" Veš, da sem v prejšnji državi bil član partije, čeprav se za kakšnega posebej zagretega komunista v resnici nikoli nisem imel. Rekel bi, da sem bil bolj socialist. Verjetno sem prav zaradi tega pogosto prihajal v konflikt s partijskimi funkcionarji in nekaterimi kolegi v organizaciji in velikokrat tudi v raznih občinskih organih v katerih sem deloval.
Moram pa ti priznati, da se sedaj vedno bolj počutim komunista v tistem žlahtnem pomenu te politične in ideološke opredelitve kot sem se takrat. V partijo sem vstopil mlad in zelen ter poln nekih idealov za katere sem nekaj časa celo verjel, da so pravi cilj vseh nas. Potem sem začel spoznavati stranpoti in odstopanja od deklariranih načel ter se začel proti temu upirati. Včasih odločno in pogosto krat tudi zelo trdo. In drugič spet v okvirih za organizacijo še sprejemljivega. Tako sem se bodel vse tja do tistih zapletov z rudarji na Kosovu, ko sem se dokončno odločil in organizacijo zapustil. Potem sem svoje mesto iskal v novih političnih strankah, ki so nastajale in vsako po kratkem času zapustil. To je bil čas izbruha nebrzdanih in neobvladanih najnižjih človeških strasti, ki ga danes primerjam s startom maratona v katerem je dovoljeno vse od prerivanja, spotikanja, grobega ruvanja ter udarjanja, vseh mogočih in nemogočih diskvalifikacij, lažnih obtoževanj, ideološkega in interesnega grupiranja. To je bil čas velike slovenske norosti.
Vsi, ki so imeli le najmanjšo priložnost in so bili dovolj pokvarjeni, so kradli, privatizirali, podarjali in ob tem zganjali neverjetno demagogijo. Sposobne kadre v gospodarstvu so preko noči s političnimi ukrepi cepljenimi na takratni obstoječi pravni sistem nekritično zamenjevali in tako pošiljali podjetja v stečaje in delavce na cesto. V izvršne svete občin so naenkrat prišli razni polpismeni ali celo nepismeni kadri novo nastalih političnih strank. Po občinah so skupaj z vodstvi teh novih strank kadrovali celo župniki in kaplani. Iz tujine so se masovno vračali neki ljudje in se vključevali v te nove politične stranke ter v njih prevzemali celo vodilne položaje in za katere se je kasneje izkazalo, da so bili nekateri med njimi čisto navadne barabe, celo tajni sodelavci tujih služb, čisto navadni gobezdači, delomrzneži, zapravljivci in pokvarjeni paraziti, ki so izkoristili priložnost ter se kot pijavke prisesali na plen imenovan nova država Slovenija.
Svoje ljudstvo so prav tako nesramno prevarali tudi razni pisatelji, pesniki in drugi kulturniki, ki so bili revolucionarni ter se za slovensko samostojnost, demokracijo ter človekove pravice borili vse tako dolgo dokler sami niso postali del novega režima in poskrbeli za lastno eksistenco, privilegije in ugodnosti. Vsi ti nam danes prodajajo povsem novo in zelo drugačno ideologijo od tiste izpred dvajset in nekaj let. Veliko tistega kar je bilo takrat prekletega je danes ponovno sveto.
To kar se je ves ta čas ljudem prodajalo kot demokracija se je sedaj izkazalo kot huda ekonomska, ideološka in socialna tiranija. Več so govorili ter nakladali o človekovih pravicah manj jih je bilo. Bolj so se zaklinjali na pravno državo bolj so omejevali pravico in možnosti preprostim ljudem, da s pomočjo prava zavarujejo svoje pravice in interese ter z ekonomskimi in organizacijskimi spremembami in obremenitvami oteževali ljudem dostop do pravnih institucij. Zrušili so pokojninski sistem, pred razpadom je zdravstveni sistem, kot hijene grizejo po sistemu izobraževanja ter v kulturi, uničili so slovensko gospodarstvo in bančništvo in ravnokar pripravljajo sistemske ukrepe za dokončno uničenje države. Ko bodo to svoje delo opravili do konca, bodo državljankam in državljanom od države ostali le še ime Slovenija, zastava, grb in himna, ki pa jo tudi že spreminjajo.
Sedaj, ko so uničili vse tisto od česar nek narod sploh lahko živi, se razvija in obstane, so se lotili še narodove pameti in njegovega spomina. Od ljudi zahtevajo, da prekolnejo in zatajijo svoje očete in dedke ter tudi celo generacije pred njimi. Čistijo ljudem možgane in jim jih na novo programirajo. Stare bogove nasilno zamenjujejo z novimi. Edino kar vedo, je uničevati državo in narod, vnašati med ljudi politični, ideološki ter sedaj še socialni razdor, jih ščuvati k medsebojnim konfliktom, jih prepričevati, da so si za svoje nesreče krivi sami in edino kar jim ponujajo za bodočnost so reforme poglabljanja revščine, brezupa, brezpravnosti in dokončne razčlovečenosti. Iz državljank in državljanov delajo kapitalistične tlačane in sužnje katerih edina naloga je ter v bodoče bo, da skrbijo za nadaljevanje vrste novih kapitalu potrebnih tlačanov in sužnjev. Celo Rimskokatoliška cerkev je svojega dva tisoč in nekaj let starega Boga postavila v kot in se poklonila novemu bogu gospodu Kapitalu.
Vidiš dragi prijatelj, zaradi vsega tega in še mnogo kaj drugega, šele danes v duši in zavesti, ko že skoraj tri desetletja nisem več član partije, postajam zares komunist."
Razen, da sem izpoved zapisal in vam jo tukaj predstavil, k temu nimam kaj dodati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar