Izpoved, ki ne le, da razžalosti, temveč razjezi. Zelo razjezi!

Popoldne sem na tretjem kanalu nacionalke spremljal sejo Ekonomsko socialnega sveta na katerem so se socialni partnerji pogajali okrog predlogov vlade za stabilizacijo javnih financ v državi ter ukrepov odrekanja, ki jih je pripravila vlada.

Mojo pozornost je med ostalimi zanimivimi razpravami še posebej pritegnila izpoved enega od predstavnikov sindikatov, ki je predstavil pretresljivo izpoved ravnateljice ene od osnovnih šol v Sloveniji. Ravnateljica je pretresena povedala, da je na njeni šoli vedno več otrok, ki zaradi finančne nezmožnosti staršev niso deležni kosila v šoli. V času, ko del otrok v jedilnici uživa pri kosilu, del otrok revnih staršev sedi na stopnicah in žalostno pogleduje proti jedilnici in čaka, da njihovi sošolci jedilnico zapustijo. Potem se ti otroci posamič odpravijo v jedilnico, poberejo ostanke kruha na mizah in z njim pomažejo po krožnikih ter si tako vsaj delno potešijo lakoto.

Tudi sam sem že pred časom slišal podobno zgodbo, pa nekako nisem prav verjel in sem bil mnenja, da se mogoče malo pretirava in da razmere verjetno le še niso tako kritične. Ko pa sem danes enako zgodbo slišal še od tega sindikalnega predstavnika, pa sem v to začel verjeti in se ob tem kar zgrozil. Dolgo sem verjel, da je v vsaki sodobni ter civilizirani družbi in tako še posebej v slovenski, lahko edini privilegiran in posebej zaščiten državljan le otrok. Seveda v to že kar nekaj časa več ne verjamem in ob ukrepih aktualne vlade v kaj takega verjamem še manj. Spoznanje, da je med nami vedno več lačnih otrok pa ne le da človeka razžalosti, temveč še veliko bolj razjezi. In to zelo razjezi. Šele ko bo v slovenski družbi stanje individualnega strahu prešlo v stanje kolektivne jeze, se bodo razmere začele zares spreminjati. In vse bolj se bojim, da do tega res ni več daleč. Le upamo lahko, da se te okoliščine zavedajo tudi vsi odgovorni politiki in drugi vplivneži v tej državi in bodo tem okoliščinam primerno ter ustrezno tudi ravnali in ukrepali. Ker v nasprotnem nas res ne čaka nič dobrega. Vse ima svoje meje in tako tudi ponižnost v revščini.