Jankoviču in njegovim »pozitivcem« ter nekaterim sindikatom le omehčali hrbtenice!

Pred časom sem na teh straneh v enem od svojih prispevkov že zapisal, da Lukšičevim SD-jevcem in Jankovičevom PS-ovcem kot parlamentarni opoziciji ne kaže preveč verjeti in da se lahko kar pripravimo na neprijetna presenečenja. Janševa strategija lomljenja ali vsaj krepkega mehčanja hrbtenice obema opozicijskima liderjema ter s tem tudi njunim poslancem v državnem zboru, je ob izdatni podpori Borisa Pahorja in še koga vplivnega ter močnega iz ozadja, rodila uspehe. Skoraj ni več nobenega dvoma, da so slovenski konji pametnejši ter dalekovidnejši od slovenskih državljank in državljanov. 

Prav presenetljivo je kako, da se obema opozicijskima liderjema ter njunim kolegom v grlu ne zaleti, ko požirajo lastne besede, obljube in zaveze s katerimi so se še pred kratkim tako odločno razmetavali in zavajali tisti del slovenske javnosti, ki jim je še vsaj malo verjel.

Pozitivna Slovenija (PS) bo počasi v državnem zboru podprla vse kar si bo Janša zaželel in za kar jih bo prepričeval, da je nujno za dajanje oziroma pošiljanje signalov. Tudi vse ustavne spremembe, ki si jih je Janša zamislil, bodo na koncu dobile potrebno podporo opozicijskih poslancev. Lukšičeva SD je v Janševo neformalno in prikrito »koalicijo« vstopila že nekaj prej. Tudi sindikati so naenkrat postali zeli mehki in začeli izražati strinjanje z ukrepi in namerami Janševe vlade za katere so še ne tako dolgo nazaj javno trdili, da so nesprejemljivi in da bodo pogajanja trda. Pridružili so se jim iznenada celo še delodajalci, ki so prav tako še pred nekaj dnevi odločno trdili, da so predlogi reform Janševe vlade kot mlačna voda. Kaj se torej dogaja v ozadju? Diktatura vstopa v deželo skozi velika vrata.

Razmere v državi in EU so v hudem strahu pred finančnim kolapsom, popolnim razpadom družbenega sistema ter s tem morebitnim začetkom družbene katarze in polaganja računov ter odkrivanja krivcev za propad države, združile vse politične elite. Niso se politiki združili in poenotili zaradi cilja rešitve države temveč, ker so jih k temu prisilile ogrožene kapitalske, finančne ter druge izkoriščevalske elite doma kot tudi zunanji politični botri, ki Evropo rešujejo na način, da jo bo kar najhitreje pobralo ter pahnilo v nenadzorovan splošni kaos in v diktaturo.

Stanje v državi je vsak dan bolj kaotično in lačnih, golih, bosih ter ljudi brez perspektive in jasne bodočnosti, ne bo več mogoče, kot se je to dokaj uspešno počelo doslej, zavajati z rdečimi zvezdami, križi, kaj se bo pelo v himni, takšnimi ali drugačnimi proslavami in še drugimi podobnimi ideološko demagoškimi slaboumnostmi. Tudi  politično ideološka ter domoljubna ljubezen gre skozi želodec.

Vstopamo v čas, ko ljudstvo ne bo več imelo zaščitnikov ter zaveznikov ne v političnih elitah, ne v cerkvi in ne v sindikatih. Vsi ti in še premnogi drugi, ki so se zadnjih dvajset let obilno redili na dobrinah, ki jih je v preteklosti ustvarilo ljudstvo, bodo sedaj reševali in ščitili le še sebe in svoje interese. Za te svoje eksistenčne cilje pa bodo pripravljeni žrtvovati tudi državo Slovenijo in v njej živeče državljanke in državljane. Doslej hudo razdvojeni ter kulturno sprti  državljani, ki so ob vsem tem še hudo politično ter ideološko nasilno razdeljeni na »leve« in »desne«, bodo odslej združeni v bedi in eksistenčni brezizhodnosti ter trpljenju.