Tokrat pa moramo zmagati!

Janez Janša se je odločil, da pa tokratne volitve za predsednika države ne bodo šle mimo, brez, da sam ne bi odločnilo vplival na to kdo bo v naslednjem mandatu sedel v predsedniškem kabinetu. V primerih prejšnjih predsedniških volitev enostavno s kandidati ni imel srečne roke. V vsakem novem poskusu je v volilno tekmo poslal slabšega kandidata in vedno krepko pogorel.

Tokrat se je odločil, da v volilno tekmo pošlje kar dva kandidata. Levičarjem je speljal  Boruta Pahorja in ga uvrstil na drugi rezervni položaj medtem, ko je v prvo bojno linijo postavil lojalnega in preizkušenega strankarskega vojščaka Milana Zvera. Da se mu v kakšni kočljivi predvolilni situaciji ne bi preveč zatresle hlače, pa mu bo hrbet krila in ga vzpodbujala sama nekdanja vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar. Cenjena dama ima namreč že nekaj izkušenj s tem kako je, ko na predsedniških volitvah gladko pogrneš. Skoraj zagotovo pa bodo kakšno vzpodbudno v korist naših obeh kandidatov rekli tudi gospod ambasador, je prepričan Janez.

Tokrat bi Janezu skoraj moralo uspeti, Če ne bo šlo z Milanom, pa bo morebiti le šlo z rezervnim Borutom. Razen če trdobučni levičarji ter njihovi strici iz ozadja ponovno ne uspejo izvesti kakšnega prikritega komunajzarskega in udbomafijskega manevra in potem zavedeni ljudje na volitvah enostavno odpihnejo kar oba. Tem slovenskim volivkam in volivcem res ne kaže zaupati in jim verjeti. Tako ti v javnomnenjskih anketah brez sramu zlažejo eno in potem na volitvah, meni nič- tebi nič, storijo nekaj popolnoma drugega in postavijo vse na glavo. Treba jih bo ponovno spomniti, da bog vse vidi in vse ve. Tako seveda vidi tudi v glasovalno kabino in nikjer ne piše, da kaj od videnega ne bo prišepnil tistim, ki bi na zemlji skoraj morali vedeti kaj ste tam skrbno prikriti res počeli in kaj obkroževali.

Kandidat Janezove prve bojne linije Milan Zver je skupaj s svojo novo mentorico Barbaro bil včeraj na ljudskem pevskem zboru v Šentvidu pri Stični in se pohvalil, da je nekoč tudi sam rad pel ljudske pesmi in da sedaj poje le še po notah, ki jih spiše Janez. Ljudstvu se je Milan torej predstavil kot bodoči pojoči predsednik, kar pa ni ravno preveč obetajoča referenca, ker se je tem istim ljudem le nekaj let nazaj znan gospod  predstavil kot bodoči pojoči nadškof in je danes samo še pojoči in nič več nadškof. Pa tudi nekega pojočega majorja s kitaro pred parlamentom se Slovenci še spominjajo. Z vsemi temi pojočimi doslej nekako ni bilo prave sreče.

Prisotne pevke in pevce ter ostale, ki so se tam zbrali, je Milan osrečil z novico, da je kandidat za predsednika države Slovenije na jesenskih volitvah in da je kolega Borut Pahor le njegov »tehnični« protikandidat. Besedo »tehnični« bi lahko mirno izpustil in ljudem lepo po domače povedal, da to seveda pomeni, da če njemu ne uspe, ni hudič, da pa potem vsaj Borutu kot rezervnemu kandidatu ne bi. Enemu mora, ker je Janez tako ukazal. In ljudje bi  takoj vedeli ter razumeli kaj jim pripoveduje.