Bahatost in oblastniška aroganca aktualne oblasti in največjega dela slovenske politike ter ustvarjanje vzdušja izrednih razmer ter način kako se odziva na "dogajanje ljudstva", strasti, jezo in bes ljudi le še podžiga.
Policijska brutalna agresivnost, prikrite grožnje z vojsko, tajne izredne seje predstavnikov represivnih državnih organov in njihovih predstavnikov, iskanje organizatorjev protestov in pošiljanje jim grozilnih sporočil, poskusi zlorabe protestov za ozke strankarske, politične ter ideološke namene ter k že naštetemu podobne aktivnosti, razmere le še zaostrujejo. Le redki so tisti, ki si javno zastavljajo vprašanje vseh vprašanj, kaj je ljudske množice vzpodbudilo, da se masovno udeležujejo protestov in se edini pri tem ne sprašujejo kdo jih organizira in vabi k protestom. Organizatorjev ne poznajo in vendar jim neizmerno zaupajo ter sploh ne podvomijo, da bi jih lahko kdo zlorabil ali izkoristil za kakšne svoje prikrite namene. "Nevidnim" je torej uspelo nekaj kar slovenski politiki, tako levi kot desni, v vseh dvajsetih letih ni.
Kdo so protestniki? Prav njihova struktura ter sporočila, ki jih na protestih pošiljajo oblasti in slovenski politiki bi morala oblastnike in politike še najbolj skrbeti. Izhajajo skoraj iz vseh socialnih in starostnih slojev slovenske družbe. Skupaj protestirajo mama in oče, vnukinja in vnuk z dedkom in babico, delavec in uradnica, mladi in stari nezaposleni, vajenec, dijak in študent, skupaj enotno člani levih in desnih strank ter politično in ideološko popolnoma neopredeljeni, upokojenka in nezaposleni doktor znanosti in ............ vsi združeni v vsak svoji ter skupni nesreči in zapravljeni sedanjosti ter ukradeni bodočnosti. Kot nekoč Miloševič, lahko tudi Janša že jutri pošlje nad protestnike še več besnih policajev, med demonstrante instalira še več provokatorjev in se morebiti posluži celo znamenitih Patrij ter razglasi izredne razmere ali se domisli še česa iz bogatega arzenala specialne vojne, bo na koncu vendarle zmagovalec združeno slovensko ljudstvo.
Nekaj izkušenj s provokatorji na relativno maloštevilnih slovenskih množičnih proti oblastnih protestih vendarle že imamo. Za nekatere vemo kdo jih je med protestnike instaliral in s kakšnimi nameni, nekaterim pa z gotovostjo rodovnika ter kdo jih je poslal, ni bilo mogoče konkretno določiti. Pri tem vprašanju si pomagam s spominom na čas, ko so v Srbiji po padcu Miloševiča, novi demokratični oblastniki delali "inventuro" preteklih nesrečnih dogodkov ter predvsem na izpovedi "skesanih?" predstavnikov represivnih organov in politikov, ki so se trudili množične proteste Beograjčanov zatreti.
V Beogradu so med množice protestnikov pošiljali provokatorje vsi, od policije, civilne in vojaške tajne službe, nekatere politične grupacije in politične stranke, celo nekatere organizacije, ki se jih uvršča med civilno družbo in verjetno še kdo, ki za temeljite družbene in politične spremembe ni bil preveč zainteresiran. Če želiš protestnike na silo razgnati, provokatorje nujno potrebuješ in ni nič bolj priročnega če provokatorje ob tem še sam nadzoruješ in usmerjaš. Nekontrolirani provokatorji delajo velike težave in probleme ne le protestnikom, temveč tudi policiji. Po njihovem ravnanju ter v katerem času kaj in kako naredijo ter kako se potem odzove policija, lahko že z veliko mero verjetnosti ocenimo za kakšne vrste provokatorje gre.
Ni komentarjev:
Objavite komentar