Spominska slovesnost na Teharjah: Potrebujemo arbitražo
Pi. K., Delo.si
ned, 07.10.2012
Teharje - Predstavnik Nove slovenske zaveze Boštjan Zadnikar je na današnji spominski slovesnosti za žrtve medvojnega in povojnega nasilja na Teharjah ocenil, da je stanje duha v slovenski družbi postalo neznosno. Tako po njegovih besedah kot narod ne moremo več naprej. Nujno bi potrebovali takojšnjo duhovno-moralno arbitražo od zunaj, je dodal Zadnikar, po poročanju STA.
Pogosto krat se ob takšnih dogodkih in javnih izlivih nestrpnosti sprašujem ali gre res le za neke slučajnosti ali pa gre za, nekje v ozadju skrbno načrtovane, aktivnosti vzpodbujanja sovraštva med razdeljenimi državljani. Kam pa sploh vodijo vse te aktivnosti in kakšen je njihov končni cilj? Kakor, da bi se nekateri resnično pripravljali na »končni obračun« s svojimi tradicionalnimi ideološkimi in političnimi nasprotniki. Sedaj namreč že prav odkrito govorijo , da jih moti že fizični obstoj sodržavljanov, ki z njimi ne delijo enakih ideoloških vrednot.
Z Zadnikarjem se tokrat strinjam vsaj v tem, da je vzdušje v tej deželi res že krepko zamorjeno in skrajno neznosno. Vendar odgovornosti za to pa sedaj res ne moremo več pripisovati tako imenovanim levičarjem in tistim, ki se ne želijo odreči vrednotam NOB ter rdeči zvezdi, temveč prav krogom, ki jim Zadnikar sam pripada ter jih v javnosti predstavlja in jih vedno znova javno posvečuje slovenska RKC. V duhu stare tradicije slovenskih desničarskih političnih sil tudi v današnjem kaotičnem času Zadnikar vidi rešitev v »intervencij zunanjih prijateljev«, s tem, da sam ta želeni zunanji poseg imenuje »arbitraža«. V zadnjih sto letih naše zgodovine je slovenski narod bil že kar nekaj krat deležen »zunanjih arbitraž« od katerih jih je večina bila priklicana ter zelo toplo sprejeta v desničarskih krogih slovenske družbe. Vse po vrsti so zelo nesrečno končale in njihove posledice čutimo še danes. Pravzaprav jih čutimo vedno bolj in doslej vedno poražene politične ter ideološke sile ponovno kličejo po zunanjih nasilnih posegih tujcev v naše domače razprtije.
Zadnikarju se zdi naša slovenska prihodnost popolnoma negotova, ker smo Slovenci obsojeni na sobivanje z »neoboljševiki, kot imenuje vse tiste, ki z njim ter s slovensko RKC ne delijo njim skupnih vrednot in potem še ves zgrožen ugotavlja, kako se revež teh Slovencev ne bo mogel znebiti, ker se nekega dne ne bodo kar preselili naprimer. na rdeči planet, temveč bodo hudiči ostali kar tu. Zadnikar nam torej sporoča veliko grozno odkritje, da v deželi Sloveniji živijo Slovenci in neoboljševiki, ki se jih, ker se sami ne bodo odselili na Mars, ne bo mogoče znebiti drugače kot, da ponovno pridejo na pomoč tuji črni zavezniki in pravim Slovencem pomagajo to golazen fizično iztrebiti.
Zadnikar tako pravi: «Ljudje, ki so si tedaj dovolili izvajati teror in genocid nad lastnim narodom, so še vedno tu. Živijo med nami. Z drugimi imeni in priimki, toda s povsem identično miselnostjo in ideologijo. Še vedno nastopajo z vidika moči, so skrajno oholi in arogantni,«
Da bi bili otroci in vnuki nekdanjih partizanov ter drugih borcev za svobodo in demokracijo slovenskega naroda, danes vsaj primerno ponižni, molčeči, vdani podaniki slovenske RKC, se javno kesali za grehe svojih prednikov, javno prekleli in se odrekli svojih očetov in dedov in odprtih rok sprejeli vrednote nasprotnikov njihovih prednikov, bi mogoče, po Zadnikarju, lahko še kdaj postali tudi Slovenci in se jim niti ne bi bilo potrebno odseliti na Mars ali jih fizično uničiti.
Sedaj res ni več prav nobenega dvoma, da sprave v tej deželi nikoli ne bo, ker si je tisti, ki o njej največ govorijo, niti ne želijo in je tudi ne potrebujejo. Ti desničarski krogi za svoj obstoj in funkcioniranje nujno potrebujejo prav takšno vzdušje kot ga že nekaj časa ustvarjajo in v svoji že prav patološko ideološki zaslepljenosti, ki veliko krat meji že na pravo norost, zavestno ustvarjajo razmere za kakšno morebitno novo bratsko prelivanje krvi. Ob vsem tem početju pa se sploh ne zavedajo, da osebna človekova svoboda, svoboda naroda, socialna in ekonomska pravičnost, politični in ideološki pluralizem, univerzalne človekove pravice in druge pridobitve sodobnega časa nimajo alternative. Res je, da prav ta čas v svetu in tudi v Evropi kaže znake, ki zadrtim desničarjem vlivajo lažna upanja, da je mogoče pričakovati zmago teme. Tako kot že velikokrat v preteklosti, bo na koncu tudi tokrat zmaga ponovno pripadla silam svetlobe. Le davek za to zmago bo izredno visok in neizmerno tragičen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar