Manko Golar
Manko Golar - pesnik, pedagog, se je rodil 24.03.1911 v daljnem Münchnu. Prava domovina pesnika je Prlekija, kamor se je priženil njegov oče, po rodu Gorenjec, pred 1. svetovno vojno in kjer ga je obiskovala njegova bohemska družba (O. Župančič, Anton Lajovic, Emil Adamič, Srečko Kumar, Hinko Mučoć)
Po končani osnovni šoli v Ljutomeru, se je vpisal na ljubljansko vseučilišče in se kasneje študijsko izpopolnjeval v višji pedagoški šoli v Zagrebu ter postal predmetni učitelj slovenščine. Poučeval, pesnikoval in vodil pevske zbore je do 2. svetovne vojne v Prlekiji (Ljutomer, Križevci, Veržej), ko ga je okupator z družino (žena, majhen otrok) izgnal na Hrvaško. Od tam je našel pot na italijansko okupacijsko ozemlje Slovenije, v Ljubljani našel stik z OF, bil odkrit, aretiran in odgnan v koncentracijsko taborišče (Rab, Monigo, Gonars). Bivanje v bližini smrti je pustilo sledi tudi v njegovem pesnikovanju. Po osvoboditvi se je vrnil v Ljutomer, leta 1946 pa se je naselil v gornje radgonskem gradu, kjer je bil ravnatelj nižje gimnazije vse do leta 1958, ko je bila ta ukinjena on pa postal ravnatelj v osnovni šoli v Gornji Radgoni in Radencih.
Tu je ustvaril MPZ Silvira Tomassini, ki je postal znan po vsej Jugoslaviji, saj je z njim nastopal na festivalih Bratstva in enotnosti po vseh takratnih festivalskih mestih Jugoslavije in nekajkrat tudi pri samem takratnem predsedniku Titu. Literarno delo se je pričelo že v šolskih klopeh z mladostniškimi pesmicami, da misli resno pa je dokazal na učiteljišču, ko je doživel tudi prvo objavo svoje pesmi. Pisateljska žilica mu ni dala miru nikjer in njegove pesmi so se množile a tudi spreminjale, tako kot se je spreminjalo njegovo delo in življenje.
Po vojni je pisal še prozo, priložnostno dramatiko in publicistiko (literarne reportaže, spomine, članke, glose, polemike). Golar je pesnikoval predvsem za otroke in mnoge njegove otroške pesmi so našle pot v šolske čitanke še pred objavo njegove prve samostojne otroške knjige poezij - GODE ČRIČEK (1958) in druge JAŠE K NAM ZELENI JURIJ (1969
Manko Golar je bil priljubljen človek s širokim krogom prijateljev "pajdašev", kot jih je imenoval, sodelavcev in znancev. Ker je stanoval v gradu so mu nadeli vzdevek "Radgonski graščak" in Golarju hudomušnežu je bil ta "častitljivi" vzdevek zelo všeč. Kot preprostega človeka, so ga doma v gradu vedno videli v jopici, ki mu jo je spletla žena, v zimskem času v znamenitem plašču "kubertus" in z kučmo "polhovko" ali baretko. Rad se je vozil z mopedom "kolibri", ki mu je služil predvsem za vožnjo " špecerije" domov, saj je bil " nabavni". Z Mankom je bilo vedno veselo in zaključki srečanj z družbo so se končevali s pesmijo. Ob takih priložnostih so pogosto nastajale nove pesmice. Saj, če je Manko imel pri roki primeren kos papirja in svinčnik ter so bila v prijetni družbi še brhka dekleta, je kaj hitro napisal priložnostno pesem, ki je verjetno shranjena pri marsikaterem dekletu ali materi v kakšnem predalu kot lep, trajen spomin nanj.
Umrl je 19.10.1988 v Gornji Radgoni, kjer so v njegov spomin že leto kasneje (1989) po njem poimenovali VVZ Gornja Radgona (vrtec) in mu ob 10. obletnici smrti odkrili spominsko obeležje (1998), bronasto okroglo ploščo z Golarjevo podobo v sredini ter obkroženo z ulitimi risbicami otrok na temo njegovih pesmic, ki jo je oblikoval in izdelal akademski kipar Mirko Bratuša iz Negove. Kipar Mirko Bratuša iz Negove je ustvaril kip, ki je bil postavljen ob 10. obletnici smrti Manka Golarja, dne 06.06.1998 pred Vzgojno varstvenim zavodom - vrtcem Gornja Radgona, ki po njem nosi svoje ime od leta 1989. Spomenik stoji na nizkem podstavku. V sredini kipa je portret Manka Golarja, okrog njega so v bron ulite otroške risbice, na temo Golarjevih pesmi, ki jih je pisal za naše najmlajše.
( Vir: http://mojkraj.info/index.php/mankogolar )
Ni komentarjev:
Objavite komentar