Gornja Radgona: kratek nostalgičen pogled na nekoč legendarni radgonski spidvej!

Ko govorimo o slovenskem spidveju smo se dolžni spomniti na prvega svetovno znanega uspešnega Slovenca v tem športu, danes že legendarnega
Ludvika Stariča (z vzdevkom Leteči Kranjec), rojen 19. marca 1906 v Mirni Peči, umrl 26. decembra 1989 v Ljubljani

Praznični je čas in nujno potrebujemo malo odmora od te slovenske zagamane politike ter vsakodnevnih tegob, ki nas tiščijo. Je pa to tudi priložnost, da se ozremo malo nazaj in to ne le v leto, ki se z današnjim dnem izteka, temveč v čase, ki se jih radi in s ponosom spominjamo.

 Letečemu Kranjcu smo se skromno oddolžili s tem, da smo se ga spomnili in mu priznali njegovo pionirsko delo na področju slovenskega spidveja. Potem pa se je nadaljevalo po celotni Sloveniji in tudi na Hrvaškem. V drugih delih takratne Jugoslavije pa veliko manj. Skozi vse leto so se organizirale dirke na 400 metrskih progah v Mariboru, Krškem, Ljubljani in v Gornji Radgoni na 1000 metrski peščeni progi. Pa se torej odpravimo sedaj v malo mestece na SV Slovenije, ki leži na meji z Avstrijo ob reki Muri in ki je nekoč bilo tako zelo poznano prav po zaslugi spidveja in svoje znamenite  peščene proge in na kratko obudimo spomin na tiste lepe čase.

Radgončani vseh generacij se danes še kako radi spominjajo časov, ko se je njihovo malo mestece pojavljalo na športnih straneh najbolj znanih svetovnih časopisov in so lahko bili ponosni na najboljšo 1000 metrsko peščeno stezo na svetu za motorne dirke v spidveju.Vendar Radgončani niso takrat imeli le najboljše steze za organizacijo in izvajanje dirk, temveč tudi veliko število domačih odličnih dirkačev. Prepričan sem, da se prav nobeno slovensko okolje, ki se je takrat ali se že danes ukvarja s prirejanjem dirk v spidveju, ne more pohvaliti s tolikšnim številom domačih odličnih dirkačev kot se je takrat lahko pohvalila prav Radgona s svojo ožjo okolico. Najbolj znano ime s samega začetka zavidljive in legendarne radgonske spidvej zgodbe je vsekakor nepozabni Drago Perko. Prav on je  s svojimi uspehi ter vražje osupljivimi  vožnjami zanetil plamenček, ki je potem pri njegovih mlajših rojakih prerasel v pravi požar navdušenja za opredeljevanje mladih za ukvarjanje s tem lepim in zahtevnim športom. Radgončani in okoličani od blizu in daleč pa so ta šport masovno podpirali, obiskovali prireditve in seveda prav goreče navijali za svoje junake na hrumečih kovinskih konjih. Vse od malega otročiča do starega dedka in od blizu ter od daleč je takrat drlo na dirkališče v Gornji Radgoni, da podpre svoje junake in ni bilo malo primerov, ko so bili gledalci pripravljeni s kom tudi fizično obračunati, če so menili, da se je kateremu od njihovih domačih dirkačev na dirkalni stezi zgodila krivica in sodniki krivca, po njihovem mnenju, niso primerno sankcionirali.

Veliki in zelo spoštovani Radgonski spidvej junaki tistega časa so bili domačini: Vlado Kocuvan, doma iz Svetega Jurija ob Ščavnici in večkratni državni prvak posamezno ter v parih; žal že dalj časa pokojni Jože Lasbaher, doma iz Stavešinskega vrha in njegov brat Franci Lasbaher; večkratni državni prvak posamično in v parih Albert Kocmut, doma iz Grabonoša in danes prebiva v Radencih; brata Drago in Miha Breznik doma iz Grabonoša; zelo uspešna ter oba tudi prvaka države v parih Franc Smolko ter Ivan Vrbnjak. Gotovo sem kakšnega uspešnega domačega dirkača s prejšnjega  seznama izpustil in se njemu ali njegovim domačim opravičujem. Vsi navedeni so bili in so še danes prave legende radgonskega moto športa, ki se jih Radgončani ter okoličani z veseljem in ponosom spominjajo ter radi obujajo spomine na tiste uspešne in lepe športne čase.

Uspehi navedenih domačih radgonskih voznikov spidveja so seveda navduševali ogromno mladih, ki so želeli po njihovih poteh in jih nekoč v bodočnosti zamenjati in mogoče njihove uspehe celo preseči. Težko je bilo mladim začetnim radgonskim navdušencem zbrati dovolj denarja za nakup prvega motorja in financiranje druge opreme ter treningov. Mnogim pa je le uspelo in Radgona bi verjetno še danes bila znana doma in v svetu po svoji znameniti ter odlični peščeni stezi in pogumnih ter odličnih domačih voznikih spidveja. Pa se je tudi tokrat potrdil znan športni rek, da ni tako težko priti na vrh, kot je težko potem na vrhu obstati.

Pa ta rek seveda ne velja za tekmovalce in njihove mlade naraščajnike, temveč kot tudi v mnogih drugih podobnih primerih, so tudi tokrat zatajili tisti, ki so bili dolžni skrbeti za razvoj tega športa v Gornji Radgoni. Zatajila je takratna nesposobna lokalna občinska politika in zatajili so odgovorni funkcionarji v društvu AMD Gornja Radgona, ki niso bili v stanju odlične zgodbe nadaljevati in ne poskrbeti, da bi namesto njih to storil kdo drug. Izgovori, ki smo jih potem v Radgoni lahko leta poslušali seveda prav nikogar ne opravičujejo. Radgonski in okoliški spidvej navdušenci tudi nikoli niso dobili pravih odgovorov na njihova številna vprašanja zakaj je tako hitro moralo vse skupaj prav sramotno propasti in kdo so najbolj odgovorni v AMD, da se je ta bleščeča zgodba radgonskega spidveja tako klavrno in sramotno končala. 

Danes Radgona nima več ne svojih uspešnih spidvej dirkačev, ne svoje svetovno znane 1000 metrske peščene steze, ne 400 metrske klasične spidvej steze, ne množice licenciranih športnih funkcionarjev in ne tisoče zvestih navijačev in obiskovalcev svetovno znanih prireditev na radgonskem stadionu. Ostali so le še lepi ter grenki spomini, nekaj nekdanjih upokojenih funkcionarjev ter njihovih še veliko bolj nesposobnih naslednikov, ki na silo ohranjajo že več let umirajočo AMD. Po pripovedovanju nekaterih pa naj bi ostali tudi še spori za ostanke nekoč bleščeče dediščine AMD, njenega takrat številnega članstva in uspehov radgonskih spidvej dirkačev. Tega kar takrat očitno niso vedeli in bili sposobni v Gornji Radgoni, pa so vedeli in bili sposobni v drugih slovenskih okoljih in so spidvej vsaj obdržali pri življenju, če jim že čas in okoliščine niso naklonjene, da bi ga uspešneje razvijali in dosegali vidnejše ter odmevnejše mednarodne uspehe. Dirk na 1000 metrski stezi tako v Sloveniji več ni, čeprav so jih gledalci imeli veliko raje kot na klasični 400 metrski. Edino s čimer bi Radgona na športnem področju lahko bila svetovno še danes prepoznana je sama uničila in dokončno zapravila. Prav nobenega opravičila za to ni. 

So se pa v tistih časih vrli mladi Radgončani preizkusili tudi v drugih disciplinah motošporta. V cestno hitrostnih dirkah so sodelovali premnogi in ne moremo mimo imena Bogdana Šajnoviča. Pred njim pa še Franca Vrzela in Brunota Švagana in bilo jih je še nekaj. Tudi v motokrosu so imeli Radgončani dobre dirkače. Celo svojo progo so v Janževem vrhu,  blizu Gornje Radgone, zgradili zagnani Radenčani. Motokrosisti so se namreč v tistem času zaradi sporov s funkcionarji radgonskega AMD in slabih izkušenj, takrat z že propadajočim spidvejem, ločili ter v sosednjih Radencih ustanovili svoje društvo. Od voznikov motokrosistov moramo med drugimi vsekakor omeniti Kampuša iz Spodnje Ščavnice, ki je tudi v državnem merilu dosegal zavidljive rezultate. Pred njim pa so bili še mnogi, ki so se podili po dirkališčih takratne Jugoslavije in seveda predvsem po slovenskih. 


Skrajni čas bi že bil, da bi se nekdo  lotil pisanja kronike razvoja in žalostnega propada moto športa na radgonskem področju in bi tako na enem mestu strnil ter zabeležil uspehe pogumnih fantov, ki so ime svojega malega mesta ter krajev iz njegove okolice, ponesli po celotni takratni državi in svetu. Današnja generacija tega okolja se jim je dolžna častno oddolžiti, ker nekoč po Radgoni ni dišalo le po dobrem vinu, temveč tudi po bencinu.