Slovenske težave z lastno identiteto!

Slovenci smo ponovno v duhu svoje stare delitvene manire zagnali vik in krik ob nedavni proslavi dneva proti okupatorju oziroma rojstnem dnevu OF, ki je bila organizirana v Ljubljani. Tokrat je bila problem rdeča zvezda na nekaterih zastavah in kapah članov ZZB in drugih udeležencev proslave. Popolnoma nesmiselni razlog za zganjanje viharja v kozarcu vode, ker pod tem simbolom so se slovenski partizani borili proti okupatorjem v drugi svetovni vojni in pod simbolom rdeče zvezde  so postali člani velike mednarodne proti hitlerjanske in proti fašistične svetovne koalicije. Kot, da ne bi bilo že dovolj žalostno, da sta se aktualna vladajoča politika in oblast odmaknili od tega dogodka in ga ignorirali ter s tem pokazali, da so njune simpatije namenjene le delu razdvojenega naroda in drugemu delu pač ne.

Sploh pa imamo Slovenci venomer težave s svojimi lastnimi simboli, ki bi jih najraje venomer nekaj zamenjevali in jih prilagajali trenutnim ideološkim in političnim prilikam. Tako kot enim ni všeč rdeča zvezda drugim niso všeč tri rumene zvezde v grbu, ki imajo s slovensko narodno identiteto še manj skupnega kot partizanska rdeča. Na razne grofe in graščake, ki so vsi po vrsti bili skoraj izključno tujega rodu in obenem še prav prav hudo izkoriščevalski, slovenski ljudje seveda nimajo kakih posebej lepih spominov in do njih tako tudi ne gojijo kakih domoljubnih čustev. Okrog rdeče in rumene zvezde se bomo očitno Slovenci  zelo težko poenotili in dogovorili. Podobno kot s simbolom  križa kot temeljnim simbolom katoliške cerkve, ki je bil po drugi vojni umaknjen iz javnih in državnih ustanov in bi ga sedaj nekateri na silo radi ponovno vrnili. Tretji bi ponovno radi spreminjali celo zastavo, ker je podobna ruski in ji tega "velikega greha" nikakor ne morejo oprostiti.

Vedno, ko smo se Slovenci skozi svojo zgodovino prerekali okrog narodnih simbolov, smo jih potem na koncu dobili po betici, ker smo iskali le tisto kar nas je razdvajalo in ločevalo ter poglabljalo našo zgodovinsko razklanost. Na daleč pa smo se izogibali vsega tistega kar bi nas morebiti lahko združevalo ali vsaj v nečem poenotilo in pomirilo naše nikoli izživete ideološke strasti. Kot kažejo vedno novi primeri obujanja raznih nestrpnosti in zavestnega zanikanja lastne preteklosti ali njeno potvarjanje in prilagajanje trenutnim političnim in ideološkim potrebam, se bomo pač z vsem tem zgodovinskim bremenom morali kar sprijazniti in s tem še nadalje skupaj živeti. Leti 1941 in 1991 sta pomembna mejnika v naši zgodovini in si dogodki enega obdobja nikakor ne smejo podrejati dogodkov drugega obdobja, ker gre za nerazdružen ter enovit in dalj časa trajajoč zgodovinski proces slovenskega ljudskega boja za narodno, socialno in poliltično svobodo in neodvisnost.

Vsi, ki to zavestno ali zaradi kakih političnih ter ideoloških razlogov pozabljajo oziroma zanikajo, delajo slovenskemu narodu ogromno ter nepopravljivo škodo. Kot narod imamo le dve možnosti in sicer, da še nadalje vztrajamo na svojih ideoloških delitvah ter na koncu izginemo iz bodočnosti ali pa vse to presežemo, se poenotimo in priznamo vsakemu času njegove zasluge in obstanemo.