Večer in Siol, 09.11.2012
Na kmetiji Vladimirja Voduška so živali umirale v
blatu
Branko Vodušek:
Te živali imamo radi, pogin nas je izjemno prizadel!
Na kmetiji, katere lastnik je novinar Vladimir Vodušek, upravljavec pa
njegov brat, so živali "vidno trpele v agoniji in umirale v blatu".
Saj res ne želim biti zloben, vendar se nekako ne morem znebiti občutka, da ko se v tej deželi dogodi kakšna malo bolj zaudarjajoča svinjarija, je tam mogoče najti prstne odtise našega Vladeka. Ko se v kakšni drugi državi osramoti naša država in njena diplomacija, ko kakšen novinar popolnoma izgubi občutek za pravo mero in dober okus v poslu, ki ga opravlja, ko kakšnega novinarja zasačijo pri prejemu denarja do katerega naj ne bi bil upravičen, ko se kakšen novinar poslužuje sicilijanskih metod kako priti do denarja in morebiti bi se še dalo kaj našteti, lahko v sami zgodbi ali vsaj v njeni neposredni bližini najdemo našega Vladeka.
Njegov brat Branko ves "nesrečen" nad trpljenjem ubogih zanemarjenih živali sedaj izjavlja, da res ne razume kako je do njihovega trpljenja sploh lahko prišlo, ko pa so vsako soboto dobile celo sveže, tople in prijetno hrustljave žemljice. Priznam, da tega tudi sam prav ne razumem, ko pa je iz fotografij lepo razvidno, da jim je bila zagotovljena tudi celodnevna blatna kopel, ki slovi po svojih terapevtskih učinkih. In če potem k žemljicam in blatnim kopelih prištejemo še veliko ljubezen, ki naj bi je bile živali, po besedah Branka, deležne, kaj jim je bilo, da so se svojima lastnikoma Branku in Vladeku tako grdo in nehvaležno oddolžile s pogini.
Mogoče pa je prav pretirana skrb njihovih dveh lastnikov za dobrobit in razkošno življenjsko okolje, živali tako grdo razvadila in so morebiti ob vsem standardu, ki jim je bil zagotovljen, si neupravičeno zaželele še kakšno nadstandardno svežo zeleno pašo, korito z vsak dan svežo vodo, dnevno oskrbo s čiščenjem, obiske veterinarja v primerih slabega počutja, kakšne prehranske dodatke, sveže seno ali kaj podobnega prijetno užitnega. In ker njihovim nerazumnim zahtevam ni bilo ugodeno, so se lastnikom maščevale tako, da so se odločile protestno poginjati. Uboga lastnika takšnih nehvaležnih in maščevalnih živali!
Ponovila pa se tudi druga znana zgodba, da na nesrečo teh živali ponovno niso opozorile pristojne službe naše Vide Čadonič Špelič ( vrhovna šefica VURS-a ), kot so območni veterinarji ali veterinarska inšpekcija, temveč okoljske civilno družbene organizacije in člani organizacije, ki se borijo proti mučenju živali. Draga Vida, skrajni čas je za tvoje slovo. In ko boš odhajala, vzemi s sabo še šefa ali šefico veterinarskih inšpektorjev. Verjamem, da bosta pri kakšnem drugem delu lahko veliko bolj koristna, ker pri tem, ki ga sedaj opravljata res nista.
Ni komentarjev:
Objavite komentar