Težave štajerskega Frančeka, ki naj bi bil gotof!

Bolj se Franc Kangler trudi, da bi bil mariborski Jankovič, bolj mu to ne uspeva. Vsi projekti, ki se jih je s svojimi potrčkoti lotil so se mu sfižili. Tudi osebna vedeževalka, ki si jo je najel ter jo nastanil v družbenem stanovanju,  mu pri vsem tem očitno ni bila v kako veliko pomoč. Ja, tudi vedeževalke niso več to kar so nekoč bile.

Zaželel si je na račun vseh državljank in državljanov Univerzijado in ni šlo. Kot vse kaže bo sedaj dobil še lepo kazen, ki jo bodo v glavnem verjetno morali poravnati Mariborčanke in Mariborčani iz svoje, že tako krepko osiromašene, občinske blagajne.

Potem si je zaželel biti vsaj eno leto evropski kulturni center. To mu je sicer uspelo dobiti in spraviti v Maribor ter nekaj okoliških večjih mest. Zatikati pa se je začelo, ko so prispeli računi, ki bi jih Franček moral poravnati pa nima dovolj denarja.

Zaželel si je tudi carine na Trojanah, pa tudi to ni šlo.

Da bi si napolnil svojo občinsko denarnico in tako poravnal vse dolgove, ki si jih je nakopal, se je domislil znamenitih radarjev. Res genialen projekt od katerega bi lahko vsi nekaj imeli. Frančekova občinska blagajna bi se polnila, njegovi zasebni partnerji bi lepo zasluži in mogoče bi od tega imel kako korist še kdo. Pa se mu je takoj dogodilo ljudstvo. Devet radarjev so mu mariborski ilegalci skurili, enega mu je podrl nek tovornjak in sedaj so se v te nesrečne radarje spustili še državni inšpekcijski organi ter celo proti korupcijska komisija. Ko ima hudič mlade, jih ima največkrat veliko, pravi star ljudski rek.

Je pa se mariborski Franček pokazal kot dobrosrčen mož in župan. Pomagal je pridobiti prepotrebna finančna sredstva zbankrotiranemu mariborskemu medijskemu tajkunčku Ujčiču, ki trenutno vedri in oblači v Janševem kabinetu ter bi naj tam branil interese slovenskih upokojenk in upokojencev. Vse pa kaže, da tam rešuje le svoj zavožen položaj.

Pomagal pa je tudi nekdanjemu Jelinčičevemu poslancu Saši Pečetu, da se kot novopečeni podjetnik postavi na noge in nekaj zasluži. Saj zato pa Peče je podjetnik, da bi nekaj zaslužil, če so ga že nehvaležni volivci iz parlamenta nagnali. Od nečesa pač revež mora živeti.

Tudi svojih pridnih in lepih sodelavk Franček ne pušča na cedilu in jim pomaga kjer le more ter jim zagotavlja v javnih zavodih, občinskih ter povezanih in prijateljskih firmah dobro plačane službe. S čim so si dame vse to le zaslužile?

Potem so se nanj, seveda povsem neupravičeno, spravili še njegovi nekdanji policijski sodelavci ter na njem vadili in trenirali pisanje kazenskih in podobnih ovadb. Vendar se Franček ne pusti zlomiti, ka je nei nič krif.

Sedaj pa se ga je lotil še njegov strankarski šef in prekmurski politični godec Radovan (Žerjav), ki ga meče iz stranke. Vidiš Franček tako ti je to. Ti njega do praga on pa tebe čez prag.

Gotof je, kričijo jezne Mariborčanke in besni Mariborčani in mu na pragu občinske hiše prižigajo sveče ter ob radarjih kurijo tudi njegove podobe. Franček pa jim pogumno in s čisto vestjo odgovarja: pje neisen še gotof!