Krik slovenskega naraščajočega siromaštva!

»Tisti, ki so nekoč pomagali najšibkejšim, zdaj potrebujejo pomoč«, naslovijo svoj prispevek na spletni strani POP TV 24 UR in potem v nadaljevanju zapišejo: »v Sloveniji je vse več revnih, med njimi lačnih otrok, katerih starši nimajo niti za en topel obrok na dan. Tudi denar t. i. botrov, ki so ga socialno ogroženim otrokom namenjali za knjige, obleko in počitnice, večina družin zdaj porabi za mleko in kruh«.

Sam na to opozarjam že veliko časa in sem ob tem zgrožen, ko zaznavam, da se v tej državi z revščino ukvarjata edino le še Rdeči križ in Karitas in s posamičnimi akcijami še Zveza prijateljev mladine. Vsi drugi, ki občasno storijo na tem področju »kaj dobrega« pa pri tem pričakujejo veliko medijsko pozornost in verjetno pričakujejo, da se bo o njihovi dobrodelnosti ves čas pisalo in se jih povzdigovalo v velike in nesebične dobrotnike. Pri tem pa se zagotovo niti ne zavedajo, da z zahtevo po svojem dobrotniškem medijskem povzdigovanju sočasno pred celotno slovensko javnostjo na ta način ponižujejo prejemnike njihove pomoči in na veliko razglašajo njihovo nesrečo in socialno bedo. Kdor lahko naj da in naj se iz tega ne dela cirkus in ne ustvarja narodnih herojev. Srčna kultura in čustvena inteligentnost ne moreta biti predmet trgovanja, ker potem več nista to, temveč je potem to lahko le primitiven egoizem.

Skrajni čas je že, da se prenehamo ukvarjati z revščino kot posledico nekih dogodkov in procesov v preteklosti, temveč začnimo že enkrat govoriti o vzrokih zaradi katerih je toliko slovenskih državljank in državljanov in njihovih družin zabredlo v tako hudo revščino. In prenehajmo se končno že enkrat sprenevedati ter našo revščino sprejemati kot neko objektivno dejstvo, ki se nam je pač zgodilo in s čimer se moramo sprijazniti ter ga sprejeti. Ne, s tem se ni mogoče ne sprijazniti in tega, da nam revščina v državi tako skokovito narašča, ni mogoče sprejeti kot nekaj kar pač je in s čim bomo morali v bodoče živeti. 

Slovenskim politikom, tako tistim, ki se razglašajo za leve, kot tistim, ki naj bi bili desni, je enostavno potrebno končno že enkrat dovolj jasno in tudi dovolj glasno povedati, da se pa tega več ne gremo. V tistem trenutku, ko je v Sloveniji skupna evropska valuta evro postala religija, se je kot kuga po deželi slovenski začela širiti revščina. In če k temu prištejemo še naše domače politično elitistične lopovščine, kraje, privatizacije, razprodaje in razne že izvedene ali še napovedane »reforme«, ki so vse po vrsti izključno v korist tistih slojev, ki so ves čas barantali z nekoč družbenim premoženjem in se šli neoliberalnih doktrin vladanja ter upravljanja z državo ter ljudmi, potem vemo kje tiči izvirni greh za vedno večjo nesrečo v Sloveniji prebivajočih ljudi.

Vseh dvajset let obstoja slovenske države so elite, ki so ljudem ugrabile državo in jih spravile v bedo ter revščino, uspevale z raznimi ideološkimi in političnimi ter zgodovinskimi manipulacijami zavajati ljudi in ob tem sebi ter svojim potomcem krepiti materialno podlago za prav barbarsko bogatenje in ropanje lastnega ljudstva. V tej raboti se slovenski levičarji prav nič ne razlikujejo od slovenskih desničarjev. Kradli in lastninili so tako eni kot drugi ter vsi njihovi prijatelji in partnerji doma ter iz tujine in pri tem jim je obilno pomagala še RKC.

Čas je dozorel, da se temu siromašenju in pehanju v revščino upremo in povemo, da nam je dovolj takšnih reform s katerimi se nam le jemlje in da zahtevamo reforme s katerimi se bo siromašenje ljudi prenehalo in da povemo, da zaradi evra in EU nismo več pripravljeni dodatno zategovati pasov in stradati lastnih otrok. Čas je, da se vsem, ki so nasilno razgrabili včerajšnjo družbeno premoženje to pobere in se jih razlastnini ter vrne ljudstvu v upravljanje in gospodarjenje. In čas je končno že, da vsak dokaže izvor svojega premoženja in tisto česar ne more dokazati, da je dobil in zaslužil s svojim delom, se mu po kratkem postopku odvzame. Če se je revolucionarno pravo smelo koristiti, ki se je ropalo in lastninilo, se bo taisto pravo smelo koristiti tudi, ki se bodo popravljale krivice in vzpostavljalo pravično družbeno razmerje. In skrajni čas je, da vsi slovenski reveži in kapitalistični tlačani prenehajo jokati in stokati ter, da končno enkrat že udarijo po mizi in povzdignejo svoj glas. 

Mar res želimo, da bodo tudi naši otroci in vnuki morali živeti v neoliberalni diktaturi in od miloščin ter pomoči Rdečega križa in Karitasa?