Beda slovenske politične opozicije!

Janša in njegovi koalicijski potrčkoti postavljajo državo na glavo. Opazovalec ima vtis, da sedijo in upravljajo s podivjanim buldožerjem, s katerim  divjajo po deželi slovenski in rušijo ter razkopavajo vse kar se jim pač znajde na poti in  pod železnimi gosenicami njihovega političnega, ekonomskega ter moralno prevratniškega ponorelega stroja.

Kdo bi moral to pošast ustaviti in umiriti? Nihče drug kot slovenska parlamentarna politična opozicija, ki jo predstavljata parlamentarni stranki ( prej Pahorjeva ) sedaj Lukšičeva SD in Jankovičeva PS. Na neparlamentarne stranke seveda ne kaže računati in jih tudi niti omenjati ni vredno, ker te še same sebe ne obvladujejo in ne vedo kaj bi s sabo sploh počele. Razen kakšne moralistične izjave za javnost kaj veliko drugega njihovi veljaki niti ne premorejo, ker mediji in tudi slovenska javnost jih več niti resno ne jemljejo. So le še nekakšen okrasek tega čemur v Sloveniji pravimo strankarska demokracija, kar pa je v resnici prava vulgarna strankokracija v najslabšem pomenu besede.

Prava nacionalna nesreča za državo Slovenijo in za vse v tej državi živeče ljudi pa sta tako seveda obe parlamentarni politični stranki in njuni poslanci v državnem zboru. Ko tako od zunaj državljan opazuje dogajanje v državnem zboru in v slovenski politiki nasploh, dobi občutek, da bi lahko prav mirno shajali brez takšne opozicije, ker kar si Janša s svojimi koalicijskimi kameradi zamisli to potem tudi brez vsakih težav izpelje.

Obe opozicijski stranki, SD in PS, v državnem zboru funkcionirata na način in z uspešnostjo kot kakšni skupini evnuhov v bankrotiranem kurbišču. Bi, z velikim veseljem bi, pa ne vemo kako in malo pa si tudi ne upamo uporabiti ter početi tega s čimer pa bi mogoče le lahko kaj počeli. Pa še mogoče kaj celo bi, le paziti moramo, da se šefom in šeficam ter seveda stanovalcem in stanovalkam tega doma pohujšanja ne bi preveč zamerili, da ti potem ne bi mestu in vasi razglasili, da smo brez simbola naše politične moško-ženke identitete ter na svetlo dali še naših skritih grehov. Funkcionirajo nekako tako kakor, da bi glavne zvodnice in zvodniki ter njihovi prostituti in  radodajke v hiši pohujšanja in narodove nesreče, bili brez javnosti poznanih in še veliko več prikritih grehov.

Iz takšne intelektualno mlačne evnuhovske srenje naj bi torej v jeseni volili celo kandidata za  predsednika države. Pri tem se postavlja vprašanje zakaj še sploh hoditi na volitve, ko na njih ljudstvo v resnici več o ničemer ne odloča. Janša in njegovi odločijo in to potem tudi izpeljejo. Opozicijski intelektualni in politični evnuhi pa priredijo skromno predstavo za javnost s kakšnim poslanskim vprašanjem, slabo obiskano tiskovno konferenco ali toplovodno izjavo za javnost in pri tem so Janša in njegovi koalicijski hajduki s svojimi dejanji tako hitri, da jim ti opozicijski reveži niti slediti več ne zmorejo. Mogoče pa jim tudi niti ne smejo. Čudna so pota gospodova in še bolj čudna so nevidna in skrivnostna ozadja teh poti.

Poslanec Ivan Vogrin pa ima vsaj v nečem zelo prav. Število poslancev državnega zbora lahko takoj in brez vsakršne škode za demokracijo v tej državi takoj zmanjšamo. Najprej naj se odslovijo poslanci obeh opozicijskih političnih strank, SD in PS, in zelo se bomo približali Vogrinovi formuli 50 poslancev. Državljanke in državljani ne bomo niti opazili, da teh poslank in poslancev več ni in zaradi njihove odsotnosti ne bomo živeli nič slabše. Kar so nam Janša in njegovi koalicijski svetniki namenili, to nas bo tudi doletelo. Z opozicijo ali pa brez nje. Bo pa vsaj v državnem proračunu nekaj malega cvenka ostalo. Če odsloviš nekoristno, pač kake škode biti ne more. Pustimo torej pobesnelemu buldožerju, da do konca ponori in se ustavi, ko mu bo zmanjkalo goriva ali pa se bo morebiti le prej sam prevrnil in tako končal uničevanje države Slovenije in v njej živečih ljudi. Mogoče pa ga bo celo ustavila kaka ljudska dovolj velika skala.