četrtek, januar 12, 2017

Demokracija pod giljotino in le vprašanje časa je kdaj bo padlo rezilo!

Tomaž Mastnak
Vir: Dnevnik

Elite vračajo udarec
Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bodo vladajoče elite vrnile udarec. Morda je narobe sploh govoriti o elitah v tej zvezi, kajti ti ljudje nimajo nobenih odlik, ki bi jih izvzemale iz preostale populacije kot nekaj sposobnejšega, kompetentnejšega ali boljšega v kakem drugem pogledu. Prej nasprotno. Nad drugimi so, ker vse bolj monopolizirajo oblast, ki so si jo ali prigrabili ali jim je v obdobju velikih sistemskih sprememb bolj po naključju padla v naročje. Od preostale populacije jih ločuje naraščajoči ekskluzivizem njihove oblasti. Ekskluzivizem njihove oblasti pa je grajen na izključevanju ljudstva iz političnega odločanja.

Tomaž Mastnak
11. januar 2017

Izključevanje ljudstva iz politike je zadnjih petindvajset let potekalo relativno gladko. Večinoma se je dogajalo po kapljicah ali korak za korakom, tako kot vse velike spremembe, nekaj pa je bilo tudi skokov naprej, denimo ustanovitev EU in njeno širjenje proti vzhodu, lizbonska pogodba, finančna kriza, tiranija tako imenovanega varčevanja in oktroiranje »zlatega pravila« v nacionalne ustave, sodelovanje evropskih držav v ameriških vojnih agresijah in »reševanje« begunskega vprašanja po domislicah nemške kanclerke, Ceta in morda še kaj.

Izključevanje ljudstva iz politike seveda spreminja naravo politike. Gigantska in pretanjena mašinerija indoktrinacije in propagande – tako velikanska, vseobsežna in perfidna, da je niti ne opazimo več – nas sicer ohranja v prepričanju, da ni nobene temeljne spremembe politike in da seveda živimo v demokraciji. Prehiteva nas, tako da nam, še preden bi pomislili, da demokracija, v kateri ljudstvo nima besede, ni demokracija, že servira, da gre v redkih primerih, ko si ljudstvo še vzame besedo, za »populizem«. In ta populizem je seveda nekaj groznega in skrajno nevarnega – ne elitam, temveč demokraciji. V narobe svetu liberalističnega totalitarizma grožnja demokraciji niso elite, ki politično in v vseh drugih ozirih razlaščajo ljudstvo, temveč zastoji v tem razlaščanju in še posebno zaustavljanje tega eskpropriacijskega procesa, upiranje. Ljudstvo, skratka, ogroža samo sebe in elite ga v svoji dobroti skušajo obvarovati pred njegovo nespametjo.

Največja izbruha take ljudske nespameti sta bila v zadnjem letu na evropskih tleh referenduma v Veliki Britaniji in Italiji. Potresne sunke napačnega ljudskega glasovanja je okrepila izvolitev Donalda Trumpa za ameriškega predsednika. Za atlantske politične elite je bilo to popolnoma nepričakovano. To, da je odpovedal celo volilni stroj, ki je najbolj podmazan s korupcijskim denarjem, je bilo v resnici tako nepričakovano, da je zdaj mogoče pričakovati kar koli. In ker je mogoče pričakovati kar koli – denimo izvolitev Marine Le Pen v Franciji ali neizvolitev Angele Merkel v Nemčiji –, je treba zreducirati na najmanjšo možno mero priložnosti, ob katerih se lahko neželeno nepričakovano zgodi.

Volitev ne bodo odpravili kar takoj in z dekretom, to bi bilo preveč izzivalno, ampak na njih počasi ne bomo odločali o ničemer pomembnem več. Vodilnih evrokratov že zdaj ne volimo. Volitve lahko mirno ohranimo tako kot nekatere druge stare šege in običaje. Prvi na udaru je referendum.
Prejšnji teden je slovaški premier Robert Fico pozval »voditelje EU«, naj »naredijo konec avanturam, kakršni sta bila britanski in italijanski referendum«. Takšni referendumi namreč »predstavljajo direktno grožnjo EU«. In kdor govori o EU, prej ali slej govori o bankah. Italija, denimo, »ima velik vpliv na bančni sektor, na evro«, je razložil slovaški premier in se retorično vprašal: »Kaj bomo storili, če bo v Italiji referendum o evru in se bodo italijanski državljani odločili, da ne marajo evra?«
Slovaški premier nima pretiranega ugleda ne doma ne na tujem, kar ponuja izgovor, da njegovega poziva, naj se referendumom v EU naredi konec, ne velja jemati resno. Ampak tako se tem rečem streže. Najde se kakšnega vzhodnoevropskega politika (slovenski seveda sodijo v to kategorijo), ki izblebeta tisto, kar vsa evrokratska vrhuška misli, a o čemer tisti, ki vsaj v onih incestuoznih krogih veljajo za ugledne in pomembne, iz takih ali drugačnih kalkulacij raje molčijo – in zadeva je v javnosti, dana na mizo, vržena v razpravo, led je prebit. Ficovega omalovaževanja institucije referenduma kot avanture, s katero je treba končati, ni ne obsodil ne zavrnil nihče od vodilnih evropskih politikov. Ne utvarjajmo si, da distanciranja ni bilo, ker tega ni nihče slišal. Vsakič, ko se kak madžarski ali poljski uradnik obregne ob kakšno »demokratično vrednoto«, so vsi bruseljski aparatčiki na nogah in zgraža se vsa Evropa in grozi s sankcijami. Demantijev in distanciranja tokrat ni bilo, ker se to, kar je izrekel premier Fico, rado sliši. Sporočilo je bilo sprejeto.

Gotovo, v EU gre za to, da se demokratične institucije demontirajo, medtem ko so tako imenovane demokratične vrednote sakrosanktne. Demokratične vrednote so epitaf demokratičnim institucijam. Ampak referendumi v resnici ogrožajo EU. Ko so ljudje dobili priložnost glasovati o evropski integraciji, so skoraj vedno glasovali proti. Francozi in Nizozemci so bili proti predlagani evropski ustavi, Danci so glasovali proti maastrichtskemu sporazumu in Irci proti lizbonski pogodbi. Švedi in Danci so bili proti evru. Britanci so zdaj glasovali za izstop iz EU. Tu je nekaj narobe. Nekaj je narobe ali z ljudstvom ali z EU. Če referendumi ogrožajo EU, je to zato, ker EU ogroža ljudstvo. Poziv, naj se referendumom naredi konec, je temeljna grožnja ljudstvu.

ponedeljek, januar 09, 2017

Gornja Radgona: izjava za javnost župana občine Gornja Radgona Stanka Rojka!

Pred dnevi je Janševa NOVA24 TV na svojem portalu objavila seznam krajev v katerih naj bi država Slovenja v stanovanjih v državni lasti zelo razkošno urejala in opremljala svoja prazna stanovanja v katera naj bi nastanila migrante. Med navedenimi kraji je bilo navedeno tudi mesto Gornja Radgona, kar je med mnogimi meščani in občani vzpodbudilo nemalo ogorčenja ter jeze, ker se mesto ne more pohvaliti s kakšnim zavidanja vrednim številom praznih stanovanj, ki bi bila na voljo predvsem številnim mladim prosilcem in družinam, od katerih nekatere že lep čas čakajo, da dobijo svojo streho nad glavo in tako zaživijo pravo družinsko življenje.

V petek 06.01.2017 se je na to informacijo Nove24TV odzval župan občine Gornja Radgona gospod Stanko Rojko z javno izjavo za javnost objavljeno na spletni strani občine Gornja radgona in danes tudi na Facebook stran župana. Verjamem, da je župan občine Gornja Radgona s to javno izjavo vsaj malo pomiril vznemirjene duhove pri mnogih občankah in občanih ter še posebej pri dalj časa čakajočih na svoja stanovanja v mestu in občini in želim verjeti, da smemo temu kar župan javno objavlja tudi verjeti. Res pa je, da je Nova24 TV nekje in od nekoga, seznam krajev ter s precej točnimi naslovi praznih stanovanj v lasti države namenjenih  nastanitvi migrantov vendarle morala dobiti. Naj si o tej TV in njeni objektivnosti mislimo kar si pač želimo, vendarle moramo sprejeti dejstvo, da si tega seznama za področje celotne države enostavno izmisliti le niso mogli.

Zelo slabo uslugo bi si delala vlada in v okviru nje notranje ministrstvo, če bo reševanje begunske problematike izvajalo v strogi tajnosti in daleč vstran od oči in ušes slovenske javnosti ali bi se pri teh aktivnostih celo zatekali k manipulacijam in zavajanjem ali celo lažem. Javnost enostavno mora biti o vseh tovrstnih ukrepih obveščena, ker ima do tega tudi vso pravico. V primerih kakšnih poznejših neprijetnih in neželjenih dogodkov ali reakcij okolja, si vlada in notranje ministrstvo ne bosta mogla in ne smela dovoliti krivde za posledice zvaliti na z njihovimi dejanji zatečeno ter neobveščeno lokalno okolje. Obmetavanje neobveščenih in popolnoma neinformiranih ljudi iz lokalnega okolja z raznimi zaničevalnimi vzdevki ali celo zatekanje k oblastnemu in pravnemu nasilju nad njimi, bo stanje le še poslabšalo in prav nič olajšalo življenja v takšnem okolju nastanjenim beguncem. Če pa bi se na koncu še izkazalo, da sta vlada in ministrstvo celo zavajala župana in ga spravljala v zmoto, pa bi to lahko imelo zelo neprijetne politične posledice in izgubo verodostojnosti slovenske oblasti.Oblast, ki nima več verodostojnosti in ji ljudje ne zaupajo in ne verjamejo, pa se mora posloviti.

Občanke in občani , župan in občinska uprava, humanitarne, gasilska, civilna zaščita, Rdeči križ ter druge  organizacije občine gornja Radona so lansko leto v času največjega navala migrantov in njihovih začasnih nastanitev v Gornji Radgoni, z odliko opravili svojo človekoljubno in humanitarno nalogo in si že zaradi tega zaslužijo vsaj toliko spoštovanja in zaupanja, da je oblast do njih poštena ter odkrita. To sta jim vlada in notranje ministrstvo dolžna in zaslužijo si korekten odnos, transparentnost ter povabilo k sodelovanju, če kar koli načrtujejo v tem okolju.

Kartelni dogovor in diktatura medijskega kapitala!

V predhodnem zapisu na teh straneh  povzemam poročanje portala Žurnal24.si o poslovnem ( beri: kartelnem ) dogovoru med ponudniki TV programov, zaenkrat predvsem z največjim med njimi Pro plusom, in operaterji v breme in v škodo naročnikov. Pri tem smo oziroma v kratkem bomo naročniki operaterjev postavljeni v položaj „vzemi ali pusti“ in je naša svobodna tržna izbira v resnici minimalna ali skoraj nikakršna. Kot poročajo mediji so se nekateri manjši operaterji odločili, da v tem trenutku cene paketov ( internet, telefon, TV ) še ne bodo takoj spremenili, bodo pa cene povečali tistim naročnikom, ki jim zagotavljajo le TV programe. Torej bodo najprej udarili po svojih finančno najšibkejših naročnikih.
Danes portal Žurnal24.si nadaljuje poročanje o tej precej vroči temi, ki pa se ji, kako zelo zanimivo, ostali tiskani in elektronski slovenski mediji, izogibajo kot hudič križu. Le zakaj? Kaj jih to tako zelo ovira, da bi se dotaknili te teme? Imajo v ozadju tudi sami kakšne svoje profiterske interese?

Žurnal24.si: Vsi veliki ponudniki kabelske in IP-televizije so že podpisali, da bodo plačevali za programe Pop TV, Kanal A, Brio, Kino in Oto, Simobil (Amis) je menda tik pred podpisom. Mesečna naročnina, ki jo bodo plačevali, bo Pro plusu prinesla vrtoglave dodane prihodke.
Pro plus je od malih operaterjev za letos zahteval plačilo 2,4 evra, prihodnje leto pa štiri evre na mesec (brez DDV, ki ga bo pobrala država), velikim pa so dali nekaj količinskega popusta.
Kabelski operaterji imajo okrog 550 tisoč naročnikov, ocenjuje pa se, da se bo približno pol od sto tisoč gospodinjstev, ki zdaj televizijo gledajo z anteno, odločilo za kabelsko ali IP televizijo, zato bomo pri izračunu upoštevali 600 tisoč.

Pri tem se zastavlja resno vprašanje ali v vsej tej nesrečni zgodbi ne gre za tipično kartelno dogovarjanje, ki pa naj bi bilo v državi Sloveniji in tudi v drugih sodobno urejenih državah sveta, seveda prepovedano. Tako imamo tudi v Sloveniji ustanovljene državne institucije, ki skrbijo da do kartelnega dogovarjanja v škodo potrošnikov ali izključenih poslovnih subjektov ne pride, da vse tovrstne poslovne prakse odkrivajo, preganjajo, onemogočajo in sankcionirajo. Pogledal sem malo v teorijo in definicijo instituta kartelnega dogovora in vse bolj očitno je, da v tem primeru gre za očiten primer takšne nedovoljene poslovne prakse, ki bi jo bilo potrebno preprečiti, ker tretji partner v tem poslovnem odnosu, to so naročniki pri operaterjih, pri tem nimajo prav nobene možnosti zbire. Razen seveda , da se danes na začetku leta 2017 odpovedo gledanju TV.

Oglejmo si torej na kratko kaj naj bi v resnici kartelni dogovor bil:

Kaj je kartel?

Kartel je skupina podobnih, med seboj neodvisnih podjetij, ki se združijo z namenom določanja cen, omejitve proizvodnje ali zaradi delitve trga ali strank.

Namesto medsebojnega tekmovanja, se udeleženci kartela zanašajo na medsebojni dogovor o podjetniškem delovanju, kar zmanjšuje prizadevanje zagotavljati nove ali boljše proizvode in storitve po konkurenčnih cenah. Kot posledica tega plačajo stranke (potrošniki ali druga podjetja) na koncu več za manjšo kakovost.

To so razlogi, zakaj so karteli nezakoniti v okviru konkurenčnega prava EU in v Sloveniji ter zakaj so predpisane zelo visoke globe za podjetja, ki sodelujejo v kartelu. Karteli so:

Karteli so:

  1. ) sporazumi med podjetji,
  2. ) sklepi podjetniških združenj in
  3. ) usklajena ravnanja,

ki preprečujejo, omejujejo ali izkrivljajo konkurenco. Karteli so prepovedani in nični!

Prepovedani so sporazumi, ki:

  • določajo nakupne ali prodajne cene ali druge pogoje poslovanja;
  • omejujejo proizvodnjo, prodajo, trge, tehnični razvoj ali naložbe;
  • razdelijo trge ali vire nabav med tekmece;
  • pogojujejo sklenitev pogodbe z dodatnimi izpolnitvami, ki nimajo zveze s predmetom te pogodbe;
  • uvajajo neenake pogoje za podjetja, ki niso podpisniki sporazuma, s čimer jih postavijo v konkurenčno neugodnejši položaj.

Za vse nas, ki nismo pravniki in tako imamo seveda zelo malo vedenja o gospodarskem ter konkurenčnem pravu, naj bo to kar je navedeno dovolj. Seveda pa tudi vsi, ki v pravu nismo doma in pravnih razlag ter tolmačenj nismo vešči, vemo, da v slovenskem pravnem redu je le malo kaj mogoče razumeti tako kot je napisano. Dovolj zgovoren pa je ob tem „poslovnem dogovoru“ med operaterji in ponudniki TV programov že molk predstavnikov oblasti, nacionalne TV hiše, ki bo prav tako izgubila dobršen del svojih prihodkov, drugih državnih institucij zadolženih za dobro in korektno poslovno prakso, organizacij, ki naj bi skrbele za zaščito potrošnikov, raznih organizacij civilne družbe, ki se nam dnevno ponujajo s svojo skrbjo za naše dobro ter našo pravno ter ekonomsko varnost, političnih strank in predvsem vseh ostalih medijev, razen redkih izjem kot je na primer portal Žurnal24.si, ki edini tej vroči in zamolčani temi posveča nekaj svoje pozornosti. Je morebiti o tem kdo zaukazal medijski molk ali pa je tudi ta "kartelno?" dogovorjen?

Državljanke in državljani smo tako prepuščeni na milost in nemilost roparskim finančnim ambicijam operaterjev ter največjih komercialnih TV hiš, brez najmanjše možnosti, da bi sploh imeli kot potrošniki kakršno koli izbiro. Plačaj ali pa padi v informacijski mrk, je očitno temeljno načelo in profitno vodilo tako operaterjev kot tudi največjih komercialnih TV hiš. Država in njene pristojne institucije bi bile dolžne zaščititi svoje državljanke in državljane pred tovrstnimi vulgarnimi ekonomskimi ter roparskimi dejanji medijskega kapitala. Kaj naj počnemo z državo, ki je očitno v službi moči kapitala in je muke ter težave nekaj sto tisoč naročnikov pri operaterjih sploh ne zanimajo. Takšne države ne potrebujemo. Še posebej, ker pri operaterjih obstajajo vse tehnične možnosti, ki bi jih morali uporabiti in država bi od operaterjev to morala zahtevati, da bi potrošniki imeli izbiro in se sami odločili ali želijo POP TV in Kanal A ( in seveda tudi ostale, ki že napovedujejo svoje plačljive programe ) spremljati in za to dodatno plačevati.

Kot posledico uveljavitve tega kartelnega dogovora med operaterji in največjimi komercialnimi ponudniki TV programov lahko pričakujemo, da bo podobno zahtevo podala tudi nacionalna TV, ki bo na osnovi tega dogovora izgubila kar lepa finančna sredstva. Ki pa verjetno za večja finančna sredstva ne bo pritisnila na operaterje, temveč na vlado in državni zbor za zvišanje obveznega prispevka za RTV. In tako bodo vsi zadovoljni in srečni, le davkoplačevalci bomo siromašnejši za kar lep znesek svojih že tako skromnih prihodkov na letni ravni. Tisti z najmanj denarja pa se bodo nekateri verjetno celo primorani umakniti v prisilni medijski mrk.
Naročniki tako imenovanih trojčkov pri operaterjih bodo hitro prišli na vrsto in zneski na njihovih položnicah se bodo prvič povečali v kratkem že v tem letu in potem ponovno občutno še v naslednjem letu. Skoraj gotovo pa je, da bo v ta kartel vstopila še kakšna TV hiša, ki to seveda že napovedujejo in to bo zneske na položnicah le še povečevalo. Kje se bo to ustavilo ne ve nihče, ker imajo tudi nekatere politične stranke svoje TV in bodo storile vse, da jih v bližnji prihodnosti spravijo v ta kartel in si tako zagotovijo stabilen finančni vir.

petek, januar 06, 2017

Vsakemu tovrstnemu nasilju se je potrebno odločno upreti!

Vir: ŽURNAL24.si

Takšen bo račun za Pop TV in Kanal A

Izvedeli smo, kakšno mesečno naročnino na Pop TV in Kanal A boste morali plačevati oziroma jo bo za vas plačeval vaš operater.

Janez Zalaznik / Ljubljana
5. 1. 2017
Telemach in Telekom sta že podpisala, da bosta plačevala za Pop TV in Kanal A, Amis je menda tik pred podpisom, T-2 je tudi že napovedal, da programi Pro Plus ostajajo v ponudbi. V pogodbi, ki jo je Pro plus poslal malim kabelskim operaterjem, za letos zahteva 2,93 evra, za prihodnje leto pa 4,88 evra na mesec za vsakega naročnika. Objavljamo zneska z DDV (brez DDV je mesečna "naročnina" 2,4 evra letos in štiri evre prihodnje leto), saj bo z DDV tudi znesek, ki ga boste morali plačati na položnic



Za televizijske programe bo Operater, v mojem primeru Telemach, izdajatelju POP TV plačeval po posameznem naročniku dogovorjene zneske v višini:
- od 01.01.2017 do 31.12.2017 - 2,40 evra po naročniku, brez DDV mesečno
- od 01.01.2018 dalje pa - 4,00 evra po naročniku brez DDV mesečno



Seveda bodo operaterji ta strošek takoj zvalili na posamezne naročnike na način, da bodo ustrezno povišali cene paketov. Že doslej plačujemo mesečno po električnem priključku prispevek ( davek ) za spremljanje nacionalne RTV. Podobne zahteve po plačevanju TV programov pa sedaj najavljajo tudi že druge kabelske TV produkcijske hiše in očitno se je sprožil plaz domin. Ni torej več daleč čas, ko nam bodo, ne glede ali posamezne programe sploh kdaj spremljate ali ne, začeli zaračunavati " možnost spremljanja" vseh raznih frajtonerica TV programov, programov na katerih nastopajo razne vedeževalke in vedeževalci ter mnogi drugi čudaki, raznih kuharskih programov, programov polnih najbolj čudnih in celo slaboumnih ter neokusnih propagandnih sporočil ( reklam ) ter programov na katerih nastopajo razni lokalni veljaki in tretje razredni politiki, ki jih na večjih TV hišah niti do vratarjev ne spustijo. Velika večina gledalcev skoraj nikoli ali le tako mimo grede kdaj za kratek čas spremlja katerega od takšnih  programov in vendar jih Operaterji uvrščajo v obvezno shemo ponudbe paketov brez možnosti naročnika, da si sam izbere kaj želi plačevati in kaj imeti med možnostmi za spremljanje.

Pravice do izbire ne bo

Nič ne bo tudi s pravico do izbire, ki so jo zahtevali mnogi uporabniki pa tudi Zveza potrošnikov Slovenije. Želeli so, da se programi Pro plusa ponudijo kot plačljiv paket, kot na primer HBO. Iz osnutka pogodbe, ki smo ga pridobili v uredništvu, je jasno razvidno, da mora operater vse programe Pro plusa, to je Pop TV, Kanal A, Kino, Brio in Oto uvrstiti v osnovno programsko shemo oziroma pristopni program, o čemer smo že poročali.

Pa pravica do izbire vendarle obstaja in sicer je ta pravica v rokah nas naročnikov pri posameznih Operaterjih. Takoj, ko bo moj operater ( Telemach ) te stroške zvalil v novo ceno paketa "trojček" in jih prelil na položnico, bom odpovedal razmerje z Operaterjem in se odpovedal telefonu in TV programom iz njegove ponudbe. Okrog interneta pa se bova pogovorila in če bo kakšen drug Operater ugodnejši, bom tudi internet pri Telemachu odpovedal in sklenil naročniško razmerje pri drugem Operaterju. Preko sobne TV antene pa bomo na TV spremljali pač tiso kar bo ta antena lovila in pripravljen sem še nadalje plačevati prispevek za nacionalno TV ter popolnoma nič dodatnega. Še najmanj pa sem se pripravljen pustiti izsiljevati in ropati od ponudnikov slovenskih TV programov in Operaterjev ter še nadalje plačevati za nekaj deset TV programov, ki jih sploh nikoli ne gledam. Enostavno povedano, tega se več ne grem.

Enako in podobno bi morala ravnati tudi množica ostalih naročnikov pri vseh slovenskih Operaterjih  in enostavno odpovedati pakete ter nekaj časa potrpeti brez svojih priljubljenih TV programov. Pa bi hitro prišlo do ustreznih sprememb, ker ponudnike TV programov in seveda enako tudi Operaterje,  zanima le dobiček, ki pa bi z masovnimi odpovedmi zelo usahnil. Tokrat so se Operaterji in ponudniki TV programov interesno združili v škodo ter na račun velike razdrobljene in neorganizirane množice naročnikov. Edino naše orodje proti temu načinu ropanja naročnikov je, da se njihovim uslugam odpovemo. Država in državne institucije ne bodo namreč storile popolnoma nič, da bi takšno ropanje svojih državljanov preprečile in na tem področju naredile red in naročnike zaščitile. Ne bodimo torej ovce in se temu načinu ropanja odločno uprimo.

četrtek, januar 05, 2017

Arhivirana narodova junaštva in osebne tragedije!

Vir. Arhivi
Da se ne pozabi in da se današnje generacije dostojno poklonijo junakom!

8. januar 1943 - poslednji boj Pohorskega bataljona

V Arhivu Republike Slovenije se hrani povelje št. 106, ki ga je izdal Poveljnik redarstvene policije okrožja Alpenland (Befehlshaber der Ordnungspolizei Alpenland), generalmajor Knofe. S poveljem se je začela akcija za uničenje Pohorskega bataljona, ki se je decembra 1942 utaboril na Osankarici. Priloga povelja je navodilo poveljnika varnostne policije in varnostne službe v Mariboru, Otta Lurkerja, da je treba ob vojaških dejavnostih identificirati tudi civiliste, ki žive na tistem območju.

Urad redarstvene policije je bil tako kot Glavni urad varnostne policije podrejen vrhovnemu šefu policije, reichsführerju SS Heinrichu Himmlerju, ki je to funkcijo prevzel že leta 1936, od leta 1943 pa je vodil tudi ministrstvo za notranje zadeve. Redarstvena policija na zasedenih ozemljih Spodnje Štajerske, Gorenjske in slovenske Koroške je spadala v 18. vojno okrožje; to se je glede na območje, ki ga je pokrivalo, imenovalo Alpenland. Himmler je na sedežih vojnih okrožij imenoval višje SS in policijske vodje; v okrožju Alpenland je to funkcijo opravljal SS gruppenführer in generalporočnik Erwin Rösener. Pod redarstveno policijo sta sodili upravna policija in uniformirana redarstvena policija z žandarmerijo, zaščitno policijo, tehnično službo in požarno policijo. Poveljnik redarstvene policije okročja Alpenland je bil od 1. oktobra 1942 policijski generalmajor Knofe, samo povelje pa je podpisal njegov pooblaščenec, stotnik Blank.

Pohorski bataljon oziroma uradno poimenovani 1. bataljon Pohorskega odreda pod poveljstvom Rudolfa Medeta – Groge je nastal po preureditvi partizanskih čet na Štajerskem 11. septembra 1942 v Dobrovljah. Pozneje so mu bile dodeljene še Savinjska, Šaleška in Ruška četa. Bataljon je začel z močno odporniško dejavnostjo na področju Pohorja. Vzpostavil je obveščevalno dejavnost, preganjal nemške učitelje in ovaduhe, širil letake in različno propagandno gradivo ter propagiral protinacistične ideje. Nemcem je povzročal tudi materialno škodo; borci tega bataljona so se namreč preskrbovali s hrano in drugimi potrebščinami predvsem tako, da so ropali nemška skladišča s hrano in domove nemških simpatizerjev. Decembra 1942 se je bataljon utaboril na Osankarici, kjer naj bi prezimil. Borci so zgradili taborišče s premerom okrog 100 metrov. Izkopali so 26 približno meter globokih zemljank, ki so jih pokrili s tankimi smrekovimi debli. V vsaki od njih so uredili ležišča za pet do osem ljudi, pred vhodom pa izkopali jamo, kjer so lahko kurili. Zemljanke so bile obdane s strelskimi zakloni in strojničnimi gnezdi. Tu so nameravali preživeti najhujše zimske mesece, zato so zbrali precej hrane, ki so jo shranili v skritih skladiščih. Konec leta 1942 je bilo v bataljonu 96 borcev in bork.

Knofe je organiziral obveščevalno službo, ki je locirala položaj partizanskih enot. Rezultati so razvidni v prvi točki povelja. Vse bandite je bilo treba prijeti ali ubiti, območje v obkolitvenem obroču pa natančno preiskati.

Za vojaški pohod so bile predvidene te enote: tri čete policijskih stražarskih bataljonov (Wien, Wiesbaden in Alpenland), ena četa 19. policijskega polka, motorizirana rezervna orožniška četa Alpenland, četa orožniškega okrožja Maribor, bataljon Wehrmannschafta, 350 mož Wehrmachta, čete deželnih strelcev Krško, Laško, Slovenska Bistrica, Radlje, dopolnilni kolesarski vod Slovenj Gradec, dva voda I. bataljona 19. policijskega polka. Knofe je prav tako ukazal, naj se oblikujeta dva smučarska voda, ki naj bi bila pripravljena 7. 1. 1943 ob 18. uri.

Povelje odraža izredno natančnost pri načrtovanju akcije. Podana so bila podrobna navodila glede prevoza oboroženih enot, natančno so bili navedeni prihodi vlakov, kraji zbirališč in poveljniških položajev. Točno je bilo določeno, kdo, kdaj in kje mora prevzeti opremo za komunikacijo. Ukazana je bila preskrba s hrano za tri dni, kolikor naj bi trajala celotna akcija. 1. bataljon policijskega polka v Oplotnici naj bi uredil bolniški prostor za oskrbo ranjencev, zbirna mesta za ujetnike pa naj bi določili poveljniki posameznih odsekov. Prav nič ni bilo prepuščeno naključju! Za boljšo orientacijo nemških čet na neznanem teritoriju naj bi poskrbeli vodiči, ki so jih poiskali med lokalnim prebivalstvom. Povelje se zaključuje z navedbo varnostnih gesel, in sicer po posameznih dnevih. Prejeli so ga vsi poveljniki sodelujočih enot, v vednost pa je bil poslan višjemu vodji SS in policije, zveznemu vodji Štajerske domovinske zveze, vodjem Wehrmannschafta, oficirju za zvezo pri višjem vodji SS in policije, komandantu varnostne policije in varnostne službe v Mariboru, predstojnikom glavnih carinskih uradov v Mariboru in Celju ter komandantu 922. bataljona deželnih strelcev in njegovim enotam. Skupaj je bilo poslanih 59 izvodov ukaza.

8. 1. 1943 zjutraj so bile priprave na napad zaključene. Ob 11.45 je padel prvi strel. Sledil je srdit boj, ki je trajal dobri dve uri. Skrbno načrtovan napad je bil izredno uspešen. Bataljon, ki je v času bitke štel 70 borcev in bork, je bil uničen. 69 jih je padlo, le enega so Nemci ujeli živega in ga julija 1943 ustrelili kot talca. Na nemški strani je bilo 19 mrtvih in 31 ranjenih. Posebnost tega boja je, da je bilo poleg odraslih moških in 10 žensk ubitih še precej mladoletnikov. Najmlajši med njimi, Ivan Šarh – Vanček, je bil star 13 let, februarja pa bi 15 let dopolnila Vanček Kotnik – Pašo in Pepček Šarh – Jožek.

Nemci so partizane očitno imeli za omembe vredne nasprotnike. O tem priča poleg skrbno načrtovanega napada tudi številčna premoč napadalcev (po grobi oceni naj bi jih bilo okoli 2000, vsekakor pa bistveno več kot borcev Pohorskega bataljona). Rösener je od Himmlerja prejel izrecno pohvalo za odlično izpeljano akcijo zoper bandite na področju Pohorja, o uničenju bataljona pa je bil obveščen tudi sam Adolf Hitler.