Vstopa Slovenija v čas izrednih razmer?

V državi se razvnema pravo politično, ideološko, medijsko, kulturno in med razredno mesarsko klanje. Nihče več nikomur nič ne verjame, vsak je vsakemu, če že ne sovražnik, pa vsaj izredno trd nasprotnik. Vlada ravna kot, da je včeraj v državi razglasila izredne razmere in se pri tem ministri obnašajo bahato, oholo, na neprijetna vprašanja odgovarjajo zadirljivo in cinično, podcenjujoče ter z viška. Zakaj si potem kar takoj ne oblečejo vojaških uniform in si razdelijo činov, če so že uvedli vojaško doktrino vladanja?

V Državnem zboru se po hitrih postopkih sprejema zakonodaja s katero se že tako oropanim slojem dodatno jemlje in privilegiranim daje.

Svoj desničarski medijski stroj so pognali v visoke obrate in avtorji prispevkov v teh medijih  rušijo vse osnovne standarde primernega obnašanja in spoštovanja. Kot, da se pripravlja ne le ideološki, politični in socialni spopad, temveč prava zaresna vojna. Ne izbirajo se več ne sredstva in ne metode obračunavanja z drugače mislečimi. Obračunati želijo s sindikati in jih poslati na »smetišče zgodovine« kot piše novinarska in ideološka spreobrnjenka Sunčičeva in zanjo to slaboumno lajno ponavljajo še drugi.

Trudijo se spreti sindikate in zaposlene v javnem sektorju s sindikati in zaposlenimi v gospodarstvu z najbolj primitivnimi in lažnivimi ter zavajajočimi politikantskimi floskulami v stilu kdo za koga dela in kdo koga plačuje. Znani in cenjeni ekonomisti , ki tudi v svetu kaj veljajo in ne le v tem slovenskem kotlu slaboumnosti, opozarjajo, da stopamo na hudo napačno pot, ki nas bo popeljala še v hujšo v krizo s prav katastrofalnimi posledicami. Vse je kot bob ob steno. Edino kar naši novodobni oblastniki danes vedo narediti je, da revežem vzamemo še tisto malo s čimer so se doslej nekako preživljali in podarjajo vsem tistim, ki so to državo in to ljudstvo pripeljali v revščino, bedo in narodu uničili bodočnost ter državo. Čigava je torej ta država in kdo je njen lastnik? Prihaja čas, ko bo na to vprašanje moral nekdo jasno odgovoriti. 

Je ta država v lasti političnih strank in njihovih vodstev? So morebiti lastniki te države kapitalske, finančne in druge privilegirane elite ? Kdo torej ?

Pa si sami pri sebi zastavimo vprašanje, si vzgojiteljice, ki v vrtcih čuvajo naše otroke zaslužijo plačo in kakšno, si plačo zaslužijo učitelji in učiteljice v šolah, ki nam otroke učijo in vzgajajo, si zaslužijo plačo policisti za njihovo odgovorno in pogosto nevarno delo, si plačo zaslužijo gasilci in v zdravstvu ter drugih delih javnega sektorja ? Ne nasedajmo tem politikantskim floskulam s katerimi nas iz ure v uro bolj agresivno zasipajo iz vladnih in njim prislinjenim krogov ter elit. Poglejte kdo tako vneto in goreče podpira predlagane vladne ukrepe. To so vsi tisti, ki s temi ukrepi dobivajo, od kapitalskih, finančnih in drugih elit katerih člani so vse življenje prisesani na državne jasli do njihovih cehovskih organizacij.

Kdo pa se bo zavzel za številne slovenske mlade družine, ki so obremenjene s stanovanjskimi krediti, plačevanjem vrtcev za varstvo otrok, za mlade mamice na porodniških dopustih? Kdo za bolnike z dalj časa trajajočo delovno nezmožnostjo, kdo se bo zavzel za delovne in druge invalide, kdo za vse nove brezposelne, ki so ali v kratkem bodo ne po svoji krivdi ostali brez dela? Kdo za vse starejše delavke in delavce, ki so že po več let brez zaposlitve in zaposlitve zagotovo tudi  nikoli več nikjer ne bodo dobili? Kdo se bo zavzel za nekaj sto tisoč upokojencev z mizerno nizkimi pokojninami s katerimi nikakor ni mogoče preživeti meseca? Kdo bo kaj naredil za nekaj sto tisoč sramotno slabo plačanih delavcev v gospodarstvu ali tistih delavcev, ki uradno še »delajo« pa jih po več mesecev nihče ne plača?

Kdo pa naj bi kaj naredil za več sto tisoč slovenskih revežev, kapitalističnih tlačanov in sužnjev, če ne prav sindikati. Kakršni koli že so, so edino upanje vseh v revščino in obup pahnjenih ljudskih množic in si zaradi tega zaslužijo vso našo podporo. Druge organizacije, ki bi zastopale interese malih ljudi ni. Ne le, da si jo zaslužijo, v času, ki je pred nami jo tudi nujno potrebujejo in jo morajo dobiti. Brez odločnih in trdih sindikatov bodo osiromašene ljudske množice kot ovce pred vrati klavnice, Vrata klavnice so že odprta in noži mesarjev pa nabrušeni.