Primož, ne sekiraj se, nisi ti kriv!

Naredil si kar se je v okoliščinah tvojega časa največ dalo. Najprej je kazalo, da bo seme, ki si ga posejal vzklilo in zraslo v pokončne in trdne bilke, ki bodo rodile nova semena ter se bo tako krepila njiva, ki si jo imenoval slovenska.

Ti tvoji Slovenci pa so po svoji stari navadi vedno znova in sproti z nogami poteptali kar so pred tem z rokami zrahljali. Od množice žlahtnih semen tako občasno tu in tam kakšno vzklije in porodi novo upanje.

Primož hvala ti za vse. Ne žalosti se, ker nisi ti kriv za nesrečo tvojega naroda. Slovenci se očitno ponovno  vračamo nazaj tja odkoder smo nekoč že prišli in le upamo ter želimo si lahko, da bi se na tej poti ponovne vrnitve, še enkrat srečali s kakim novim Primožem Trubarjem.