Revolucija res žre lastne otroke!

Malo prirejen verz iz daljne preteklosti: Izkusil sem, resnico govorijo. Ko si v zaporu, skoraj vsi prijatelji in soborci te zapustijo!

Vir: VEČER, 29.12.2012

Vstajniki prihajajo domov

Od osumljenih napada na policiste med tretjo mariborsko vstajo, za katere je tožilstvo v začetku tedna predlagalo podaljšanje pripora še za dva meseca, je sodišče v petek odločilo, da jih sme nekaj domov. »Predlog tožilstva je neutemeljen,« je Večeru sporočil 19-letni Adriano Čerček, iz pripora je izpuščen tudi 35-letni kantavtor Jernej Mažgon-Jerry. Ponovitvena nevarnost naj bi poleg njiju danes odpadla še za sedem osumljenih, torej se za zapahi po neuradnih podatkih od 28 protestnikov, ki jim tožilstvo očita kaznivo ravnanje na protestih, trenutno nahaja še 13 oseb.

Nekaj pa je v tej nesrečni zgodbi res težko razumeti in še bolj težko sprejeti. Ves ta čas, ko je policija priprla "nedoločeno" število protestnikov in vse do danes, ni nihče slovenski javnosti povedal koliko ljudi je v resnici v priporu in česa konkretno je kdo izmed njih obtožen. Ene številke so navajali anonimni organizatorji protestov, druge redki predstavniki represivnih državnih organov, ki so sploh želeli kaj povedati in tretje potem še novinarji v svojih, tudi zelo redkih, medijskih prispevkih.

Priprti naj bi bili obtoženi metanja granitnih kock in drugih predmetov v policiste, ogrožanja zdravja in življenja policistov ter drugih udeležencev protestov, sovražnega govora, nespoštovanja ukazov policistov in verjetno tudi uničevanja družbene ter zasebne lastnine, kršenja javnega reda in miru, nedovoljenega zbiranja ter demonstriranja in zagotovo bi se še kaj našlo.

V vsaj malo pravni državi je pričakovati, da imajo policija, tožilci in sodniki, ko odločajo o usodi priprtih, v rokah tehtne in neizpodbitne materialne dokaze za vsakega posameznega priprtega, da je res storil to kar se mu očita in zaradi česar ga potem daljši čas imajo priprtega. Je bilo tudi v tem primeru res tako? Zaradi nerazumljivega molka represivnih organov tega še danes prav ne vemo. In zaradi tega imamo pravico, da dvomimo.

Ko zalotijo in priprejo kakšnega nepomembnega dilerčka z nekaj grami prepovedanih substanc ali kakšno računovodkinjo, ki si je nakazala nekaj sto ali tisoč evrov, lahko v medijih že naslednji dan preberemo o tem revežu ali revici vse od tistega kar je pomembno za konkreten primer pa celo tistega kar javnosti sploh ne bi smelo zanimati.

V primeru teh nesrečni priprtih demonstrantov pa niti tega nismo smeli zvedeti koliko jih sploh imajo za rešetkami in kaj nameravajo z njimi početi. Nič nismo mogli nikjer prebrati ali slišati kaj si o priprtju, ter nadaljnji njihovi usodi mislijo znani slovenski odvetniki. Še manj kaj o tem, da bi priprtim ponudili brezplačno pravno pomoč. 

Izkazali pa se niso tudi organizatorji protestov, ki so v največjem delu, razen redkih izjem, kar molčali in se niso zavedali svoje organizacijske in solidarnostne odgovornosti do priprtih kolegov. Upam, da so se iz tega kaj naučili. Če nekdo ne spoštuje navodil in napotil organizatorjev in stori kaznivo dejanje, je za to seveda sam odgovoren in mora nositi posledice. Vse bolj očitno pa je, da v tem primeru le ni bilo vse tako zelo čisto in jasno ter krivda večine priprtih nesporna in tako pač organizatorji svoji odgovornosti ne morejo ubežati. Star rek pravi, da je boljše, da je pet krivih na svobodi kot le en sam nedolžen za zapahi. Tega v bodoče le ne bi kazalo pozabiti. Ta očitek seveda naslavljam tudi na represivne organe države Slovenije, ki naj bi še vedno bila demokratična in pravna ter spoštovala človekove pravice.