O ti nesrečni Državni svet!

Delo je objavilo anketo opravljeno med državljani glede podpore ukinitvi Državnega sveta. Po tej anketi naj bi 63.5 %  državljanov podpiralo ukinitev, 23.4 % naj bi predlogu nasprotovalo in 13.0 % naj o tem ne bi imelo svojega mnenja. Sam pogojno spadam med tistih 23,4 odstotkov, ki so se izjasnili, da državnega sveta ne bi ukinili. Priznam pa, da imam s tem ustavnim organom tudi sam kar nekaj težav in precej mešanih občutkov.

Razlogi zaradi katerih sam v tem trenutku nasprotujem ukinitvi državnega sveta seveda niso v njegovi  kaki posebni odmevni učinkovitosti in veliki aktualni praktični koristnosti za stabilnost slovenskega ustavno pravnega in oblastnega ravnotežja. Se pa razlogi nahajajo v občem ukinjanju institucij v državi,  ki bi aktualno oblast lahko kakor koli omejevale pri izvajanju njenih ukrepov, ki ne peljejo v krepitev demokratičnost v družbi, temveč ravno v nasprotno smer.

Sam bi podprl občo razpravo po reformi državnega sveta vse od načina izvolitve članov tega organa, do njegovih pristojnosti in zavezanosti drugih oblastnih organov do njegovih odločitev ali priporočil. Podprl pa ne bi predloga Jankovičeve Pozitivne Slovenije, da bi naj državni svet postal drugi dom skozi katerega bi se izražali pretežno lokalni interesi. To bi bila daleč preozka vsebinska opredelitev delovanja tega organa in tako bi se » k oblasti« ponovno skozi zadnja vrata vrnili župani, ki smo se jih komaj rešili iz sestave Državnega zbora. Škoda, da se ni nihče nikoli lotil korektne in temeljite analize posledic, ki so jo državi naredili prav župani oziroma njihov županski lobi v našem najvišjem zakonodajnem organu te države. Kar veliko težav s kateri se sedaj otepamo in katerih posledice se valijo na ramena davkoplačevalcev, so v preteklosti zakuhali in izsilili prav župani združeni v svoj zelo vpliven državnozborski županski lobi.

Nikoli več ne bi smeli na noben način dovoliti, da se lokalna politika in državna politika skupaj spravita med rjuhe in tam ustvarjata nove projekte ter delata politiko s katero si državne interese podrejata lokalnim interesom. Oba nivoja odločanja je potrebno ohraniti ločena in lokalna politika ne bi nikoli več smela imeti tako odločujočega vpliva na državno politiko kot ga je imela v bližnji preteklosti in nam je nakopala težave, ki jim sedaj nismo kos in bomo njihove posledice še dolgo čutili in krepko plačevali.

Državni svet bi po moje moral postati veliko bolj zastopnik interesov civilne družbe in ne le ozkih interesnih skupin ( sindikati, delodajalci, občine ), ki imajo že doslej možnost izražanja svojih interesov ter možnost vpliva skoti socialno ekonomski svet in druge organe. Vsekakor pa bi moral imeti Državni zbor, ki so si ga popolnoma podredile politične stranke in njihove vodstvene elite, ob sebi še ustavni državni organ, ki ga bo nadziral, korigiral njegove odločitve in bedel, da se nam sistem do konca ne izrodi v popolno strankokracijo ter diktaturo. To funkcijo pa bi najlažje in najbolj korektno lahko opravljala prav civilna družba, ki bi s tem dobila priložnosti in možnosti, ki bi jih v neki demokratični družbi morala imeti. Da pa bi takšno ali podobno reformo Državnega sveta dosegli, pa bi seveda morali biti pripravljeni v to vložiti kar nekaj razumevanja, truda, znanja in želje po nadaljnji demokratizaciji slovenske družbe in države. Če na kaj takega v tem času nismo pripravljeni, potem odločanje o državnem svetu snemimo z dnevnega reda do kakšne druge bolj primerne priložnosti in naj še nekaj časa ostane tako kot je. Boljše to kar imamo kot, da to zapravimo in prehitro zdrsnemo v razmere, ki bi jih potem obžalovali.