Občutek, ki ne vara. Res gre za nasilje nad ljudmi!

Že kar veliko ljudi mi je povedalo, da vse te varčevalne in omejevalne ukrepe, ki jih sprejemajo slovenska vlada in pa institucije EU, občutijo kot nezaslišano nasilje nad sabo in svojimi družinami. Sprašujejo se zakaj bi morali razumeti težave v katerih se je znašla država in celotna EU, ko pa jih takrat, ko se je lastninilo, podarjalo, kradlo, na veliko zapravljalo, po svetu vojskovalo in pobijalo tiste, ki nam nikoli niso želeli nič slabega in počelo še veliko kaj drugega, ni nihče nič vprašal in jih ni nihče povabil, da tudi sami kaj olastninijo, dobijo kredite, ki jih ni potrebno vračati ali bi lahko zanje zastavili tuje premoženje in nihče jih ni povabil k delitvi vsega tistega kar so ustvarili naši predniki ali so ustvarili s svojim znanjem in rokami sami.

Sprašujejo se odkod tistemu bahatemu Miliču z Gospodarske zbornice pravica, da jih javno preko medijev razglaša za lenuhe, ki premalo delajo? Odkod pravica ministrom, strankarskim liderjem, drugim politikom, mnogim, predvsem desno usmerjenim, novinarjem in še množici drugih raznih javnih gobezdačev, ki so vse svoje življenje preživeli prisesani na državne jasli, da se tako družno in arogantno ter že kar nasilno  zavzemajo za siromašenje države in v njej živečih ljudi? Kdo jim je kdaj dodelil pravico, da bi prav oni odločali koliko državljanskih, socialnih, delavskih in vseh drugih skozi stoletja priborjenih, pravic na bi ljudem še ostalo in koliko ter katere naj bi oni ukinili? 

Najprej naj sebi ukinejo preštevilne privilegije, zagotovijo delovanje pravne države v kateri bo zakon veljal za največjega reveža in največjega premožneža v državi popolnoma enako, omejijo naj moč notarjev in odvetnikov in osvobodijo ljudi od njihove odvisnosti, iz celotnega pravosodnega sistema odstranijo vpliv politike, zelo zmanjšajo pristojnosti, moč in vpliv raznih zasebnih ali pol zasebnih in občinskih para policij, zagotovijo kvalitetno ter ažurno in neodvisno delo vseh inšpekcijskih služb v državi in še veliko tega so dolžni postoriti, če res želijo biti učinkovita in pravična oblast.

Odkod vsem tem samopašnim elitnežem, politikantom, ideološkim demagogom in njihovim potrčkotom pravica, da bi odrejali katere praznike in kdaj, kako ter koliko jih bomo praznovali? Zakaj bi morali sedaj ljudje prevzeti vsa bremena nesposobnih in pokvarjenih politikov in oblastnikov, ki so v dvajsetih letih uspeli zapraviti, razprodati ali drugače uničiti skoraj celotno gospodarsko strukturo, ki smo jo prinesli iz bivše skupne države in ob tem niso bili ves ta čas v stanju ustvariti prav nič omembe vrednega. Ves čas so številčno in kadrovsko krepili ter bohotili institucije javnega sektorja ter v okviru njega še posebej področje državne in občinskih uprav. In vse to sočasno, ko so nam je pred očmi dnevno propadali gospodarski subjekti realnega sektorja in je največjemu tepcu v državi bilo že dolgo jasno, da se to ne more dobro končati. Vsi so to vedeli, le tisti, ki so se po vsakih novih volitvah prigrebli do oblasti, privilegijev in družbene moči so bili ali slepi ali neumni ali pa tako pokvarjeni, da jim je bilo za posledice svojih ravnanj vseeno.

Sedaj, ko smo že krepko zabredli, pa naj bi največje breme nosile množice, ki so jih pred dvema desetletjema nasilno in s prevaro razlastninili minulega in živega dela ter jih ves ta čas počasi iz ponosnih državljanov spreminjali v kapitalistične tlačane in kapitalistične sužnje. Vzeli bi jim praznike, vzeli bi jim zaslužene pokojnine, vzeli plače in dodatke k plačam ali nadomestila plač, vzeli pravice iz zdravstvenega varstva, otroške dodatke in štipendije, vzeli pravico do izobraževanja in vzeli vse drugo kar se kje še vzeti da. Kdo bi to tako rad na veliko jemal in v imenu ter v korist koga? S tem, ko se ljudem jemljejo socialne in ekonomske pravice in se jih na ta način spreminja v reveže, se jim sočasno jemljejo tudi politične in obče človekove pravice.

Čigava pa sploh je ta država? Ljudje pravijo: ukradli so nam državo. Potem je čas, da si jo vzamemo nazaj in v njej naredimo red!