Slovenijo damo, evra ne damo!

Rok trajanje države Slovenije se je očitno začel iztekati. Združene države Evrope so postala vsakodnevna mantra slovenskih evro janičarjev in evropskih kapitalskih, političnih in finančnih veljakov. Po celotni Evropi se pripravlja ljudi na nasilno združevanje in unitarizacijo v neko novo federalno (ali nekaj temu podobnega) državno tvorbo. Kar nekoč ni uspelo s tanki in soldatesko se želi sedaj doseči z na prefinjen način podtaknjeno skupno valuto evro.

Še tako slabo izobraženemu državljanu je pred leti, ko so uvedli evro, bilo nerazumljivo kako jim bo uspelo tako veliko različnosti združiti v eno uspešno enotnost. Nekateri so sicer že takrat previdno opozarjali na to okoliščino in bili seveda tudi takoj uspešno utišani. Slovenci smo za sprejem evra plačali zelo visoko ceno in čeprav ekonomsko in finančno niti nismo bili za ta prevzem sposobni ter pripravljeni, smo bili kljub temu v evro druščino sprejeti. Z velikim politikantsko ideološkim pompom smo evro dobili in bili ob tem neizmerno ponosni in do nekaterih naših sosed tudi bahati, ne da bi se takrat zavedali, da smo sebe in svojo državo poslali na boben. Ljudstvo je vsako leto bolj zatiskalo pasove in dvigalo obrvi ob vedno novih ukrepih za rešitev evra in finančno gospodarske krize, ki so se nam vsiljevali od zunaj ter sočasno nerazumno lahkem dostopu do denarja. Vsak klošar, ki razen bolh ni premogel ničesar drugega, je lahko dobil kredit. Če ne v domačih bankah v Sloveniji, pa so nas vabile številne banke v Avstriji, ki so naše ljudi bogato zalagale z denarjem in se zavarovale s hipotekarnimi jamstvi. Posledice teh finančnih manevrov tujih bank in zavarovalnic poznamo. Potem se je čez noč našel krivec v ameriškem finančnem marketingu in ameriških finančnih institucijah, le v Evropi naj za nič ne bi bil nihče kriv.

Doma v Sloveniji pa se je prodajalo in na prav kriminalen način privatiziralo vse kar je bilo še kaj vrednega. Sočasno pa se je tudi vse uničevalo in so nam tako propadli celi sektorji gospodarstva, stečaji velikih gospodarskih družb so postali nekaj vsakdanjega. Korupcija je postala del našega družbenega in gospodarsko finančnega sistema, povečevalo se je število brezposelnih, krčil se je obseg realnega gospodarstva medtem, ko se nam je javni sektor povečeval, Nihče ni preganjal gospodarskega kriminala, blokiral se je sodni sistem, z neprestanimi kadrovskimi in organizacijskimi posegi v policiji ter tožilstvu so obe organizaciji prisilili, da sta se ukvarjali sami s sabo in se ob tem še hudo politizirali. Vlada in parlament sta masovno sprejemala vedno nove zakone, ki so si mnogi in najpomembnejši bili med sabo še v nasprotju, ministrstva so vodili razni lobiji iz ozadij. Država je bila vseh dvajset let ujetnica prav vulgarne strankokracije in neprestane politizacije ter vzpodbujanju kulturnega boja in ideološke delitve državljanov na naše in njihove.

Namesto, da bi se odločno borili proti revščini, izkoriščanju, zlorabam, korupciji in klientelizmu, kriminalu, kršenju ustave in zakonov, malverzacijam v finančnem in gospodarskem sektorju, tehnokratizmu in vedno večjemu birokratizmu v javni in državni upravi, smo se ves čas raje tolkli z nekimi nevidnimi udbaši, komunisti, jugonostalgiki, socialisti, preganjali spomin na Tita, partizane, rdečo zvezdo, ker vsi dosedanji naši oblastniki so vedeli početi in bili usposobljeni le za to.

V času, ko se drugi v Evropi s tem nimajo časa ukvarjati, se mi ne damo. Delamo to kar vemo in znamo. Zganjamo demagogijo, še bi nadalje prodajali kar je kje še za prodati, propada nam realni sektor, in ker nimamo več potrebnega denarja se bodo sedaj lotili še javnega sektorja. Na koncu nam bosta namesto današnje države Slovenije in našega slovenstva ostali le še frajtonerica, narodna noša in kranjska klobasa ter pogovorni slovenski jezik v nižjih slojih prebivalstva.

Vse le tako dolgo dokler tudi Evropa in predvsem njen elitni evro del ni padel na kolena. Pa se je hitro zgodila Grčija, ki je razkrila ves blišč in vso ogromno bedo funkcioniranja največjih ( predvsem Nemških in Francoskih ter tudi nekaterih drugih ) evropskih bank, ki so leta in leta nekritično ter prav diletantsko prevzemale ameriški model v hitenju za čim večjimi dobički. Pa se je zgodila Irska in ji sledila nesrečna Grčiji in potem  Portugalska, pa Španija, pa potem še Italija in Slovenija in je na samem pragu kolapsa tudi že Francija. Prav nič presenečeni ne bodimo, če se bo tej druščini v kratkem pridružila še kakšna država. Kot da bi se nam začela ponavljati zgodovina druge polovice tridesetih let prejšnjega stoletja.

Potem pa je na temnem evropskem nebu zasijala zvezda rešiteljica imenovana Združene države Evrope, ki ima zaenkrat še kar nekaj delovno idejnih imen kot so finančna unija in podobna. Vse z enim samim namenom, da se ne izzove panika in se prehitro ne pojavijo nasprotovanja tej ideji, ki je očitno nastala že veliko let prej preden se je sedaj obelodanila.

Prihaja čas, ko se bomo tudi Slovenci morali odločiti za evro in Združene države Evrope ali za Slovenijo in slovenstvo. Eno ali drugo, ker oboje hkrati na daljši rok ne bo šlo.