Borut Pahor, ki si po vsej sili želi postati predsednik republike in tako končati začeto uničenje države Slovenije, je izbral prav zanimive in netipične prijeme prepričevanja volivk in volivcev. Začel je končno zahajati med ljudi, ki jim je kot dolgoletni politik in na koncu celo kot predsednik vlade uničil življenja ter jih pomagal pahniti v bedo in siromaštvo ter pravo kapitalistično tlačanstvo in celo sodobno suženjstvo. Ga je pa sedaj morebiti res že začela peči vest in se je začel čutiti soodgovornega za vse kar je k bedi ljudi v tej državi doprinesel? Seveda ga prav nič ne peče vest in svoje soodgovornosti ne bo priznal in za vse bo vedel najti izgovor in opravičilo.
Tako smo ga zadnje dni videli med slabo plačanimi delavkami v tovarni nogavic, med delavci pri polaganju asfalta in mogoče še kje kar sem pa morebiti celo prezrl. Po doslej videnem bi človek upravičeno smel pričakovati, da bo Borut Pahor v naslednjih tednih do volitev skoraj zagotovo nekaj dni preživel tudi med že več kot dvajset let »izbrisanimi« ter ponižanimi in razčlovečenimi sodržavljankami in sodržavljani, med lačnimi in oropanimi nekdanjimi Vegradovimi delavci v velenjskem samskem domu, med brezposelnimi delavci nekdanjega SCT-ja ali Primorja in še med tisoči drugimi brezposelnimi ter v siromaštvo pahnjenimi državljankami in državljani ter med vedno bolj lačnimi upokojenkami in upokojenci ali med lačnimi otroci, ki jim starši niso več v stanju plačati dnevnega obroka v šoli.
Če bo do konca ostal zvest doktrini svoje predvolilne kampanje, potem ga bomo skoraj zagotovo videli stati tudi v dolgih vrstah ljudi pred napol praznimi skladišči Rdečega križa in Karitasa in me prav zanima s čim jih bo tam hrabril, Jim bo pel Hej brigade...... ali pa jih bo vzpodbujal k molitvi ter upanju, da bo pa na onem svetu vse lepše in lažje? Bodo že angeli poskrbeli, da bo tako.
Prav zanimivo bi bilo slišati kaj vse Pahor pripoveduje ljudem na teh svojih delovno propagandnih predvolilnih izletih in ali tudi njih mori s kakšnimi Združenimi državami Evrope, zlatimi fiskalnimi pravili, evropskimi vlaki sreče in lepe bodočnosti ter svojimi preteklimi in sedanjimi naporih ter osebnimi žrtvovanji, da bi tej slovenski raji nekoč bilo bolje in lepše. Pahorju moram priznati vsaj to, da ga je res nekaj v hlačah, da si upa kar tako med ljudi, ki jim je še včeraj s svojimi dejanji na funkcijah, ki jih je opravljal v državi, hudo grenil življenje ter njih in njihove družine pehal v bedo in revščino, jim omejeval njihove delavske, socialne in celo politične ter obče človeške pravice.
Zanimivo pa bi bilo vedeti tudi kaj si vse te delavke in delavci v resnici intimno mislijo o polikanem politiku, ki se za en delovni dan tlači mednje in se pri tem neutrudno nastavlja fotografom in kameram, da ga posnamejo kako revež gara in se trudi med navadnimi delavkami in delavci, ker bi pač rad bil »njihov« predsednik. Tega ne bomo še nekaj časa vedeli, ker si ljudje na glas svojega mnenja seveda ne upajo izraziti in tudi če bi ga, bi to ostalo nezabeleženo ter slovenski javnosti zamolčano. Pa tudi verjetno brez neprijetnih posledic za tistega, ki bi si upal kaj takšnega odkritosrčno blekniti, ne bi ostalo. Bog in slovenski samovšečni politik imata dolgo šibo, kar seveda ljudje prav dobro vedo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar