Se bo Evropa morala vrniti na svoje izhodišče?

Novice.Dnevnik.si, četrtek, 11.10.2012

Schäuble ima dovolj kritik: Udrihanje po evru je poceni trik

Tokio - Nemški finančni minister Wolfgang Schäuble ima stalnih kritik in očitkov na račun območja evra že dovolj. "Udrihanje po evru je poceni trik," je Schäuble ponoči povedal pred začetkom osrednjega dela letnega zasedanja Mednarodnega denarnega sklada (IMF) in Svetovne banke v Tokiu. Prepričan je, da reforme v evrskem območju že dajejo rezultate.

V zvezi s kritikami evrskega območja, ki v veliki meri prihajajo iz ZDA, je po poročanju nemške tiskovne agencije dpa zatrdil, da bi bilo veliko pametneje, če bi ZDA, kjer javni dolg presega 16.000 dolarjev in se je tako povzpel že nad 100 odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP), reševale svoje težave, Evropa pa svoje.

V osnovi se z gospodom Wolfgangom Schäublejem lahko celo strinjamo. Kot preprosti državljani male in za EU malo pomembne Slovenije, pa se le smemo vprašati kaj se je kuhalo v glavah nekdanjih in tudi sedanjih voditeljev EU, da so tako brzopleto hiteli v širjenje EU in potem ponovili še veliko hujšo napako ter v evro območje skupne denarne politike vključili še države, ki v ta zelo občutljiv projekt sploh niso sodile.

Vedno več ljudi se sprašuje kaj so v EU razmišljali in kakšni resnični cilji so jih vodili, ko so v EU sprejemali Madžarsko, Romunijo, Bolgarijo, Slovaško, Baltske dežele in tudi Slovenijo ter sedaj še Hrvaško? V vsakem posamičnem primeru države sprejete v takratno EU lahko najdemo na strani starih in relativno močnih članic kar veliko čisto političnih in ekonomskih motivov, da se jim je tako hudo mudilo te države spraviti pod svoje okrilje in gospodarski, finančni, ekonomski, pravni ter politični nadzor.

Tudi političnim ter finančno gospodarskim elitam teh novo sprejetih članic se je hudo mudilo zavarovati svoje težko priborjene privilegije in pozicije, ki jih v suvereni ter  neodvisni in samostojni državi nikakor ne bi uspele obdržati. Ljudje v posameznih državah so kaj hitro spoznali, da je od velikih obljub po padcu prejšnjega socialističnega režima in prehodu v "novo demokracijo", ni veliko ostalo in da sedaj v resnici živijo vsak dan slabše. Tudi tuji kapital, ki se je masovno stekal v njihova gospodarstva in finančne sektorje ni kaj veliko prinašal, temveč je v glavnem le odnašal. Kar naenkrat so se znašli v veliki bedi, siromaštvu in izropanih državah ter s skorumpirano domačo politiko.

Še veliko manj pa je ljudem razumljivo zakaj so ekonomsko, gospodarsko in politično stabilne države EU, ki so sprejele odločitev o skupni uvedbi valute Evro, v ta projekt zvlekle države kot so Grčija, Slovenija, Španija, Portugalska in morebiti še kakšna ter s tem hudo ogrozile dober evropski projekt? Da strokovnjaki in dobršen del politikov posameznih držav, ki so rojevale skupno valuto evro, ne bi vedel kakšne so razmere in razvojne danosti v prej naštetih državah, ki so se vključevale v projekt evro, in ne bi dobro poznali njihove ekonomsko finančne  kondicije seveda ne vzdrži. Dokaz za to so Britanci, ki se v projekt niso želeli vključiti.

Kakšni so bili torej resnični motivi, da se je te države tako nekritično in na hitro  vključilo v projekt evro? To vprašanje postaja še posebej aktualno danes, ko vsak dan bolj spoznavamo, da niti Italija in Francija več ne uspevata vzdržati pritiska trdih zakonitosti, ki jih projekt skupne valute neusmiljeno zahteva. Vse bolj očitno postaja, da projekt združitve veliko različnosti v eno samo enotnost ne uspeva in tako so sedaj že vse bolj ogrožene države, ki bi iz krize lahko izšle z veliko manjšimi žrtvami. 

Rešitev vsekakor ni ne v Združenih državah Evrope in ne v evropski finančni uniji, temveč samo v takojšnjem izstopu teh držav iz projekta evro ter temeljitem notranjem prestrukturiranju sedanjega koncepta celotne EU. Če se bo vztrajalo na katerem od obeh prej navedenih projektov, bo to pot celotne EU v diktaturo in neprestane socialne in politične nemire ter še vedno večje poglabljanje razvojnih, ekonomskih in socialnih razlik med današnjimi državami članicami vključenimi v EU in še posebej tistimi vključenimi v projekt enotne valute evro. Boljše, da danes Evropa stopi dva koraka nazaj in potem čez čas, ko bodo razmere zrele ponovno in predvsem postopno deset korakov naprej. 

Slovenija še dolgo ne bo mogla dosegati takšnih pogojev za stabilen evro kot jih bo lahko in celo morala izpolnjevati Nemčija ali katere druge stabilne in ekonomsko ter finančno močne evro države, ki bodo morale zagotavljati ustrezno gospodarsko in razvojno kompatibilnost ter stabilnost  skupne valute. Naše velike želje in zanesenost so eno, naše nacionalne in gospodarske zmožnosti pa so nekaj povsem drugega. Skrajni čas je da se hitro otresemo po osamosvojitvenega romantizma in nerazumnega idealizma in na življenje ter naše zmožnosti začnemo gledati z bolj realističnimi očmi, če sploh želimo preživeti in kot narod obstati.