S predstavami slovenskih nogometnih svetnikov, ki so nam jih uprizorili v zadnjih dveh mednarodnih nastopih se seveda danes ukvarja velik del slovenskih nogometnih poznavalcev in ljubiteljev. Sam sem prepričan, da so se naši vrli nogometaši s selektorjem na čelu odločili, da me tako malo provocirajo in zajebavajo, da bi ugotovili kje so meje moje strpnosti. Verjetno mislijo, da če to lahko že nekaj let z mano počnejo naši politiki, zakaj potem tega ne bi smeli še reprezentančni nogometaši? Pridružili pa so se jim še razni nogometni komentatorji in dokazano vele strokovnjaki z nacionalke, ki mi je obe slovenski nogometni sramoti poslal v dnevno sobo. Ti me imajo namreč za popolnega tepca, ki o nogometu in nogometni igri nima najmanjšega pojma. Tako se ob spremljanju slovenskega "mučenja žoge" in poslušanju komentarjev veliko krat sprašujem ali v resnici gledam isto nogometno predstavo, kot jo komentirajo komentatorji.Ti namreč uspevajo videti nekaj česar sam na TV ekranu nikakor ne uspevam. Vidijo priložnosti naših, ki to sploh niso. Vidijo kvaliteto v igri, ki je nihče drug ne uspeva videti. In tako vidijo še veliko kaj česar ne vidi kamera in ne gledalec doma na svojem kavču.
Nogomet ni balet in me umetniški vtis res kaj posebej ne zanima. Tu štejejo le zadetki in najpomembnejše pri tem je, da daš vsaj en sam gol več kot nasprotnik. Ali ta gol nasprotniku zabije obrambni igralec ali napadalna zvezda vseh zvezd, naš vratar ali pa celo si nasprotni igralci sami tresejo lastno mrežo, mi je na koncu popolnoma vseeno. Važen je le končni rezultat in popolnoma nič drugega. Tako so vsa opravičevanja ter čvekanja po dveh prav sramotnih predstavah o tem kako se je nekdo trudil, drugi pa malo manj in da končni vtis le ni tako slab kot kaže končni rezultat, lahko namenjena le ubogim na duhu ter krepko naivnim.
Sploh ni sramotno izgubiti od boljše in veliko kvalitetnejše ekipe, če sam vložiš v igro res maksimalen napor in športno srčnost in se ti potem na koncu ne izide kot si želel. Ko pa deset igralcev ves čas predstave na terenu teka kot brez glave in ob tem jih večina nima najmanjšega pojma kje je kakšen od njihovih soigralcev, ko v večini primerov oddaj žoge ta pristane pri nasprotnih igralcih ali ko večina igralcev sploh ne ve prav prejeti žoge, potem niti o kakšnem umetniške vtisu ni več mogoče govoriti. Sinočnja nogometna predstava je pokazala, da bi selektor vsaj polovico tistih, ki jih je poslal na igrišče moral enostavno nagnati, ker za kakšno mednarodno nogometno tekmo res niso zreli. Verjetno so se za glavo držali tudi njihovi trenerji nogometnih klubov v katerih nastopajo, če so si srečanje ogledali. In verjamem, da si so.
Bil sem zadovoljen, ko sem v medijih prebral, da bo novi selektor slovenske nogometne reprezentance Slaviša Stojanovič. Zakaj sem verjel vanj niti ne vem prav pojasniti. Vse do tekme s Švico sem verjel, da gre v njegovih taktičnih kombinacijah ter postavitvah igralcev na igrišču za iskanje najoptimalnejšega recepta učinkovitosti igre s katero je mogoče doseči z igralci, ki so mu na razpolago, zadovoljive rezultate. Sedaj v to več ne verjamem. Slovenska nogometna pravljica se je izpela in še najbolj prav bo, da upanja na potovanje v Brazilijo odmislimo ter si NZS vzame potreben časovni odmor in se posveti temeljiti kadrovski ter organizacijski prevetritvi celotnega podjetja imenovanega slovenska nogometna reprezentanca. Pozabimo Brazilijo in se raje kvalitetno pripravimo za naslednji veliki mednarodni nogometni turnir. Časa bo dovolj in do takrat z malo truda in srečne roke pri kadrovskih rešitvah, lahko ponovno vrnemo slovenskemu reprezentančnemu nogometu ugled, ki ga je zasluženo imel.
Ni komentarjev:
Objavite komentar