Mariborski meščanski ludizem!

Vandali nad mariborske radarje

DELO, nedelja, 21.10.2012

Novi prometni radarji, ki so v zadnjih dneh razburili javnost, so že postali tarče vandalov.

Kljub obljubam župana Kanglerja, da številnim prekrškarjem ne bo potrebno plačati kazni, so se vandali prejšnjo noč znesli nad dvema radarjema in ju zažgali, v enega pa vlomili.
Postavitev novega semaforskega sistema ter merilnikov hitrosti je namreč dodobra razburkala javnost v Mariboru, zlasti potem ko so iz mestnega redarstva dan po uveljavitvi javili, da je sistem v samo 36 urah zabeležil že 5000 prekrškarjev. Del javnosti mestni občini očita, da ji na prvem mestu ni prometna varnost, pač pa zgolj pobiranje denarja.

Gre v primeru namernega uničenja dveh radarjev v Mariboru res le za navadni vandalizem ali gre morebiti v tem dejanju tudi še za kaj drugega? To dejanje neznancev me kar precej spominja na ludistično gibanje, ki se je v Angliji pojavilo v začetku devetnajstega stoletja, ko so do konca izkoriščani in obupani delavci, ki so potem še izgubili delo in tisti že tako borni zaslužek,  svojo nesrečo videli v uvajanju sodobnih strojev ter v sodobni organizaciji dela v tovarnah in so potem te stroje namerno uničevali.

V mariborskem primeru gre za podoben primer, ko so meščani končno le spoznali, da so svak dan in povsod kontrolirani in nadzorovani ter kaznovani. Saj ne gre le za te nesrečne radarje, ki naj bi jih po napovedih mestnih oblasti v bodočnosti bilo še več, temveč sam vidim ta požig kot simbolno dejanje proti sistemu absolutnega nadzora vseh in vsakogar in potem še sankcij, ki iz teh nadzorov sledijo. Prav zaradi tega se ne morem pridružiti vsem, ki v teh dneh kličejo človeško in božjo kazen nad storilce tega požiga, ker pravi krivci se v resnici skrivajo v sistemu, ki ga v tej družbi uvajamo. V tem konkretnem primeru pa seveda tudi v mariborski mestni hiši.

Nekaterim v tej deželi se je, kot vse kaže, res že do konca utrgalo. Kamere z video in glasovnim snemanjem se montirajo povsod, policija s svojimi zakonskimi pooblastili, zasebne varnostne agencije in družbe, zasebni detektivi, varnostniki povsod,  kontrola elektronske pošte in interneta, kontrola pogovorov s telefoni, razne orientacijske in  druge elektronske naprave v osebnih avtomobilih, kontrola gibanja prenosnih telefonskih naprav in tako lahko naštevamo še dalje. Vsak izmed nas je lahko kadarkoli od kogarkoli nadzorovan in kontroliran ter seveda potem tudi tako ali drugače sankcioniran. Vse to pa je potem še celo zakonito in legalno. Iz občin smo naredili prave male para državice in iz županov prave male in ob tem v veliko primerih, še prav zabite ter primitivne, lokalne diktatorje.

Kdor je pričakoval, da nekoč ljudje vsega tega ne bodo spregledali in se počasi ter spontano proti takšnemu sistemu ne bodo začeli upirati, je ali neumen ali pa krepko naiven. Informacijska pooblaščenka že nekaj let glasno in zelo resno  opozarja na te pojave vsesplošne kontrole in nadzora državljanov in na žalost v svojih opozorilih še vedno ostaja precej osamljena. Tega, sedaj že na zelo  široko uveljavljenega, sistema vsesplošnega nadzora vseh in vsakogar seveda ljudje nimajo možnosti spremeniti z legalnimi in demokratičnimi sredstvi.  Ker jim to naš družbeni in pravni sistem odločanja onemogočata. Ostanejo jim tako le še takšna ali podobna dejanja kot smo jim bili te dni priča v Mariboru.

Odkrito priznam, da sem že veliko prej pričakoval takšne ali podobne spontane oblike upora proti uvajanju vse mogočih in  masovnih nadzorstvenih sistemov ter ne bi bil prav nič presenečen, če bi se uničevanje kamer in drugih nadzorstvenih naprav začelo že zdavnaj. Očitno je pač bilo potrebno nekaj časa, da so ljudje začeli spoznavati in občutiti okove, ki jim jih je nadel državni ter lokalni politični režim v španoviji z zasebnim kapitalom.

Prav noben anarhizen mi nikoli ni bil  blizu in ga ne odobravam. Dejanja požiga teh dveh radarjev v Mariboru tako niti slučajno ne pojmujem kot vandalizem ali celo kot  anarhistični upor državljanov, temveč to dejanje razumem bolj kot spontan upor proti družbenemu, političnemu in pravnemu anarhizmu državnih in predvsem lokalnih samopašnih oblasti. Verjamem, da se nam bodo v bližnji prihodnosti še dogajali takšni primeri ter podobne oblike upora proti vse hujšim oblikam omejevanja družbene ter osebne svobode ljudi. Že od vekomaj je znano, da imajo ljudje toliko družbene in osebne svobode kolikor so si je sposobni priboriti. V državi Sloveniji je te svobode vsak dan manj.