Državni zbor kot turistična agencija za poslanke in poslance!

Pukšič v času krize na drago potovanje

Ljubljana, 21.09.2012,  24UR/STA

Poslanec Franc Pukšič kot predstavnik komisije za Slovence po svetu želi na drago potovanje po Južni Ameriki, ki je po njegovem mnenju nujno in lahko reši naše gospodarstvo. Potem ko so na noge skočili njegovi poslanski kolegi, so mu potovanje skrajšali za tri dni, razred pa iz poslovnega spremenili v ekonomskega.
V času krize in ostrih varčevalnih ukrepov se je Franc Pukšič kot predstavnik komisije za Slovence po svetu odločil, da bo obiskal Argentino, Urugvaj, Brazilijo in Čile.

To bo že Pukšičevo 12. potovanje v tem mandatu.

V letošnjem letu so skupni stroški državnega zbora za mednarodno dejavnost skupaj znašali že 290.000 evrov.

Res ne vem več v kateri državi to živim. Zagotovo pa ne v isti  kot živi Franc Pukšič in njegove poslanske kolegice in kolegi. To je ta isti Pukšič, ki je glasoval za tisti oderuški zakon o izravnavi javnih financ, ki v državnem zboru rohni kako moram varčevati in se odrekati, da bomo rešili državo. To je poslanec Franc Pukšič, ki je nekoč bil eden najbolj vnetih in zagretih vojščakov Janševih SDS-ovcev, da bi potem presedlal k Radovanu Žerjavu in njegovi SLS in tam nadaljeval svojo koristolovno poslansko kariero.

V času, ko sto tisoči v Sloveniji nimajo dela, so zaposleni mizerno slabo plačani, mnogi otroci lačni in bosi, upokojenci na robu preživetja, mladi brez služb in brez prihodnosti, država pred bankrotom, se sesuvajo pokojninski, izobraževalni in zdravstveni sistem (ker naj ne bi bilo denarja),  je pred dokončnim sesutjem realni sektor, je že sesut bančni sektor, se grozi z odpuščanji v javnem sektorju, nam grozi prisilna uprava od mednarodnih finančnih in političnih institucij, se bahate in polnoritne poslanke in poslanci z blagoslovom svojih parlamentarnih političnih strank in njihovih liderjev ter vodstva državnega zbora gredo politično poslanski turizem na račun in v breme obubožanega ljudstva.

Skrajni čas je, da se ta zgodba konča in da se zgodi kaj kar bo zagotovilo, da začne Slovenija postajati normalna država. Pa naj se to zgodi skozi volilne skrinjice ali s pomočjo ulice sploh ni več pomembno. Pomembno je samo še, da se to kar se mora čim prej zgodi.