V medijih lahko zadnje dni prebiramo o razdvojeni slovenski javnosti, ki naj ne bi podpirala štrajka javnih uslužbencev. Še posebej koalicijski politiki in vlada se zelo trudijo s svojimi izjavami poglobiti globel med javnimi uslužbenci in zaposlenimi v realnem sektorju. Tudi razne agencije za merjenje javnega mnenja skoraj enotno prikazujejo odklonilen odnos javnosti do protesta javnih uslužbencev, ki da naj bi jih se doslej kriza sploh ne bi dotaknila, da dobijo svoje plače vedno na določen dan in noben javni uslužbenec še ni izgubil službe, ko jo je v realnem sektorju izgubilo že krepko preko sto štirideset tisoč zaposlenih.
Tako, naj bi po pisanju nekaterih medijev, prikazu nekaterih agencij za merjenje javnega mnenja in govoričenju politikov, poslancev in članov vlade, torej bilo večinsko javno mnenje. V resnici pa ni ravno tako. Ko ljudi v svojem okolju povprašaš kaj v resnici zamerijo vzgojiteljicam v vrtcih, učiteljicam v šolah ali profesorjem na fakultetah, policistom, medicinskim sestram, carinikom, veterinarjem in še mnogim drugim, ki so v štrajku sodelovali in zakaj mislijo, da imajo ti prevelike plače ali so neupravičeno v čem privilegirani, je njihov odgovor, da popolnoma nič in da se z njihovim protestom strinjajo ter ga podpirajo. V čem pa je potem težava?
Odgovor ljudi nikogar, ki zgodbo vsaj malo pozna ne preseneti. V resnici ljudje sploh niso jezni na »javne uslužbence« in sploh nimajo občutka, da bi jih bilo preveč in da so jim v nepotrebno breme, temveč so jezni na državne uslužbence zaposlene na ministrstvih ter raznih preštevilnih agencijah in drugih uradih v sestavi ministrstev, vladnih uradih, upravnih enotah in 220 občinah. Ljudje tudi vedo kako so skozi leta vsi ti državni kadrovski kombinati nastajali ter se številčno krepili in skoraj ga ni mogoče najti državljana, ki je kadar koli imel s to tehnokratsko in birokratsko državno nadstavbo opravka, da bi bil z njihovim delom zadovoljen. O tem delu »javnih uslužbencev ?« pa tudi vlada v svojih ukrepih govori zelo malo in jim ne posveča kake velike pozornosti, razen pri zmanjšanju plač in zamrznitvi napredovanj ter morebitni ukinitvi oziroma združitvi kakšnih agencij.
O možnosti združevanj občin iz vlade ni slišati popolnoma nič. O organizacijski in kadrovski reformi posameznih ministrstev ni slišati nič. Pa še o veliko čem, kar se nanaša na celoten sektor državne in lokalne uprave in bi lahko pocenilo državo ni slišati veliko. To bi seveda na mestih ministrov zahtevalo ljudi z veliko organizacijskega ter menedžerskega znanja, ki bi takšno reformo državne uprave bili sposobni v relativno kratkem času pripraviti in izvesti. Veliko lažje je upokojencem zamrzniti pokojnine in javnim uslužbencem plače, prepoloviti že tako skromen letni regres, udariti malo še po materah in otrocih, ukiniti kaj dijakom in študentom in tudi osnovnošolcem, ukiniti kakšen praznik in sploh izvesti ukrepe do katerih lahko prideš s kalkulatorjem v rokah za pisalno mizo. Niti kakšnih velikih matematičnih ali drugih znanj za to ne potrebuješ. 800 milijonov evrov si se odločil privarčevati in udariš po tistih pri katerih to najlažje dosežeš. Na novo zaslužiti dodatnih 800 milijonov pa bi seveda zahtevalo že malo drugačna znanja in sposobnosti. Če bi ta znanja in sposobnosti imeli pač ne bi bili politiki ali poslanci ali ministri, temveč bi delali kaj bolj koristnega zase in za družbo.
Se podpišem
OdgovoriIzbriši...ah no, tako pa spet ni. Ste pa plitki vsi, ki mislite, da se bodo ljudje javno izpostavljali s svojimi mnenji.
OdgovoriIzbrišiKar nadaljujte s stavkami in spravite ta nestrinjanja JS na referendum, pa boste videli kaj ljudje v resnici mislijo, ko se jim ni treba javno izpostavit.
Verjkamem, da je peščica javnih uslužbencev s plačo, ki je povsem realna, toda večina plač je v prevelikem nesorazmerju in tudi številčno jih je veliko preveč.
Skoraj povsod se javni uslužbenci drenjajo po pisarnah, po hodnikih in špricajo ven po drugih opravkih, kar očitno lahko, saj je dela premalo za toliko ljudi. Da se to "gužvanje" prikrije, pa se odpira cel kup služb,vključno z agencijami, čeprav se ne ve čemu sploh služi.
Po drugi strani pa npr.: zdravniki, profesorji, župani, poslanci, celo penzionisti, itd., opravljajo celo kopico funkcij, večina kar med službenim časom, čeprav je cel kup študiranih ljudi brez služb in to mladih, ki bi radi delali, pa so odvisni od socialne pomoči.
Ne vsi, toda večina JS je sebična in misli samo na svoje riti. In res. V Js se ne odpušča tako množično, kot v realnem sektorju. Tudi plače so redne in dostojne. Ne predstavljam si na primer, da sodniki, policisti, učitelji, zdravniki, idr, šli v stečaj ali ne bi dobili plač po 6 mesecev in več. Kaj bi naredili oni in kaj lahko naredijo delavci ?
Realnemu sektorju so pred 3-emi leti pogodbeno znižali plače za 15%, potem pa vsako leto še dodatnih 10%, tako, da imajo danes, po 3-eh letih že 35% manj plače, kar je manj kot zajamčen dohodek, pa se ne upa prav nihče štrajkat, ker bi bili sicer odpuščeni. To ni prav nobeno sovraštvo ali nevoščljivost, ampak realnost. Javnemu sektorju (tistim višjimi plačami), se morajo plače prilagoditi razmeram ali pa odpuščati. Menim, da je bolje nekoliko nižja plača, kot pa brez službe, zato se nikar ne petelinite takoj, ko vam kdo reče, da mora JS deliti usodo gospodarstva, saj je to neizbežno in realno - vse drugo so sanje in utopija.
Cebjeni kolega v svojem zapisu si kar krepko zamešal vzroke in posledice in ob tem še v en koš stlačil vse kar naj ne bi bilo realni sektor ali zasebno gospodarstvo. Za katastrofalne razmere v zasebnem sektorju si namesto že dvajset let trajajoče pogubne politike, ki so jo vodile slovenske politične stranke s svojimi vrhuškami in zunanjimi "svetovalci" okrivil kar celoten javni sektor.Huda napaka, ki se ti nikakor ne bi smela pripetiti, če vsaj malo poznaš notranjo strukturo t.i. javnega sektorja ali družbene nadstavbe kot to imenuje avtor gornjega prispevka.
OdgovoriIzbrišiRazmere v javnem sektorju so točno take kot jih je v preteklosti ustvarila slovenska vsakokratna politična elita, ki je bila na oblasti. Hitre poti nazaj pa na žalost ni in to kar je politika v preteklosti skuhala bo sedaj morala tudi pojesti. Spodbujanje nasprotja in celo sovraštva med zaposlenimi v javnem in zasebnem sektorju se ji bo vrnilo v prav neprijetni obliki. Le del manj izobraženih ter razgledanih v zasebnem sektorju je še mogoče zavajati s floskulo, da so zaposleni v javnem sektorju pijavke, ki jim pijejo kri in njihovi zgodovinski razredni sovražniki. To že dolgo več ne vžge. Kdo ne potrebuje varuške v vrtcu, učiteljice v šoli, policista, profesorja na univerzi, raziskovalca na raziskovalnem inštitutu, medicinske sestre v zdravstvenem dobu ali bolnišnici in da ne naštevam dalje. Kot mi je nekdo pred časom povedal, ko je rekel, pojdi po glavni ulici katerega koli malo večjega slovenskega mesta in so oglej table na pročeljih hiš te ulice kaj na njih piše. Urad ob uradu z ogromnim števolom zaposlenih, ki sicer res spadajo v javni sektor, vendar so državni uslužbenci. Nekateri jih imenujejo tudi birokrati ali tehniokrati, čeprav sami sebe smatrajo za stroko na raznih področjih. In tako to od najmanjše občine do upravnih enot, regijskih središč in Ljubljane kot prestolnice. Največji problem te države v javnem sektorju so prav množice teh zaposlenih za ogromnim številom teh tabel na fasadah in ne učitelji, policisti, medicinske sestre ....... .
In s temi bo morala politika opraviti, ker jih je sama ustvarila.
"PRIJATELJ" anonimni, najprej dobro preberi KAJ JE AVTOR napisal, to dobro "PREŽVEČI" in potem komentiraj !
OdgovoriIzbriši