Nasilno potisnjen v pozabo!

Te dni, ko slovenski mediji na široko poročajo o ukrepu Vatikana, ki naj bi dvema slovenskima škofoma odvzel nekatere pravice in privilegije, sem se spomnil na edinega slovenskega škofa do katerega sem osebno še za časa njegovega življenja čutil veliko spoštovanje in ga tudi občudoval, čeprav sva si bila ideološko različna. Dvakrat sem imel priložnost poslušati njegova predavanja in šele po njegovi smrti sem prav dojel njegovo veliko modrost razumevanja bistva slovenskega kulturnega in političnega razhajanja s katerim se otepamo vse od prve polovice devetnajstega stoletja in ga nikakor nismo v stanju preseči.

21. marca leta 2005 je v Mariboru v 82. letu starosti umrl naslovni škof Vekoslav Grmič.  Teolog in filozof, predstavnik katoliške levice, ki se je med drugim ukvarjal tudi z vprašanji modernega ateizma, dialoga in družbeno angažirane teologije. Obletnica njegove smrti je minila ne da bi se je spomnili mediji in drugi družbeni ali politični subjekti in ne občina Maribor katere častni občan je bil.. Nisem zasledil tudi, da bi se v RKC spomnili tega datuma in ga primerno obeležili.

Vekoslav Grmič se je rodil 4. junija 1923 v Dragotincih pri Vidmu ob Ščavnici. Teološko fakulteto je končal v Ljubljani leta 1951 in tam leta 1961 tudi doktoriral iz teologije ter postal redni profesor na mariborskem oddelku ljubljanske Teološke fakultete. Leta 1968 je bil posvečen za škofa in postal pomožni škof Maksimiljana Držečnika. Škofovskemu geslu »Oznanjaj evangelij«, ki si ga je izbral ob posvečenju, je škof Grmič ostal zvest do konca svojega življenja. Od leta 1980 je naslovni škof ucchitanski. Upokojil se je leta 1991.

Objavil okrog 40 knjig in več kot 1200 drugih del. Kot predstavnik katoliške levice se je ukvarjal z vprašanji modernega ateizma, dialoga in družbeno angažirane teologije, teologijo osvoboditve in intelektualno prenovo cerkve. Kot teolog, humanist, filozof in etik se je zavzemal za dialog med Cerkvijo in državo ter narodno sožitje duhovno in nazorsko različno mislečih. Tako levi kot desni so ga hudomušno imenovali tudi rdeči škof.

Leta 1971 je bil med ustanovitelji revije Znamenje in nato dolga leta njen glavni in odgovorni urednik. V letih 1968 in 1982 je bil tudi predsednik Mohorjeve družbe. Leta 2002 je prejel srebrni častni znak svobode Republike Slovenije, bil pa je tudi častni občan mesta Maribor. 

Za spravo med Slovenci je škof  dr. Vekoslav Grmič v svojem času naredil veliko več kot premnogi, ki so iz sprave delali politiko in se skozi zavzemanje za spravo promovirali kot politiki in slovenski intelektualci. Vse njegove dosežke na tem področju so pomendrali in jih uničili ter razkol med Slovenci le še poglobili. Tudi v tej okoliščini verjetno tiči razlog, da se spomin na dr. Vekoslava Grmiča nasilno potiska v pozabo in se njegova dediščina ne ohranja ter ne nadgrajuje. Saj sprave med Slovenci ne potrebujejo ne politiki, ne politične stranke, ne ideološko razdeljeni slovenski intelektualci in ne RKC. 

Pa bi si prav Vekoslav Grmič ob Martinu Slomšku izmed vseh slovenskih škofov, ki jih danes poznamo ali se jih iz zgodovine spomnimo, še edini najbolj zaslužil, da nam ostane v spominu. Vsekakor pa se bomo k njegovim naukom za naše skupno življenje še vračali. Današnji kardinal Rode je bil z enim samim medijskim nastopom v stanju uničiti dolga desetletja dela in truda škofa dr. Vekoslava Grmiča.