V Sloveniji je postala že kar navada, da lider vsakokratne vladajoče koalicije skuša pritegniti tudi opozicijo in si tako zagotoviti nadzor nad njo ter jo zavezati k podpori ukrepom, ki jih vladajoče elite izvajajo ali želijo izvesti. Še poseben vztrajen pri tem je Janez Janša, ki je že v svojem prvem mandatu izvedel podoben politični manever in v neformalno koalicijo uspel pridobiti Pahorja ter njegovo SD. Ko je potem oblast prevzela koalicija, ki ji je načeloval Pahor, pa mu Janša javno dolga nekako ni bil pripravljen vrniti in je Pahorju hrbet varoval tako, da je neprestano napadal Pahorjeva partnerja Golobiča in Kresalovo. Na koncu se je izkazalo, da Pahorjevo zaplotniško partnerstvo z Janšo seveda ni obrodilo sadov in je predčasno odletela celotna Pahorjeva vlada in dobili smo predčasne volitve.
Tudi tokrat Janša po svojem starem in izkušenem političnem receptu ponovno ponuja partnerstvo za izhod iz krize Pahorju in njegovi SD ter Jankoviču ter PS. Če želi Janša poseči v ustavo in sprejeti potrebno zakonodajo za izvedbo svojih reformskih ciljev in jo ob tem še zaščititi pred referendumi, takšno neformalno koalicijo seveda nujno potrebuje in zelo verjetno je, da jo bo s strani Pahorja in njegove stranke tudi dobil. Neznanka zaenkrat ostaja le še Jankovičeva PS, ki pa občasno tudi kaže določene kompromisarske težnje in prav lahko se dogodi, da bo vsaj okrog fiskalnega pravila dosežen tihi dogovor. Vedno, ko se opozicija in koalicija skupaj spravita med rjuhe, bi morali biti državljani zelo pozorni kaj se jim pripravlja.
Praksa v Sloveniji kaže, da je strankokracija, ki že dve desetletji v popolnosti obvladuje celotno državo zelo prilagodljiva in trdoživa ter veliko manj podložna raznim ideološkim ali notranje političnim ter navzven prikazanim nasprotjem, kot jih politiki v javnosti prikazujejo. Razni nacionalni, javni, gospodarski, javno finančni, evropski, narodno politični in vsi drugi domači ter tuji interesi, so praviloma prav priročno sredstvo za opravičevanje takšnih ali drugačnih načelnih ter nenačelnih političnih koalicij. Pri tem pa seveda ne kaže zanemariti tudi vplivov zunanjih centrov moči in njihovih zvijanj rok malo manj kooperativnim slovenskim politikom.
Vsekakor je prav sedaj čas, ko bi morala celotna slovenska javnost biti še posebej pozorna na dogovarjanja med koalicijskimi in opozicijskimi politiki in njihova medsebojna barantanja. Če želi Pahor v jeseni kandidirati za predsednika države nujno potrebuje Janeza Janšo in stranke njegove vladajoče koalicije. In če se želi Janša na mestu predsednika države znebiti aktualnega predsednika Türka potrebuje Pahorja. Drugo vprašanje pa je kaj bodo na koncu rekli in kako odločili volivci, ki vedo občasno biti zelo nepredvidljivi. Še posebej, če so slabe volje. Razlogov za slabo voljo pa jim bo Janša ob tihi podpori Pahorja seveda do jeseni ponudil več kot dovolj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar