Nekateri slovenski mediji so prav ponoreli okrog tega domnevnega očetovstva upokojenega msgr. Alojzija Urana in ob prebiranju njihovih prispevkov in namigovanj ter v nekaterih primerih že kar trditev, mi gre krepko na smeh. Za boga milega kaj pa je to takega, če je zdrav in normalen moški oče kakšnemu otroku? Naravno, da bolj naravno biti ne bi moglo. In še tudi čisto po božje je.
Kaj pa imamo vsi mi opraviti s tem očetovstvom? Mar ni to stvar nadškofa Urana in njegove partnerice s katero naj bi skupaj rodila otroka, če ga seveda sta? Je morebiti sam vršil na partnerico kakšne pritiske, jo silil, da naredi splav, izvajal nad njo kakšno psihično ali celo fizično nasilje z namenom, da nikoli nikomur ne izda kdo je oče njenemu otroku, če ga je že rodila? Sta mogoče mati in otrok zaradi tega, ker bi bila od očeta "javno zamolčana" živela v pomanjkanju in bedi ter hudo trpela ? O čem takem ni mogoče ničesar prebrati ali slišati.
Tudi iz vsebine pisne izjave upokojenega nadškofa Urana, ki jo je za javnost prebral nadškof dr. Stres, prav nikjer ne izhaja, da bi zanikal, da je oče kakšnemu otroku ali da bi se kakšnemu otroku odrekal in ga želel zamolčati oziroma ne priznati kot svojega. Povedal je le, da od njega ni nikoli nihče zahteval, da naredi strokovni test ugotavljanja očetovstva. V čem je torej problem?
Če ima partnerica ali sedaj morebiti že njun otrok težave v zvezi z očetovstvom. se to seveda ne rešuje ne v Vatikanu in ne na ljubljanski nadškofiji, še manj v slovenskih medijih, temveč v posebnem postopku na pristojnem sodišču. Če sta skupaj spočela otroka, bosta sedaj pač tudi skupaj sama ali s pomočjo prava in znanosti rešila tudi problem očetovstva in tako uredila vse pravne posledice, ki izvirajo iz priznanega ali strokovno ugotovljenega starševstva.Ob tem pa seveda ni mogoče javno zastavljati vprašanja na TV ali se za nekega nekdanjega nadškofa "spodobi", da se podvrže testiranju ugotavljanja očetovstva. Ta je pa res krepka. Če je nekdo v dvomu v svoje očetovstvo, potem tu ni več vprašanje kaj se za koga spodobi ali kaj ne, temveč pač test opravi ali pa enostavno otroka prizna za svojega. Tretjega tukaj ni. Verjetno si bomo enotni vsaj v tem, da otrok po brezmadežni poti tokrat le ni bil spočet.
Seveda sedaj del slovenske javnosti nima težav s tem, da je nekdo nekomu oče, temveč jih muči predvsem to, da je nek duhovnik in potem celo nadškof, nekomu oče. To je morebiti lahko problem RKC in njihovih notranjih pravnih in še kakšnih odnosov, nikakor pa to ne more biti problem slovenske javnosti. Ker nimam namena tukaj moralizirati ali moralnega čistunstva očitati javnosti, želim ob koncu tega zapisa povedati le, da tudi, če je spočel otroka, to ni naš problem in nas vse skupaj to prav nič ne briga. Brigalo pa bi nas lahko, če bi z materjo svojega otroka ali s samim otrokom sam ali morebiti celo ob prikriti pomoči vodstva RKC grdo in nehumano ravnal in bi se izvajalo nad njima kakršno koli nasilje. O čem takem pa doslej ni še nihče poročal.
Ni komentarjev:
Objavite komentar