V duetu sta stokala nad pomanjkanjem domoljubja med Slovenkami in Slovenci in Kuntner je izrekel besede, ki sem jih uporabil za naslov tega prispevka: " Dišati bi moralo po domoljubju!" Pri tem je seveda imel v mislih domoljubno dišanje po celotni slovenski deželi. Ves vzhičen je povedal, kako lepo domoljubno naj bi sinoči dišalo v Kočevju na večeru domoljubnih pesmi. Pri mladih pa Kuntner pogreša predvsem veliko več ljubezni do domovine in je prepričan, da le z več domovinske ljubezni lahko kot narod in država obstanemo.
Vedno, ko mi apologeti kakšne režimske ideologije začnejo govoriti o domoljubju in domovinski ljubezni, postanem zelo pozoren. K takšnim demagoškim nagovorom ljudstva se politiki in režimski kulturniki praviloma zatekajo takrat, ko v družbi šalo hudič jemlje in se režim ter njegovi hlapci počutijo ogrožene. Pravkar se v takšnem času in razmerah v Sloveniji tudi nahajamo. Vendar Kuntner pozablja, da ljudstvo zelo dobro ve kdaj je čas za domoljubje in izkazovanje ljubezni do domovine, ter ga tega on res ne more naučiti ali mu ga celo vsiliti. Naj kdaj prižge TV in videl bo, da v Sloveniji vsak dan bolj valovi ljudsko domoljubje in naraščata skrb ter ljubezen do domovine in da kakih kulturno ideoloških seans, v njegovi režiji, ljudstvo ta čas res ne potrebuje.
Se pa trudim Kuntnerja razumeti. Tudi on, kot večina izmed nas, pač mora nekako preživeti in tako dela tisto kar ve dobro početi in prodaja tistemu, ki je to pripravljen plačati in to tako narejeno še nujno potrebuje. Kuntner se je pač odločil in se zlizal z ideologijo in režimom, ki je na oblasti in ki mu lahko trenutno zagotavlja materialno in druge vrste varnosti. Kakšno korist pa bi imel od približevanja protestirajočemu, osiromašenemu, brezpravnemu in vedno bolj lačnemu ljudstvu? Od pajdašenja s takšnimi pa ljubljanski malomeščanski in desni kulturnik res ne more pričakovati kakih konkretnih koristi.
Njemu seveda vsak dan na mizi diši po raznih dobrotah, ki prijajo njegovemu želodcu in tako te dišave lahko oplemeniti še z domoljubnimi dišavami, ki njemu in njegovim gospodarjem nasitijo še dušo. Kako pa naj z dišavami domoljubja sebe in svoje otroke nasitijo tisoči njegovih sodržavljank in sodržavljanov pa seveda pesnik Kunter v oddaji ni povedal. Kar pozabil je na znan rek, da tako kot vse ljubezni, gresta tudi ljubezen do domovine in domoljubje najprej skozi želodec.
Pa tudi nič ni govoril o svojem sodelovanju v nasilju, ki ga bodo prihodnje dni na državni proslavi ponovno storili nad slovensko himno kot enem od največjih državnih simbolov. Res je precej sprevrženo ljudem očitati pomanjkanje ljubezni do domovine in odsotnost domoljubja, v času, ko sam sodeluje v onečaščenju enega od najsvetejših državnih simbolov.
Slovenska zgodovina Toneta Kuntnerja seveda nikoli ne bo postavila ob bok Francetu Prešernu in še manj Ivanu Cankarju. Bo pa zagotovo v njenem spominu uvrščen med povprečne slovenske pesnike in gledališke ter filmske igralce. Nekateri pa se ga bodo še nekaj časa spominjali kot ideologa desnice in človeka, ki je na silo spreminjal slovensko himno ter se trudil obuditi stare in že zdavnaj preživete vrednote. Očitno je intelektualno in svetovno nazorsko zaspal tem nekje okrog začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja in se vse do danes še ni prebudil.
Ni komentarjev:
Objavite komentar