Cenjeni obiskovalci Plagiatorjevih zapisov verjemite, da sem bil danes
zjutraj, ko sem kliknil na Mikistone blog in prebral najnovejše pisanje Mitje
Kunstlja, ne le presenečen, temveč sem kar zinil in osupnil. Pa se mi to ne
dogaja ravno prepogosto. Navajen sem že mnogo česa in kot so nekoč ljudje radi
rekli, da papir vse prenese, sem tokrat sam sebe prepričeval, da pač tudi internet
vse prenese. Papir in internet verjetno res vse preneseta. Pa to velja tudi za pravo, moralo in etiko? V Sloveniji očitno tudi.
Če bi bile osebe omenjene v »nesrečni zgodbi«, ki jo opisuje Mitja
Kunstelj, neki anonimneži iz Ljubljanskega predmestja ali kakšnega zaselka v
Halozah, bi pač zamahnil z roko in na račun avtorja javno objavljene zgodbe izrekel kakšno
krepko, ker se tako neodgovorno in neprizadeto ter nehumano poigrava z javno objavo
njihove družinske nesreče in ob tem navaja celo njihova polna imena in priimke.
Vendar tokrat v tej zgodbi ne gre za nesrečne anonimneže, temveč za
javne osebe slovenskega družbenega in političnega življenja ter najvišje
funkcionarje slovenske oblasti. Ker malo
poznam pravno in predvsem kazensko odgovornost ter tako tudi posledice, ki bi
iz takšne javne objave lahko sledile avtorju objavljene zgodbe, se mi je takoj
zastavilo vprašanje ali ni morebiti vse objavljeno tudi res. Recimo, da je
zgodba resnična in da se je dogodek dogodil tako kot ga Kunstelj opisuje. Se pa mi
takoj samo po sebi zastavi resno, ne le pravno, temveč predvsem moralno in etično vprašanje, če
imam sam pravico o tej nesrečni družinski in predvsem zelo zasebni tragediji Janeza Janše in njegove družine,
javno razglabljati? Če bi želel ostati zvest svojim načelom, bi se do pravega
odgovora na to vprašanje lahko zelo hitro dokopal in si odgovoril, da te
pravice pač nimam.
Potem pa se mi takoj pred očmi pojavijo naslovi prispevkov objavljenih
nekaj zadnjih tednov v Politikisu,
Požareportu, Siolu, Demokraciji, Reporterju in še kakšnem, prej naštetim zelo
podobnih spletnih medijih in portalih, ki skoraj na enak način ali celo še
veliko bolj grobo ter neprizadeto pišejo o zelo intimnih družinskih ali zasebnih zgodbah
nekdanjega predsednika države Milana Kučana, aktualnega predsednika države dr.
Danila Türka, celotni družini predsednika PS in ljubljanskega župana Zorana
Jankoviča, nekaterih aktualnih poslankah in poslancih, nekaterih vidnih
slovenskih kulturnikih ter še mnogih drugih javnosti poznanih državljankah in
državljanih, ki ne spadajo v tako imenovani desni ( pomladni ali kakšen koli
pač že ) pol slovenske javne družbene, kulturne, gospodarske ali politične scene.
Ob prebiranju pisanj objavljenih v zgoraj navedenih medijih se človek
lahko le zgrozi in si zaskrbljeno zastavi vprašanje kje in kdaj ter predvsem
kako se bo nekoč vse to končalo. Ker končati se bo enkrat moralo. Tako ali
drugače. In nekdo bo nekoč moral prevzeti odgovornost za vse laži, insinuacije,
izmišljotine, nesramna ter neresnična podtikanja ter etiketiranja slovenskih javnih
oseb ter njihovih družinskih članov. Nič več ni svetega, nič več zasebnega, ni
več prav nobenih meja in nobene odgovornosti in nobenih pravnih posledic. Nekoč
je vsaj še veljalo vulgarno načelo, da je dovoljeno vse kar ni izrecno prepovedano. Danes ne
velja več niti to, ker to o čemer in kako pišejo zgoraj navedeni desničarski
mediji in portali, v slovenski kazenski zakonodaji »je izrecno prepovedano«! Iz slovenskega prava, pravnega sistema in
pravne odgovornosti ter kulture smo naredili čisto navadno in ob tem še skrajno vulgarno pravno
šlamastiko, ki dovoljuje nekaterim vse ter drugim skoraj nič.
In kar je ob vsem tem najbolj grozljivo, da se temu kar se nam dogaja
in kam v resnici drvimo nihče javno ne upre. V tej apokaliptični igri uničevanja ne
le slovenske države in naše politične družbe, temveč tudi slovenskega naroda ter
njegove kulture, sodelujejo od najvidnejših pravnih strokovnjakov, kulturnikov (
pisatelji, pesniki in drugi umetniki ) do strokovnjakov drugih družbenih strok
in ved. Kam so izginili vsi modri filozofi, sociologi, politologi, antropologi ter njihova strokovna združenja ter organizacije. novinarske organizacije, intelektualci in razumniki na univerzah
in vsi drugi, ki se svoji strokovni ter družbeno zgodovinski odgovornosti za posledice svoje
apatičnosti, oportunizma, zatiskanja oči in ušes in tiščanja glave v pesek ne bodo mogli izogniti? So res vsi že intelektualno skopljeni?
Zaradi vsega tega o čemer zgoraj danes pišem, sem se odločil, da iz
Kunstljevega zapisa povzamem del, v katerem avtor predstavi nesrečno zgodbo
slovenskega predsednika vlade Janeza Janše in njegove družine. Sodbo o vsem pa
naj si vsak bralec ustvari sam. Če kdo verjame, je prav in če nekdo ne verjame,
je tudi prav.
Mikistone blog, 06.11.2012.
avtor: Mitja Kunstelj
..................... predsednik Janez Janša prav gotovo ni oseba, ki lahko
karkoli komentira. Svoje osmrtnice v Delu garantirano ne bo komentiral! Skoraj
pa bi se znašel v situaciji, ko bi moral pojasnjevati smrt svoje soproge! Pisal
se je mesec Maj. Leto 2012. Premier Janez Janša
se je z družino mudil na krajših počitnicah v Grčiji. Soprogi premierja je bilo
očitno dovolj! Kaj jo je vodilo, da je popila smrtonosno dozo uspaval, najbrž
ne bomo izvedeli nikoli. V kopalnici jo je našel soprog
Janez Janša. Sprožil reševalno akcijo. Urško
so urgentno prepeljali v najbližjo kliniko v bližini letovišča! Izpiranje
želodca in oživljanje je soprogo premierja obdržalo pri življenju!
Janša osebno je naročil
pregrešno drag let v domovino. Razlog ni bila huda bolezen sina! V
Ljubljani je vladala popolna zmeda. V štabu SDS
na Trstenjakovi so bili zbrani najožji sodelavci. Anže
Logar in Jernej Pavlin sta pripravljala
teren, da bodo opravičevali prevoz hudo bolnega sina Črta! Resnica ne sme na
dan, za nobeno ceno! Eden izmed dvorajanov SDS,
Vinko Gorenak je nervozno čakal
informacije na dvoru. Kot minister za notranje zadeve ima na dvoru
poseben status. Opozicija na dvoru, ki jo predstavlja
Dragutin Mate, tega večera ni imela vstopa na Trstenjakovo. Gorenak se je na hodniku razburjal, zakaj je
toliko osebja na dvoru? Niti slučajno informacija ne sme ven. DL, SLS in NSI bi se znašli v neugodnem položaju, je bentil
notranji minister Gorenak. Takrat še ni imel Kaloha v kabinetu, da bi mu skrbi pregnal z otroško
pornografijo na internetu. Dejan Kaloh,
eden iz vrste Janševih ritoliznikov, je sodeloval v nasilnem spolnem aktu z
mladoletno osebo. Šlo je za petletnega dečka in okolice Maribora! Bravo Vinko minister Gorenak,
le tako naprej!
Premiera in soprogo Urško je
pričakalo medicinsko osebje na letališču. Nadaljne dogajanje pa mi ni znano.
Oziroma, premalo virov mi je potrdilo nadaljevanje, da bi si ga upal zapisati.
Dejstvo pa je, da eden od mojih bivših sodelavcev ( drugega ne poznam
), nadzira Urško Bačovnik, da ne ponovi
dejanja. Zaradi vseh dogodkov, so ožji sodelavci našega predsednika
vlade uredili, da je premier obiskal psihiatrično kliniko v ljubljanskem Polju. Po tretjem obisku je informacija
prišla v javnost. Informacijo je objavil eden od tiskanih tabloidov, zato
ni vzbudila pretiranega zanimanja. Tudi verodostojnost je bila vprašljiva.
Notranji minister Vinko Gorenak je bil ponovno
koristen premierju. Uredil mu je svojega psihiatra v Gradcu. V
sosednji Avstriji. Tam se sicer naš premier pufa, če kdo verjame tej
šaradi. Lajovic in ekipa pa obračajo orožarske
miljarde. Janša seveda mora igrati zapufanega
luzerja, kar seveda ni. Do zadnjega pred izrednimi volitvami niso vedeli, kako
naj Janša izvleče celo kožo! Zapoznela objava
na Facebooku? Ha ha Janez!!! In kdo te je tam zasliševal o
tem? NOBODY!
Ni komentarjev:
Objavite komentar