4. maja 1980 je v Ljubljani umrl predsednik Jugoslavije Josip Broz-Tito. Sin Hrvata in Slovenke, kovinarski delavec, revolucionar, komunist, partizanski vojskovodja, ki je najbolj zaslužen za ustanovitev povojne Jugoslavije ter njeno neodvisnost tako od takratne komunistične Sovjetske zveze kot od zahodnega kapitalističnega bloka. Je bil tudi ustanovitelj in utemeljitelj v tistem času zelo upoštevanega mednarodnega gibanja neuvrščenih in držav v razvoju.
Z njegovo smrtjo se je v resnici začel krvav razpad Jugoslavije. Posledice teh mednacionalnih klanj na tleh nekdanje skupne države poznamo in se rane še dolgo ne bodo zacelile. Zgodovinarji, politiki in razni ideologi so glede zgodovinske vloge Tita zelo na različnih bregovih in vsaka stran ga pač prikazuje v skladu s svojimi političnimi in ideološkimi izhodišči. Ne glede kako Tita danes prikazujejo in kaj o njem pišejo razni strokovni ali drugi pisci in tudi neodvisno od tega koliko so eni ali drugi res strokovni ter objektivni, ima dobršen del slovenske javnosti o vlogi Tita in časa, ki so ga preživeli v njegovi Jugoslaviji svoje mnenje, ki ga niso pripravljeni kar tako spremeniti ali zamenjati.
Aktualne politične in druge elite še vedno v njem vidijo tiho nevarnost in se na moč trudijo ga prikazati kot nekaj najslabšega kar se nam je v zgodovini lahko dogodilo. Zanimivo je, da bolj ko se trudijo umazati njegovo ime in njegov čas, manj so pri tem uspešni in ga tako s svojimi aktivnostmi v resnici med ljudmi ponovno oživljajo. Celo med mladimi, ki so se rodili veliko po njegovi smrti in potem še razpadu nekdanje skupne države, je čutiti določene simpatije do tega revolucinarja, politika in državnika in njegov na novo ustvarjen lik postaja neke vrste ikona njihovega upora proti vsem krivicam, ki jih danes doživljajo sami ali skupaj s svojimi starši v današnji slovenski in evropski družbi.
Pravzaprav lahko čisto mirne vesti zapišem, da Tita v življenje obujajo in na novo poustvarjajo njegov pozitiven lik še najbolj prav vsi tisti, ki se na razne načine najbolj trudijo umazati njegovo ime, njegovo vlogo ter pomen za življenje Slovencev po drugi vojni in ki ga prikazujejo kot diktatorja, zločinca ali ga celo prepovedujejo javno omenjati, po njem imenovati kakšno ulico, sprejemajo razne politično ideološke resolucije ter počnejo še veliko kaj, da bi ga nekako le uspeli izriniti iz zavesti ljudi kot pozitivno zgodovinsko osebnost.
Zgodovinski spomin ljudi pa je neomajen. Prav v teh težkih časih, ki jih danes živimo, postaja spomin na Tita in njegov čas ponovno bolj aktualen in živ. Zaradi političnega in ideološkega vzdušja v današnji slovenski družbi se ljudje v javnosti vse bolj izogibajo pogovorom in razpravam o Titu in te pogovore prenašajo v zasebna okolja, kjer se počutijo varne in svobodne v izražanju svojih mnenj ter občutkov in si upajo neobremenjeno izraziti svoje videnje Tita in njegovega časa.
Ni komentarjev:
Objavite komentar