojavu se je nekoč reklo rojstvo fašizma in nacizma, kako pa se danes temu reče pa mi ni najbolj znano. Se bo že našel kdo dovolj moder in pogumen, ki si bo ta nevaren družbeni pojav, ki se kot kuga širi po Evropi, upal poimenovati s pravim imenom ter posvariti ljudi pred nevarnostmi, ki jim jih ti družbeni pojavi prinašajo. Da le tudi tokrat ne bo prepozno, kot se je to v naši zgodovini vse prepogosto rado dogajalo.









sreda, november 13, 2013

Ker niste gotofi, se vam bomo pridružili!

Sporočilo Odbora za pravično in solidarno družbo, včeraj dne, 12.11.2013:

Sporočilo za javnost
PREDSTAVNIKI TREH VSTAJNIŠKIH GIBANJ NAPOVEDALI NASTANEK SKUPNE POLITIČNE STRANKE
V torek, 12. novembra 2013, so predstavniki treh vstajniških gibanj napovedali ustanovitev skupne politične stranke. Pri ustanovitvi nove politične stranke bodo sodelovali Gibanje Vseslovenska ljudska vstaja (VLV), Odbor za pravično in solidarno družbo (Odbor) in nekateri vidni člani Mreže za neposredno demokracijo (MND). Uroš Lubej (VLV), Lenart Zajc (MND) in Damjan Mandelc (Odbor) so ob tem poudarili, da vsa tri gibanja ohranjajo svojo avtonomijo in bodo ostala dejavna v vstajniškem gibanju in v civilni družbi.

Odboru sem se pridružil relativno zgodaj, ko še ni bilo na spletni strani Odbora javno objavljenih niti dvesto članov. Danes naj bi jih bilo že nekaj čez osemsto. Ko sem izpolnil prijavnico in se včlanil, sem bil prepričan, da sem s tem postal upoštevan subjekt te civilno družbene skupine in da me bo v nadaljevanju načrtovanj aktivnosti Odbora kdo kaj povprašal, me povabil k aktivnemu sodelovanju in bo morebiti koga iz vodstva odbora celo zanimalo kaj si sam o posameznih aktivnostih ter javno izraženih stališčih Odbora  mislim.

Edina vez med mano kot "članom" Odbora ter Odborom je bila spletna stran Odbora na kateri sem lahko, tako kot vsi, ki so se tja priklikali, prebiral dokumente Odbora ter sporočila za javnost in pač vse ostalo kar se tam objavlja. Še vedno sem naivno verjel, da bom po elektronski pošto dobil vsaj kakšen vprašalnik ali anketni list ali karkoli pač že temu podobnega, kjer bom lahko "svojemu" vodstvu Odbora izrazil svoja mnenja, soglasja, predloge in sugestije in bi tako vsaj dobil dober občutek, da sem v tej cenjeni druščini "neko i nešto". Nič takšnega se v času mojega eno leto trajajočega "članstva" v Odboru ni dogodilo. Saj priznam, da sem vodstvu Odbora in premnogim njegovim vidnim, cenjenim in znanim članom, poklanjal kar precej vere in se z večino njihovih aktivnosti ter javno izraženih stališč tudi strinjal in jih tako prisilno tiho ter seveda lahko le od daleč podpiral. Pa bi se lahko vsaj delali, da smo demokratična druščina podobno mislečih.

Kot za vsako organizirano civilno družbeno skupino in vsako organizacijo sem bil prepričan, da bo tudi Odbor po končanem obdobju lomastenja po ulicah Maribora in Ljubljane ter še kakšnega slovenskega mesta, sedaj našel čas, da se notranje strukturira, kadrovsko in programsko ter teritorialno organizira in  konsolidira in kot močno civilno družbeno gibanje začne uveljavljati svoja programska ter politična stališča. Želel sem sodelovati v civilno družbenem političnem gibanju in ne v politični stranki. Političnih strank je v Sloveniji že dovolj in razlike med njimi so že tako zelo zabrisane, da jih lahko ločujemo le še po tem katere so na oblasti in katere v opoziciji ali pa jih v parlamentu sploh ni. Ter seveda po njihovih  nazivih in za javnost spisanih programih, ki veljajo le dokler ne prevzamejo oblasti. Takrat pa iz predalov vzamejo neke povsem druge programe, ki so jih do volitev skrbno prikrivali in ki so jim jih pomagale  pisati razne interesne politične, finančne, ideološke in druge skupine doma ter v tujini.

Po zgoraj povzetem sporočilu treh predstavnikov vstajniških skupin v katerem najavljajo, da so se ( torej tudi v mojem imenu, čeprav me o tem ni nihče nič vprašal ) odločili za ustanovitev nove politične stranke, sedaj ugotavljam, da je notranji organizacijski ustroj delovanja teh vstajniških skupin popolnoma enako nedemokratičen kot to velja za politične stranke. Ker tisti proti katerim so se vse razdrobljene vstajniške skupine tako goreče borile niso "gotofi", so se vstajniki sedaj torej odločili ravnati ter delovati po načelu, če nasprotnika ne moreš uničiti, pa se mu pridruži. Za politične stranke in njihovo delovanje ter funkcioniranje veljajo v vsaki družbi neka povsem druga pravila igre kot za aktivna civilno družbena politična gibanja ter na teh temeljih organizirane skupine ali organizacije.

Gospodje "voditelji" vstajniških skupin pa bi pri tem ob novi politični stranki, v kateri bodo obvladovali in kontrolirali predvsem kadrovske procese, ker na programskem področju v danih razmerah v Sloveniji ter EU tople vode ni mogoče več odkriti, obdržali seveda tudi še civilno družbeni organizacijski del ( na primer Odbor ) v upanju, da bodo s tem novi stranki zagotovili volivce. Že danes lahko povsem mirno zapišem, da se jim to ne bo izšlo. Ogromno vnetih pristašev in podpornikov ter članov posameznih vstajniških skupin, na katere ustanovitelji nove stranke seveda še kako računajo, ne bo postalo množica njihovih volivcev in se raje volitev sploh ne bodo udeležili. Aktualne politične stranke v Sloveniji so v tem nesrečnem po osamosvojitvenem obdobju pri ljudeh politične stranke tako zelo priskutile, da jih je vedno več, ki o tem nočejo več ničesar slišati in vedno več je ljudi, ki odločno izjavlja, da jih na volitvah ne bodo več videli.

Koliko krat že naj bi po starem ljudskem reku šel osel na led?

torek, november 12, 2013

Alenkin segedin golaž po Slovensko!

O Alenki Bratušek kot predsednici slovenske vlade doslej nisem pisal nič slabega ali posebej kritičnega. Če seveda izvzamemo tisti blogovski zapis pred časom, ko tudi sam nisem mogel mirno mimo tistega njenega nesrečnega zverinskega krila s katerim je strašila svoje gostitelje v Italiji. Priznam, da me je kar imelo, da bi jo malce zbodel tudi takrat, ko je v polomljeni in zatikajoči angleščini skušala nekaj dopovedati svetovni javnosti. Pa sem se vzdržal, ker kaj drugega kot zapisati star slovenski rek, ki glasi - kdor se s tujim jezikom pači, z domačim berači - tako ne bi mogel.

Naši vladni Alenčici kot tudi njenemu denarnemu ministru Čuferju pa  priznavam, da sta precej brihten oblastniški par, ki se zelo poredko oglaša in v javnost pošiljata izjave namenjene ušesom njunih podložnikov. Tako, da vsak njun napovedan javni nastop in nastop pred poslankami in poslanci v parlamentu, slovenski kapitalistični tlačani in sužnji čakamo z veliko nestrpnostjo ter ogromnimi pričakovanji. Pred TV se tako ljudstvo na južni strani Alp zbere vsaj kakšne pol ure pred napovedanim prenosom, da ne bi kaj zamudili. Opojno dišeča kava za ženski del in pivo za moški, sta tudi pravočasno pripravljena na mizici pred fotelji.

Tako je bilo seveda tudi včeraj popoldan, ko smo se državljanke in državljani množično udobno namestili v svoje domače fotelje ter druge pripomočke za sedenje ali poležavanje v naših dnevnih sobah ter spremljali TV prenos iz našega vsem tako zelo dragega slovenskega parlamenta. Skoraj do kolektivnega nacionalnega orgazma nas je pripeljal predsednik stranke SLS Bogovič, ki ga je kamera ujela, ko je s svojimi kolegi, ves nasmejan in ponosen, v parlament prikorakal s polnimi škatlami podpisanih protestnih izjav državljank in državljanov, ki so na ta način izrazili svoje veliko in ogorčeno nasprotovanje davku na nepremičnine. Ponosnega Bogovičevega Frančeka je menda zelo skrbelo, da mu tega veličastnega in pravzaprav zgodovinskega dogodka, ne bi kak mlad in zaletel novinar pokvaril s vprašanjem zakaj pa je potem pred nekaj meseci bil med vnetimi navdušenci za vpis fiskalnega pravila v ustavo, če se sedaj zavzema za glas ljudstva? Ni mogoče biti sočasno navdušen nad uvajanjem diktature ter v isti sapi tudi zagovarjati uvajanje demokracije. Pa pustimo to dvojnost pri Bogoviču in njegovi SLS kot tudi pri Ljudmili ter slavnemu Janezu in njihovih strankarskih poslankah ter poslancih za čas pred volitvami, ko jih bomo na to seveda spomnili.

Na Štajerskem poznajo star dober rek, ki pravi takole: ti ješ meso, sam otepam zelje in v povprečju oba uživava segedin golaž. Sporočila tega reka se je včeraj poslužila tudi naša draga Alenčica, ko je pred poslankami in poslanci zagovarjala sprejem zakona o davku na nepremičnine. Povedala je, da bo ta davek v povprečju vsakega lastnika nepremičnine na Slovenskem obremenil le za borih 8 evrov na mesec. Po deželi slovenski se je v tistem hipu zaslišal močan izdih olajšanja pred tem zgroženega ljudstva, ki je preglasil celo hrumenje primorske burje, tuljenje gorenjskih vetrov, ki so masovno odkrivali strehe ter zavijanje štajerskih, ki so podirali drevesa. Svojo modro misel ter tolažilno sporočilo narodu pa je potem Alenčica dopolnila še s primerjavo koliko pa bi bili ljudski družinski proračuni obremenjeni, če bi, kot so nekateri predlagali, namesto tega nesrečnega davka na nepremičnine, uvedli krizni davek. Ljudstvo je od začudenja in groze po celotni deželi kolektivno na široko razprlo usta in se podzavestno prijelo za denarnice, ko so iz ust premierke Alenčice slišali, da pa bi v primeru uvedbe kriznega davka, v povprečju na mesec morali prispevati kar 30 evrov. Ko je Alenčica tako potolažila svoje tlačanke in tlačane, je nadaljnje razpravljanje o proračunu in davkih ter zagatah ljudi v deželi, mirno prepustila poslankam in poslancem, da so lahko v nedogled ter pozno v noč pilili svoje retorične sposobnosti.

Nikomur v slovenskem parlamentu pa ni padlo na misel, da bi seveda nežno, dobronamerno ter vsaj na uho, našo drago premierko Bratuškovo Alenčico opozoril na hudo strokovno matematično ali, če hočete statistično, napako, ki se ji je, seveda nehote, prikradla v njeno tolažilno sporočilo ljudstvu v katerem jim je sporočila, da po milostni volji nje in njenih ministrov ter koalicijskih strank ne bodo plačali 30, temveč le 8 evrov. Alenčica si je prav prefrigano dovolila primerjati nekaj neprimerljivega in bi  lahko mirno zapisali, kot bi primerjala lastnosti jabolka s kovinskim vijakom. Uporabila je pač tisto in na način  kot ji je v danem trenutku najbolj ustrezalo in je pri tem verjetno verjela, da bo ljudstvo, ki pri slovenskih oblastnikih upravičeno ne velja za posebej brihtno, še najbolje sprejelo.

Matematika in njena sestra dvojčica statistika, pa sta lahko tudi zelo neusmiljeni. Le slediti je potrebno njunim zakonitostim ter ne nasesti manipulacijam  z njunimi sporočili. Je pa potrebno Alenčici priznati, da se iz neprožne ter malce celo prestrašene državne birokratinje na oblasti kar hitro spreminja v pravo vladarico, ki uspešno osvaja doktrine vladanja svojega predhodnika. Tudi njeni strankarski poslanski kolegi ter kolegice iz PS v svojih nastopih v parlamentu postajajo vse bolj podobni Janezovim SDS-ovcem, ko so bili ti na oblasti. Tako je tudi prav, ker ljudstvo bi se po vseh teh letih res težko privadilo kakšnim demokratičnim doktrinam vladanja. Naš vrli predsednik Pahor pa zagotovo že sanja tihe sanje v katerih se vidi kot matičar, ki bi v bližnji prihodnosti z velikim veseljem sklenil politični zakon med Alenčico in Janezom. Gregor in Karlek, pa bi lahko bila poročni priči in Ljudmila bi na svadbi lovila poročni šopek, ljudski  Bogovičev Franček bi raztegoval frajtonerico, svatje pa bodo na in po poroki jedli travo.

ponedeljek, november 11, 2013

Smrt slovenskega optimizma in upanj!

So podatki o zadolženosti nekdanje skupna države Jugoslavije in zadolženosti posameznih držav nastalih na njenem pogorišču, vsaj približno točni?

Čeprav sem po spletu poskušal najti odgovor na gornje vprašanje in sem celo uspeval najti še nekaj prikazov zadolženosti za posamezne nekdanje republike in celotno nekdanjo državo, kakih bolj optimističnih podatkov, ki bi jim bilo moč verjeti, nisem našel.

Poklonimo torej vero v to kar vidimo tukaj in se zamislimo. Pustimo zaenkrat ob strani podatke o zadolženosti ostalih balkanskih državic s katerimi smo nekoč delili skupno usodo in se posvetimo le naši skupni zadolženosti. Če je navedba o višini našega dolga vsaj relativno točna, potem kot narod nimamo več bodočnosti, ker tega dolga ne more povrniti še kar nekaj generacij naših nesrečnih potomcev. Tudi, če bi se danes popolnoma prenehali zadolževati, kar je seveda nemogoče in bi takoj začeli po realnih cenah prodajati vso premoženje v lasti države in  če bi ob tem še državljankam in državljanom Slovenije pobrali večino njihovega nepremičnega osebnega premoženja ter ga uspešno prodali. Ko bi vse prej našteto prodali, pa bi morali sočasno še občutno zmanjšati stroške za vzdrževanje življenj "neproduktivnega" dela prebivalstva kamor se seveda vštevajo predvsem upokojenci, mali otroci ter šolajoča mladina, nezaposleni ( registrirani in tisti iz evidenc izbrisani ), invalidi in druge kategorije.Morali pa bi takoj odpraviti tudi vse ali vsaj ogromno večino brezplačnih storitev na področju zdravstva, izobraževanja in drugih javnih storitev. Kdaj bi na ta način spet lahko tisti, ki bi ob vsem tem še ostali pri življenju, vsaj malo bolj svobodno "zadihali" pa tokrat za spremembo ne sprašujte ekonomistov, politikov in neoliberalnih gospodarstvenikov, temveč zaprosite za izračune datuma vaše in naše rešitve raje politično ter ideološko neobremenjene matematike in statistike.

Številke naše skupne zadolženosti so sedaj že tako visoke, da pri večini prebivalstva niti več ne vzbujajo zaskrbljenosti, ker jih enostavno ne razumejo in se posledic niti ne zavedajo. Poslancem državnega zbora, ki naj bi prav danes sprejemali proračun za naslednji dve leti in ob tem še tisti nesrečni zakon o obdavčitvi nepremičnin, lahko kar mirno sporočite, naj se ne trudijo in naj že kar danes raje razglasijo  bankrot države Slovenije in ob tem sprejmejo takoj odločitev o izstopu države iz območja evra ter Nata in EU. Ker pa to verjetno ni mogoče, ker nam naši zunanji gospodarji takšne odločitve ne bi dovolili, pa naj državni zbor ponudi sosednjim državam, da si priključijo posamezne pokrajine Slovenije in prevzamejo naše dolgove  ter tako razpustimo državo, ki smo jo uničili in z njo ne znamo ter niti nismo več v stanju upravljati. Naj bodo naši vrli oblastniki vsaj toliko milostni ter do ubogega prebivalstva usmiljeni in ga ne ubijajo na obroke še nekaj naslednjih let, temveč to kar so nam skupaj z zunanjimi finančnimi in političnimi gospodarji namenili, naredijo čim prej. Ne tolažite se s praznim upanjem, da obstaja spodnja meja izkoriščanja in naše bede ter nesreče pod katero oblastniki več ne bi mogli. Ne, te spodnje meje ni in to bomo kmalu spoznali na svoji koži.

Čas našega slovenskega idealizma in nerealnih pričakovanj se neusmiljeno izteka in vstopamo v čas krute in neusmiljene realnosti. Energijo vseslovenske ljudske vstaje ste porabili za polnjenje lokalnih balončkov in pred očmi vam je umirala država.  Kakor, da bi bila ta država res odvisna od nekih župančkov kot sta  na primer Kangler in Jankovič, in pustili ste, da nas vse globlje v nesrečo peljejo razni Pahorji, Janše, Novakove, Erjavci, Viranti, Lukšiči, Bogoviči ter njihovi zvesti strankarski potrčkoti in ostale politične ter ideološke nesreče našega časa. Prej navedeni in še mnogi drugi predstavniki finančnih, kapitalskih, ideoloških, političnih, ljubljanskih intelektualnih ter še kakšnih izkoriščevalskih elit ne rešujejo vas, vaših staršev in vaših otrok in vnukov, temveč rešujejo le državo kot institucijo v kateri lahko sami s pomočjo prava, policije, sodstva in drugih institucij prisile preživijo in obstanejo. Vsi mi "navadni" državljani in državljanke pa smo popolnoma nepomembni in naše nesreče, revščina in stiske prav nikogar od njih posebej ne zanimajo in ne ganejo. Nismo več subjekt te države, temveč so iz nas naredili kolektivni objekt izkoriščanja in poneumljanja.


torek, oktober 29, 2013

Država Slovenija izgubila opravilno sposobnost!

Po državi Sloveniji že nekaj mesecev šarijo in lomastijo razni strici in tete, ki nam jih kot božjo kaštigo pošiljajo razne svetovne in EU finančne, kapitalske in politične institucije. Za nekatere njihove obiske slovenska javnost zve takoj in za druge šele po določenem času, ko sami povedo, da so bili v državi ali, ko njihove prisotnosti ni bilo več mogoče prikriti.

Tako smo pred dnevi bili osrečeni z obiskom vodje delegacije IMF Antonia Spilimberga, ki naj bi izjavil: »Slovenija ima svojo trojko. To so Bratuškova, Jazbec in Čufer.« Kakšna trojka neki! Ti navedeni nesrečniki so le poslušni izvajalci, ki imajo za nalogo izpolniti vse kar jim je naročeno ali zaukazano, ne glede na vso trpljenje ljudstva in vse posledice, ki jih bo to izžemanje državljank in državljanov dolgoročno pustilo. So le naš slovenski brezčutni politični stroj okrepljen z liderji koalicijskih strank Lukšičem, Erjavcem in Virantom, ki prav ta čas kot ponoreli buldožer brez sleherne čustvene obremenitve svojemu ljudstvu zategujejo pas do zadnjih lukenj.

Pred časom sem že zapisal, da je država Slovenija izgubila opravilno sposobnost in da se v državi nič pomembnega ne sprejme in ne stori brez predhodnega ukaza ali pa milostnega blagoslova naših svetovnih in EU finančnih ter političnih gospodarjev. Slovenija je danes država, ki je pravi, ne le evropski, temveč celo svetovni fenomen. Ko se je Slovenija  pred triindvajsetimi leti osamosvojila in postala samostojna država, je bila najbolj razvita med vsemi nekdanjimi socialističnimi državami in je potem v EU povezavo  ter klub skupne valute evro stopila kot ena najperspektivnejših. Danes je skupaj s Ciprom, Grčijo, Španijo in Portugalsko črna ovca med članicami EU, ki ji je bila odvzeta opravilna sposobnost in je ponižana na nivo južno evropske banana republike.

Smemo danes za to nacionalno ponižanje in vse nesreče, ki nas že tarejo in vse tiste, ki nam jih prav te dni pripravljajo, kriviti aktualno vlado Alenke Bratušek in aktualno vladajočo koalicijo? Le deloma in še to v razmeroma omejenem obsegu. Naš pogled moramo nujno obrniti nazaj v bližnjo dvajset letno preteklost ter se samokritično vprašati kaj za hudiča smo tako hudo počeli narobe, da smo iz nekoč uspešnih ter ponosnih Slovencev sedaj pristali na nivoju evropskih klošarjev. S te današnje časovne oddaljenosti in z vsaj malo samokritičnosti bomo lahko hitro ugotovili, da smo državo zapravili in množice državljank ter državljanov pahnili v bedo in jim uničili sanje ter našim otrokom in vnukom bodočnost, kar sami. In tudi danes, ko bi celo že največji tepec moral spoznati, da je sanj o lepi in uspešni Sloveniji konec, se v velikem delu obnašamo kot, da je pred nami čudovita bodočnost in so nam vrata tuzemskega EU raja na stežaj odprta.

Domači politiki, za katere smo še vedno prepričani, da smo si jih sami izvolili, so nam s svojim agresivnim politikantstvom in vsiljenimi demagogijami nataknili plašnice ter upognili hrbtenice in zmečkali naše sive celice v brezoblično nedelujočo maso s katero so potem upravljali drugi. In to na popolnoma enak način počnejo tudi še danes. Ne zdramijo nas niti prošnje, jok in solze nesrečnih ter lačnih otrok, ne mile priprošnje tisoče ostarelih in oslabelih starejših sodržavljank in sodržavljanov, ki nimajo več od česa živeti, ne ganejo nas usode tisočih družin, ki ne morejo več poravnavati svojih mesečnih obveznosti, plačevati vrtcev ali jim plačevati prehrane in drugih stroškov v šolah, jih prav danes mečejo iz stanovanj, ker ne morejo pokrivati stroškov bivanja. Postali smo neobčutljivi do zastrašujočih usod več tisoč tistih, ki so ostali brez služb in brez vseh prihodkov in od katerih jih mnogi nikoli več ne bodo dobili dela. Delamo se neumne, slepe in gluhe za težave več tisoč izobraženih ali tudi manj izobraženih mladih, od katerih že mnogi stopajo v zrela leta, pa niso bili niti en dan zaposleni v redni službi.

Še vedno častimo pokvarjene in za našo nesrečo krive politike in njihove slinave potrčkote in celo sprejemamo dobro premišljeno in vsiljeno mišljenje, da so za našo nesrečo krivi oni drugi in ne naši. Kateri pa so naši in kateri pa so oni drugi? Naši in oni drugi so bili v vseh teh preteklih letih na oblasti in so se kar fino izmenjevali, se med sabo malo pričakali in nas bebavo ljudstvo delili med sabo. Tako zelo, da bi se bili občasno sposobni celo fizično spoprijeti, in smo se ubogi intelektualni ljudski invalidi potem vsa ta leta med sabo kregali se obmetavali z rdčekarji, komunajzarji, domobranci, krščanarji ter še kopico drugih zmerljivk. Naši in oni drugi politiki ter novodobni Gospodje pa so se nam na tiho smejali, nam ropali minulo in živo delo, nam uničevali državo ter nas peljali vedno globlje v nesrečo in revščino. Naši in oni drugi vse to počnejo z nami še danes in tudi mi vse počnemo enako kot smo to počeli zadnjih dvajset in nekaj let.

Ste se kdaj sploh še sposobni vprašati kako boste s svojo veliko "privrženostjo in vdanostjo" Janši, Kučanu, Pahorju, Erjavcu, Virantu, Bratuškovi, Peterletu, Novakovi, Lukšiču in mnogim drugim ter njihovim koristolovnim strankarskim prisklednikom, plačali položnice, oblekli, šolali in nahranili sebe in svoje otroke? Nekateri se to sicer tiho in preplašeno že sprašujejo, ker pa si niso sposobni sneti plašnic in zravnati svojih hlapčevskih hrbtenic ter uporabiti svojih sivih celic, pač njihovi otroci še vedno prosijo za hrano, sami se po cele dneve potikajo okrog, da bi kje na črno zaslužili kak evro, jih mečejo z družinami iz stanovanj, jim dnevno nalagajo nove davke ter druge finančne obremenitve. Se "naši in oni drugi" družno ob blagoslovih zunanjih Gospodarjev pripravljajo, da mnogim v naslednjih letih odvzamejo še nepremične dediščine, ki so jim jih zapustili njihovi starši in stari starši ali pa so si sami hiše in stanovanja v znoju in odrekanju celotne družine zgradili oziroma kupili.

Če ne zmoremo biti ponosni, delovni in uspešni državljani  svobodne in neodvisne države Slovenije, pa bodimo pač evropski klošarji. Zgodovina vsakemu narodu pokloni usodo kot si jo zasluži. Res pa je, da zgodovina ničesar ne poklanja, temveč si mora vsak narod svoj obstoj izboriti. Smo res postali že narod velikih zgodovinskih poražencev in pristali na vlogo kapitalističnih tlačanov in sužnjev? Pa tako radi poveličujemo premnoge, ki so v naši preteklosti za obstoj naroda in njegovo svobodo dali življenja. Mi pa danes za svoj in obstoj države ter jutrišnjo svobodo in bodočnost naših otrok in vnukov nismo več v stanju narediti ničesar in se za nič več izboriti ter ničesar žrtvovati. Potem pač pojdimo svoji črni usodi nasproti in pristanimo tam kjer nam je mesto.

ponedeljek, oktober 28, 2013

Kdo je tu sedaj nor in kdo ničesar več ne razume?

Vedno bolj se mi dozdeva, da je do predloga tega davka na nepremičnine enostavno moralo priti, ker se nam šele sedaj razkrivajo vse barabije funkcioniranja naše države. Bolj se dviguje temperatura ter krepi jeza  pri posameznih skupinah prizadetih lastnikov nepremičnin, bolj se na drugi strani razsvetljujejo ozadja nastajanja tega zakona in vrednotenja nepremičnin.

Malo jih je, ki bi sploh še dvomili v tezo, da je finančno ministrstvo najprej ugotovilo koliko denarja v državnem proračunu primanjkuje, potem ta znesek posredovalo GURS-u z naročilom, da priredi metodologijo temu cilju in izvede vrednotenja v posameznih skupinah nepremičnin tako, da bo s pomočjo določenih stopenj ta potreben znesek dosežen. Ker finančni minister Čufer seveda ni tepec, ki ne bi poznal okoliščin v katerih ta oderuški in krivični davek uvaja ter politične moči raznih zainteresiranih lobijev, je pač že v naprej predvidel kje bo potem popuščal in temu tudi prilagodil končni znesek, ki ga želi s tem davkom usmeriti v državni proračun. GURS je tako dobil proste roke in je vrednotil, pa vrednotil in ponovno vrednotil, vse tako dolgo, da je dobil zaukazani potrebni znesek. Povemo lahko tudi drugače, in sicer, da je GURS novo davčno hišo gradil od strehe proti temeljem.

Ljudje pa so seveda ves ta čas odkar so jim dali možnost, da si ta vrednotenja na spletni strani GURS-a lahko ogledujejo in primerjajo, veselo klikali in pasli svojo radovednost ter se pri tem vse bolj držali za glave. To kar se jim je s tem klikanjem razkrilo jih je pa potem res pošteno razbesnilo. Oglejte si podrtijo na priložnostni fotografiji, ki jo prilagam in si o njeni vrednosti skušajte ustvariti neko svoje objektivno mnenje. Če ta nesrečna stara zgradba ni slučajno pod zaščito spomeniškega varstva, njenemu lastniku ne preostane drugega kot, da jo čim prej podre, da se komu ne zruši na glavo. Doslej se verjetno v vsem kar pišem še strinjamo. Problem v našem razumevanju uvedbe davka na nepremičnine pa nastane, ko vam zapišem, da lastnik takšne podrtije ne bo plačal veliko manj davka kot na primer veliko znanih slovenskih lastnikov za svoje prekrasne vile. V tem nesrečnem vrednotenju posameznih nepremičnin ter lovljenju, od finančnega ministrstva zaukazanega zneska, se je v sistemu vrednotenja očitno dogajalo marsikaj  kar bi zelo težko imenovali enoten, pravičen, nepristranski, strokoven ali sploh kak sistem.

Vse te in še premnoge druge anomalije, ki sedaj že kar dnevno izbijajo iz tega vladnega projekta vrednotenja nepremičnin in davka nanje, bi seveda morali poznati tudi v slovenski vladi ter strankah  vladne koalicije. Ne slepimo se, da vsega tega ne vedo. Njim je v tem trenutku pomembno le to, da zaprejo državni proračun v okvirih, ki so jim jih začrtali v EU in Trojki. Posledice za ljudi in gospodarstvo jih še najmanj skrbijo, ker če jim  z načrtovanim zaprtjem proračuna ne uspe, bodo odleteli iz oblastnih foteljev in iz parlamenta na predčasnih volitvah. To kar prav te dni počne Karel Erjavec s svojim DeSUS-om in pisanjem nekih slaboumnih amandmajev, je le predstava za naivno ter bebavo ljudstvo. Če bodo slučajno koalicijski partnerji ta amandma sprejeli, se bo manjkajoče finančno breme v celoti zvalilo prav na tiste družbene skupine za katere naj bi se Erjavec zavzemal in v imenu koristi katerih na bi vse to počel. Mar res ni več nikogar dovolj strokovno avtoritativnega v tej deželi, ki bi mu ljudje verjeli, da bi jim na razumljiv način razkril kaj v resnici zanje pomeni to mešetarjenje Karla Erjavca in njegovega dvoličnega DESUS-a? O cincajoči republiški upokojenski organizaciji in hinavskih ter dvoličnih sindikatih pa tokrat niti ni pomembno izgubljati besed. To kar prav te dni v ozadju počnejo je le dokaz njihovega nerazumevanja razmer ali pa le  krepko naivnega in nerealnega upanja, da bodo uspeli zavarovati interese svojega članstva v javnem sektorju. Na žalost jim ne bo uspelo in pravi orkan bo šele sledil, ker ti, ki naj bi sedaj plačali za mir in vse drugo kar se v javnem sektorju prav ta čas  dogaja, tega enostavno več niso zmožni.

Vlado in Državni zbor bi se sedaj enostavno moralo prisiliti, da se sprejem tega davka odloži za nedoločen čas. V tem času pa bi se moralo preveriti vsa vrednotenja nepremičnin in metodologijo ter sistem , ki je za ta vrednotenja služil in popraviti vse očitne napake ter nepravičnosti. Potem pa po potrebi spisati tudi nov zakon ali pa vsaj v obstoječe besedilo zakona korenito poseči s potrebnimi popravki ter prilagoditvami razmeram in zmožnostim davkoplačevalcev.

EU gospodarjem in tisti zlovešči Trojki pa jasno in na razumljiv ter odločen način povedati, da se Slovenke in Slovenci tega več ne gremo in naj si za svojo laboratorijsko živalco na kateri bodo izvajali svoje poizkuse, poiščejo koga drugega. Nismo ne psi, ne miši in ne mačke ali kake druge EU laboratorijske živali in na nas ter našem in naših otrok trpljenju ne bodo več izvajali svoji gospodarskih, finančnih in političnih poizkusov. Dokler tega ne bomo sposobni pokazati na tak način, nam bodo pili kri in slačili kožo ter nas mrcvarili in zasužnjevali na mnoge druge načine. Z domačimi politiki in raznimi zajedavci ter izkoriščevalci pa bomo potem že opravili sami in na nam lasten način.




ponedeljek, oktober 21, 2013

Dekle in hlapci bodite dobri, prihaja eden od Gospodarjev!

Šef evroskupine Jeroen Dijsselbloem
Kdaj smo to državljanke in državljani Slovenije izgubili opravilno sposobnost? Smo se ji res sami, svobodno ter zavestno in na demokratičen način odrekli ali pa so nam jo v resnici odvzeli s prevaro ter politično, ekonomsko in finančno prisilo?

To se vedno bolj in skoraj že vsak dan sprašuje vse več zgroženih državljank in državljanov, ki v svoji bedi in naraščajoči revščini spoznavajo, da od obljubljenih obetov domačih ter tujih politikov ni ostalo skoraj več nič. Vedno več jih je, ki so že zdavnaj ugotovili, da se od politikantskih ter demagoških puhlic ne da živeti, nahraniti in šolati svojih otrok in jim načrtovati mirnega ter srečnega življenja. Spoznali so, da kadar koli kje v tisti obljubljeni EU kak politik ali drug od nikogar izvoljen oblastnik le omeni Slovenijo je to vedno takrat, ko nam pripravijo kakšne ukrepe ali izsiljevanja po še bolj zategovanju pasu in še večji revščini, odrekanju, zmanjševanju človekovih ekonomskih, zdravstvenih, socialnih, pravnih in drugih pravic. Na zahtevo in pod pritiski te in takšne EU so nas najprej oropali in razlastili skoraj vseh materialnih dobrin, ki so jih v preteklih desetletjih ustvarile generacije naših očetov in dedov. Iz naše mlade države so naredili neke vrste kapitalistično EU kolonijo, da bi nam sedaj še hiteli odvzemati vse pravice s pomočjo katerih bi lahko bili svobodni in zadovoljni ljudje ter sami gospodarji svoje usode in sreče.

Kar celih šest ur svojega predragocenega časa bo slovenskim političnim deklam in hlapcem poklonil eden od naših EU Gospodarjev ter  šef evroskupine in nizozemski finančni minister Jeroen Dijsselbloem. V deželici na južni strani Alp je zavladala panika in po sobanah vladnih ter drugih oblastnih kabinetov se čuti strah in nelagodje. So pripravili dovolj dobre reformne zakone na osnovi katerih bomo lahko izpolnili vse finančne zahteve Gospodarjev in so dovolj davčno privili ter obremenili državljanke in državljane, da bodo Gospodarji zadovoljni, se vse prestrašeni sprašujejo prav ta čas hlapčevske slovenske oblastnice in njihovi kolegi oblastniki. V predalih je na zalogi še kar nekaj reformnih predlogov s katerimi nameravajo stanjšati trebuhe ljudstvu in Gospodarju jih bomo potisnili pred oči in dali zavezo, da jih bomo kar najhitreje udejanili, samo da bodo EU Gospodarica in Gospodarji zadovoljni. Pa saj vendar vidijo, da so kooperativni, da naredijo vse kot so jim naročili in od nji zahtevali. Stiska se ljudstvo, da kar ječi. Prodaja se državno premoženje po ceni kot jo je pač kdo pripravljen plačati. Uvaja se nove davke in zmanjšujejo se ljudem pokojnine in mezde, reformira se delavske, zdravstvene in vse druge pravice. Vse tako kot jim je bilo v Bruslju naloženo in naročeno.

Bo Gospodar s predstavljenim zadovoljen? Po signalih, ki jih sedaj iz bruseljskih oblastnih dvorcev pošiljajo v belo Ljubljano, ni veliko razlogov za kakšen optimizem. Gospodar Jeroen Dijsselbloem bo v imenu Gospodarice in ostalih Gospodarjev, ki so ostali v dvornih bruseljskih in berlinskih sobanah, slovenskim deklam in hlapcem zagotovo naložil nove naloge in zadolžitve s katerimi je potrebno dodatno stisniti slovenske kapitalistične tlačane in sužnje. Zapolniti bo kar najhitreje potrebno finančne luknje, ki so jih v bankah v preteklih letih ob ministriranju slovenskih politikov ter pomoči bančnikov naredili novodobni slovenski propadli kapitalisti. Če iz ljudstva ne bodo sposobne dovolj izcediti slovenske politično oblastne dekle in hlapci, bodo prišli EU Gospodarji z evri in prevzeli državo v svoje upravljanje in iz ljudi sami izcedili to česar slovenski oblastniki niso sposobni.

Gospodar bo skoraj zagotovo ponovno zahteval, da se slovensko državno premoženje hitreje prodaja in se kupcem ne gleda v zobe. Takoj prodati vse in po vsakršni ceni, ki jo bodo, predvsem kupci iz tujine,  pripravljeni plačati. Slovenci so dobili državo in to naj jim bo zaenkrat dovolj. Ne potrebujejo državnega in tudi ne toliko zasebnega ali kakršnega koli drugačnega premoženja, ne potrebujejo svojih bank, ki jih bodo Gospodarji, ko jih bo ljudstvo saniralo, prevzeli ter potem z njimi upravljali ali pa jih prodali. Ko bodo Gospodarji sanirali državo Slovenijo po svojih merilih, interesih in koristih, pa bodo tudi njen parlament, vlada in velika večina drugih  državnih institucij postali popolnoma nepotreben strošek. Za slovenske politične in oblastne dekle in hlapce, ki se bodo izkazali, se bo primerno poskrbelo. Ljudstvo pa bo lepo naprej živelo svojo EU nesrečno usodo v pogojih neoliberalne kapitalistično tlačanske in suženjske demokracije v pridruženi južni Evropi. Slovenija kot država vedno bolj postaja podobna definiciji strahu, za katerega pravijo, da je od znotraj votel, okrog pa ga tudi nič ni.

Če bi ljudstvu slučajno na misel padle kakšne svobodomiselne ali narodno prebuditeljske ideje in zablode, pa imajo Gospodarji za ozdravitev teh kar učinkovite metode in sredstva, so verjetno misli, s katerimi bo med vrsticami svojih strogih besed, današnji obisk končal Gospodar.