Spoved prekmurskih revežev!

Včeraj se je v Murski Soboti z ekipo svojih sodelavcev mudila varuhinja človekovih pravic gospa Zdenka Čebašek Travnik in v prostorih mestne občine opravila javno spoved okrog 50 pomurskih revežev. Pomurski spletni mediji danes poročajo, da so jo nesrečne zgodbe, ki jih je slišala, zelo pretresle in ker naj bi bil interes med ljudmi za tovrstne javne spovedi zelo velik, naj bi spovedovanja v kratkem ponovno organizirala. Tako, dragi prekmurski in tudi pomurski naivni reveži, nikar se preveč ne sekirajte, če tokrat niste prišli na vrsto ali vas sploh niso obvestili o tej možnosti javne spovedi pred cenjeno varuhinjo človekovih pravic. V kratkem se vam bo ponudila še ena priložnost, ki pa je nikar ne zamudite. Saj koristi od tega zagotovo ne bo prav nobene. Razen če se boste morebiti sami vsaj za kratek čas počutili malo bolje, ker ste se nekomu izpovedali in razkrili svojo revščino v kateri danes s svojimi družinami živite in za katero niste niti sami krivi.

Ljudje naj bi ji pripovedovali kakšne posledice jim bo povzročil pravkar sprejet zakon o uravnoteženju javnih financ, ki ga sicer sedaj nekaj majejo naši vrli policisti, in socialno občutljiva varuhinja je prekmurskim revežem obljubila, da bo z vsem tem kar je slišala  seznanila ministra za delo Andreja Vizjaka. Kot da minister vsega tega ne bi vedel. In skoraj zagotovo sam ne bo šel »na teren« v Prekmurje, da bi si težave ljudi »od blizu« pogledal in potem sprejel ustrezne ukrepe.

Od vsega tega javnega spovedovanja me še najbolj zanima, kako se počuti v vlogi poslušalca in reševalca težav ljudi, ki so ali popolnoma brez vseh prejemkov ali pa so njihovi družinski prejemki manjši od  500 evrov mesečno, nekdo, ki sam prejema mesečno plačo večjo od 6000 evrov? Odgovor na to vprašanje skoraj zagotovo najdemo v tistem znanem ljudskem pregovoru o siti in lačni vrani. Postavlja se mi vprašanja čemu so v resnici namenjena tovrstna javna spovedovanja, ko varuhinja in vsi njeni sodelavci prav dobro vedo, da tem ljudem ne morejo pomagati in da tudi kakšna njihova priporočila ali predlogi vladi oziroma pristojnemu ministru ne bodo imela prav nobenih pozitivnih in za ljudi koristnih učinkov. Njihova pomoč in korist bi morebiti lahko bila učinkovita, če bi šlo za posamične primere socialne izključenosti ali pojavov revščine, Ko pa revščina enkrat postane del sistema, kot se je to začelo dogajati v Sloveniji, potem na institucije, ki so soodgovorne za funkcioniranje tega in takšnega sistema, ni mogoče več računati. 

Nekaj je pač treba delati in si plačo zaslužiti ter opravičiti obstoj institucije varuha človekovih pravic. Želel bi verjeti, da se varuhinja in njeni sodelavci zavedajo dejstva, da ljudje, ki so izgubili socialne pravice in so bili brez lastne krivde pahnjeni v hudo revščino, so s tem izgubili tudi politične pravice in so hudo ogrožene njihove temeljne človekove pravice. Namesto, da varuhinja hodi od vasi do mesta in posluša nesrečne zgodbe  ljudi ter jim s tem daje lažna upanja, bi največ naredila, če bi o tem začela javno in glasno govoriti ter pisati in pritiskati na organe oblasti, da so v svojih ukrepih zmernejši in preudarnejši.

Korektno in pošteno do vseh teh ljudi, ki se zatekajo po pomoč in tolažbo k varuhinji človekovih pravic bi bilo, če bi jim pošteno povedala, da jim pomagati ne more in da sicer o tem o čemer ji pripovedujejo lahko seznani državne organe in odgovorne ministre ter vlado in parlament, vendar koristi od vsega tega ne bo prav nobene. Revščina je postala njihova usoda in je postala tudi usoda njihovih otrok. Če bodo želeli res kaj bistveno spremeniti in se okovov hude revščine kdaj znebiti, bodo pač združeni v revščini morali svojo usodo vzeti v svoje roke. Na državo in njene institucije naj prav nič več ne računajo, ker država ne računa tudi več na njih ( prosto po Pahorju ). Sami združeni so dovolj velika sila in moč, ki bo zmogla dovolj energije, da  v pogojih nuje preživetja dosežejo potrebne spremembe in socialno pravičnost.

Na varuhinjo človekovih pravic in podobne institucije pa naj se nikar ne zanašajo. S te strani pomoči zagotovo ne bo. Če pa potrebujejo le duševno tolažbo, pa bo pogovor z  domačim župnikom tudi zadostoval.