Kdo se je v resnici komu odpovedal?

Predsednik stranke SD Igor Lukšič se je malo ponesrečeno odzval na poziv Janeza Stanovnika, da Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije na jesenskih volitvah za predsednika države podpre aktualnega predsednika Danila Türka in ne Boruta Pahorja.

To je Igor Lukšič ponazoril z besedami, da je ta odločitev primerljiva z očetom, ki se je odrekel otroku. Zakaj pa ne bi stvari malo obrnili in morebiti rekli, če se ni ta nesrečni sin v svoji politični in ideološki praksi odrekel svojemu očetu in ga ob tem še prav grdo izneveril ter razočaral. Videz je že tak, da se je sin v resnici že zdavnaj prav nečastno odrekel svojemu očetu. Je razhod Pahorja z velikim delom svojega članstva v SD, ki mu ni več zaupalo in ga ni izvolilo za predsednika in še večjim delom tistih, ki niso člani prav nobene stranke in so malo bolj demokratično usmerjeni ter se niso pripravljeni odreči vrednotam spomina na NOB, tudi mogoče enačiti z razhodom sina z mnogimi očeti? Težko bi sprejeli kakšno razlago iz katere bi izhajalo, da ima vedno prav le Borut Pahor, ves čas pa se motijo člani SD, DeSUS-a, PS in še na tisoče strankarsko neopredeljenih državljank in državljanov Slovenije.

Pri tem se prav tako postavlja resno vprašanje kaj imajo zraven pri odločitvi ali voliti  Pahorja ali pa Türka še osebni, nacionalni in strankarski interes? Mar interes slovenskih političnih strank ni sočasno enak tudi slovenskemu nacionalnemu interesu? Vedno bolj očitno je, da sta to dva popolnoma ločena svetova in res hudo različna interesa. Bi bila morebiti lahko odločitev ljudi, da na volitvah  volijo za enega ali drugega oziroma  tretjega kandidata, celo v nasprotju z nacionalnim interesom kot ga pojmujejo posamične politične elite?  S tem ljubim nacionalnim interesom nekam preveč in prepogosto radi opletamo, ne da bi pri tem sploh vedeli kaj v tej ljubi državi nacionalni interes sploh je. Nekaj pa je vsekakor gotovo, takšna kot danes Slovenija je, zagotovo ni slovenski nacionalni interes. Vse drugo pa je lahko ali pa tudi ne. Vendar bo o tem kaj resnično je slovenski nacionalni interes na koncu odločilo ljudstvo in ne posamezna politična stranka ali kakšna strankarska koalicija, kak posamični bahati ter vase zagledan politik, ne grabežljive in izkoriščevalske finančne in kapitalske elite in ne papagajski neoliberalni politični ekonomisti.

Kdo od velike množice preprostih slovenskih volivcev bi lahko pri izvolitvi predsednika države pa imel še osebni interes in bi se na volitve odpravil zaradi preračunljivosti? Malokdo! Razen nekaj ozkih skupin tistih v slovenskih političnih in drugih elitah, ki bi se lahko nadejali od izvolitve enega ali drugega ali celo tretjega kandidata kakšnih osebnih in tudi kolektivnih koristi. Ozki strankarski interesi pravzaprav večine slovenskih volivk in volivcev  niti preveč ne zanimajo in bolj močno so ti javno izraženi ter vsiljevani, bolj prav bi bilo, da se jih na volitvah z voljo volivk in volivcev izniči ter potlači.

Prav na kandidata Boruta Pahorja pa se v zadnjem času lepi vse več osebnih in javnih pa tudi prikritih strankarskih interesov ter interesov raznih elit. Od morebitne izvolitve dr. Danila Türka za predsednika države pa prav ti osebki in nekatere elite ter vrhuške koalicijskih političnih strank ne morejo pričakovati kakih posebnih političnih in podobnih koncesij ali celo ideološkega enoumja in zaradi tega so vse pogostejši napadi nanj kot na osebo in kot aktualnega predsednika države. Enkrat sem že zapisal in bom tokrat ponovil, da se prav zgrozim nad usodo te uboge države Slovenije, ko le pomislim, da bi se  nam lahko zgodil Borut Pahor kot predsednik države in sočasno Janez Janša kot predsednik vlade. Mogoče pa smo si kaj takšnega celo že zaslužili.