Samoovadba!

Danes se je začel vsesplošen lov na organizatorje slovenske ljudske vstaje. Med pse slednike so se ob tistih, ki jih za to plačuje oblast, zrinila še Janševa medijska spletna gobcala in celo resen dnevnik. Od danes bo tako torej v Sloveniji res težko ločevati med resnimi in slaboumnimi spletnimi mediji.

Za lov na organizatorje legitimnih in zelo upravičenih ljudskih protestov pa jim, saj kar ne morem verjeti, služi anonimka, ki naj bi jo dobili po elektronski pošti. Sem prav prebral? Anonimka??

Kot, da ne bi danes zjutraj, v spodnjem zapisu, opozoril na verjetnost uporabe nekaterih  elementov doktrine specialne vojne, ki bi se jih lahko poslužili represivni državni organi ali kakšni politični, strankarski in drugi provokatorji, ki se čutijo ogrožene. Med te možne metode seveda sodijo razširjanje neresničnih informacij, pošiljanje zavajočih ali lažnih anonimk in še veliko tega je v arzenalu specialne vojne. Prav pride vse kar bi morebiti lahko pri udeležencih protestov povzročilo strah in negotovost, vzbujalo dvome ali  omajalo njihovo zaupnaje in vero v dobronamernost prikritih mobilizatorjev in ne organizatorjev, kot jih nepravilno imenujejo mediji, policija in politika.

Po tej poti se tako sedaj tudi Plagiator pridružuje mnogim, ki se danes po spletnih omrežjih samoovajajo kot organizatorji - mobilizatorji in izjavljam, da sem organizator vseslovenske ljudske vstaje ter edini odgovoren za vse proteste, ki so se že zgodili, tiste, ki se prav danes dogajajo in za vse, ki se še bodo dogodili.
Želim biti prvi politični obsojenec in zapornik v državi Sloveniji! Ravnal bom kot Tito in Janša ter sodišča, ki mi bo sodilo, ne bom priznaval.

Kdo so organizatorji, kdo protestniki in kdo provokatorji?

Vsi se sedaj sprašujejo kdo so v resnici organizatorji protestov, ki so se začeli v Mariboru, nadaljevali v Ljubljani in se sedaj širijo po celotni Sloveniji. No, ne ravno vsi, ker si tega vprašanja skoraj ne postavljajo tisoči tistih, ki se protestov udeležujejo, da bi tako izrazili svoje nestrinjanje z razmerami v državi za katere je odgovorna slovenska ( in tudi EU ) politika.

Bahatost in oblastniška aroganca aktualne oblasti in največjega dela slovenske politike ter ustvarjanje vzdušja izrednih razmer ter način kako se odziva na "dogajanje ljudstva", strasti, jezo in bes ljudi le še podžiga.

Policijska brutalna agresivnost, prikrite grožnje z vojsko, tajne izredne seje predstavnikov represivnih državnih organov in njihovih predstavnikov, iskanje organizatorjev protestov in pošiljanje jim grozilnih sporočil, poskusi zlorabe protestov za ozke strankarske, politične ter ideološke namene ter k že naštetemu  podobne aktivnosti, razmere le še zaostrujejo. Le redki so tisti, ki si javno zastavljajo vprašanje vseh vprašanj, kaj je ljudske množice vzpodbudilo, da se masovno udeležujejo protestov in se edini pri tem ne sprašujejo kdo jih organizira in vabi k protestom. Organizatorjev ne poznajo in vendar jim neizmerno zaupajo ter sploh ne podvomijo, da bi jih lahko kdo zlorabil ali izkoristil za kakšne svoje prikrite namene. "Nevidnim" je torej uspelo nekaj kar slovenski politiki, tako levi kot desni, v vseh dvajsetih letih ni.

Kdo so protestniki? Prav njihova struktura ter sporočila, ki jih na protestih pošiljajo oblasti in slovenski politiki bi morala oblastnike in politike še najbolj skrbeti. Izhajajo skoraj iz vseh socialnih in starostnih slojev slovenske družbe. Skupaj protestirajo mama in oče, vnukinja in vnuk z dedkom in babico, delavec in uradnica, mladi in stari nezaposleni, vajenec, dijak in študent, skupaj enotno člani levih in desnih strank ter politično in ideološko popolnoma neopredeljeni, upokojenka in nezaposleni doktor znanosti in ............ vsi združeni v vsak svoji ter skupni nesreči in zapravljeni sedanjosti ter ukradeni bodočnosti. Kot nekoč Miloševič, lahko tudi Janša že jutri pošlje nad protestnike še več besnih policajev, med demonstrante instalira še več provokatorjev in se morebiti posluži celo znamenitih Patrij ter razglasi izredne razmere ali se domisli še česa iz bogatega arzenala specialne vojne, bo na koncu vendarle zmagovalec združeno slovensko ljudstvo.

Nekaj izkušenj s provokatorji na relativno maloštevilnih slovenskih množičnih proti oblastnih protestih vendarle že imamo. Za nekatere vemo kdo jih je med protestnike instaliral in s kakšnimi nameni, nekaterim pa z gotovostjo rodovnika ter kdo jih je poslal, ni bilo mogoče  konkretno določiti. Pri tem vprašanju si pomagam s spominom na čas, ko so v Srbiji po padcu Miloševiča, novi demokratični oblastniki delali "inventuro" preteklih nesrečnih dogodkov ter predvsem na izpovedi "skesanih?" predstavnikov represivnih organov in politikov, ki so se trudili množične proteste Beograjčanov zatreti.

V Beogradu so med množice protestnikov pošiljali provokatorje vsi, od policije, civilne in vojaške tajne službe, nekatere politične grupacije in politične stranke, celo nekatere organizacije, ki se jih uvršča med civilno družbo in verjetno še kdo, ki za temeljite družbene in politične spremembe ni bil preveč zainteresiran. Če želiš protestnike na silo razgnati, provokatorje nujno potrebuješ in ni nič bolj priročnega če provokatorje ob tem še sam nadzoruješ in usmerjaš. Nekontrolirani provokatorji delajo velike težave in probleme ne le protestnikom, temveč tudi policiji. Po njihovem ravnanju ter v katerem času kaj in kako naredijo ter kako se potem odzove policija, lahko že z veliko mero verjetnosti ocenimo za kakšne vrste provokatorje gre.

Bo iz Pomurja po Sloveniji res zadišalo le po Prekmurju?

Vir: pomurski spletni portali javljajo

Prekmurska vstaja

Prihodnji petek v Murski Soboti napovedani protesti proti politiki Republike Slovenije

"Prekmurci, pridružimo se Mariboru, Ljubljani in tudi Kranju in skupaj pokažimo nezadovoljstvo vladi in nekaterim županom," pozivajo na družbenem omrežju Facebook k protestom v Murski Soboti.

Protesti, s katerimi so pred nekaj tedni Mariborčani pričeli pozivati župana Kanglerja k odstopu, so se po ponedeljkovem protestu, ki ga je zatrla policija, Mariborčanom pridružili tudi v nekaterih ostalih krajih po Sloveniji. Včeraj zvečer so se tako v znak podpore Mariborčanom zbrali protestniki v Ljubljani.

Obenem seje na Facebooku pojavila tudi stran z imenom Prekmurska vstaja, ki je napovedala protest oziroma shod proti vladi v Murski Soboti. Ta naj bi se zgodil v petek, 7. decembra, ob četrti uri popoldne na Trgu zmage. Istočasno so proteste napovedali tudi v Kranju in Ljubljani. Nekaj dni prej, 3. decembra, se bodo protestniki zbrali tudi v Celju, kjer bodo protestirali s sloganom "Postavi se zase tudi ti".

Zaradi različnih zgodovinskih, kulturoloških, ideoloških, političnih in drugih razlogov je organizacija protesta v Murski Soboti, na katerega organizatorji vabijo le prebivalce Prekmurja, zgrešen in že v naprej na neuspeh obsojen projekt. Če organizatorjem ne bo uspelo pritegniti ljudi z desnega brega Mure, so se spustili v zelo tvegano pustolovščino ter se po nepotrebnem izpostavili. 

Organizacija protestov na katerih ljudje izražajo svoje nestrinjanje z razmerami v državi, ni enako kot organiziranja lokalnih političnih, sindikalnih ali kulturnih  prireditev s folklornim pridihom, ki bi jih bilo mogoče organizirati v vsakem mestecu ali vsaki malo večji vasi. Tokrat in  v današnjih političnih tako zelo nervoznih splošnih družbenih razmerah, pač ne gre več za to, če bo uspelo pač bo, če ne bo, pa pač ne bo. Vložki v organizacijo takšnega protesta so za organizatorje veliki in lahko tudi dolgoročno zelo usodni.

Eden skoraj zagotovo bo gotof, če pa bo tudi drugi fertik, pa bomo šele videli!

Tisti trdobučni županski možakar v Mariboru, ki je bil povod za nesrečne mariborske dogodke, verjetno res je oziroma v kratkem bo gotof.

Če pa bo policijski minister Vinko Gorenak res tako hitro fertik kot je to danes v Ljubljani zahtevala veliko manjša skupina protestnikov, pa nisem več tako zelo prepričan.

Vinko Gorenak je eden najbolj zvitih, najzvestejših in najbolj privrženih strankarskih SDS vojščakov in neizmerno vdan svojemu velikemu vodji Janetu Janši. Zmanipuliral je tiste znamenite podpise in to na način, da bo na koncu vsega kriv predsednik parlamenta Gregor Virant, ki pa pri vsem tem seveda tudi ni popolnoma nedolžen. Včeraj so Gorenakovi policisti brutalno planili na mariborske demonstrante in le popoln bedak je tisti, ki verjame, da Gorenak ni prej dobil soglasja za akcijo od svojega Velikega vodje. Mimo Janeza Janše v tej deželi ne gre nič in nič se ne more dogoditi brez njegovega predhodnega soglasja.

Tudi predsednik SLS Radovan Žerjav je odletel po pogovoru s šefom aktualne vladne koalicije Janetom Janšo, ker je soliral in prehiteval ter Kanglerja iz stranke zabrisal prej preden je soglasje k temu dal Veliki vodja. Tako bo seveda tudi mariborski župan Franc Kangler ostal župan ali pa odstopil šele takrat, ko bo in kako bo odločil Janez Janša. Če bo Janša ocenil, da bi mu ostanek Kanglerja na mestu župana povzročil preveč težav in zapletov, bo uredil tako, da bo Kangler odstopil in zasluge za njegov odstop bo pobrala mariborska celica stranke SDS. Ker Gorenakovi policisti s solzivcem, gumijevkami, konji in helikopterjem v zraku ter brutalnim pretepanjem in plinjenjem  občanov, očitno Mariborčanov niso dovolj prestrašili, si Janša kakšne takšne ponovitve policijsko pretepaške avanture ne more več privoščiti in Kangler tako skoraj zagotovo je gotof kot župan Maribora.

Vendar pozor. V novo izvoljenem Državnem svetu ima največ svojih ljudi prav Janševa stranka SDS in prepričan sem, da se bo Kanglerju za njegovo "veliko žrtev" odstopa z županskega mesta , potem kot primerna kompenzacija ponudilo mesto predsednika Državnega sveta. Se vam to res zdi tako nemogoče? Počakajmo le kratek čas in hitro bomo videli ali se motimo. Maribor se ga bo rešil, dobila pa ga bo Slovenija.

Seveda je policijski minister Vinko Gorenak že krepko zrel, da bi bil fertik. In ne le on, temveč tudi njegov generalni direktor policije in vodstvo mariborske policijske uprave. Vendar se bo tukaj le stežka kaj takega dogodilo.Vsaj tako hitro ne kot si ljubljanski maloštevilni revolucionarji želijo. Bodo pač svoj revolucionarni projekt morali malo razširiti in ob zamenjavi policijskega ministra zahtevati zamenjavo še koga ter vložiti nekaj več truda v njegovo realizacijo in ob vsem tem pritegniti še veliko več ljudi. Bo pa Ljubljančanom sedaj veliko težje kot je bilo to Mariborčanom, ker režim je sedaj pripravljen in ne bo več le čakal ter se odzival na dogodke, temveč bo uporabil vsa sredstva in doktrine represivnih državnih organov, da bi lahko pravočasno ter dovolj učinkovito udaril nazaj.

V Mariboru je danes mlada slovenska demokracija izgubila nedožnost!

Od danes ne bo v državi Sloveniji nič več kot je bilo. V Mariboru sta nocoj država Slovenija in njen režim izgubila svojo demokratično  nedolžnost. Prvič v samostojni državi Sloveniji je policija demonstrante napadla s plinom in gumijevkami,  helikopterjem v zraku ter celo s policisti na konjih.

Režim je z nasilno policijsko intervencijo proti demonstrantom danes iz Maribora poslal sporočilo celotni Sloveniji. Odslej se bo z demonstranti ravnalo tako kot v Mariboru. Sploh ni pomembno, če so med demonstranti družine z malimi otroci, starke in starčki iz doma starostnikov, študenti in dijaki, slabo plačani delavci, upokojenke in upokojenci, uradnice in uradniki, brezposelni, skupaj levičarji in desničarji ter politično in ideološko neopredeljeni. Vsem, ki se bodo režimu upirali in ne bodo poslušni ter ponižni, ki bodo demonstrirali, zahtevali socialno in pravno državo, človekove pravice in politične svoboščine, delavske pravice, znosne življenjske pogoje, pravico do vsem dostopnega zdravljenja in izobraževanja, znosne pokojnine in pravično plačilo za njihovo delo, ločitev zasebnega od  javnega, se bo dogodilo discipliniranje na mariborski način. V Mariboru so se danes zgodili  Beograd, Atene, Madrid in Lizbona v malem. Maribor je danes postal prestolnica Republike Slovenije in general Rudolf Maister ima v onostranstvu nov razlog, da je na svoje Mariborčane lahko ponosen.

Pred leti v Ljubljani, ko so demonstranti, ki jih je iz ozadja prikrito vodila Janševa SDS, v zgradbo parlamenta metali granitne kocke, je policija ravnala modro in profesionalno ter preprečila spopad s svojim ljudstvom. Zakaj je danes v Mariboru ravnala drugače? Za to obstajajo zelo resni politični razlogi o katerih se bo še govorilo. Danes se je policija dokončno ločila od svojega ljudstva in se postavila v zaščito ter bran oblastnih, političnih, kapitalskih in finančnih izkoriščevalskih državnih in lokalnih elit.

Se bo jutri na izredni seji v Ljubljani sestal Državni zbor in bo takoj odstavil notranjega ministra Vinka Gorenaka in vodstvo mariborske policije? Seveda se ne bo. Politiki v Ljubljani bodo le veliko nakladali, se sprenevedali in obsojali nesrečne in lačne ter bodočnosti oropane Mariborčanke in Mariborčane. Ognja, ki se je nocoj vnel v Mariboru se se ne bo dalo pogasiti s solzivcem, gumijevkami ter drugimi oblikami policijskega terorja in nasilja nad lastnim ljudstvom. Že jutri lahko vstane in svoj glas nesreče povzdigne večji del obubožane Slovenije. Bodo oblastne politične elite prihajajoče družbene težave in vedno večja socialna ter razredna nasprotja v državi Sloveniji reševale s fašističnimi ali demokratičnimi metodami in sredstvi? Tretje možnosti nimajo. Ne nesposobna in skorumpirana slovenska politika in še manj jih ima nesrečno ter obubožano slovensko ljudstvo. Obraz, ki ga je danes slovenski oblastni režim pokazal Mariborčanom, seveda ni bil demokratičen. Če pa je že imel vonj po fašizmu, pa naj ocenijo tisti, ki so nocoj na demonstracijah v Mariboru bili žrtve brutalne policijske  intervencije.

In kakšno zanimivo naključje. Ravno danes, ko je pri Janši na obisku madžarski tiran Orban, je slovenska policija nad ljudi krenila s solzivcem in gumijevkami.

Zelo tesna vez zaupanja in razumevanja ter sodelovanja med slovenskim ljudstvom in slovensko policijo, ki se je več desetletij uspešno gradila in vzdrževala ter se v času osamosvajanja države še poglobila, se je nocoj v Mariboru grdo pretrgala. Grožnje notranjega ministra Gorenaka napovedujejo le še poglabljanje konflikta med državo in ljudstvom. Mogoče bo v tem konfliktu kakšno bitko policija v korist aktualnega političnega režima dobila, vendar na koncu bo zmago slavilo ljudstvo.

Kako lep dan bo ponedeljek po volilni nedelji!

Še nekaj dni in slovenske volivke ter volivci bomo zapečatili svojo in naše države usodo. Se spomnite naslova zelo znane in med ljudmi priljubljene radijske oddaje » želeli ste, poslušajte«, ki se sicer na raznih radijskih postajah še vedno oddaja le, da v glavnem pod spremenjenimi ali drugimi imeni?  Njen star naslov malo prilagodimo nedeljskim volitvam in času po njih ter zapišimo: »izbrali ste, sedaj pa konec stokanja in kritiziranja!« Smo kovači svoje usode ali nismo?

V nedeljo 2. decembra torej vsi na volitve, obkrožite ( obkrožimo ) številko pred imenom Boruta Pahorja in si tako odprimo vrata v nov čas. Čas zadovoljstva, socialnega miru, prostovoljnega velikega državotvornega odrekanja in zategovanja pasu, mirnih ulic, zavestnega trpljenja za boljši jutri, poklanjanja neizmerne vere našim vsem trem vejam oblasti in predvsem velikima  ter nezmotljivima vodjema Janezu in  Borutu.

V nedeljo torej na volitve vsi, ki ste v izgubili službe ter ostali brez denarja zase in svoje otroke. Vsi, ki se vam mesečno nabirajo neplačane položnice, ne morete plačati svojim otrokom v šoli malic in kosil in doma ne kaj dati na mizo, šolati svojih otrok in jih ne obleči in ne obuti. Pojdite torej, obkrožite Boruta in potem utihnite v svoji nemoči, bedi in siromaštvu. V nebesa naj bi baje vodile trnove poti in vanje vstopalo v tišini.

Upokojenke in upokojenci v nedeljo na volišča, naredite to kar ste se očitno že odločili in potem obmolknite. Dobili boste to kar ste si želeli in prav nobenega razloga ne bo več za vaša stokanja iz zvijanja rok nad vašo nesrečno usodo in neprestanega dokazovanja kako s svojimi bednimi pokojninami ne morete preživeti ali ne plačati domov v katerih preživljate svoja siva leta. Ko boste na volilnem lističu obkroževali za Boruta, ne mislite na svoje hčere in sinove, vnukinje in vnuke, temveč mislite le na to kako državotvorno ravnate, ko svoj glas poklanjate Borutu. Zanj tudi trpljenje vaših najdražjih ni kaka posebej velika žrtev.

Vsi pred dvema desetletjema izbrisani iz državljanstva in vsi pozneje izbrisani iz raznih evidenc nezaposlenih, v nedeljo na volitve ter obkrožite za Boruta. Obe ogromni skupini politično in administrativno »izbrisanih ter odpisanih« državljank in državljanov imata ogromno razlogov, da naslednjo nedeljo odkorakata na volišča in svojemu Borutu, ter tako posredno seveda tudi Janezu, izrazita zahvalo za svoj položaj v družbi in vse kar se vam že je in kar se vam danes ter jutri še bo dogajalo. Opravite torej svojo državljansko dolžnost ter izkažite svojo neizmerno hvaležnost in potem bi bilo zelo lepo, da se vas več ne sliši.

Delavke in delavci, ki delate za mizerne plače ali celo plač po več mesecev sploh ne prejemate in vam nihče ne plačuje prispevkov, vas dnevno zapostavljajo izkoriščevalski delodajalci, se vam doma nalagajo neplačane položnice in dobivate modre kuverte v katerih so grožnje ali že izvršbe, vsak dan poslušate prošnje svojih otrok, da bi radi jedli, bili toplo obuti in oblečeni, bi se radi šolali, vsi, ki vsak dan trepetate, da lahko že jutri izgubite še to delo, ki ga danes imate in se bo vam ter s tem celotni družini podrl svet, pojdite torej na volišče ter dajte priložnost kandidatu, ki je zelo odgovoren ter neizmerno čuteč za vaše današnje težave in muke. Oprostite torej Borutu in Janezu vse za nazaj in tudi že za v naprej! To je krščanska drža.

Vzgojiteljice, učitelji in učiteljice in druge delavke ter delavci v vzgoji in izobraževanju, pojdite in izvolite nam Boruta. Naslednji dan pa pred lačnimi in nesrečnimi otroci in učenci ponižno ter spokorjeno povesite pogled in jim pogumno priznajte, da ste jim zapečatili usodo ter jim zakoličili njihovo bodočnost. Bodite potem hrabri in odločni ter trdni, ko se boste iz dneva v dan spogledovali z nesrečnimi otroškimi očmi ter v njih gledali žalost, videli kakšno solzo nesreče in vsakodnevnega trpljenja, mogoče boste v kakšnem otroškem očesu zaznali celo iskrico iskrenega upanja, ki bo namenjena vam. Naj vas ne premaga občutek krivde ali celo sramu, ker ste za njihovo nesrečo kot državljanka ali državljan celo sokrivi. Ostanite trdni, ker na volitvah ste pa le naredili pravo stvar.

Vse druge državljanke in državljani, ki verjamete, da vam razni politikantski pokvarjenci še niso uspeli oprati možganov ter menite, da ste še vedno sami sposobni oceniti razmere v katerih živite ter predvideti usodo bodočnosti v kateri boste sami in vaši otroci ter vnuki jutri živeli, pojdite torej v nedeljo na volitve in odločite. Če bo vaša odločitev napačna, pa se potem lepo zavijte v molk in se pokesajte vsaj pred svoji najdražjimi in priznajte svojo krivdo za njihovo nesrečo.

Po nedelji 2. decembra verjetno tako ne bo več prav nobenih razlogov za kakšnimi referendumi, štrajki, sindikalnimi protesti, mukotrpnimi pogajanji med socialnimi partnerji, političnimi ali ideološkimi delitvami. Ne bo več prav nobene potrebe po desnih in levih medijih, po levih in desnih političnih strankah, ker bodo skoraj vse eno, dosežena bo vsenarodna sprava, partizani in domobranci si bodo padli v objem, poljubljali se bodo novi fašisti in stari komunisti, levičarji in desničarji se bodo prijeli za roke in skupno v nov čas zaplesali belokranjsko kolo in v parlamentu bo opozicija le še folklorni okrasek demokratičnega parlamentarizma. Lačni bodo živeli v občutku, da so siti; ubogi si bodo predstavljali, da so v resnici bogati; neumni bodo, kot doslej, prepričani, da so pametni; mali se bodo počutili, kot, da bi bili veliki; revščina in odrekanje bosta postali državotvorna vrednota in nastopil bo čas reda, dela, discipline ter upanja na nebeško odrešitev.

Skupaj združeni v duhu vsi za enega in eden ( Borut ) za vse, bomo vstopili v nov čas z Borutom na čelu in Janezom ob njem. Kako lep dan bo ta ponedeljek po volilni nedelji!

Radovan Žerjav napovedal odstop z mesta predsednika stranke SLS!

Vir: Sobotainfo.com , sobota, 24. november

Predsednik SLS Radovan Žerjav je sporočil, da se na kongresu stranke ne namerava več potegovati za predsedniški položaj. Kljub temu želi ohraniti ministrstki stolček.

Stranka SLS v teh dneh doživlja burne trenutke. Po tem, ko so pred nekaj dnevi iz stranke izključili mariborskega župana Franca Kanglerja, je danes Radovan Žerjav člane stranke obvestil, da se umika s predsedniškega položaja. 

Odločil se je, da na kongresu stranke, ki bo 2. marca prihodnje leto, ne bo kandidiral za predsednika stranke, s čimer želi razbremeniti in razelektriti situacijo v stranki. Hkrati želi ostati minister za gospodarski razvoj in tehnologija, v kolikor bosta stranka in koalicija ocenili, da je to smiselno.

Po zadnjih dogodkih v stranki SLS novica ni posebej presenetljiva. Nekateri člani stranke so občasno že dalj časa izražali določena nestrinjanja s politiko in načinom vodenja stranke. Žerjavov način vodenja stranke je šel še najbolj v nos bolj desno usmerjenim jastrebom, ki so se le stežka sprijaznili, da so morali stranko zapustiti stari in zaslužni člani. Načini in metode s katerimi je Žerjav čistil stranko so bili zanje nesprejemljivi. 

Mnogi so se verjetno tudi sami čutili ogrožene, ker jih je med njimi kar veliko takšnih, ki se jim je skozi njihovo večletno politično delo in aktivnosti na glavah nabralo kar nekaj masla. Skozi čas so se seveda tudi v stranki SLS skovala mnoga interesna in druga koristoljubna prijateljstva ter zavezništva in ko je Žerjav počasi začel zadirati v te povezave, je seveda povzročil povratni obrambni efekt teh močnih in vplivnih strankarskih ljudi in njihovih interesnih frakcij.

Sam sem takrat, ko so v SLS Žerjava izbrali za predsednika stranke zapisal, da ni bil izbran za to, da bo "vodil stranko", temveč predvsem zaradi tega, da bi neki drugi ljudje in krogi iz ozadja preko njega vodili stranko. Očitno se takrat nisem motil in gospe ter gospodje v stranki so sedaj spoznali, da hudič šalo jemlje in je ponovno stvari potrebno vzeti v svoje roke. Pred Žerjavom je bila stranka SLS v javnosti že precej na slabem glasu in njena javna podoba ter ugled sta se pod Žerjavovim vodenjem začela vidno izboljševati. Stari strankarski prdci, ki so pred časom stranko spravili na zelo slab glas, si očitno sedaj želijo svoje privilegije in vpliv nazaj in to bodo marca naslednjega leta verjetno tudi dobili. Rok trajanja Radovana Žerjava kot predsednika stranke SLS se torej izteka in ni razloga za kakšna obupavanja, ker je tako bil določen le za enkratno uporabo.

Navedbi nekaterih imen, ki so zaslužni za napovedani Žerjavov odhod z mesta predsednika stranke SLS sem se namenoma izognil, ker jih malo bolj informirana javnost tako dobro pozna. Žerjav pa si bo potem lahko oddahnil, ker res ni imel niti enega samega razloga, da bi bil posebej ponosen na dobršen del starih politikantskih in ideoloških strankarskih fosilov, ki so ga obkrožali in se mu v obraz hinavsko slinili, za hrbtom pa kovali zaroto proti njemu.

Kdo je drhal?!!!!

Ljubljanska desničarska medijska Barbika je na popu mariborske protestnike označila za drhal. In še kar nekaj podobnih zaničevalnih ter hudo žaljivih označitev Mariborčank in Mariborčanov, ki protestirajo proti svojemu županu in njegovi nesprejemljivi praksi županovanja v drugem največjem slovenskem mestu, smo lahko v teh dneh slišali ali prebrali. V tem prednjačijo predvsem  nekateri desničarski spletni portali in se s podobnimi zaničljivimi ter žaljivimi izrazi razmetavajo znani dežurni režimski moralisti in komentatorji.

Fašistoiden odnos nekaterih medijev, novinark oziroma novinarjev in znanih desničarskih propagandistov do občank in občanov Maribora, ki ne želijo nič drugega kot le odstop župana, ki je s svojimi ravnanji izgubil njihovo zaupanje, je skrajno neprimeren, neciviliziran in tudi zelo nevaren. Niso občanke in občani krivi, da slovenski pravni red ščiti župane, podobno ali celo še bolj, kot se v Indiji ščiti svete krave, temveč krivdo za to nosijo tvorci takšnih zakonov. Če se župana, ki so ga sami izvolili, ne morejo znebiti po pravni poti, se ga pa bodo pač po nepravni. V civilizirani in demokratični pravni državi bi to bilo seveda nesprejemljivo. Ker pa Slovenija že lep čas ni več ne demokratična in ne pravna država oziroma je deloma pravna le še, ko gre za podeljevanje in varovanje koristi ter privilegijev določenih političnih, kapitalskih, finančnih in drugih elit, je ravnanje Mariborčank in Mariborčanov legitimno. Ali postavimo to vprašanje malce drugače: bi bilo v neki demokratični in pravni državi legitimno Ustavo varovati in braniti z neustavnimi sredstvi, ker so pač vsa druga legalna sredstva že odpovedala? Od slovenskih zadrtih desničarjev ne boste dobili odgovora na to vprašanje, ker bi vsak, ki bi vam morebiti odgovoril, s svojim odgovorom takoj legaliziral mariborski meščanski punt.

Če je mogoče Mariborčanke in Mariborčane, ki demonstrirajo pred mestno hišo,  označiti kot drhal, potem je s popolnoma enako oznako mogoče označiti še veliko kaj drugega v tej državi. Predvsem pa politične, novinarske in kulturniške kroge ter seveda vidne ter znane posameznice in posameznike, ki izhajajo iz teh okolij, in ki sedaj v medijih občanke in občane Maribora obkladajo s temi žaljivimi izrazi.

Tudi mariborska "drhal" ima pravico do najosnovnejšega človeškega dostojanstva in nikogar v tej deželi ne poznam, ki bi jim smel to odreči. Še najmanj pa kakšna nevzgojena in nekulturna ljubljanska voščena Barbika v vlogi desničarske novinarke. Hitro se ji lahko dogodi, da bo morebiti kdaj v prihodnosti kakšna ljubljanska "drhal" potrkala na njena vrata in jo povprašala po zdravju. Takšna "drhal" je namreč pred  nekaj več kot dvema desetletjema v Ljubljani na Roški postavljala temelje slovenski samostojnosti in slovenski državi.
Pri nas radi rečejo, da najprej uporabi pamet in šele potem jezik. Vsekakor koristen nasvet.

Sposojena lepa usta predsednika parlamenta Gregorja Viranta!

Katarina Hočevar, poslanka Virantove stranke Državljanska lista (DL), je tista simpatična poslanka, ki je svojemu strankarskemu šefu in predsedniku Državnega zbora Gregorju Virantu posodila svoj glas in usta,  skozi katera je ta  premieru Janezu Janši zastavil, očitno že v naprej dogovorjeno, poslansko vprašanje o "političnih in sistemskih" blokadah pri sprejemu nujnih reformnih ter drugih ukrepov v državi in spremembah ustave.

Ko sem poslušal njeno podajanje poslanskega vprašanja predsedniku vlade Janezu Janši, mi je šlo kar krepko na smeh. O čem za boga milega pa se potem pogovarjajo na sestankih koalicijskih partnerjev? Pa še kako sluzavo sladko in  priliznjeno je je bilo vprašanje vsebinsko zastavljeno ter podano, da se je Janši gotovo v srcu in duši prešerno smejalo.

Katarininemu strankarskemu šefu in predsedniku parlamenta Gregorju Virantu mora očitno iti hudo za nohte, glede tistih nesrečnih izgubljenih sindikalnih podpisov zaradi katerih so Jankovičevi pozitivcvi proti notranjemu ministru Gorenaku vložili interpelacijo. Minister Gorenak prav gotovo ne bo odletel, čeprav je za kaj takega zrel kot prezrela hruška na veji. Ni pa tako gotovo, da ko se bo izvlekel Gorenak, ne bi politična palica padla po hrbtu Viranta, ki seveda v tej zgodbi tudi ni ravno povsem nedolžen. Tako kot sedaj pri interpelaciji Gorenak, bo seveda potem tudi Virant nujno potreboval Janševo zaščito, če želi ohraniti celo kožo ter ostati predsednik parlamenta. To prepotrebno zaščito pri Janši pa si mora Virant prislužiti že v naprej in ne šele takrat, ko bo postalo vroče. Tako bomo v naslednjih dneh in tednih zagotovo videli še kar nekaj podobnih prilizovalnih ter Janši zelo všečnih manevrov samega Viranta kot tudi njegovih poslank in poslancev.

Je Slovenija že policijska država?

Skoraj ne mine teden, da po zgradbi Državnega zbora ne bi šarili policisti in tam zasliševali ter preiskovali poslancev tega zakonodajnega in najvišjega državnega organa. Razlagi za takšno nezaslišano početje sta lahko le dve. Prva, da smo državljanke in državljani na zadnjih volitvah v Državni zbor izvolili večjo skupino poslank in poslancev nagnjenih h kaznivim dejanjem ( kar je na našo žalost deloma celo res ) ali pa, da gre za nezaslišano in nedemokratično ter nepravno teroriziranje in zastraševanje skupine ne dovolj kooperativnih in poslušnih opozicijskih poslank in poslancev. Včerajšni dan lahko tako mirno označimo kot dan, ko sta bili bili v Sloveniji zaklani demokracija in pravna država.

Je mogoče pričakovati, da bomo že v naslednjih dneh, tednih ali mesecih videli policiste v prostorih izvršne veje oblasti, ko bodo tam zasliševali in preiskovali predsednika vlade in ministre ali kakšne njihove državne sekretarje? Potem je seveda le še korak do tega, da bodo policisti vstopili še v prostore tretje, pravosodne, veje oblasti in zasliševali predsednika ali sodnike vrhovnega sodišča in drugih sodnih institucij. Po doslej videnem ter doživetem vse to ne bi bilo več prav nobeno presenečenje.

Gre v tem primeru res le za zlorabo policije s strani nekaterih vladnih in koalicijskih političnih veljakov? Lahko bi temu res tako rekli, če bi policija pri poslankah in poslancih preiskovala kazniva dejanja, ki niso neposredno povezana z njihovim poslanskim delom v Državnem zboru. V tem primeru pa se poraja utemeljen sum, da pa ne gre več le za zlorabo policije, temveč, da gre že kar za sistem discipliniranja politične opozicije. Kako si drugače razlagati, ko mora najvišji organ oblasti v državi zaradi policijske preiskave  prekiniti sejo, ker je pač večja skupina poslank in poslancev poklicana na zagovor k policijskim preiskovalcem. Pri tem pa nihče nič ne vpraša predsednika Državnega zbora ali kakšnega pristojnega delovnega telesa tega organa.

In potem javnost zve za razlog te nenavadne policijske intervencije v Državnem zboru ter se sprašuje ali je bila ta teatralnost vpada v najvišji državni organ ter prekinitev njegovega dela res potrebna in ali je morebiti celo del neke splošno uveljavljene nove doktrine policijskega dela. Ni bilo mogoče teh pogovorov s poslanci in poslankami opraviti na drugačen in veliko manj odmeven način? Seveda je bilo mogoče in celo moralo bi biti. V vsaki normalni evropski državi, bi že včeraj zvečer ali najpozneje danes dopoldan zvedeli, da je odstopil minister za notranje zadeve. Da, to bi bilo normalno, da bolj normalno ne bi moglo biti. In ne le on. Skupaj z njim bi odstopil tudi generalni direktor policije.

Je kaj tako "normalnega" mogoče pričakovati v Sloveniji? Ne, ker Slovenija že kar nekaj časa ni več normalna država. Le še malo tega kar velja v evropskih demokratičnih in pravnih državah, velja tudi še v Sloveniji. Odgovor na, v naslovu tega prispevka zastavljeno vprašanje, je pritrdilen. Na našo veliko žalost ter vedno večjo zaskrbljenost!

Pje neje še gotof!

Maribor se prebuja in se upira. Kuri Kanglerjeve radarje in transparente z njegovimi fotografijami, v občinsko hišo meče jajca in gnile paradižnike, demonstrira in upa, da se ga znebijo.

Prav v trenutku, ko se Mariborčani prebujajo in javno kažejo svoje veliko nezadovoljstvo s svojim županom ter okrog njena zbrano lokalno politično kamarilo, jim ti vrnejo udarec in skrajno nepriljubljenega ter avtokratskega župana Franca Kanglerja izvolijo za člana Državnega sveta.

To je pač Slovenija. Tako kot na državnem nivoju je seveda tudi na lokalnih nivojih. Čeprav se politične elite in njihovi najbolj vplivni posamezniki med sabo ne ljubijo in se le stežka prenašajo, so takoj složni in združeni, ko kogar koli med njimi ali kakšno takšno njihovo politično grupacijo začne ogrožati nezadovoljno in razjarjeno ljudstvo.

Včerajšnja Kanglerjeva izvolitev v Državni svet je seveda legalna. Legitimna pa ni. Ker te izvolitve večinsko ne podpira ljudstvo, ker je proti izvoljenemu članu Državnega sveta vloženih kar nekaj kazenskih prijav in skoraj zagotovo še kakšna bo, ker ga je koruptivnih dejanj javno obsodila državna Proti korupcijska komisija in še bi lahko naštevali. In ker Kangler ne bo v Državnem svetu edini, ki bo tam sedel ter odločal s takšno hipoteko, se takoj zastavi tudi zelo resno vprašanje o legitimnosti odločitev, ki jih bo ta državni organ v takšni vprašljivi in moralno ter politično sporni sestavi sprejemal. Zelo bi nas moralo vse skrbeti, ko pred našimi očmi celotna slovenska politika dobiva tako nevaren ter spačen in odvraten obraz. Prepad med nezadovoljnim ljudstvom in njegovimi politično politikantskimi elitami se vedno bolj nevarno poglablja.

Prav zanimivo bo sedaj spremljati, kako se bodo pogumne Mariborčanke in Mariborčani sprijaznili, da so to bitko izgubili in da so jih njihovi lokalni politikanti v funkciji elektorjev včeraj tako grdo ponižali? Tolažijo pa se lahko, da pa morebiti vojne  le še niso izgubili ter v naslednjih dneh in tednih svoje aktivnosti okrepijo.

Vendar od včeraj in nadalje Franc Kangler ni več problem le Mariborčanov, temveč je sedaj, ko je bil izvoljen v Državni svet, postal tudi problem vseh slovenskih državljank in državljanov.

Borut Pahor je moral odgovor še enkrat napisati!

Nekdanji predsednik države Milan Kučan je na predsedniškega kandidata Boruta Pahorja naslovil zanimivo odprto pismo in ga prosil, da nanj v času drugega kroga predvolilne kampanje tudi odgovori:

Spoštovani predsedniški kandidat Borut Pahor!

Nisem sem se Ti oglasil v prvem krogu predsedniških volitev, ker sem pričakoval, da boš v javnih nastopih vendarle našel priložnost za razjasnitev namigovanj o stricih iz ozadja, ki naj bi zrušili Tvojo vlado, zato ker nisi bil pripravljen izpolnjevati njihovih zahtev. V nastopih, ki jih bo v drugem krogu verjetno dovolj, pa je vendarle čas, da o tem poveš resnico.

Tvoja politična "doslednost", na katero se sklicuješ, ko zavračaš odgovore na novinarska vprašanja o tem, bi bila prepričljiva, če bi o tem spregovoril odkrito. Kot politika Te vendarle ne more etično zavezovati neka tajna "kamarila", o kateri govoriš, pač pa si zavezan državljanom, ki imajo pravico zvedeti, kdo vse da upravlja državo iz ozadja. Zato Tvoj molk z načelnostjo nima nič. Nasprotno. Je nepošten, saj z njim prikimavaš imenom, ki jih navajajo nekateri novinarji in med katerimi se pojavlja tudi moje. Z molkom obtožuješ.

Neprepričljivi so tudi Tvoji poskusi pripisati krivdo za svoje politične neuspehe drugim. Puščam ob strani, da sem v Tvojih dosedanjih nastopih izrazito pogrešal jasno opredelitev o prihodnji podobi naše države, o razgrajevanju jedra njene ustavne ureditve, pa tudi o socialnih, kaj šele socialdemokratskih in libertarnih vrednotah, na katerih naj bi temeljila. Prepričan pa sem, da bi veliko pripomogel k preusmeritvi politike v reševanje socialnih in gospodarskih problemov države in vse večjih eksistenčnih stisk njenih državljanov, če bi razkrinkal ozadja in zarote, ki domnevno ali resnično podtalno obvladujejo funkcioniranje slovenske države.

Verjamem, da Ti v volilni in morda tudi povolilni politični računici s politično desnico koristi, ko dopuščaš, da jaz in še kdo postajamo postranska škoda Tvoje domnevne "načelnosti". Pa vendar mislim, da državljani in Slovenija tudi v volilnem času zaslužimo vsaj temeljno poštenost in odkrito besedo. Kajti sicer je obljuba o viziji povezovanja, s katero nastopaš kot predsedniški kandidat, predvsem napoved pristajanja celo na politična podtikanja, ki jemljejo človeku dostojanstvo in ukinjajo kritično politično misel.

Prosim Te, da si v odgovoru natančen. Res je, nisem Te podprl na predčasnih parlamentarnih volitvah. Vendar Tvoje koalicijske vlade, ki sem ji javno pomagal v življenje, nisem rušil. Nasprotno. Podpiral sem jo in javno večkrat deloval za uspeh njenih prizadevanj. Ko je po neuspelih referendumih in razpadu koalicije postala operativno nesposobna, sem Ti v daljšem pogovoru odkrito, iz oči v oči povedal, da Te ne morem več podpirati, ker kot predsednik vlade za učinkovito upravljanje države nisi uspeval zagotoviti potrebnega usmerjanja in sodelovanja med ministrstvi ter dialoga s socialnimi partnerji, zaradi česar je vlada izgubila verodostojnost in podporo državljanov. Razen želje po dobrobiti za državo pri tem ni bilo ne stricev ne ozadij.

Od Tvojega uspeha nikdar nisem pričakoval nikakršnih koristi in jih tudi nisem imel, od Tvojega neuspeha pa sem žal imel škodo, tako kot vsi državljani in vsa Slovenija.

Borut Pahor se je takoj lotil pisanja odgovora in ga v duhu svojega povezovalnega načela ter dosedanje večletne uspešne prakse tvornega sodelovanja,  posredoval v pregled ter popravek svojemu velikemu prijatelju in zavezniku Janezu Janši.

Ta mu je po kratkem času pisanje pregledano,  popravljeno in dopolnjeno tudi vrnil ter mu na koncu prijateljsko svetoval, da naj se pisanja na osnovi njegovih nasvetov, popravkov in priporočil loti na novo, ker bo tako imel manj dela kot pa, da popravlja popravke. 

To je Borut Pahor tudi že storil, vendar odgovora še ni objavil ter poslal Milanu Kučanu, ker si ni na čistem ali sme pismo podpisati le s svojim imenom ali pa mora, da se izogne kakšnim morebitnim očitkom o plagiatorstvu, sopodpisati tudi Janeza Janšo.

Zanimivo »drugo srečanje« v Srbiji!

Srbski režiser Žarko Mitrovič je posnel zelo zanimiv dokumentarni film z naslovom » Drugi susret« v katerem je prikazal » drugo srečanje« polkovnika srbske vojske Zoltana Danija, ki je vodil in koordiniral sestrelitev skoraj nevidnega F 117, ki ga je pilotiral ameriški pilot Dale Zelko.

Pravo presenečenje pa za Slovence sledi, ko zvemo, da je Dale Zelko po dedkovi in očetovi strani Slovenec. Njegova dedek in babica sta se po prvi svetovni vojni kot ekonomska emigranta preselila v Ameriko. Njegov oče se je poročil z Irko in tako si pač tega znamenitega pilota, še bolj znamenitega »nevidnega letala« F 117, sedaj Slovenci delimo z Irci.

Fotografija: levo pilot Dale Zelko in desno polkovnik Zoltan Danija

Po dolgih letih sta se nekdanja sovražnika, ki sta potem postala velika prijatelja, tudi srečala, ker je svojega »rušitelja«, takrat še podpolkovnika Zoltana Danija, pilot Dale Zelko obiskal in nekaj časa potem še pri njem v Srbiji tudi preživel.

Dogodek rušenja tega famoznega letala se je dogodil marca 1999 v času napada NATO sil na takratno Zvezno republiko Jugoslavijo. Dvanajst let je poteklo od takrat, ko je to čudo vojaške letalske tehnike padlo na tla, do njunega »drugega« srečanja. Dokumentarni film Žarka Mitroviča je v Srbiji ter tudi v ZDA deležen velike pozornosti in zanimanja gledalcev. Preteklo je očitno dovolj časa od teh nesrečnih dogodkov, da se je tudi srbsko občinstvo bilo sposobno srečati  »iz oči v oči« s pilotom, ki je takrat bombardiral njihova mesta in vasi. Pilot Zelko je bil nadvse presenečen nad gostoljubnostjo svojih gostiteljev in jim je to tudi pokazal ter se jim zanjo zahvalil. Priznal je, da brez nekega tihega notranjega strahu in neprijetnega občutka sokrivde ter obžalovanja v Srbijo le ni prihajal, ker je vedel kaj so prebivalci Srbije takrat pretrpeli in koliko človeških žrtev ter materialne škode so letala NATO povzročila.

Danes sta oba junaka Mitrovičevega dokumentarca že upokojena in med njima ter med njunima družinama so se stkale pristne in tople prijateljske vezi. Pilot Dale Zelko je ob obisku v Srbiji tudi razkril kako je potekalo njegovo reševanje, ko je izskočil iz padajočega letala in je le malo manjkalo, da ga niso pred njegovimi ameriškimi rešitelji, našli domačini oboroženi z lovskimi puškami ter vilami in motikami, ki so približno vedeli kje je doskočil in ga tam tudi vztrajno ter jezno iskali. Ti isti »iskalci« so mu potem po dvanajstih letih ob »drugem srečanju« nudili gostoljubje, mu prisrčno stiskali roko in se z njim fotografirali.

Fotografija: srečanje v Srbiji

Iskal sem v slovenskih medijih kakšen zapis o tem, da je pilot Zelko po očetovi strani slovenskega rodu, pa mi ni uspelo ničesar najti. Mogoče, da sem kaj spregledal. Mislim pa, da bi tej okoliščini lahko posvetili nekaj več pozornosti in mu mogoče celo omogočili obisk dežele v kateri sta bila rojena njegov dedek in babica. Po priimku Zelko sodeč, bi si upal malo špekulirati in zapisati, da sta se njegova dedek in babica nekoč v Ameriko preselila iz Prekmurja.

Jabolčno pito ( ali zavitek ), ki jo ima Zelko tako neizmerno rad in je po babičini smrti ni več okusil, mu je spekel njegov nov srbski prijatelj Zoltan. Zakaj mu je morebiti ne bi nekoč spekla kakšna njegova prekmurska ( slovenska ) daljna sorodnica?

Slovenski ekonomski stroki se je končno uspelo vsaj v nečem poenotiti!

Da bi prispevali svoj strokovni delež k ukrepom za rešitev vse globlje ekonomske in socialne  krize v Sloveniji, in bi tako pomagali vladi pri iskanju ustreznih rešitev, so se pred dnevi v Ljubljani sestali najvidnejši slovenski ekonomisti, ekonomski analitiki in nekaj ekonomskih vedeževalcev.

Med ostalimi temami so obravnavali tudi razloge za vedno nove podražitve osnovnih prehrambenih artiklov in sprejeli skupno strokovno ugotovitev: za vedno dražjo hrano so krive povišane cene.

Ante Gotovina: Ne ozirajmo se nazaj v preteklost, temveč poglejmo naprej, ker tam je bodočnost!

V naslovu tega prispevka sem prosto povzel misel hrvaškega generala Ante Gotovine, ki jo  je izrekel na zagrebškem trgu pred ogromno množico navdušenih ljudi. Vesel bi bil, če bi te besede slišali in prav razumeli tudi slovenski politiki ter nekateri slovenski osamosvojitelji in se potem po njih še ravnali.

Ne želim komentirati odločitve drugostopenjskega haašega sodišča in današnje oprostitve obeh hrvaških generalov. To danes masovno počnejo mediji na Hrvaškem in v Srbiji ter drugod in tudi v Sloveniji. Skoraj vsi poročajo pristransko in netočno ter govorijo stvari, ki jih sodišče sploh ni reklo oziroma v odločbi o oprostitvi zapisalo. Opozoriti želim na nekaj drugega in ob tem čestitati Hrvatom, ki kljub željam nekaterih domačih in tujih politikov ter diplomatov, svojih generalov niso zapustili in se jim niso odrekli. Tudi, če bi bil Gotovina obsojen, bi bil deležen podpore ljudstva in njihovega zaupanja ter neizmernega spoštovanja. Ker Hrvati vedo in se zavedajo njegovih zaslug za osvoboditev Hrvaške države ter poznajo njegove vojaške in obče človeške vrline ter sposobnosti. S svojim nastopom danes pred ogromno množico v Zagrebu pa je genar Gotovina ponovno dokazal, da je res velik človek.

Pa se ob tej priložnosti Slovenci vprašajmo kako mi ravnamo z našimi zaslužnimi generali, ki smo jim dolžni veliko zahvalo, da danes živimo v svobodni in neodvisni slovenski državi?

Spomnimo se kako dolgo smo čakali, da se generalu in pesniku Rudolfu Maistru izkaže naša vsenarodna potrebna in dolžna pozornost ter s koliko zgodovinske zamude smo mu izrekli nacionalno zahvalo za njegova hrabra dejanja s katerimi je Slovencem ohranil slovensko Štajersko?

Pa še takrat, ko smo končno začeli odpravljati veliko zgodovinsko krivico do generala Maistra, so to mnogi počeli neiskreno ter zaradi čisto navadnih in pritlehnih  politikantskih razlogov. Nekateri to občasno in po svojih trenutnih političnih potrebah počnejo še danes.

Kako pa danes ravnamo s spominom na velikega generala slovenske osvobodilne partizanske vojske Francem Rozmanom-Stanetom? Če se vse doslej tega nismo prav zavedli, bi nas vsaj danes, ko gledamo sosede Hrvate in njihov spoštljiv odnos do svojih velikih mož, moralo biti res krepko sram.

Ljudje mali po duhu in skromnih dejanj ter zaslug praviloma težko prenesejo velika in hrabra dejanja ter zasluge drugih, hrabrih, velikih in zaslužnih mož in žena. Slabičem in revšetom največkrat tudi zgodovinska bodočnost  ni ravno najbolj naklonjena in do njih prijazna. Res še vedno nimamo občutka, da bi lahko za večino nacionalnih nesreč, ki se nam danes dogajajo, bila krivda v nas samih, v našem neprimernem odnosu do preteklosti in sedanjosti? Če se hitro ne bomo streznili in zelo spremenili svojih pogledov in ravnanj, nas bo obšla tudi prihodnost.

Težave štajerskega Frančeka, ki naj bi bil gotof!

Bolj se Franc Kangler trudi, da bi bil mariborski Jankovič, bolj mu to ne uspeva. Vsi projekti, ki se jih je s svojimi potrčkoti lotil so se mu sfižili. Tudi osebna vedeževalka, ki si jo je najel ter jo nastanil v družbenem stanovanju,  mu pri vsem tem očitno ni bila v kako veliko pomoč. Ja, tudi vedeževalke niso več to kar so nekoč bile.

Zaželel si je na račun vseh državljank in državljanov Univerzijado in ni šlo. Kot vse kaže bo sedaj dobil še lepo kazen, ki jo bodo v glavnem verjetno morali poravnati Mariborčanke in Mariborčani iz svoje, že tako krepko osiromašene, občinske blagajne.

Potem si je zaželel biti vsaj eno leto evropski kulturni center. To mu je sicer uspelo dobiti in spraviti v Maribor ter nekaj okoliških večjih mest. Zatikati pa se je začelo, ko so prispeli računi, ki bi jih Franček moral poravnati pa nima dovolj denarja.

Zaželel si je tudi carine na Trojanah, pa tudi to ni šlo.

Da bi si napolnil svojo občinsko denarnico in tako poravnal vse dolgove, ki si jih je nakopal, se je domislil znamenitih radarjev. Res genialen projekt od katerega bi lahko vsi nekaj imeli. Frančekova občinska blagajna bi se polnila, njegovi zasebni partnerji bi lepo zasluži in mogoče bi od tega imel kako korist še kdo. Pa se mu je takoj dogodilo ljudstvo. Devet radarjev so mu mariborski ilegalci skurili, enega mu je podrl nek tovornjak in sedaj so se v te nesrečne radarje spustili še državni inšpekcijski organi ter celo proti korupcijska komisija. Ko ima hudič mlade, jih ima največkrat veliko, pravi star ljudski rek.

Je pa se mariborski Franček pokazal kot dobrosrčen mož in župan. Pomagal je pridobiti prepotrebna finančna sredstva zbankrotiranemu mariborskemu medijskemu tajkunčku Ujčiču, ki trenutno vedri in oblači v Janševem kabinetu ter bi naj tam branil interese slovenskih upokojenk in upokojencev. Vse pa kaže, da tam rešuje le svoj zavožen položaj.

Pomagal pa je tudi nekdanjemu Jelinčičevemu poslancu Saši Pečetu, da se kot novopečeni podjetnik postavi na noge in nekaj zasluži. Saj zato pa Peče je podjetnik, da bi nekaj zaslužil, če so ga že nehvaležni volivci iz parlamenta nagnali. Od nečesa pač revež mora živeti.

Tudi svojih pridnih in lepih sodelavk Franček ne pušča na cedilu in jim pomaga kjer le more ter jim zagotavlja v javnih zavodih, občinskih ter povezanih in prijateljskih firmah dobro plačane službe. S čim so si dame vse to le zaslužile?

Potem so se nanj, seveda povsem neupravičeno, spravili še njegovi nekdanji policijski sodelavci ter na njem vadili in trenirali pisanje kazenskih in podobnih ovadb. Vendar se Franček ne pusti zlomiti, ka je nei nič krif.

Sedaj pa se ga je lotil še njegov strankarski šef in prekmurski politični godec Radovan (Žerjav), ki ga meče iz stranke. Vidiš Franček tako ti je to. Ti njega do praga on pa tebe čez prag.

Gotof je, kričijo jezne Mariborčanke in besni Mariborčani in mu na pragu občinske hiše prižigajo sveče ter ob radarjih kurijo tudi njegove podobe. Franček pa jim pogumno in s čisto vestjo odgovarja: pje neisen še gotof!

Toti Hrvati frdamani!

Otroci praviloma nikoli ne lažejo ali kar Janezka naučimo, to potem veliki Janez ve. Nekako tako bi lahko združili stara reka v eno poučno življenjsko sporočilo.

Ta kopija lista šolskega testa ima sicer že brado in sem na vse skupaj že zdavnaj pozabil. Sedaj se je ponovno pojavila in zakrožila po spletu.

Pa se pač še enkrat kislo nasmehnimo na svoj starševski ter vzgojiteljski in ne otrokov račun.

PS: za povečanje fototografije klikni nanjo

Umrl je slovenski reprezentančni nogomet!

Vsem ljubiteljem, navijačem in podpornikom slovenskega reprezentančnega nogometa sporočamo žalostno vest, da nas je ta po krajši, hudi in neozdravljivi bolezni dokončno zapustil. 

Zahvaljujemo se vsem novinarjem in nogometnim komentatorjem ter nogometnim funkcionarjem, ki so nas v času njegovega kratkega bolečega trpljenja tolažili in nam njegovo hitro umiranje prikazovali kot ozdravljenje in novo rojstvo ter nam tako vlivali tiha upanja in pričakovanja.

Preminulega slovenskega reprezentančnega nogometa ne bomo nikoli pozabili in bomo spomin nanj še dolga leta ohranjali. V času svojega skoraj dve desetletji trajajočega uspešnega življenja nam je veliko dal, nas vzpodbujal k skakanju, histeričnem kričanju, pisanju ter kolektivnem petju pesmi njemu v čast, prisilil politike, da so vrlim nogometašem čistili kopačke, nas vzpodbujal k nogometnemu turizmu in bil še edini, ki nas je kot narod združeval ter občasno kolektivno osrečeval. 

Globoko užaloščeni slovenski nogometni navijači!

Smo se res odločili za kolektivni nacionalni in politični samomor?

Slovenski mediji so ponovno v funkciji, ki jo najbolje obvladajo. Propagandno nakladanje, demagoško čvekanje in prav primitivno zavajanje državljank in državljanov, je njihovo področje kjer so res doma in tukaj jim pomanjkanja inovativnosti ni mogoče očitati.

Ena od takih krepko bebavih je govoričenje o spopadu na levici, ki naj bi ga sedaj pred drugim krogom volitev predsednika države uprizorili pristaši Danila Türka in pristaši Boruta Pahorja. Že najmanj eno desetletje ni mogoče Boruta Pahorja in njegove stranke SD, ki jo sedaj vodi Igor Lukšič, uvrščati  na tako imenovano levico. Kdor tega še ni sprevidel in dojel mu pač ni pomoči. Pahor in dobršen del članov njegove stranke SD so lahko vse drugo, le levičarji so še najmanj. 

Janez Janša je velik politični strateg in izvrsten manipulator in to mu pač moramo priznati. Borut Pahor pa je že kar nekaj časa njegov prikriti politični trojanski konj. Če je kdo v to dvomil še pred prvim krogom teh zadnjih volitev, bi vsaj sedaj moral spregledati. V slovenski politiki je očitno res vse mogoče in tako tudi to, da se je Milan Zver dal prostovoljno ali pa mogoče tudi ne, vplesti v to igro ustoličenja Boruta Pahorja. Saj tak tepec pa Zver le ni, da ne bi ves čas vedel kakšne so njegove možnosti in me res zelo zanima kaj ga je vodilo ali prisililo, da je sprejel to igro kandidatskega klovna slovenske desnice. Je moral komu vrniti kakšne usluge ali pa so mu zaradi česar drugega tako krepko zvili roke, da je sprejel to igro? 

Koalicijski fantje in eno dekle, pod modrim vodstvom Janeza Janše, so prvi del načrta več kot odlično izpeljali. Erjavec in Virant sta dobila nalogo, da javno podpreta Pahorja, Žerjav naj to stori tiho in v javnosti vzbuja vtis kot, da ne podpira nikogar in Janša ter Novakova se bosta delala kot da podpirata Zvera. Pravzaprav se je še najbolj "delala" Novakova, medtem ko Janša kakšne posebne vneme v podpiranju Zvera niti ni kazal.

Nekatere medijske greznice, katerih obstoj je odvisen izključno od drobtin, ki padajo z Janševe državne mize, pa so dobile nalogo, da kar najbolj sesujejo Danila Türka in se ne dotikajo Boruta Pahorja. Svojo nizkotno nalogo očitno opravljajo zelo dobro in v zadovoljstvo gospodarja. Nagrada sledi po drugem krogu volitev, če se slučajno ne zgodi čudež in ljudje spregledajo, ter vsem tem manipulatorjem v ponovljenih volitvah 2. decembra malo pomešajo štrene. 

Star rek pravi, da smo sami krojači svoje usode. To seveda drži, če tudi sami mislimo s svojo glavo in se ne odločamo po priporočilih tistih, ki so nas pahnili v nesrečo in bedo ter nam in našim zanamcem zapravili sedanjost in bodočnost. Ne potrebujemo posebne izobrazbe ali kake prirojene velike modrosti, da ne bi spoznali, da je ali bo, dvovladje Janeza Janše in Boruta Pahorja prava nacionalna in državna katastrofa. To bo začetek konca države Slovenije, socialne in pravne države. kolikor tega še sploh imamo in začetek hudih socialnih nasprotij in političnih nemirov ter morebiti celo prevratov. Ali z drugimi in bolj razumljivimi besedami povedano, to bo začetek diktature, politične, medijske, kulturne in pravne nesvobode. Kdaj, kje in kako ter s kakšnimi žrtvami pa bi se ( ali se bo ) to potem lahko nekoč končalo, pa bi mogoče lahko vedel le dobri gospod Bog ali skupni kongres slovenskih ekonomskih ter tistih navadnih vedeževalcev in vedeževalk.

Spopad naivnega teoretika in prebrisanega praktika!

DNEVNIK, 13.11.2012

V parlamentu se »najodločneje« otepajo krivde, o krivcu pa ne duha in ne sluha

V državnem zboru »napaka«, zaradi katere je izginilo in se znova pojavilo skoraj 400 podpisov pobudnikov referenduma o slabi banki, dobiva vse bolj nervozne politične razsežnosti. V SDS trdijo, da se je napaka zgodila v državnem zboru in da je Virantovo vpletanje Gorenakovega notranjega ministrstva v to zadevo neodgovorno. 

To o čemer predsednik parlamenta dr. Gregor Virant le na široko razvija razne teorije, česar se je očitno pač navadil nekoč kot profesor na birokratski fakulteti, njegov kolega in policijsko tožilski minister dr. Vinko Gorenak obvlada v praksi, ker se je tega pač naučil in navadil v konkretnem policijskem delu v preteklosti. Ubogemu teoretiku Virantu v tem primeru tudi sklicevanje na Murphyjeve zakone ne more pomagati, ker njegov koalicijski partner in kolega Gorenak pač pozna »slabo« prakso dela Virantovih administrativno strokovnih služb v Državnem zboru.

Sam sem se skoraj vse življenje direktno in še več posredno ukvarjal s pisarniškim poslovanjem ter bil za morebitne šlamparije svojih podrejenih sodelavcev tudi odgovoren. Podobno kot v tem nesrečnem primeru objektivno dr. Virant in subjektivno  njegova sekretarka, ki te službe vodi, nadzira in kontrolira ter seveda za njihovo delo odgovarja. Izgovarjanje na interne akte, pisna ali druga navodila in »staro prakso« je seveda čisto navadno sprenevedanje. Kam pa je dobra stara »kmečka pamet« izpuhtela in pa skrb za zavarovanje lastne in svojih sodelavcev odgovornosti?

Dr. Virant se sklicuje tudi na zaupanje na katerem se je vse gradilo ter poslovalo. Se to doktor pravnih ved malo heca? Prav zanima me kako bi se s takšnim izgovorom izvlekel na sodišču ali recimo v banki. Zamislite si situacijo, da se pojavim pred bančnim okencem in bančni delavki v roke potisnem šop bankovcev po 10 evrov in rečem, da želim na svoj račun položiti 5000 evrov, čeprav jih je v  šopu v resnici le 1000. In ona mi seveda v skladu s prakso dela administrativno strokovnih služb državnega zbora na račun vknjiži 5000 evrov. Lahko sicer čez kak teden ugotovi, da ga je polomila, vendar mi tega dokazati več ne more. Imam pisno dokazilo, da sem ji toliko denarja izročil in na računu stanje za toliko povečano.

Dr. Virantu bi kazalo svetovati, da svojo sekretarko malo povpraša, če je že kdaj slišala za dokument, ki se imenuje spremni dopis? In zakaj ter čemu je takšen dokument namenjen? In kaj mora takšen spremni dopis vsebovati, da o kakšnih primo- predajnih zapisnikih sploh ne govorimo?

In s šlamastiko ter slabim in neodgovornim delom Virantovih strokovno administrativnih služb naj se sedaj ukvarjajo kriminalisti, pa pristojna inšpekcija in celo še proti korupcijska komisija. Nekateri pa so si celo državno zborsko preiskovalno komisijo zaželeli. Neverjetno.

Virantovi so nasedli zaradi svojih napak in neodgovornega in nestrokovnega dela ter morajo sedaj pač nositi posledice. Kot prvo bi njegova sekretarka danes že morala biti bivša. In to zaradi tega, ker ne more dokazati, da del podpisov namenjenih MNZ  ni izginilo pri njih, temveč nekje druge in da so jih tja ( MNZ ) res poslali toliko kot bi jih morali. Sekretarkina objektivna odgovornost za izginule podpise je očitna in neovrgljiva ter njena subjektivna odgovornost za nestrokovno opravljeno delo njenih služb ter nje same tudi. 

Gorenakovi pa se sedaj od smeha lahko tolčejo po kolenih in s prsti kažejo na naivnost ter šlampavost Virantovih, ki so se dali na tako lahek način nategniti.  Mi državljani pa seveda oboje krepko plačujemo in k vsemu temu ne smemo na koncu še nič reči, čeprav smo verjetno edini, ki vemo in to tudi glasno povemo zakaj je v tej zgodbi v resnici šlo. 

Če naše vedenje o tem primeru zanima mogoče Gorenakove in Virantove pa nas naj javno vprašajo. Odgovorili bomo. Pravzaprav vsem tistim, ki vedo brati med vrsticami, tudi že smo.

Čestitka zmagovalcu prvega kroga volitev za predsednika države!

Zmagovalec prvega kroga volitev za predsednika države Janez Janša si seveda zasluži naše čestitke za dobro opravljeno delo.

In za konec še šepetajoče vprašanje Janezu na uho: Kako za boga milega pa si že takrat, ko si s svojo drago ženičko prihajal na volišče, vedel za rezultate vzporednih volitev? Gre za kakšne nadnaravne sposobnosti, ki so ti dane, ali pa so ti pomagale kakšne človeške vedeževalske sile?

Slovenija se danes trezni!

Kateri tepec si je izmislil volitve na Martinovo nedeljo?

Slovenci smo ga sinoči krepko nažigali. Ni ga bilo malo večjega kraja v deželi vinogradov in zidanic kjer se ne bi kolektivno veselilo, pilo in jedlo, plesalo, tudi malo steplo in na koncu spočelo še kakšnega novega državljančka ali državljančko.

Kot je včeraj popoldan, s kozarcem v rokah prisotnim glasno razglašal eden od mojih sokrajanov, je v naši deželi samo še pijan mogoče ostati normalen. Pilo ga je torej staro in mlado, revno in bogato, pametno in zabito, levičarji in desničarji so našli trenutek, ko so skupaj nazdravljali ne da bi se pri tem na smrt sprli. Celo predsedniške volitve naenkrat niso bile več pomembne in jih skoraj nihče ni nikjer omenjal.

Današnje nedeljsko dopoldne je tako namenjeno treznjenju in pripravam na odhod na volišča, kjer bodo državljanke in državljani opravili drugi polčas Martinovega praznika. Iz mošta so sinoči naredili vino, danes pa jih čaka naloga, da iz kandidata naredijo še predsednika. In zvečer se bo lahko ponovno pilo. Eni na veselje, drugi na jezo. Ker pa so Slovenci zelo praktični in iznajdljivi, se bodo danes morebiti celo odločili, da vso stvar tam v začetku decembra še enkrat ponovijo in si tako zagotovijo še eno priložnost za kolektivno poneumljanje in na koncu še pijančevanje.
Na zdravje !

Naše prijatelje Srbe bomo odslej še težje razumeli!

Po zadnjih državnih volitvah v Srbiji je mogoče opaziti velike spremembe na mnogih področjih političnega, gospodarskega, kulturnega in tudi verskega življenja ljudi.

Ena takšnih novih reformnih odločitev, ki so jo skupaj soglasno sprejele politična, kulturna in verska oblast je, da se bo odslej v javnih nastopih politikov, kulturnikov in verskih dostojanstvenikov ter v vseh javnih medijih obvezno govorilo izključno le še v cirilici. Javni mediji kot so RTS in kabelske TV so dolžne poskrbeti za ustrezne podnapise. Ostali mediji kot so radio in časopisi pa prevajanja niso dolžni zagotavljati.  Le v Vojvodini bo v prehodnem obdobju še krajši čas dovoljeno v javnosti govoriti v obeh jezikih sočasno.

To novico so še s posebej velikim veseljem ter zadovoljstvom sprejeli naši sosedje Hrvati, ker se bosta srbski in hrvaški jezik sedaj med sabo res zelo razlikovala in jim bo dokazovanje, da ne gre za isti jezik, tako zelo olajšano.

Očitno hudič jemlje tudi že Jankovičevo Pozitivno Slovenijo!

Vir: sobota info
Aktivnosti lokalnega odbora Jelinčičeve Slovenske Nacionalne Stranke – SNS so po besedah Mirana Györeka, nekdanjega poslanca zamrle, vse manj je tudi članov. Nekdanji poslanec in član omenjene stranke, ki se je po končanem mandatu v opoziciji vrnil na staro delovno mesto kot profesor angleščine, očitke glede pisanja prošenj za lokalno SDS zavrača ter pravi, da je približno 100 do 150 članov odbora že prestopilo v vrste Pozitivne Slovenije.

Samo ti in njim podobni so še manjkali v Jankovičevi PS, da ji lahko napovemo neslaven konec. Janez Janša in njegovi koalicijski kameradi skrivoma od veselja visoko skačejo v zrak. Izida naslednjih parlamentarnih ( rednih ali predčasnih ) volitev sedaj pa res ne bo več težko napovedati in tudi volilne udeležbe ne. 

Boljše za Jankovičevo PS v Prekmurju ( pa tudi v celotnem Pomurju ) bi bilo, če bi imeli samo le pet ( 5) "moralno, politično in ideološko čistih" članov kot pa, da so se okrepili s temi političnimi kameleoni in jebivetri. Na naslednjih parlamentarnih volitvah bomo torej lepo ostali doma ali pa se bomo odpravili na kak prijeten izlet v naravo. S takšnimi člani je potrebno Zorana Jankoviča in njegovo stranko Pozitivna Slovenija na naslednjih volitvah enostavno poslati tja kjer sta danes že stranki LDS in Zares. Je iz Jankoviča sploh mogoče kdaj narediti državnega politika? Očitno ne.

Vladek, pa si res ponovno zraven?

Večer in Siol, 09.11.2012  

Na kmetiji Vladimirja Voduška so živali umirale v blatu

Branko Vodušek: Te živali imamo radi, pogin nas je izjemno prizadel!

Na kmetiji, katere lastnik je novinar Vladimir Vodušek, upravljavec pa njegov brat, so živali "vidno trpele v agoniji in umirale v blatu".

Saj res ne želim biti zloben, vendar se nekako ne morem znebiti občutka, da ko se v tej deželi dogodi kakšna malo bolj zaudarjajoča svinjarija, je tam mogoče najti prstne odtise našega Vladeka.  Ko se v kakšni drugi državi osramoti naša država in njena diplomacija, ko kakšen novinar popolnoma izgubi občutek za pravo mero in  dober okus v poslu, ki ga opravlja, ko kakšnega novinarja zasačijo pri prejemu denarja do katerega naj ne bi bil upravičen, ko se kakšen novinar poslužuje sicilijanskih metod kako priti do denarja in morebiti bi se še dalo kaj našteti, lahko v sami zgodbi ali vsaj v njeni neposredni bližini najdemo našega Vladeka. 

Njegov brat Branko ves "nesrečen" nad trpljenjem ubogih zanemarjenih živali sedaj izjavlja, da res ne razume kako je do njihovega trpljenja sploh lahko prišlo, ko pa so vsako soboto dobile celo sveže, tople in prijetno hrustljave žemljice. Priznam, da tega tudi sam prav ne razumem, ko pa je iz fotografij lepo razvidno, da jim je bila zagotovljena tudi celodnevna blatna kopel, ki slovi po svojih terapevtskih učinkih. In če potem k žemljicam in blatnim kopelih prištejemo še veliko ljubezen, ki naj bi je bile živali, po besedah Branka, deležne, kaj jim je bilo, da so se svojima lastnikoma Branku in Vladeku tako grdo in nehvaležno oddolžile s pogini. 

Mogoče pa je prav pretirana skrb njihovih dveh lastnikov za dobrobit in razkošno življenjsko okolje,  živali tako grdo razvadila in so morebiti ob vsem standardu, ki jim je bil zagotovljen, si neupravičeno zaželele še kakšno nadstandardno svežo zeleno pašo, korito z vsak dan svežo vodo, dnevno oskrbo s čiščenjem, obiske veterinarja v primerih slabega počutja, kakšne prehranske dodatke, sveže seno ali kaj podobnega prijetno užitnega. In ker njihovim nerazumnim zahtevam ni bilo ugodeno, so se lastnikom maščevale tako, da so se odločile protestno poginjati. Uboga lastnika takšnih nehvaležnih in maščevalnih živali!

Ponovila pa se tudi druga znana zgodba, da na nesrečo teh živali ponovno niso opozorile pristojne službe naše Vide Čadonič Špelič ( vrhovna šefica VURS-a ), kot so območni veterinarji ali veterinarska inšpekcija, temveč okoljske civilno družbene organizacije in člani organizacije, ki se borijo proti mučenju živali. Draga Vida, skrajni čas je za tvoje slovo. In ko boš odhajala, vzemi s sabo še šefa ali šefico veterinarskih inšpektorjev. Verjamem, da bosta pri kakšnem drugem delu lahko veliko bolj koristna, ker pri tem, ki ga sedaj opravljata res nista.