Naše največje bogastvo je.....lačno!

Sporočilo z enega od transparentov na današnji demonstraciji v Mariboru. Predvsem otroci naj bi bili največje bogastvo sleherne družbe in ne le slovenske. Spomin seže celo v čase v katerih je veljalo načelo, da je v družbi edini privilegiran državljan lahko le ...otrok. Danes je seveda vse zelo drugače. Načela, ki so nekoč veljala, danes seveda več ne veljajo, ker so bila prekleta in  zamenjana z drugimi in veliko bolj krutimi. In danes v Sloveniji vsak večer v postelje lega tisoče lačnih otrok, lačnih njihovih staršev in lačnih njihovih upokojenih babic ter dedkov.

Bili so nekoč časi, ko so množice teh, ki so danes lačni in njihovi starši ali stari starši, imeli službe in v denarnici denar, pa v trgovini občasno niso mogli kupiti kave ali kavbojk. Občasno za kak krajši čas tudi niso mogli kupiti toliko kot bi želeli pralnega prahu, belega olja, bencina, banan in še kakšne dobrine. Bili so to tudi časi ko je takratna oblast na kakšen deset ali celo nekaj več dnevni  prisilni dopust in na čufte ter pasulj, poslala kakšnega vse življenje na državne jasli prisesanega pisatelja, pesnika ali kulturnika, ki bi si želel ob pisanju romanov in pesmi biti tudi politik pa mu tega niso dovolili. In je zaradi tega okrog jezikal, v tujino pisal grda pisma ter se razglašal za političnega in kulturnega disidenta in zatiranca. Vse to je res bilo nekako tako kot ste pravkar prebrali, vendar v tistih časih ni bilo lačnih otrok, ne lačnih in brezposelnih delavcev in ne lačnih upokojencev.

Danes pa je seveda vse zelo drugače. Otroci in vnuki nimajo služb in njihove denarnice so prazne. Prazne pa so denarnice njihovih tudi brezposelnih ali upokojenih staršev in starih staršev. V trgovinah je pa res več kot dovolj banan, kave, kavbojk, pralnega prahu, olja in drugih dobrin, le v denarnicah za njihov nakup ni več denarjev. Takratni zatirani disidenti v vlogah kulturnikov, pisateljev in pesnikov so še dalje in še veliko bolj ostali prisesani na državne jasli. Nekateri so postali politiki, ambasadorji, ministri, poslanci, visoki državni uradniki, privilegirani režimski pisatelji, pesniki in kulturniki in ne pišejo več grdih pisem v tujino. Jezikajo pa še vedno in ljudi prepričujejo kako so neki drugi in ne oni, ki so postali oblast ter režim, krivi za ljudske nesreče. In danes, ko so oni oblast, seveda so lačni otroci, so brezposelni delavci, so obubožani upokojenci in je ljudstvo brez perspektive in brez bodočnosti in je država pred propadom. Pa kaj bi to. Glavno, da imamo dovolj kavbojk, kave, banan, olja in bencina, čeprav si vse to lahko privošči vsak dan manj ljudi, ker oni si še vedno lahko.

Očitno je ponovno prišel čas za neke popolnoma druge pisatelje in pesnike, ki bodo vedeli spisati kaj za ustvarjanje neke nove vseslovenske in vse državljanske bodočnosti. Takšne, ki bodo pisali in pesnili za ljudi in ne le zase in svoje izkoriščevalske ter politično klovnovske prijatelje. Te današnje pa bi kazalo vsaj za nekaj časa ponovno vrniti na čufte in pasulj.