Prav te dni pogosto slišimo ali lahko prebiramo, da je praznik prvi maj izgubil svoj praznični naboj, ker ogromna armada brezposelnih, slabo plačanih zaposlenih, obubožanih upokojencev in vseh drugih, ki so se znašli v revščini ali na samem njenem pragu, res nima prav nobenih razlogov več za kakšna praznovanja. Res je, razlogov za praznovanja, veselja in delanja novih optimističnih osebnih ali kolektivnih načrtov za bodočnost je vedno manj. Je pa nastopil čas streznitve, ko je lahko prav praznik tisti mejnik, ki nam pomaga, da osebno in kolektivno ocenimo razmere v katerih smo se kot državljani in kot narod znašli ter temeljito razmislimo o naših prihodnjih ravnanjih. Se bomo vdali v usodo in ponižno ter vdano sledili poti, ki nam jo trasirajo naši ter tuji politiki v službi kapitala ali bomo zase ter za svoje otroke in vnuke kaj storili tudi sami?
Pred dnevi mi je iz TV ekrana neka novinarka ponovno grozila s strogimi možmi, ki bodo v temnih oblekah in s hudim pogledom prišli v mojo deželo naravnost iz Bruslja in me naučili pameti. Naj kar pridejo. Če se v naši deželi ne bodo obnašali kot se za gosta spodobi, se jim kaj hitro lahko dogodi, da jo bodo morali popihati hitreje kot so prišli. Vse ima svoje meje in tako tudi potrpljenje gostitelja. Od vseh strani obljubljeno travo lahko prav mirno jem tudi brez asistence hudih stricev iz EU in tudi brez lastnih klečeplaznih ter do konca pokvarjenih politikov in njihovih kapitalsko finančnih gospodarjev.
Vsak, ki ima pet minut časa in le kakšno najmanjšo možnost nastopa v kakšnem mediju in si ob tem še domišlja, da v tej državi ali v tisti propadajoči EU kaj velja, bi me v svojih javnih nastopih rad le nekaj podučeval in zastraševal in ob tem še kot državljana države Slovenije poniževal. Kdo sploh potrebuje politike domače in tiste iz EU, ki razen slikanja črne bodočnosti, zastraševanja, groženj in siromašenja države ter v njej živečih ljudi, ne premorejo prav nobenega optimizma, nimajo najmanjše pozitivne vizije izhodov iz krize v katero so nas pripeljali, ki niso v stanju ponuditi ljudem niti malo upanja in ki kljub ogromni toliko poveličevani ekonomski stroki niso v stanju sprejemati ukrepov s katerimi bi se nastale težave lahko v doglednem času presegle?
Kdo ob vsem tem še potrebuje takšno EU, ki me sedaj že uradno in odkrito uvršča med tiste problematične ljudi v problematični državi za katere velja, da smo že zaradi svojega geografskega porekla drugorazredni in kot taki seveda nujno potrebni mentorstva in stalnega nadzora trde severnjaške roke? Ker vsi mi smo sedaj »južni in zelo problematični del« združene Evrope, za katere je seveda značilno, in se seveda to že dolgo ve, da smo že po naravi lenuhi, uživači, nezanesljivi, neizobraženi, nekulturni, skrajno koruptivni in podkupljivi, hlapčevski, večji ali manjši kriminalci, ki bi vedno radi le živeli na žuljih in znanju modrejših in bolj pridnih ter delovnih severnjakov. Koristni in za prenašati smo lahko le, ko se nas na kratko in trdo drži.
Kar naj pridejo temno oblečeni in s strogimi pogledi strici iz Evrope. Takšnih obiskov smo Slovenci že iz svoje zgodovine navajeni in imamo kar nekaj izkušenj kako ob takšnih neprijaznih obiskih ravnati. Tudi to imamo ob vsem prej naštetem še v svojih genih. Zaradi takšnega kolektivnega genskega zapisa smo kot mali narod skozi viharje zgodovine tudi obstali.
Ni komentarjev:
Objavite komentar