Gre za maščevanje režima ali delovanje pravne države?

Presenečen že nekaj časa spremljam prizadevanja  osamljene skupine maloštevilnih sorodnikov in prijateljev za izpustitev - mislim, da triindvajset ( 23 ) – mladih protestnikov v Mariboru, ki jih je policija aretirala in priprla na demonstracijah. Kaj me pri vsem tem preseneča? Kar nekaj okoliščin je, ki dajo misliti in ki porajajo skrbi ter tudi dvome v upravičenost trajanja pripornih razlogov ter nenazadnje celo v zakonitost ravnanja slovenskih represivnih organov.

Preseneča pa tudi odnos organizatorjev protestov in to ne le v Mariboru, temveč v celotni Sloveniji, do usode svojih priprtih kolegov. Pričakoval bi vsaj organizacijo ustrezne pravne pomoči priprtim ter njihovim bližnjim družinskim članom in ustrezno obveščanje slovenske javnosti kaj se s temi ljudmi v priporu v resnici dogaja in česar so obtoženi ter kateri priporni razlogi so tako močni, da se jim bivanje v priporu podaljšuje. Slovenka kazenska zakonodaja bi naj poznala tri razloge za pripor ter podaljševanje pripora in so begosumnost, nevarnost uničenja dokazov ter ponovitvena nevarnost.  Pri najboljši volji ne uspem v tem primeru zaznati niti enega samega razloga za podaljšanje pripora priprtim mladim demonstrantom in se vedno bolj pridružujem tistim, ki pravijo, da gre za čisto navadno maščevanje režima ter zastraševanje ljudi.

V zadnjih dneh so nekateri predstavniki režimskih represivnih institucij v medijih navajali, da so ali bodo priprti mladi demonstranti obtoženi ogrožanja zdravja in življenja policistov ter drugih na demonstracijah sodelujočih ljudi ter sovražnega govora. Nad to zadnjo obtožbo sem bil še posebej presenečen, če že ne kar zgrožen. Če slovenski državni represivni organi iščejo in želijo odkriti kazniva dejanja sovražnega govora ter jih želijo sankcionirati, jim pri tem lahko celo pomagam. Res jim ni bilo potrebno čakati na slovensko ljudsko vstajo in v okviru nje organizirane demonstracije, da bi tam poslušali vzklike jeznih udeležencev in si jih zapisovali v svoje službene beležnice ali vanje prepisovali gesla s transparentov.

Že zdavnaj bi lahko malo bolj pozorno spremljali razprave nekaterih poslank in  poslancev v Državnem zboru in poslušali nastope nekaterih slovenskih politikov v medijih ali drugih javnih nastopih. Začeli bi lahko tudi prebirati v spletnih Požareportu, Demokraciji, Politikisu, Reporterju in še kakšnem mediju ter vsebinsko, politično in ideološko njim podobnim blogih, objavljene prispevke in komentarje pod njimi. Dela jim ne bi zmanjkalo in tožilce ter sodišča bi lahko zasuli s kazenskimi prijavami utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja sovražnega govora. Tudi poskuse skrunjenja državnih simbolov ( himne ) na javnih prireditvah bi lahko že zaznali in  zaposlili tožilce ter sodnike. Pa vse do slovenske ljudske vstaje in demonstracij ni nič od tega bilo ne prepoznano in ne preganjano ter sankcionirano kot sovražni govor, dokler se nekdo ni spomnil in sedaj želi to »kaznivo dejanje?« naprtiti nezadovoljnim državljankam in državljanom.

Ne morem kazensko pravno vrednotiti očitka, ki se nanaša na metanje granitnih kock in s tem ogrožanja zdravja ter življenja policistov in drugih udeležencev demonstracij, ker nisem videl kaj se je v katerem konkretnem primeru v resnici dogajalo. Tako tudi nisem videl ali je kateri od priprtih res metal kocke in storil kaznivo dejanje resnega ogrožanja oziroma je kdo izmed priprtih morebiti koga celo poškodoval. Če policija razpolaga z ustreznimi neizpodbitnimi dokazi, potem jih je v tem času vsekakor že lahko zavarovala in priporni razlog uničenja dokazov ne bi bil več utemeljen ter upravičen. Tudi razloga, da bi kateri od priprtih po izpustitvi lahko pobegnil ali dejanje ponovil, nista ne realna in ne utemeljena. Zakaj so torej še vedno v priporu?

Kakšna država to postaja moja draga Slovenija? Je sploh še vsaj malo pravna, demokratična in so v njej ljudje še svobodni? Imajo res prav tisti, ki vedno bolj glasno govorijo, da je režim začel zapirati tiste, ki drugače mislijo in to tudi javno povedo ali kako drugače izrazijo?  Prepričan sem bil, da v Sloveniji dolgo več ne bo političnih zapornikov ter da bo svoboda osebnega in kolektivnega političnega izražanja sveta. Danes skoraj več ne mislim tako. Aktualne politične elite in njihovi vidni predstavniki so javno vse ljudi v državi, ki so zbrali pogum in povedali, da se tega več ne gredo, označili za slabe ljudi, proti državne elemente in celo zombije. Tiste, ki jim verjamejo in sledijo ter se jim prilizujejo pa za dobre, pravične, domoljubne in kulturne ljudi.

Nekdanji oporečniki v bivšem režimu, ki so danes zlizani z aktualnim režimom in z veliko žlico zajemajo dobrobiti svoje današnje zvestobe, pripadnosti in podpore, so pozabili na vsa svobodomiselna in demokratična ter socialna načela za katera naj bi se nekoč tako vztrajno borili in trpeli. Verjetno so prepričani, da so jih takrat porabili in so nekoč veljala samo zanje, ker so se oni upirali komunizmu. Za njihove današnje oporečniške naslednike, ki pa se upirajo povampirjenemu neoliberalnemu kapitalizmu, ki se spogleduje celo že s fašizmom, pa ta načela ne veljajo, ker so sedaj oni oblast in zavzeti zagovorniki ter predstavniki tega kapitalističnega režima. To kar naj bi veljalo nekoč za njih, danes ne more več veljati za nikogar Ker, po njihovem, je krivica v komunizmu nekaj povsem drugega kot krivica v tem današnjem kapitalizmu. Saj takrat so vendar oni bili disidenti, danes pa so oblast, ki kakih novih disidentov sploh ne priznava.

Vsem priprtim, njihovim družinskim članom ter maloštevilnim prijateljem, ki si prizadevajo za pravično pravno presojo njihovih ravnanj ter njihovo izpustitev iz pripora želim, da tudi v teh prazničnih dneh ohranijo pogum in vztrajnost. Organizatorje protestov po Sloveniji pa pozivam, da se zavedo svoje odgovornosti do vseh, ki jim verjamejo in jim sledijo, ter v okviru te odgovornosti sedaj tudi ravnajo in priprtim pomagajo, ker tudi zanje velja domneva nedolžnosti.